Izbira, ki to ni

»V Sloveniji se paktu za evro daje prevelik pomen,« pravi ekonomist Mojmir Mrak. »S tem pa ne želim reči, da ni koristen. Nasprotno. Menim, da je za Slovenijo zelo koristen. V njem so stvari, ki jih moramo narediti ne samo za evro, temveč če hočemo preživeti.« Slovenske javne finance sicer niso v tako slabi kondiciji kot na primer grške, a to se lahko dokaj hitro spremeni, če ne bomo naredili nič in bomo zgolj ležerno čakali na boljše čase. Dolg naše države v primerjavi z dolgovi drugih članic EU sicer ni tako visok, skrb pa zbuja dinamika naraščanja. Ne gre tudi pozabiti, da je Slovenija v tej krizi doživela enega hujših padcev gospodarske rasti v EU in da v kratkem ne gre pričakovati večjih skokov navzgor. Imamo razmeroma visoko stopnjo brezposelnosti, spadamo pa med države EU z bolj neugodno demografsko strukturo, saj trenutno pride na enega upokojenca le še 1,6 zaposlenega, demografski trend pa bo razmerje poslabšal. »Slovenija mora strukturne reforme izvesti ne glede na pakt za evro, ta pakt je samo še dodatna spodbuda,« pravi Mrak.

Čemu pakt

Kdo si je ta pakt sploh izmislil, čemu je namenjen in zakaj se mu Slovenija mora pridružiti? Pakt za evro je kompromisna različica pakta za konkurenčnost, ki sta ga nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Nicolas Sarkozy v začetku februarja prinesla na vrh EU. Z njim naj bi povečali zaupanje v stabilnost evra in pomirili mednarodne finančne trge. »Pakt za evro je reakcija na trenutno situacijo na finančnih trgih. Poslabšanje bonitetnih ocen Grčije in Portugalske je povečalo obrestne mere na posojila teh držav, kar kaže, da še vedno ni zaupanja v zmožnost odplačila posojil teh držav, in posledično, da ni zaupanja v stabilnost evra. Finančne trge je treba umiriti, saj smo na koncu koncev investitorji mi vsi, ki posojamo bankam in mi želimo imeti zaupanje v vračilo posojil in v stabilnost evra,« pojasnjuje ekonomist Sašo Polanec. »Ta pakt je predvsem signal, da se bomo držali zavez in bomo dolgoročno imeli bolj vzdržno javnofinančno situacijo. S tem se bo izboljšal tudi odnos bonitetnih agencij do države, kar bo podjetjem omogočilo manjše stroške zadolževanja in s tem lažje poslovanje,« pravi ekonomist Dušan Mramor. »Zavedati se je treba, da Slovenija ni odvisna le od sebe. Če bodo Grčija, Irska, Španija, Portugalska še naprej v težavah, bo to zelo negativno vplivalo tudi na Slovenijo, ker je kot majhno odprto gospodarstvo močno izpostavljena zunanjim šokom.«
Stališče ekonomista Bogomirja Kovača, da je to bolj pakt za banke kot pakt za večjo konkurenčnost, zagotovo tudi drži. Barry Eichengreen, ameriški ekonomist in predavatelj na kalifornijski univerzi Berkeley, je nedavno v intervjuju za revijo Spiegel opozoril, da so evropske banke v veliko večji nevarnosti, kot se javnost zaveda. »Vse, kar želita doseči Nemčija in Francija, je obvarovati svoje lastne banke pred kolapsom.« Mramor se strinja, da je do tega pakta prišlo tudi zaradi bank, ker se pričakuje še en šok in se zato želi pomiriti finančne trge. Ključno je, da se s paktom želi doseči večja koordinacija ekonomskih politik držav članic. Če namreč vse države ne bodo delovale skupaj, če ne bodo varčevale in si uredile svojih javnih financ, lahko pride do padca evra.
Nekateri sicer govorijo, da bi to bilo najboljše, toda ali bi res bilo? Mramor opozarja, da bi ponovna uvedba nacionalnih valut pomenila noro visoke stroške, zato si padca evra ne želi nihče, najmanj pa gospodarstvo. »Pakt za evro je smiseln, saj trdna skupna valuta omogoča večjo konkurenčnost podjetij in večjo varnost prihrankov prebivalstva ter zmanjšuje tveganja predvsem za podjetja,« pravi ekonomist Borut Bratina.

