Miro Senica: "V življenju delam in povem, kar mislim"

Nikogar, ampak res nikogar si v preteklem letu niso Slovenci pogosteje predstavljali v najbolj nenavadnih pozah. Nihče ni bolj buril domišljije. Miro Senica, odvetnik. Miro Senica, moški notranje ministrice Katarine Kresal. Človek, ki sredi belega dne nosi črne lakaste čevlje. Njegove roke so sterilne. Njegova pisarna je bahava, rož v vazi sprejemnice preveč, preveč je kamna. Eh, vsega je preveč. Preveč je avtomobilov, rož, umetnin, kipov, slik, težkega pohištva, močnih barv ... Ampak vse to so vprašanja o stilu in okusu. Je to že dovolj za obsodbo? Sicer pa: ni tako samozavesten človek, kot se zdi. Noben lak na čevljih mu ne pomaga. Zdi se celo malo zlomljen. Najprej smo ga vprašali o psih. Ker vsi pričakujejo to vprašanje, mar ne?

Imate psa, gospod Senica?

Nimam ga.

Pa ste ga kdaj imeli?

Doma na Koroškem smo imeli psa. Novofundlandca. Od starosti je poginil, star kakšnih 14 let.

Edini uradni podatek, ki vas povezuje z dnem smrti dr. Baričeviča, je, da ga je vaša pisarna takrat zastopala. Še kaj?

Jaz sem bil takrat njegov odvetnik. To je vse.

Ste inteligenten človek. Kako si razlagate, da ste v tej zgodbi malodane od trenutka, ko je javnost izvedela za dogodke? Si to res lahko kdo izmisli? Moral bi biti nadinteligenten.

Gre za tragično smrt. A nekdo je začutil, da je zaradi narave dogodka to morda ena od stvari, s katerimi bi lahko politično diskreditirali mojo življenjsko partnerico. Iz tega izvira vsa ta afera. Poglejmo realno na zadevo. Gre za tragedijo, v kateri je umrl človek, ki naj bi bil ob tem morebiti odgovoren tudi za neko drugo dejanje. Storilec tega domnevnega dejanja je mrtev, okoliščine in razlog smrti te osebe so znani. Kaj vemo iz tega? Da ni kaznivega dejanja, ki bi ga lahko preiskovali, kot je jasno povedal tudi nekdanji ustavni sodnik profesor dr. Lojze Ude v sredo prejšnji teden v oddaji Vroči stol. In do danes nihče od nas ne ve temeljnega: kaj se sploh še preiskuje? Katero kaznivo dejanje se preiskuje? Eno leto ni odgovora na to vprašanje. Eno leto se ustvarja nekakšna »fama« in zbuja dvome.

Zakaj bi to kdo počel? Kaj ima od tega?

Če ves čas ustvarjaš dvom, bo to na koncu pomembno vplivalo na splošno dojemanje države, zlasti pravne države. Postavimo se na drugo stran in si predstavljajmo, kako to dojemajo ljudje in kako bi to dojemali sami. Določen del ljudi bo sprejel tezo, da je nekaterim res vse dovoljeno. Ali kot radi govorijo v določeni politični opciji, ki je še posebej aktivna v tej aferi, da namreč obstajata dve pravni državi, ena za navadne ljudi in ena za elito, ki da je sprevržena, perverzna. To tezo zelo dobro plasirajo, to je danes temelj njihovega političnega boja.

A kako bi lahko bil odziv političnih nasprotnikov vaše partnerice tako hiter, da so spravili to tezo v javnost hkrati z razkritjem samim?

Pravzaprav se je zadeva iz šokantne tragedije počasi prevešala v to, čemur danes rečemo afera. Katarini Kresal ni mogoče očitati nekih bremen iz preteklosti, zato pride prav karkoli uporabnega, kar pride mimo. Mislim sicer, da tudi sami niso vedeli ali mislili, da bo to postala tako velika zgodba, ampak da bo to ena od govoričic. Še ena. Plasirali so jih že veliko.

Morda pa je tu še nekaj drugega. Vi ste se nastavljali javnosti, ste človek, ki se je rad kazal. Izzivali ste. Ljudem je šlo v nos, zato se take stvari tudi bolj »lepijo«. Primerna tarča ste za govorice.

