Davljenje Gaze

Ko so prejšnjega izraelskega premiera Ehuda Olmerta novinarji vprašali, kaj meni o humanitarnih posledicah blokade, zaradi katere v Gazi občutno primanjkuje najosnovnejših stvari od zdravil, elektrike in knjig do gradbenega materiala in goriva, je odgovoril: »Kar se mene tiče, lahko ljudje tam hodijo tudi peš.« To je še vedno uradno izraelsko stališče: Palestinci naj se sprehajajo, le kaj je v tem slabega? Nedopustni cinizem naj bi prikril dejansko okrutnost tega neverjetnega zločina proti človeštvu. Pri blokadi gre za namerno politiko »brez blaginje, brez razvoja, brez humanitarne katastrofe« v Gazi, kot jo je leta 2006 začel razvijati takratni in sedanji izraelski obrambni minister Ehud Barak. Gre torej za načrt, da se Gaza komajda ohranja pri življenju. Izraelski nevladni organizaciji Gisha je oktobra lani na podlagi zakona o dostopnosti informacij uspelo pridobiti tajne dokumente ministrstva za obrambo, v katerih so navedeni matematični izračuni, koliko časa bi trajalo, da bi prebivalstvu v Gazi zmanjkalo osnovnih zalog, potrebnih za preživetje, oziroma kot je zapisano, »da bi mu zmanjkalo zraka«. To je zadnji med dokazi, da pri blokadi Gaze ne gre za boj proti Hamasu, čeprav je to še vedno uradno izraelsko stališče, temveč za vojno proti celotnemu tamkajšnjemu prebivalstvu. In ta vojna traja že več kot pet let, neprekinjeno vsak dan.
Tamkajšnje razmere je treba jasno označiti za to, kar so. Gaza je zapor. Še več, gre za novodobno kopijo varšavskega geta za Žide iz leta 1939. Je tudi največje koncentracijsko taborišče v vsej zgodovini tovrstnih zločinov proti človeštvu.

Humanitarna kriza

Izrael trdi, da v Gazi ni humanitarne krize, vendar tamkajšnje razmere kažejo popolnoma drugačno sliko. Na približno 400 kvadratnih kilometrih se stiska več kot 1,5 milijona ljudi, od tega je 56 odstotkov otrok. Velika večina prebivalcev je beguncev (in njihovih potomcev) iz drugih delov nekdanje Palestine, ki so zdaj del izraelskega ozemlja. Številni živijo v nemogočih življenjskih razmerah, natlačeni v betonskih taboriščih. Vzemimo za primer Šati na severu Gaze, v katerem na območju pol kvadratnega kilometra živi 80 tisoč ljudi. Ker se taborišče nima kam širiti, - na eni strani mu širitev preprečuje mesto Gaza, na drugi pa morje -, so ljudje že pred časom pozidali skoraj vsak prosti kvadratni meter. Številne ''ulice'' v Šatiju so široke komaj meter ali manj in taborišče se zdaj širi dobesedno proti nebu. Ljudje hiše spreminjajo v »stanovanjske bloke«, saj bi z dograditvijo novih nadstropij otrokom radi omogočili, da si ustvarijo svoje družine. A zaradi izraelske blokade je večina del zastala. Iz ravnih streh hiš se dvigajo goli betonski stebri in rjaste žice. Ponekod so si ljudje uredili zasilna stanovanja iz pločevinastih plošč, namesto vrat imajo čez vhod obešeno zaveso ali staro odejo, namesto oken pa prozorno plastiko. Pozimi so izpostavljeni hudemu mrazu, poleti hudi vročini.