Komu pakt koristi

Ker sta pobudnici pakta za evro Nemčija in Francija, je v javnosti prevladalo prepričanje, da je pisan na kožo teh dveh držav, manj pa drugim državam, tudi Sloveniji. Pa to res drži? Deloma. »Pakt za evro je nabor instrumentov, ki naj bi povečali homogenost držav, v katerih imajo evro. Tako naj bi preprečili, da bi nekatere države preveč zaostale in bile posledično evro prisiljene opustiti,« pravi Polanec. »Tako je pakt za evro v interesu vseh, tako Nemčije in Francije na eni strani kot tudi Grčije in Portugalske na drugi strani. Res pa je, da bi z večjo finančno disciplino držav Nemci bolj verjetno dobili poplačana posojila, ki so jih dali Grčiji.« Bratina se strinja, da je pakt pisan na kožo Nemčiji in Franciji, a se mu to zdi povsem logično glede na pomen, ki ga imata gospodarstvi teh dveh držav za celotno EU in predvsem za evro. Dodaja pa še: »Slovenija ni v položaju, da bi lahko pogojevala ali bistveno vplivala na vsebino pakta za evro. Odločiti se mora, ali bo to sprejela ali ne. V bistvu pa izbire nima. Po mojem to mora sprejeti, saj so naši najpomembnejši trgovinski partnerji v klubu pakta za evro in oni ne potrebujejo nujno Slovenije in naših podjetij, ampak so prav nasprotno Slovenija in slovenska podjetja eksistenčno odvisni od Nemčije, Francije in drugih evropskih držav iz tega pakta. Ker za izpeljavo nujnih reform v Sloveniji ni enotne politične volje in očitno tudi ne podpore javnosti, nujno potrebujemo pritisk od zunaj.« Prepričan je, da bi Slovenija naredila »ekonomski samomor«, če se ne bi pridružila paktu oz. če ne bi vstopila na t. i. nemško-francoski vlak. Ne gre namreč pozabiti, da smo ekonomsko-trgovinsko močno povezani z Nemčijo in Francijo. »Vstop na nemško-francoski vlak je predvsem v našem interesu in v našo korist. Tega od nas nihče ne zahteva, saj konkretno Nemčija in Francija nimata posebne koristi in tudi ne škode, če Slovenija na njun vlak ne vstopi. Lahko celo rečemo, da je njim bolj ali manj vseeno, če bomo zraven ali ne. Slovenija zaradi svoje majhnosti žal ni samozadostna in ne more normalno funkcionirati kot država, izolirana od EU, kar bi se ji zgodilo, če bi ostala 'na peronu' in zunaj pakta za evro.« Pridružitev paktu seveda ne bo brez obveznosti. »Slovenija bo morala vse zaveze iz tega pakta dosledno izvajati, kar ne bo lahko. Toda naj spomnim, kako blagodejno je na ekonomsko podobo naše države delovalo izpolnjevanje maastrichtskih pogojev za evro. Slovenija potrebuje zunanji pritisk, da vodi učinkovito ekonomsko politiko,« meni Bratina.