Nedvomno sem primerna tarča, ker v življenju delam in povem, kar mislim. Odvetnik sem že celih 25 let. Naša odvetniška pisarna je ena največjih v državi, celo v regiji. Glede na to se tudi nenehno špekulira, kaj in kako naj bi delali. Jaz pa lahko zatrdim, da vse življenje zelo trdo delam in da nikoli v življenju nisem počel nič nezakonitega ter da svoj odvetniški poklic opravljam v skladu z odvetniško etiko.

Ampak kot pravnik in odvetnik gotovo vidite, katerega kaznivega dejanja bi lahko bili osumljeni.

Zadeve so v resnici zelo resne. In preveč spominjajo na Depalo vas, da ne bi potegnil te vzporednice. Tam so pripadniki vojaške policije in specialne enote aretirali in preiskovali civilista, čeprav za to niso imeli nikakršne zakonske podlage. Njihova pristojnost, edina možna po zakonu, so bile vojaške osebe. In kaj se dogaja zdaj? Kot smo lahko prebrali v medijih, je tožilstvo pod vodstvom generalne državne tožilke odprlo zadevo Baričevič, zadevo pa danes preiskujejo policisti, ki jih ima tožilstvo pravico po zakonu angažirati za izvajanje nadzora nad policisti. Z argumentom, da policistom ne zaupajo, so sami prevzeli preiskavo primera. Po zakonu bi morda lahko zahtevali, da to policija še enkrat naredi. Pa tožilstvo tega ni storilo. Če je to res, potem gre za hudo zlorabo, problem je velik in širši, čeprav vsi gledajo nekam stran, kot da tega nočejo videti. V Depali vasi je bil argument enak: ne zaupamo policiji, ker gre za policijskega sodelavca, zato sami izvajamo nadzor in aretacijo.

Dvomi o vaših metodah dela imajo podlago. Tudi primer psov dr. Baričeviča vas postavlja v čudno luč. Kazensko ste na primer ovadili veterinarskega inšpektorja in nato dejali, da je bil to procesni manever, češ da je lahko grožnja s kazensko ovadbo metoda dela. Metoda dela? Šokira tudi ta prostodušnost, da govorite o tem ...

O tem z lahkoto govorim, saj imam povsem čisto vest. Stranka lahko za zavarovanje svojih koristi, kadar meni, da so ji nezakonito kršene njene pravice in pri tem podani znaki kaznivega dejanja, vloži tudi kazensko ovadbo. Njena odločitev je, ali bo to naredila ali ne, in odvetnik lahko kazensko ovadbo v njenem imenu tudi vloži. S tem ni nič narobe, zato tudi odvetniška zbornica v našem ravnanju ni našla nič spornega. Vaše vprašanje pa razkriva bistvo problema, ki, žal, ostaja nepojasnjeno. Nisem jaz oziroma ni odvetniška pisarna vložila kazenske ovadbe. Vložila jo je stranka. Vložil jo je pokojni dr. Baričevič, odvetniška pisarna ga je pri tem le zastopala v njegovem imenu in za njegov račun. Sam ob tem tudi verjamem, da je bila ta ovadba utemeljena. Če tega ne bi mislili, bi stranki odsvetovali njeno vložitev. In v tem primeru je šlo pri stranki za utemeljeno prepričanje o tem, kar je napisano v ovadbi. Ne nazadnje je tožilstvo na petih straneh obrazložilo, zakaj meni, da ovadba ni utemeljena, in je ni zavrglo kar tako z levo roko. In takrat ni nihče govoril o krivi ovadbi.

Gre za izigravanje zakonodaje in pooblastil.

To ni res. Če bi takšen zaključek obveljal, bi vsaka kazenska ovadba, ki jo tožilstvo zavrže, avtomatično pomenila krivo kazensko ovadbo. Takšna logika pa seveda ne zdrži. Ni šlo za nikakršno izigravanje zakonodaje. Skozi zgodovinsko prizmo so vse stvari videti drugače, kot če jih gledaš v realnem času. Stvari je zato treba ocenjevati v kontekstu takratnega dogajanja. Ko se takole po vsem tem času pogovarjamo o izrazu ''procesni manever'', ima ta drugačno težo, ker je iztrgan iz takratne realnosti. Dr. Baričevič je bil prepričan, da obstajajo trdni razlogi za vložitev kazenske ovadbe, in je imel vso pravico, da jo tudi vloži, tožilstvo pa je v vsakem primeru tisto, ki na koncu tehta, ali gre zadeva naprej v postopek ali ne.