Halil Šahin, vodja oddelka za ekonomske in socialne zadeve pri Palestinskem centru za človekove pravice (PCHR), je pojasnil: »Nastanitev beguncev je zaradi naraščanja prebivalstva že tako nevzdržen problem, po zadnji vojni dobri dve leti nazaj pa se jim je pridružilo še nekaj deset tisoč ljudi, ki so ostali brez domov. Zaradi blokade marsikomu še do zdaj ni uspelo obnoviti hiše. Izrael je sicer po krvavem napadu na turško flotiljo zaradi mednarodnega pritiska nekoliko omilil blokado, vendar se s tem niso rešile bivanjske težave, s katerimi imamo opraviti. Nujno potrebujemo 67 tisoč novih domov, Izrael pa nam dovoljuje uvoz majoneze in čipsa. A ne gre le za Palestince. Naj navedem en sam primer: francoski kulturni center že tri leta čaka na dovoljenje za uvoz gradbenega materiala za dograditev svojih prostorov, a zaman.«
Izraelska vojska je med ofenzivo zravnala z zemljo tudi eno od sosesk na vzhodu mesta Gaza, kjer je prej živela družina Al Samuni. Člani družine niso bili revni, živeli so v več hišah v isti ulici. Vojaki so celotni družini ukazali, da se mora zaradi svoje varnosti nastaniti v eni hiši, a je šlo za grozljivo past. Tri dni so obstreljevali hišo in reševalnim vozilom ter Rdečemu križu preprečevali dostop do ranjencev. V tem pokolu je umrlo 29 ljudi. Dve leti pozneje Vael Al Samuni in njegovih šest preživelih otrok, nekateri so pretrpeli hude telesne poškodbe, ki jih bodo zaznamovale za vse življenje, še vedno živijo v goli betonski baraki med kupi peska in starega železja ob svojem nekdanjem domu. Zdaj gradijo novega, a zaradi pomanjkanja materiala in denarja delo poteka zelo počasi. Za pokol družine Al Samuni je izvedel ves svet, zato zdaj preživelim pomagajo nekatere tuje človekoljubne organizacije, številni drugi pa nimajo te sreče v nesreči. V močno prenaseljenem taborišču Džabalija, ki so ga izraelske enote silovito granatirale in ubile več sto civilistov, životari približno 100 tisoč ljudi brez imen in obrazov. Ogromno jih strada. Na tržnici, ki že od daleč zaudarja po gnilobi, so med drugim naprodaj kravje kosti, iz katerih ljudje kuhajo juho in jo potem jejo več dni.
Med tavanjem po ozkem labirintu Džabalije me je družina Našad povabila na čaj. Živi v štirih sobah, 18 ljudi, štiri generacije. Najstarejša med njimi, Hadža (to je pravzaprav spoštljiv izraz za ženske v poznih letih, ki so opravile romanje v Meko), je povedala, da v Džabaliji živi že 40 let. Na vprašanje, kakšno je bilo življenje na začetku, ko je tam prebivalo bistveno manj ljudi, je le zamahnila z roko: »Ah, to je, kot bi primerjali nebesa s peklom.« Prej je družina prebivala na vzhodnem obrobju taborišča, a ji je izraelska vojska uničila hišo in se je bila prisiljena preseliti v središče Džabalije v slabo opremljeno pritlično stanovanje, za katerega plačuje skromno najemnino. Gola betonska tla so družinski člani deloma prekrili z oguljenimi preprogami. UNRWA, Agencija Združenih narodov za palestinske begunce, jim, tako kot drugim, vsake tri mesece zagotovi paket z živili, ki pa zadostuje samo za štirinajst dni. Hadžina vnukinja Iman je stara 32 let. »Oče je umrl za rakom, ker mu Izrael ni dovolil izhoda iz Gaze, da bi šel na zdravljenje na Zahodni breg. Bratje so poročeni, jaz pa sem sama in doma pomagam mami,« je pripovedovala, medtem ko so ji solze drle po licih. »Rada bi šla na univerzo, vendar nimam denarja. Nikjer ne dobim nobenega dela. Vse dni sem doma, obkrožena z očetovimi fotografijami in s fotografijami brata, ki je bil ubit med zadnjo intifado. To je moje življenje.«

Boj za preživetje

»Ker nimamo nobenih možnosti za razvoj, naše gospodarstvo propada in brezposelnost je že približno 43-odstotna, zato zdaj v revščini živi že 80 odstotkov prebivalcev, 85 odstotkov ljudi pa je odvisnih od pomoči v hrani,« jepojasnil Šahin iz organizacije PCHR. »Pred dobrimi desetimi leti je v Izraelu delalo okrog 100 tisoč tukajšnjih Palestincev kot poceni delovna sila. Od leta 2006 pa tam ne more delati nihče več.« Omar Al Gul, prebivalec mesta Bejt Hanun na severu Gaze, je včasih delal v avtomehanični delavnici v bližnjem izraelskem mestu. »Življenje ni bilo slabo,« je povedal. »Z denarjem, ki sem ga zaslužil, sem si lahko postopoma zgradil hišo, zdaj pa za sina, ki se je poročil, ne morem dograditi niti sobe. Nimam nobenih prihodkov, odvisen sem od priložnostnega dela in tuje pomoči.« Ko sem ga nekaj dni pozneje ponovno srečal, mi je potožil, da so mu spet izklopili elektriko, ker je ne more redno plačevati.
