31. 3. 2011 | Mladina 13
Komandant Stane (spet) med Slovenci
Čigava podoba kroži po Evropi na kovancu za dva evra?
Dr. Zora Konjajev, instrumentarka pri operaciji Franca Rozmana Staneta
© Borut Krajnc
Konec marca je Banka Slovenije dala v obtok milijon spominskih kovancev s podobo španskega borca, partizana, generala in narodnega heroja Franca Rozmana - Staneta. To je »velika stvar, saj utrjuje prepoznavnost in uveljavitev Slovenije v Evropi«, je dejal predsednik ZZB za vrednote NOB Janez Stanovnik na slovesnosti ob 100. obletnici njegovega rojstva - ob tej priložnosti so izdali kovanec - v njegovi rojstni vasi v Spodnjih Pirničah pri Medvodah. »Njemu gre edinstvena zasluga, upam si reči, da v celi Evropi ni takšnega primera, iz gverilsko-diverzantskih enot je ustvaril regularno armado, ki je bila hrbtenica slovenske države, kakršna je nastajala v narodnoosvobodilnem boju,« je zanosno poudaril Stanovnik v uvodu k dvourni partizanski slovesnosti v sončnem dopoldnevu, kjer so ob slovenski vihrale tudi partizanske zastave in odmevale partizanske pesmi. In dodal: »A dogaja se, da se tak dogodek, torej upodobitev na kovancu, pospremi z blatom in klevetami ... nekdanji zapriseženci Hitlerju (pa se) v želji, da bi izbrisali sledi narodnega izdajstva, poslužujejo laži in klevete.«
Zagotovo je odločitev banke o kovancu s komandantovim likom, ki jo je marca lani potrdila vlada, presenetljiva. Franc Rozman - Stane sodi med ključne osebnosti slovenskega narodnoosvobodilnega boja v letih 1941-1945, obeleževanjem spomina na te ljudi pa so se oblasti v Sloveniji in tudi drugod po (vzhodni in srednji) Evropi, zlasti pri simbolih združene Evrope, izogibale. Podoba kovanca, avtor idejnega osnutka Edi Berk, je nedvoumno partizanska. Znotraj oboda, kjer je razvrščenih 12 zvezd Evropske unije, sta poleg njegovega imena izpisani tudi letnici 1911, ko se je rodil, in 1944, leto njegove smrti. Po zapisu na spletni strani Banke Slovenije je bil komandant Stane »izraz idej in upanja slovenskega naroda med narodnoosvobodilnim bojem in velja za enega najsvetlejših likov iz obdobja NOB«. Ne manjka niti peterokraka, »ki je simbol gibanja, kateremu je komandant Stane pripadal«, pojasnjujejo v Banki Slovenije.
Sicer pa je Banka Slovenije leta 2008 razpisala natečaj za podobo na spominskem dvoevrskem kovancu. Prejela je 31 predlogov, komisija za izdajo priložnostnih kovancev jih je ovrednotila in na prvo mesto postavila zaznamovanje 100. obletnice rojstva Franca Rozmana - Staneta, na drugo mesto 20. obletnico samostojnosti in na tretje svetovno prvenstvo v veslanju na Bledu. Za zaznamovanje zadnjih dveh dogodkov bo Banka Slovenije izdala zbirateljska kovanca nominalne vrednosti treh evrov ter srebrnik (30 evrov) in zlatnik (100 evrov). »Predlog za obeležitev omenjenega dogodka z izdajo priložnostnega kovanca (s komandantom Stanetom) pa so dali Andrej Keršič, Robert Rojc in Numizmatično društvo Slovenije,« so nam sporočili s finančnega ministrstva.
Banka Slovenije je sicer doslej izdala dva priložnostna oziroma spominska kovanca. Maja 2008 milijon kovancev ob 500. obletnici rojstva Primoža Trubarja in predlani prav takšno količino ob dvestoletnici Botaničnega vrta v Ljubljani. Ti spominski kovanci, tako kot zdajšnji z likom komandanta Staneta, so »enaki tečajnim evrokovancem za dva evra, razlikujejo pa se po nacionalni strani kovanca, na kateri je upodobljen dogodek, ki se obeležuje s spominskim kovancem«, so nam pojasnili. Torej gre, v primerjavi z zbirateljskimi kovanci, za zakonito plačilno sredstvo na celotnem območju evra. S komandantom Stanetom bo mogoče plačevati od Irske do Grčije, tudi v Nemčiji, Avstriji in Italiji seveda.