A tisto, kar mi začutimo iz vaših besed o procesnem manevru, je pozicija moči.

Ne vem, zakaj. Odvetniki zastopamo svoje stranke v skladu z zakonskimi možnostmi. To je naš poklic. Mi nismo stranke in dejanj strank ne moremo enačiti z dejanji odvetnika. In to velja tudi v primeru Baričevič: ne glede na to, ali je šlo za mučenje psov ali ne, je storilec tega domnevnega dejanja mrtev in samega kaznivega dejanja, glede na to okoliščino, ni več. S tem je zadeva zaključena. A kaj se je zgodilo v tem primeru? Ker ni bilo več tistega, na katerega naj bi se usmeril gnev, vsa nastala in spodbujena zgroženost ljudstva, se je začela lansirati ideja o tretji osebi. In se je začelo počasi lepiti, namigovati ... Danes, da obstajajo neki sledovi. Jutri, da je bil tam črn avto. To so govorice. A nato je te sledove, te govorice, začelo iskati tožilstvo.

Kakšne sledove?

Govorim o tem, kar sem prebral, ker drugega ne vem. Ne vem niti tega, katero kaznivo dejanje preiskujejo. Niti tega, kaj naj bi se zgodilo, da bi bilo to vredno preiskovati na ta način. To spominja na afero Dreyfus, ko je francoska država oficirja Dreyfusa obdolžila, obsodila in poslala na prestajanje kazni, kljub temu da so vsi vedeli, da je nedolžen. To je zloraba oblasti. Skuša se za vsako ceno dokazati nekaj in najti krivca nečesa, za kar se niti ne ve, kaj naj bi sploh bilo. Ker se je v zvezi s tem omenjalo tudi moje ime, sem poskušal dobiti dokument, ki je bil objavljen na pozareport.si, pa mi ga tožilstvo noče dati. Čeprav je javno objavljen in kroži v javnosti, ga jaz ne morem dobiti. Prav. Danes (pogovor je potekal v ponedeljek, op. p.) sem dobil sklep sodišča, da so na sodišču opravili notranji nadzor in da dokument nedvomno ni ušel s sodišča. Torej je lahko ušel samo iz ...

Vi trdite, da to vodi Barbara Brezigar in na tak način iz političnih vzgibov.

Tega ne vem, vendar tovrstne politične in osebne diskreditacije ter diskvalifikacije v takšnem obsegu ni doživel še nihče v Sloveniji. Res sem partner političarke, ampak to ne more biti opravičilo za nikogar. Pa ne govorim le o tožilstvu in politiki, ampak tudi o medijih. Kako lahko nacionalna televizija preprosto citira in povzame vse, kar je objavil neki portal? Samo zato, ker se sklicuje na neki portal, novice ni treba preveriti? Dolgo sem bil v reakcijah zadržan, tudi zaradi svoje življenjske partnerice. Morda se je zato ustvaril občutek, da za zaščito svojega imena ne bom nič naredil. Vendar je vsega enkrat dovolj. Zdaj pa bom. Vsakdo, ki nekoga lažnivo obtoži, mora za te stvari odgovarjati. In jaz kot odvetnik imam tudi pravico, da se branim. Dovolj je.

Pred pogovorom sem poklical šest odvetniških pisarn. Povedal sem, da bi rad ustanovil podružnico v Liechtensteinu. V dveh so me napotili k vam. Veste zakaj?

Ne.

Zato, ker velja, da vi nudite to storitev.

Mi tega ne počnemo. Ne ustanavljamo firm ne v Liechtensteinu ne v drugih davčnih oazah. Obstajajo posebne pisarne, ki to delajo. Pri nas tega ne delamo.

Če bi kdo prišel k vam in rekel: želim ustanoviti podružnico v Liechtensteinu, kaj bi si mislili, zakaj to počne?

Naj ob tem nekaj pripomnim, da ne bo pomote. Liechtenstein je del enotnega evropskega gospodarskega prostora, ki je v tem primeru mišljen kot politična organizacija. Vsak lahko tam ustanovi podjetje. To je zakonito.

Vaša pisarna na primer nastopa kot tista, ki je pripravila pogodbe med Vegradom in off shore podjetji v tujini, od katerih je Vegrad kupoval zemljišča in projekte v Sloveniji.