Najti novo zaposlitev v Gazi počasi že meji na misijo nemogoče. Izrael onemogoča uvoz nujnih surovin, strojev in nadomestnih delov, zato je večina industrijskih obratov pred propadom. Tovarna gaziranih pijač Yazegi Group je s svojimi izdelki včasih preskrbovala širši trg Bližnjega vzhoda. »Odkar ne moremo več uvažati ogljikovega dioksida, ki je ključna sestavina gaziranih pijač, imamo hude težave. Sicer sami proizvajamo ogljikov dioksid, a nimamo zmogljivosti, da bi ga proizvedli dovolj,« je pojasnil Šadi Jazegi, predstavnik za stike z javnostmi. »Včasih je bilo pri nas zaposlenih 400 ljudi, danes samo še 100, delajo pa le tri dni na teden. Pred blokado smo na dan proizvedli 45 tisoč paketov plastenk pijače, danes le še 30 tisoč na teden.«
Ni je panoge, ki ne bi imela hudih težav. V pristanišču v mestu Gaza sem spoznal starejšega ribiča, ki se je predstavil le z imenom, Mahmud. »Prej smo ribarili brez omejitev, imeli smo dostop do odprtega morja in ribištvo je bilo donosen posel,« je pripovedoval. »Danes smo omejeni na območje do treh kilometrov od obale. Nalovimo zelo malo, ribe so v glavnem majhne, tako da včasih zaslužimo komaj za gorivo ali pa še to ne. Izraelske vojaške ladje nas nenehno preganjajo. Na nas streljajo ali pa se zaletavajo v naše čolne, tudi če smo znotraj svojega pasu. Vendar moramo vztrajati, ker kako naj sicer preživimo? Sem ribič, to je naš družinski poklic in to je vse, kar znam.« Nekega dne sem na plaži opazoval skupini moških, ki sta z združenimi močmi vlekli dolgo ribiško mrežo na obalo, kar je trajalo skoraj uro. Okrog njih se je nabrala večja skupina ljudi, v glavnem otrok ribičev. Proti koncu smo vsi že z nestrpnostjo pričakovali, kaj bodo privlekli na obalo; zdelo se mi je, da bi moralo biti nekaj velikega. Nazadnje pa se je izkazalo, da ni bilo nič. Manjši kup plastike in drugih smeti, med katerimi so otroci brskali za nekaj sardelami.