Druge opcije ni

Očitek sindikatov, da se s paktom še dodatno ruši evropska socialna država, ker se bremena finančnih ukrepov prelagajo na ramena ranljivejših in revnejših slojev prebivalstva, je deloma upravičen. V pakt je res zajeta le fiskalna odgovornost, ki predvideva obvezne reze v javne finance. »Toda, kaj je alternativa?« se retorično sprašuje Mrak. Jezi ga, da celo znotraj ene od koalicijskih strank vse bolj prevladuje težnja, da naj se najprej dvigne gospodarska rast, šele potem pa naj bi se ukvarjali s primanjkljajem. »Slovenija si preprosto ne more privoščiti, da bi še naslednji dve leti imela tak deficit, kot ga ima danes. To bi namreč pomenilo takšno povečanje javnega dolga, da bi nas finančni trgi zaradi tega kaznovali. Če pa nas kaznujejo, lahko pozabimo na kakršnokoli rast. Če bi bili ZDA, bi si zanemarjanje deficita lahko privoščili, zato ker bi problem dolga porazdelili po svetu. Slovenija ali neka druga relativno majhna država pa tega ne more narediti. Nas bodo finančni trgi preprosto prisilili k prilagoditvi. Če se ne bomo prilagodili, bomo šli v neko grško zgodbo. Strinjam se, da bi bilo najboljše dvigniti gospodarsko rast, toda kaj pa v vmesnem času, ko te rasti še ni? Slovenija preprosto ne more več čakati. Odlaganje problema deficita je mogoče lahko alternativa za velike ekonomije, kot je nemška, za majhne ekonomije, kot je naša, pa prav gotovo ne.«
Po mnenju Bratine sindikati zastopajo interese delavcev, kar je sicer povsem legitimno. »Toda njim ni mogoče prepustiti odločitve o usodi Slovenije in njenega položaja. Razpravljanje o tem, na čigavem hrbtu se bo najbolj varčevalo, ni produktivno, saj ne vodi k sprejemu boljših odločitev, temveč le k zavlačevanju sprejetja ukrepov. Bremena finančnih ukrepov za stabilnost evra bomo občutili vsi in pozneje bomo tudi vsi imeli koristi od tega.« Svoje mnenje ponazarja s primerom z letala. »Vse potnike na vsakem letu posebej opozorijo, da v primeru nevarnosti izgube tlaka in zraka v letalu kisikove maske namestijo najprej sebi in šele potem pomagajo drugim. Nič drugače ni v podjetjih in v državah. Najprej je treba ustvariti in šele potem deliti. Odločajo v prvi vrsti tisti, ki so sposobni nekaj ustvariti, in potem, ko je ustvarjeno, je prav, da o delitvi ustvarjenega najprej odločajo tisti, ki so to ustvarili, šele nato pridejo na vrsto tisti, ki sodelujejo samo pri delitvi ustvarjenega. Ne more biti ne primernih plač ne pokojnin in ne socialnih prejemkov, če jih prej gospodarstvo ni ustvarilo z dobrim poslovanjem. Če se plače v gospodarstvu znižajo in se zmanjša število zaposlenih v gospodarstvu, je ekonomsko in tudi zdravo razumsko nevzdržno, da se plače v javnem sektorju temu ne prilagodijo in ustrezno znižajo oz. se zmanjša tudi število zaposlenih v javnem sektorju.« Zato bi se po Bratinovem mnenju referendumsko vprašanje o pokojninski reformi moralo pravilno glasiti takole: ali ste za krajšo delovno dobo in nižje pokojnine ali pa za daljšo delovno dobo in višje pokojnine. »Samo to je dilema. Ne višina plač ne višina pokojnin nista stvar dobre volje, ampak ekonomskih izračunov.«