In tako kot zmeraj doslej na Slovenskem je tudi tokratna izdaja priložnostnega kovanca povzročila kritike in grobe insinuacije. Za prvaka SDS Janeza Janšo, zgodovinarja Staneta Grando in pripadnike podmladka NSi, Mlade Slovenije, je komandant Stane vojni zločinec. »Izdaja kovanca dveh evrov s podobo Franca Rozmana - Staneta je žalitev za vse evropske narode, saj se je boril za režim, ki je premnogo Evropejcem povzročil trpljenje in črno prihodnost,« pišejo v podmladku NSi. Sklicujejo se na Kardeljevo pismo Ivu Loli Ribarju, v katerem je opozarjal na zločine partizanov, na izsledke Inštituta za novejšo zgodovino in znano knjigo partizanskih nasprotnikov Črne bukve. Iz teh gradiv so izbrskali, da je bil Rozman komandant 2. grupe odredov in Štajerskega partizanskega bataljona, ki naj bi zakrivil zločine nad civilnim prebivalstvom. Tudi kot vojskovodja, torej komandant slovenske partizanske vojske, naj se po njihovem ne bi izkazal. Vse skupaj pa pospremijo še z oživljanjem znane ideološke matrice, katere del sta odlikovanje Tomaža Ertla in izjava predsednika države o »drugorazrednosti« odkritja Hude jame ... Tudi poslanec Jožef Jerovšek je te dni naslovil na vlado poslansko vprašanje s tezo, da so jo pri izbiri priložnostnega kovanca »vodili predvsem ideološki interesi. Tako na izdanem kovancu ni predstavljena simbolika Slovenske partizanske vojske, ampak predvsem ideološki simboli, oktroirani po njeni razpustitvi, ki jo je po nalogu jugoslovanske partije izvedel Arso Jovanović«. Sicer pa »napade« upodobitev peterokrake zvezde na podobi komandanta Staneta, po njegovem simbola jugoslovanskega unitarizma in totalitarizma, kar naj bi bilo pomenljivo sporočilo Evropi ob 20. obletnici slovenske samostojnosti. Seveda Jerovšek vidi v ljudeh, ki so predlagali vsebino kovanca, tiste, ki omalovažujejo samostojnost Slovenije, v vladi pa, ki jo je potrdila, zarotnika, ki je prisluhnila napačnim ljudem, ne pa argumentom državotvornega obrambnega ministrstva, ki je predlagalo simbolno obeležitev 20. obletnice osamosvojitve.
No, odločitev Banke Slovenije je takšna, kot je. Ni je mogoče več spremeniti. Prav pa je, da opozorimo na nekaj ključnih dejstev iz življenja komandanta Staneta, saj se z njegovim imenom ponaša nekaj osnovnih šol, ulice, vojašnica Slovenske vojske v Ljubljani, o njem pa govori tudi znamenita partizanska pesem »Komandant Stane«. Na slovesnosti v Spodnjih Pirničah je zdravnica dr. Zora Konjajev na kratko spregovorila o njegovi življenjski poti. Rojen je bil leta 1911 v Spodnjih Pirničah pri Ljubljani, kjer se je izučil za pekovski poklic in se kmalu vključil v delavsko gibanje. Bil je iz revne družine. Oče je padel v Rusiji, mama se je nato vnovič poročila v Trstu z goriškim Slovencem. Sestri in brat so nato otroška leta preživeli v sirotišnici, Franc pa je hlapčeval pri okoliških kmetih. Bil je bister fant, kar je opazil tudi učitelj Alojzij Macarol iz Šempolaja pri Nabrežini, ki je pred fašizmom pobegnil v osrednjo Slovenijo in vplival na mladega Franca v krepitvi ljubezni do domovine in ga spodbujal k odporu proti fašizmu.
Hotel je postati profesionalni vojak Kraljevine Jugoslavije, vendar ga niso sprejeli. Njegovi biografi sklepajo, da zaradi nizke rasti. Po služenju vojaškega roka se je poizkušal v pekovskem poklicu, a mu obrt ni šla. Bil je med prvimi jugoslovanskimi prostovoljci, ki so se leta 1936 pridružili republikanskim silam v španski državljanski vojni. Kot vojak je hitro napredoval in kmalu postal poveljnik bataljona. Istega leta je postal član Komunistične partije Španije, tri leta pozneje pa Komunistične partije Slovenije in Jugoslavije. Leta 1941 se je vrnil v domovino in se pridružil slovenskim partizanom. Bil je ustanovitelj Štajerskega partizanskega bataljona, spomladi leta 1942 pa je postal komandant najmočnejše partizanske enote, brigade, ki je štela več kot 300 borcev. Julija 1943 je postal poveljnik Glavnega štaba NOV in POS s činom generalpodpolkovnika. To dolžnost je opravljal do nesrečne smrti novembra 1944, ko je v Lokvah v Beli krajini s tovariši preizkušal nove minomete, ki so jih partizanski vojski poslali Britanci. Po smrti je bil razglašen za narodnega heroja Jugoslavije, po vojni pa so njegove posmrtne ostanke pokopali v grobnici narodnih herojev v Ljubljani.