Kmetje so včasih pridelke izvažali celo v Evropo, v glavnem jagode, olive, pomaranče in limone. Zdaj se tudi oni borijo za golo preživetje in številni med njimi obupujejo zaradi nemogočih razmer; odprodajajo zemljo in ponikajo v begunska taborišča. Izraelska vojska je od leta 2006 v več napadih z buldožerji in s tanki uničila ogromno kmetijskih objektov, polj, sadovnjakov, vodnjakov in namakalnih sistemov. Večina sadnih dreves v krajih Bejt Hanun in Bejt Lehija je posajena na novo in potrebnih bo veliko let za obnovo nasadov. Nekatera kmetijska območja so najbrž izgubljena za vedno. Potem ko so jih buldožerji in tanki razrili, sta veter in erozija opravila svoje in na območjih, kjer so se včasih razprostirali sadovnjaki in polja, je zdaj puščava. Preostala zemlja je večinoma zastrupljena zaradi izraelskega obstreljevanja. »Naša polja so v zadnji vojni napadali z belim fosforjem,« so pripovedovali kmetje s severnega obrobja Bejt Lahije, ki je dva do tri kilometre oddaljena od izraelske meje. »Zdaj zemlja ni več tako rodovitna, kot je bila, in pridelamo manj hrane. Tudi voda je precej slabša. Druga težava, ki jo imamo, je, da zaradi blokade ne moremo več uvažati škropiva in gnojil. To zdaj prihaja v Gazo samo še skozi predore na meji z Egiptom in je bistveno dražje. Za škropivo plačujemo trikrat več kot prej, za gnojila pa šestkrat več.« Poleg tega sta pridelke letos prizadela še suša in hudo neurje z vetrom, ki je sredi decembra opustošilo ogromno polj in novih nasadov. Kmetijstvo je nekoč zagotavljalo večino hrane za tamkajšnje prebivalstvo, zdaj pa je zelo ogroženo in Gaza je vse bolj odvisna od uvažanja hrane iz Izraela in Egipta.
Poslovanje med izraelskimi in palestinskimi trgovci poteka na podlagi telefonskih pogovorov. Palestinec telefonira Izraelcu in pri njem naroči blago. Nato vplača dogovorjeni znesek na njegov žiroračun. Ko blago prispe na izraelsko stran meje, ga natovorijo na poseben tovornjak, ta ga prepelje na drugo stran in tam ga prevzame palestinski trgovec. Poanta je ta, da se Izraelec in Palestinec nikoli ne vidita.
Egipt, ki je zaveznik Izraela in velik prejemnik ameriške vojaške pomoči, podpira blokado Gaze, čeprav dovoljuje pretok blaga skozi predore pod Rafo. Rafa je bila v preteklosti eno mesto, od arabsko-izraelske vojne leta 1967, ki je na Bližnjem vzhodu začrtala nove meje, pa je razdeljena na egiptovski in palestinski del z mejnim zidom. Pod njim je speljanih nekaj ducatov od nekaj sto metrov do kilometra dolgih predorov, skozi katere v Gazo prihaja vse od živil, goriva, električnih generatorjev, kuhinjskih aparatov, motornih koles do nadomestnih delov za industrijo, televizorjev, cenenih parfumov in plastičnih spominkov, pa tudi orožje in strelivo za oblast, jasno. Območje zato varuje Hamasova policija in je gibanje po njem predvsem za novinarje oteženo. K sreči se je mogoče pred policisti skriti v velike bele šotore, ki vhode v predore varujejo pred dežjem in peščenimi viharji. Skupina mladih delavcev, ki skozi predore tihotapijo predvsem vreče cementa, je razlagala: »Izraelska letala pogosto bombardirajo predore in veliko ljudi je že umrlo v njih. Včasih se je splačalo tvegati, ker je bil zaslužek dober, vendar so zdaj ljudje zaradi vse večje stiske pripravljeni delati za vse manj denarja. A delamo naprej, ker nimamo druge izbire.« Glede cementa so povedali, da je ta slabe kakovosti. Poleg tega ga ne morejo pretihotapiti toliko, da bi zadostili vsem gradbenim potrebam, ljudje pa si ga v glavnem niti ne morejo več privoščiti. V Gazo ga privlečejo tako, da ga na egiptovski strani pripnejo za jekleno vlečno vrv in električni vitel nato opravi svoje, torej vreče povleče na palestinsko stran. Kljub temu morajo v rovu tovor spremljati ljudje in skrbeti, da se nikjer ne zatakne. Vročina v predorih je sicer skoraj neznosna, vroč pesek segreva pločevino, s katero so obdani, in po pol ure človeka že precej izmuči dehidracija.