To je še ena fama o meni, ki so jo skrbno zgradili na način, kakor da je to neka naša dejavnost ... Sicer o posameznih primerih in strankah ne morem govoriti, nikoli pa nismo za nikogar v tujini ustanavljali podjetij. Naše delovanje je bilo vedno transparentno in smo bili le pooblaščenci strank, ki so sklepale pogodbe.

Ne sprašujem vas tega. Pravim, da ste vedeli, kaj počnejo. Ste inteligenten človek, vedeli ste, za kaj gre.

Lahko postavite tudi tako vprašanje. Lahko pa greva z druge strani. Ljudje in podjetja imajo pravico, da optimizirajo svoje gospodarsko poslovanje. Kot rečeno, v enotnem evropskem gospodarskem prostoru, kamor sodi tudi Liechtenstein, je dovoljeno imeti podjetje v katerikoli državi, saj evropski gospodarski prostor vsebuje štiri temeljne svoboščine notranjega trga: prosti pretok oseb, blaga, storitev in kapitala. Res pa je, da v tem gospodarskem prostoru ni prišlo do uskladitve obdavčevanja, zato na tem področju obstajajo razlike. V Liechtensteinu so davčne obremenitve pač nižje. In to je zakonito.

Gospod Senica. Premoženje se je v Liechtenstein in druge off shore oaze prenašalo zato, da so se zakrili veriga prodaje ter dejanski prodajalci in cene.

Še enkrat bom ponovil. Kot odvetniki se v konkretne posle oziroma v poslovanje strank ne vtikamo. To ni naša stvar. Kot odvetniki ne vemo, ali je kdo za nakup plačal več ali manj. Mi smo v posameznih primerih po pooblastilu naših strank sodelovali pri sestavljanju pogodb. Kaj so se stranke dogovorile poleg zapisane pogodbe, tega mi ne vemo. Vtis, ki se nenehno želi ustvariti v zvezi s tem, je, da je bila odvetniška pisarna tista, ki je sodelovala pri poslih strank, ampak to ni res, mi smo opravljali klasično odvetniško delo, na primer po naročilu stranke pripravljali pogodbe. Vsebina in sklepanje pogodb pa sodita v področje poslovnih odločitev vsake stranke same. Pri teh zgodbah gre v resnici za absurdno situacijo - absurdno v načinu interpretacije v Sloveniji. Kot da se noče videti, kaj se je v resnici zgodilo ... Pa čeprav je bilo o tem vse povedano v avstrijskem in nemškem tisku.

V kakšnem smislu?

Za kaj gre v Avstriji pri aferi Hypo? Ta bančna skupina je bila med največjimi kupci nepremičnin v celotni regiji. Kot smo lahko prebrali v medijih, je kupovala nepremičnine po vseh sosednjih državah, seveda tudi v Sloveniji in na Hrvaškem. To je bil čas gradbenega booma. Avstrijska bančna skupina je torej prodajala povezanim osebam nepremičnine - podjetja v davčnih oazah, ti novi lastniki pa so nato ta podjetja prodajali naprej tretjim osebam, na primer tudi slovenskim gradbincem ... Niso se prodajala zemljišča, ampak cela podjetja, na katera so bile napisane nepremičnine. In to je bistvo afere Hypo. Naši gradbinci pa so na ta način zemljišča in projekte kupovali takrat najverjetneje celo po tedanjih tržnih cenah. Razlika se je torej ustvarjala drugje, in to se očitno preiskuje v Avstriji, vsaj tako je mogoče razbrati bistvo te zgodbe iz poročanja avstrijskih medijev.

Zakaj je bilo potrebno podjetje v Liechtensteinu?

Na to vprašanje bi vam morali odgovoriti drugi, ampak moje osebno mnenje je, da ni bil pri tem glavni namen skrivanje lastnine in lastnika, temveč to, da ni bilo treba plačati davka. Nihče se ni skrival za off shori. Za denar gre. In zato je v Avstriji s Hypo banko tako hud škandal, zaradi teh zlorab. Ker so, kot beremo v medijih, ljudje v banki s povezanimi osebami goljufali lastno banko. Cel sistem so razvili. Absurdno je, da se v Sloveniji s prstom kaže na končne kupce. V enem primeru se je tudi pri nas oglasila stranka kot kupec nepremičnine, sestavili smo kupoprodajno pogodbo, saj je to običajno odvetniško delo.