V pomoč politiki

Pakt za evro ima štiri temeljne cilje: spodbujanje konkurenčnosti, spodbujanje zaposlovanja, vzdržnost javnih financ in krepitev finančne stabilnosti. Ker gre za cilje, ki so si jih vlade že tako ali tako zastavile, ni jasno, zakaj je potreben še dodaten dokument. Odgovor na to je logičen: ker vse vlade pri uresničevanju teh ciljev niso enako zavzete, pogosto zaradi interesnih skupin, ki ogrožajo potrebne spremembe. »Tako so, na primer, sindikati pomembna ovira na vseh področjih in prispevajo k manjši zaposlenosti in manjši konkurenčnosti, hkrati pa k nevzdržnosti javnih financ. Pakt pomeni zunanjo zavezo države in na ta način sklicevanje na mednarodne pogodbe oziroma dogovore,« pravi Polanec.
Pakt predvideva spremljanje in prilagajanje stroškov dela na enoto produkta, odstranjevanje neupravičenih poklicnih omejitev, izboljšanje izobraževalnih sistemov, spodbujanje razvoja, inovacij in infrastrukture, zmanjševanje birokracije in regulatorskega okvira, reforme trga so usmerjene v večjo varno prožnost, zniževanje davkov na delo, prilagajanje pokojninskega sistema nacionalnim demografskim situacijam, uveljavitev nacionalnih zakonodaj za bančno reševanje in razvoj skupne korporacijske davčne osnove. »To so vse področja, na katerih je smiselno delovati tudi v Sloveniji. Mislim, da imamo premalo dobrih ekonomistov, da bi vse sami domislili. Dobro je, da lahko izkoriščamo tuje izkušnje in tudi rešitve, ki so povzete v paktu za evro,« pravi Polanec.

Brezzobi pakt

Pakt seveda še zdaleč ni idealen. Nasprotno. Ima kup pomanjkljivosti. Glavna pomanjkljivost je, da ne vsebuje zavezujočih instrumentov za izpolnjevanje zavez. Gre za načelni dogovor, torej ne bo mogoče nikogar sankcionirati, če obljube ne bo izpolnil. »Temelji na t. i. mehanizmu peer review, pri katerem je temeljna oblika pritiska na državo, ki ne izpolnjuje sprejetih zavez, politični pritisk drugih držav članic. Ta mehanizem upravljanja se je žal v preteklosti izkazal kot pomanjkljiv. Primer lizbonske strategije je več kot poučen,« opozarja Mrak. Res je sicer, da se s paktom povečuje pritisk na ravni predsednikov vlad in držav. »Gotovo je nekoliko neprijetno, če predsedniku vlade v Bruslju očitajo, da ni naredil nič. Ampak zgolj neprijetno, grize pa ne.« Čeprav se mu zdi sprejetje tega pakta korak v pravo smer, pa prav zato, ker je premalo obvezujoč, po njegovem ne bo odločilnejše vplival na ekonomsko upravljanje evroobmočja. »Dogovor o paktu za evro je treba ocenjevati v kontekstu celotnega paketa za institucionalno reformo območja evra. Pakt je tisti element paketa, s katerim naj bi se države članice zavezale k večji stopnji koordinacije tistih ekonomskih politik, ki so sicer v neposredni pristojnosti držav članic.« Tu so mišljene fiskalna in strukturne politike, saj smo se suverenosti pri monetarni politiki odrekli s prevzemom evra. Pakt dokazuje, da niti davčna ali plačna politika, ki sta bili do zdaj v suverenosti držav članic, nista več nedotakljivi oziroma nista več tabu, pač pa se je začelo razpravljati tudi o njuni koordinaciji na ravni evro-območja. To je gotovo novost. Po mnenju Mraka je koordinacija politik, ki so sicer v neposredni pristojnosti držav članic, nujna, če želimo evro postaviti na resnično trdne temelje. »Žal pa besedilo pakta v obliki, v kakršni je bil sprejet, tega ne zagotavlja in zato ob njem ne gre biti pretirano optimističen,« še dodaja.
Zelo kritičen do pakta je ekonomist in član vladnega fiskalnega sveta Bogomir Kovač. Ena od slabosti pakta je, da so roki zelo kratki in zahteve drastične. »Dinamika bi lahko bila veliko bolj široka, vendar bi morali v ozadju imeti projekte. Ta dinamika daje politiki alibi, ker projektov nima. Evropa ni ponudila nobenega projekta, imamo samo resolucijo na resolucijo, kar je enako kot pri komunistični zgodbi,« meni Kovač, ki pakt vidi predvsem kot inštrument, s katerim si elite kupujejo čas, in kot alibi za mnoge šibke vlade, ki trenutno nimajo nobenih resnih alternativnih scenarijev. Tako tudi Pahorjeva vlada računa na pomoč nemško-francoskega vlaka pri prepričevanju domače javnosti v nujnost sprejetja strukturnih reform. Toda, opozarja Kovač, ker Pahorjeva vlada nima več politične legitimnosti, ji ta pakt prav nič ne pomaga. Evropski uniji pa, podobno kot sindikati, očita, da razen varčevanja pri plačah, pokojninah in socialnih transferjih nima nobenih drugih mehanizmov. »Največji problem Evrope je, da s svojimi ukrepi ogroža svoje bistvo - socialno državo. Takšno varčevanje je najenostavnejša zgodba, ki pa je zgrešena. Nisem pa še videl reforme, ki bi resnično zarezala v stvari in se lotila učinkovitosti.« Da želi predsednik vlade Borut Pahor domačo javnost prepričati o nujnosti sprejetja strukturnih reform z argumentom prisile EU, meni tudi Mrak. »Verjetno računa, da se bodo Slovenci bolj ustrašili, če bo pritisk prišel od zunaj. Bojim pa se, da bo učinek takšnega zastraševanja bolj negativen kot pozitiven. Javnosti je treba jasno povedati, da moramo v te spremembe zaradi nas samih in ne zaradi EU.«