Brez prihodnosti

»Treba je razumeti, da blokada Gaze ni le ekonomska. Gledano celostno gre za gospodarsko, politično, socialno, kulturno in akademsko blokado,« je pojasnil Rafik Al Masri, profesor politologije na univerzi Al Aksa. »Akademiki ne moremo svobodno sodelovati s kolegi iz tujine, ne moremo potovati na mednarodne konference ali vabiti kolegov sem. Naše fakultete trpijo zaradi pomanjkanja knjig, saj jih zaradi blokade ne moremo uvažati, računalniki so v povprečju stari deset let. Prav tako nimamo sredstev za obnovo fakultet in gradnjo novih prostorov. Na moji fakulteti učilnice sprejmejo največ 60 študentov, a se jih v njih stiska tudi po 90. Razmere so tako slabe, da smo morali sobo za profesorje spremeniti v učilnico.« Profesor Mohamed Šabat, poddekan na Islamski univerzi, je dodal: »Med zadnjo vojno je izraelska vojska uničila ali poškodovala številne fakultete. Moja univerza je izgubila 70 laboratorijev, ki smo jih vzdrževali in razvijali 20 let, zdaj pa jih zaradi blokade ne moremo niti začeti obnavljati. Žal mi je, toda to ni nič nenavadnega za Izrael. Tako kot ruvajo naša drevesa, hočejo izruvati tudi prihodnost naših otrok. Ko je bila vojna, smo izgubili mesec in pol študijskega leta. Študentje so zaradi tega in medvojnih travm dosegali podpovprečne rezultate. Trudimo se, da s sredstvi, ki jih imamo, razvijamo znanje, a je zelo težko. Ker naši študentje nimajo na voljo dovolj študijske literature, si morajo pomagati z internetom, torej so doma odvisni od dobave elektrike, ta pa ni redna.«
Elektriko imajo včasih šele ob enajstih zvečer in je na voljo le do šestih zjutraj, rednega urnika dobave namreč ni. Številni domovi imajo generatorje na bencin, a veliko jih je dotrajanih, zato so nesreče pogoste. V Gazi na mesec zgorijo dve do tri hiše zaradi nesreč z generatorji in včasih umrejo cele družine. »Imamo malo elektrarno, ki pa zaradi nezadostnega vzdrževanja ne dela s polno zmogljivostjo. Izraelci nam ne dovolijo gradnje nove, ker to po njihovem sodi med strateške projekte, te pa nam z blokado onemogočajo. Hočejo, da smo odvisni od njih, in dejansko moramo elektriko uvažati iz Izraela,« je razložil Mohamed Al Nadžar, mehanski inženir z ekonomsko-razvojnega inštituta PECDAR.