Ste vi osebno sestavili kupoprodajno pogodbo?

Ne. Sam ne delam operativno na konkretnih primerih. Tudi ovadbe v primeru Baričevič nisem pisal. Sam na operativni ravni ne delam že več let. Naša pisarna ima odprtih 8000 zadev in ne poznam vseh. Tukaj dela približno 60 ljudi, od tega približno 40 pravnikov, ki vsi resno in profesionalno opravljajo svoje delo.

Tudi o zadevi Baričevič niste bili obveščeni?

O zadevi Baričevič sem bil seznanjen, saj sva se z dr. Sašem Baričevičem poznala. Se pa s tem nisem osebno ukvarjal.

Ker ste ravno omenili 60 ljudi, ki delajo v vaši pisarni. V letu 2009 ste imeli dva milijona evrov realizacije. Ob toliko zaposlenih gre za razmeroma nizko realizacijo.

Podatki, iz katerih črpate, so le za slabih šest mesecev leta 2009. Sredi leta 2009 smo namreč v skladu s spremembo zakona o odvetništvu začeli poslovati z novoustanovljeno odvetniško družbo. Prej sem bil sam odvetnik, zdaj sem 51-odstotni lastnik v odvetniški družbi. Ko bo objavljeno poročilo za leto 2010, se bo videlo, da smo imeli v lanskem letu okoli 4,5 mio evrov prihodkov. To je realna slika naših letnih prihodkov.

Odvetnik Konrad Plauštajner je v nekem intervjuju dejal, da so se nekatere najbolj razvpite odvetniške pisarne prekvalificirale v nepremičninske in podobne firme in da svojo dejavnost skrivajo za plaščem odvetništva. Ni edini, ki opozarja na to. Danes se skozi odvetniške pisarne in za odvetniškim zastopstvom odvijajo temni posli.

Zelo preprosto bom odgovoril, ne da bi govoril o imenih. V 25-letni karieri se praktično nisem znašel v postopku na odvetniški zbornici. Lani pa me je zbornica obravnavala na podlagi anonimne prijave zaradi domnevne krive ovadbe zoper inšpektorja v primeru vrnitve psov dr. Baričeviča. Tudi v tem primeru je zbornica ugotovila, da ni prišlo do kršenja odvetniške etike. Ni pa nobenega dvoma: stanovske organizacije vseh poklicev, ki imajo posebno odgovornost, to so zdravniki, odvetniki, notarji ..., bi morale same delovati veliko bolj učinkovito in izvajati nadzor nad delom svojih članov. In pospešeno odstranjevati tiste člane, ki naredijo kaj narobe. Če stanovska organizacija, ki ima določeno avtonomijo, sama tega ne naredi, potem je avtomatično predmet kritik v javnosti in te kritike so tudi upravičene.

Zdi se, da je finančna kriza tudi vas malce oklestila. Prostore, ki ste jih imeli včasih v lasti, zanje ste odplačevali kredit, imate zdaj v najemu, leasingu.

Težko bi to rekel ...

Danes priznati to ni nič takega. Tudi Matjaž Gantar priznava, da mu je ta kriza dobro porezala premoženje, na primer.

On govori o sebi, jaz govorim o sebi. Naša odvetniška pisarna je ves čas na približno enaki ravni. Leasing pa je le oblika financiranja. Denar, ki sem ga dobil za to hišo, imam naložen v drugih projektih. Ni izgubljen.

No, nastopali ste tudi kot investitor na nepremičninskem trgu.

To ni čisto res. Imel sem eno nepremičnino, v katero sem nameraval preseliti pisarno, vendar sem jo lani prodal. Ob tem je treba ločiti osebno premoženje od premoženja gospodarske družbe. Sam sem poleg stanovanja, v katerem živim, še lastnik enosobnega stanovanja, v katerem sem živel prej, name pa je formalno še napisan poslovni prostor, ki sicer pripada moji bivši ženi, ki tam opravlja svojo odvetniško dejavnost. Drugih nepremičnin osebno nimam.

Nobene druge?

Ne, osebno nimam nobene druge nepremičnine, morda le še dobesedno kak manjši košček zemlje na Koroškem, od koder prihajam.

Imate kakšen delež v kakšnem podjetju?

Sem lastnik deležev le v tistih podjetjih, kot je to mogoče razbrati iz javnih baz.

Off shore?