Kompromisi

Prvotna različica pakta, ki sta jo predlagali Nemčija in Francija, je bila mnogo trša od te, ki je bila sprejeta, zlasti v tistem delu, ki je predvideval poenotenje stopnje korporacijskega davka za podjetja, ki poslujejo znotraj EU. Poenotenju se je ostro uprla Irska, ki ima eno najnižjih stopenj korporacijskega davka v Evropi. Nemčija si takšno poenotenje želi zato, da bi imela boljši izhodiščni položaj, vendar je bilo nasprotovanje Irske tako močno, da se je ta del pakta omilil. Prav tako pa sta iz pakta izginila poskus poenotenja upokojitvene starosti na 67 let in odprava avtomatične indeksacije plač. Namesto teh trdih zahtev preoblikovani pakt govori o uvedbi enotnega sistema za izračunavanje davčne osnove za podjetja, prilagajanju delovne dobe pričakovani življenjski dobi zgolj kot opciji, indeksacija plač pa bo ukinjena tam, kjer bo to potrebno. Da je sprejeta oblika pakta milejša od njegovih izhodišč, je logično, saj bi sicer nekatere države podporo dokumentu odrekle. Ali kot pravi Polanec: »Ostrejša ko je oblika, ožji bo konsenz. Zaradi razlik med državami so takšni kompromisi nujni, čeprav ne nujno dobri. Dejstvo je tudi, da nerealističnih ciljev ni smiselno postavljati prav zaradi interesnih skupin. Vlade morajo kljub mednarodnim zavezam krmariti v lokalnem političnem okolju, ki je polno različnih oportunistov. Samo poglejte Janševo odklanjanje podpore pokojninski reformi.« Očitek sindikalista Dušana Semoliča o servilnosti naše vlade, ki da je takoj privolila v pakt, medtem ko so imele druge vlade vrsto pomislekov, se Polancu ne zdi upravičen: »Semolič govori večinoma na pamet, ne da bi poznal številke. Najbolj očiten primer je prav pokojninska reforma, proti kateri se Semolič tako vneto bori. V bistvu sindikati ustvarjajo iluzijo, da je mogoče ohranjati ali povečevati življenjski standard z enakim obnašanjem kot doslej. Žal to ni tako. To je približno tako naivno, kot če bi otroku dejali, da bo imel enako plačo ne glede na to, ali hodi v šolo ali ne. Ukrepi imajo svoje realne posledice.«