Bil je drugačen od večine vodilnega vojaškega in političnega kadra v NOB. Borci so ga imeli radi in mu zaupali. Vedeli so, da ne bi nikogar poslal na bojni položaj, na katerega ne bi šel tudi sam. Spoštovali so ga tudi zaradi izkušenj v španski državljanski vojni. Vinko Blatnik je v pogovorih z njegovimi soborci izluščil naslednje njegove osebnostne lastnosti: »neposrednost, tovarištvo, umirjenost, iniciativnost, zavzetost in osebna skromnost«, je zapisal v knjižici Komandant Stane.
Lado Ambrožič - Novljan je v svojih spominih, zapisal jih je njegov sin, zabeležil, da je bil Franc Rozman - Stane »najprimernejši človek za najvišjega poveljnika slovenske vojske, saj je ustrezal zahtevi, da mora biti poveljnik produktiven v stikih s centralnim komitejem, ki želi v komandantu vsekakor imeti najvišjo avtoriteto, ko pride do določanja o vojaških zahtevah ... Drug kriterij pa je njegova pojava, podoba simpatičnosti in prvega vtisa: Stane je na vsakogar napravil izjemen vtis ...«. O tem, kaj se je zgodilo 7. novembra 1944, ko se je Rozman smrtno ponesrečil ob preizkušanju novega minometa (partopa), kroži še danes več različic. Nekateri so menili, da je šlo zgolj za neprevidnost, drugi za sabotažo, tretji pa celo, da je komandanta ubil Arso Jovanović, ki ga je Tito poslal iz svojega štaba v pomoč slovenskemu glavnemu štabu NOV. Med verzijami o njegovi smrti je bilo slišati tudi, da mu je bila pri preizkušanju minometa podtaknjena defektna mina, da bi se znebili odločnega zagovornika slovenske vojske, ki je poveljeval v slovenščini in takšno poveljevanje hotel ohraniti tudi v svobodi. Lado Ambrožič - Novljan, ki je bil tudi sam ranjen pri preizkušanju minometov, piše, da nič od tega ne drži. Prvi dve mini sta točno zadeli cilj, ob tretji pa je nastala silovita eksplozija. Odpovedala je varnostna naprava, ki se je očitno poškodovala ob padcu iz letala.
Dva partizana sta bila takoj mrtva, Novljana, Staneta in Antona Žnidariča pa so odpeljali v pet kilometrov oddaljeno partizansko bolnišnico Kanižarico. Preživel je le Novljan, ki pa se je tudi dolgo boril za življenje. Stanetovo črevesje je bilo pretrgano na več kot dvajsetih mestih. Kirurga sta ga zakrpala, vendar je bilo naslednji dan že jasno, da ne bo preživel. Dr. Zora Konjajev, ki je bila instrumentarka v operacijski ekipi, je na proslavi v Pirničah še enkrat opisala dogajanje daljnega leta 1944: »Bil je popolnoma izkrvavljen, bled, vendar vseskozi priseben. Ko smo ga pripravljali na operacijo, je gledal v oči dr. Bogdanu Breclju, ki je bil glavni kirurg partizanske sanitete. Dejal mu je: ''To pot ne bo nič. Jaz se ne bom izmazal.'' Vsem nam je bilo težko. Njegovo dekle Marta je jokala, on jo je tolažil ... Operacija je trajala več kot tri ure ... Kirurga sta uspela nekako zašiti vse te rane, zakrpati trebušno steno ... V sobi se je nato zbudil, vendar ni preživel ... Žalna slovesnost je bila na trgu v Črnomlju, udeležilo se je je ogromno ljudi. Govorila sta Boris Kidrič in Josip Vidmar.« Dr. Konjajeva še dodaja: »Verjamem, da bodo prihodnji rodovi še praznovali kakšno stoletnico ob smrti heroja Staneta. In da bodo prihodnji rodovi pravičneje odmerili delež zaslug Stanetu za osvoboditev in osamosvojitev Slovenije.«
Iz spominske literature o Francu Rozmanu - Stanetu je razvidno, da se je ukvarjal predvsem z vojaškimi nalogami, politične odločitve pa prepuščal drugim. Vprašanje je seveda, kakšna bi bila njegova življenjska pot po vojni. Morda podobna drugim legendarnim slovenskim partizanskim komandantom, ki so kritično zrli na dogajanje v družbi. Medvojni slovenski generali Dušan Kveder, Karlo Marčič in Lado Ambrožič so zapustili jugoslovanski vojaški stroj. Kveder je vojsko zamenjal za diplomacijo, Marčiča so na hitro upokojili, Ambrožiča za nekaj časa celo vrgli na cesto. Partizanske legende so namreč po vojni trčile v surovo realnost graditve socializma. Toda moči samemu mitu o komandantu Stanetu to ne zmanjšuje. Prva kitica pesmi komandant Stane poje takole: »Brigade s hribov so se vsule kakor plaz, / pogumni njih korak nikjer več ne zastane. / Za naš pravični boj, sovražniku v poraz / je borce dala vsaka naša vas, / na čelu vseh je v boj hitel tovariš Stane.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.