Nimam off shore podjetij, nimam podjetij v off shore državah, nimam prikritih podjetij v Sloveniji. Sem lastnik teh podjetij, ki jih vidite v Ajpesu, in tam boste tudi videli rezultate, take, kakršni so. A v resnici je vseeno. Ko bodo objavljeni rezultati za leto 2010 za odvetniško pisarno, bodo vsi rekli, da se nam je promet dvignil za 100 odstotkov in le redki bodo zaznali dejstvo, da smo kot odvetniška družba v letu 2009 poslovali le pol leta in da je zato primerjava med letoma neprimerna. Spet drugi bodo rekli, da premalo zaslužimo. Ta pisarna da za stroške dela več kot 2 milijona evrov na leto, ker imamo visoke plače zaradi visoko izobraženega kadra. Imamo okoli 430.000 evrov dobička pred obdavčitvijo.

Če je človekov življenjski partner na izpostavljeni politični funkciji, če je na primer ministrica, je normalno, da tudi sam pazi na svoj življenjski slog. Ne kupuje si na primer neznosno dragih, na pogled pa bahaških vozil. Se strinjate?

Lahko bi tudi tako rekli. Sam si že nekaj let nisem kupil nobenega avtomobila, sploh pa ne v času, odkar je Katarina ministrica.

Tudi ona ne?

Ne. Tudi ona ne. Ne vem natančno, ampak po mojem mnenju so vsa ta vozila, o katerih govorite, vredna med 100.000 in 150.000 €.

Pretiravate. Na trgu so vredna več.

Da so vredna več? Nekatera so stara tudi 10 let, med njimi so tudi službena vozila odvetniške družbe, ne le moja osebna vozila.

Deset do 15 odvetniških pisarn in odvetnikov obvladuje 90 odstotkov vsega denarnega toka med državo in posamezniki, je dejal predsednik komisije za preprečevanje korupcije. Pravi, da so to najmočnejše lobistične skupine. Tudi na vas kaže. Ste registrirani kot lobist?

Prepričan sem, da gospod Klemenčič ne kaže name. To pa zato, ker naša odvetniška pisarna ne sodi med tiste, ki naj bi obvladovale več kot 90 odstotkov denarnega toka med državo in posamezniki. Ne me držati za besedo, ampak mislim, da je v enem izmed intervjujev to tudi izrecno povedal. In ne lobiram, zato se tudi nisem registriral kot lobist.

Goran Klemenčič je resen človek. Ne nazadnje je bil državni sekretar v ministrstvu, ki ga vodi vaša partnerica. Trdi tudi, da se velik del korupcije zgodi pri poslih, ki potekajo skozi odvetniške pisarne.

Zelo si želim, da bi gospod Klemenčič oziroma urad, ki ga vodi, čim prej objavil, katere so te pisarne. Že pred nekaj meseci je napovedal, da bo to objavil, nazadnje se mi zdi, da je to govoril tudi v intervjuju za Mladino. Naj čim prej objavi te podatke, ker se sicer le ustvarja neko negativno ozračje. Naša pisarna poslov z državo praktično nima. V tem mandatu smo z državo sklenili en posel za 1469 evrov, ko smo pomagali ministrstvu za kulturo, ko je bilo treba nekaj na hitro pripraviti. A ne glede na to poslanec Tanko iz SDS vsak mesec vpraša, katere posle delam za državo. To počne kljub temu, da točno ve, da ne delam z nobenim državnim organom. Vsak mesec. Če večkrat nekaj ponoviš, potem pač ljudje rečejo: »Pa saj ne more biti drugače - oni so tako velika pisarna!« Prav tako mi očitajo najrazličnejše pritiske. Ampak kakšne? Sam nikoli nisem v nobeni zadevi nikogar klical, kako naj kaj naredi. Nisem. Tudi v primeru Baričeviča ne. Pripeljite mi enega. Če bi obstajal, bi ga že pripeljali. Nikogar nisem klical, nikomur grozil, nič nisem prosil in tudi v drugih zadevah tega ne delam. Mi poslujemo drugače. V resnici trdo in strokovno delamo in od tod tudi uspehi, ne pa zaradi nekega drugega načina dela, ki se nam hoče ves čas pripisati. Seveda pa do takih očitkov prihaja izključno zaradi tega, da bi se tako diskreditirala moja življenjska partnerica.

To spada zraven. Kdor gre v kuhinjo, mu je vroče.

Ne moreš pa predvideti, da te bodo hoteli scvreti.

Zato toliko bolj paziš. Takšen primer je tudi najem prostorov za nacionalni preiskovalni urad. S pogodbo glede na ponudbo na trgu ni nič narobe. A v trenutku, ko je bilo razkrito, da ste z gospodom Pogačarjem prijatelji, je kredibilnost posla in vseh vas padla.

Če verjamete ali ne, prijateljstva, o kakršnem govorite, ni. Pa pravzaprav to pri celi zadevi niti ne bi smelo biti pomembno. Kolikor sem seznanjen, je na ministrstvu za izbiro prostorov potekal uradni postopek, v katerem je sodelovalo večje število ljudi, in do danes se ni obdržal niti en očitek. A Slovenija je majhna. Imam soseda, ki je lastnik nekega večjega slovenskega inženiring podjetja. A si ne upa kandidirati na neki razpis, ker je moj sosed. Mi ne moremo v naše razmere na dva milijona ljudi prenašati praks, ki veljajo za 50-60-milijonske narode. Vsepovsod je isto! To velja za razpise, to velja za vsa področja. Ne nazadnje tudi za medije. Ko mediji nekoga kompromitirajo in diskreditirajo, pa tudi, če se kasneje izkaže, da ni nič res, je ta oseba povsem diskvalificirana in nima več kam iti. V Nemčiji se na primer preseli iz Hamburga v München in nihče ne ve, kaj se je zgodilo prej in lahko živi naprej. Tu pa dobesedno nimaš kam. Ko se zgodi diskreditacija, kakršno sem doživel sam, in vsi o tebi govorijo, ne veš kaj bi, zoper to ni ne orodja ne orožja. Vendar ne bom pustil, da bi na tak način posegali v moje življenje in v moje delo. Da me bodo neki takšni ljudje, ki jih ne morem spoštovati in ki jim ni pod častjo niti prirejanje arhivskih dokumentov, pri čemer ne smemo pozabiti, da so te tudi uporabili, vsak dan zasipavali z lažmi - tega si ne dovolim.

Zakaj nihče ne zna odgovoriti na to obliko političnega boja?

Kako pa odgovoriš na to? Preostale politične stranke ne uporabljajo teh metod.

Je metoda političnega boja sedanje koalicije umik?

V bistvu so postali pasivni in obupani. Čeprav imam vtis, da je zdaj prišlo vse skupaj tako daleč in do tako nizke ravni, da se zavest ljudi, da tako ne gre več naprej in da se s takšnimi metodami političnega boja res ne strinjajo, širi. Ne nazadnje se je to »preveč« začelo odražati tudi v spletnih medijskih forumih, ko so uredniki začeli z njih umikati razne nestrpne komentarje, ki so jih prej mirno dopuščali.

Mimogrede, ste že kdaj dali kri na krvodajalski akciji?

Nisem.

Ta vaša reakcija na drugi val zadeve Baričevič, je pokazala, da ste ranljivi. Ste ranljivi?

Ne.

Ne? Ste torej močni?

Ja, kot osebnost sem močan.

Bi pisarna brez vas razpadla?

Ne.

Imate človeka, ki vas lahko nemudoma nadomesti?

Ta človek že sedaj vodi pisarno. To je odvetnik Damijan Gregorc, eden od dveh izvršnih direktorjev pisarne.

Je pisarna danes obremenjena z vašim razmerjem s Katarino Kresal kot ministrico?

V tej pisarni delajo različni ljudje. Nekateri so moji sodelavci že več kot 20 let in me poznajo in vedo, kaj je res in kaj ne. Kar se pa tiče mlajših kolegov: so intelektualci, ki znajo stvari razsoditi in prepoznati. V notranji javnosti doslej nisem zaznal dvoma o sebi.

Vam je kaj žal, da je šla gospa Kresalova v politiko?

Zelo navdušen že takrat nisem bil.

Seveda ste bili!

Podpiral sem jo in jo še vedno, to je razlika. Morate razumeti: vsak ima pravico, da se odloči za svoj poklic, za svojo pot. Gospe Kresal se je ponudila priložnost, da prestopi v politiko. Njej je bila ideja všeč. Jaz pa njene odločitve spoštujem.

Jo doma tudi kličete gospa Kresal?

Ne, seveda ne ... Kličem jo Katarina ... Preprosto: Katarina.