Dobava vode je zagotovo največji dolgoročni problem. Mazen Al Bana, vodja hidrološkega oddelka na Palestinskem inštitutu za vodo, je dejal: »V Gazi smo zelo odvisni od podtalnega vodnega zajetja. Zdaj porabimo okrog 180 do 200 milijonov kubičnih metrov vode na leto, torej dejansko porabimo dvakrat več vode, kot je nove z dežjem pride v podtalno zajetje. Gre za sistem, ki ni trajnosten. Zaradi nižanja ravni podtalnice v vodno zajetje vdira vedno več morske vode. Leta 1970 je bila recimo slanost vode 200 miligramov na liter, zdaj je že skoraj 700 miligramov na liter in njena kakovost postaja vprašljiva celo za kmetovanje. Poleg tega je v vodi zaradi slabega kanalizacijskega sistema, ki ga je dodatno uničila izraelska vojska, veliko nitratov, predvsem v urbanih središčih. Najslabše so razmere v Kan Junisu, kjer je koncentracija nitratov v vodi 450 miligramov na liter, to je desetkrat več, kot Svetovna zdravstvena organizacija določa za pitje.« Na severu Gaze kanalizacijske odplake spuščajo v morje oziroma jih zbirajo v velikih odprtih peščenih bazenih, od koder ponikajo v tla. Leta 2007 je popustila pregrada največjega bazena in poplava je povsem razdejala bližnje beduinsko naselje Um Naser. Umrlo je pet ljudi, poginilo je tudi ogromno živine. Sedaj problem prevelikih količin kanalizacijskih odplak rešujejo tako, da jih zbirajo še na drugih mestih in tudi tam zastrupljajo podtalnico. Zaradi blokade gradnja čistilnih naprav v glavnem stoji in težava se povečuje iz leta v leto. Svetovna zdravstvena organizacija je letos spomladi opozorila: »Devetdeset odstotkov vode, namenjene prebivalcem Gaze, ni varne za pitje. Tisti, ki si to lahko privoščijo, kupujejo filtrirano vodo, to pa je dodaten strošek za gospodinjstva. Po naših ugotovitvah je 26 odstotkov bolezni v Gazi povezanih z vodo. Obstaja velika nevarnost izbruha kolere. Med vsemi boleznimi so vodena driska, akutna krvava driska in virusni hepatitis vzrok za največ smrti med begunci.«
Rijad Kudori je najvišji predstavnik Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) v Gazi. V prvi polovici devetdesetih let je sodeloval pri pogajanjih z Izraelci o vprašanju vode v Gazi. »Izraelcem smo rekli, da želimo urediti predvsem pravico do vode, vendar so nam odvrnili, naj pozabimo na to, da o tem ne bomo govorili. Rekli smo jim, naj izza jezov, ki onemogočajo pritok rek z gora na Zahodnem bregu v Gazo, spustijo vsaj 30 milijonov kubičnih metrov vode na leto. Spet so nas zavrnili in nam še vedno dovoljujejo le 5 milijonov kubičnih metrov, pa še za to moramo plačevati. Dodatno vodo spustijo le takrat, ko se je za jezovi nabere preveč; takrat sprostijo zapornico in močan val brez opozorila trešči v Gazo in povzroči veliko opustošenje, med drugim je že uničil tudi manjše mostove,« je razlagal in nazadnje žalostno zmajal z glavo. »Letos nas je zelo prizadela suša in razmere so skrb zbujajoče. Če se bo nadaljevalo tako, čez 10 let ne bomo imeli več vode. Dejansko nas čaka katastrofa. V Gazi sem se rodil leta 1943, v življenju sem videl marsikaj in lahko povem, da tako slabih razmer, kot so zdaj, tukaj še ni bilo. Tu imam delo in položaj, vendar preprosto ne vidim več prihodnosti ne zase ne za svojo družino.«

Simbol Gaze

V Gazi ni več veliko ruševin od zadnje vojne. Kjer so včasih stale hiše, poslopja oziroma cele soseske, zdaj zevajo prazne, peščene površine, iz katerih gledajo rjaste žice in ostanki temeljev. Zaradi precejšnjega pomanjkanja gradbenega materiala so ljudje že davno očistili ruševine in uporabne kose namenili za nove gradnje. Dejansko gre za recikliranje. Iskanje dodatnega gradbenega materiala se zdaj nadaljuje tudi ob meji z Izraelom, kjer na stotine ljudi, v glavnem otrok oziroma mladih fantov, brska po peščenih tleh za ostanki judovskih naselij, ki so jih Židje sami uničili, ko so leta 2005 zapustili območje Gaze. Hkrati so uničili tudi polja in vodnjake. Palestinci zdaj tam pobirajo kamenje, opeke in strešnike, z macolami drobijo betonske plošče in kose nalagajo na vozove, v katere so vpreženi osli ali konji. Vse to se dogaja pod budnim očesom izraelskih ostrostrelcev, ki prežijo na ljudi iz vojaških opazovalnic; te so posejane vzdolž meje, dejansko vojaškega zidu in vzporednih električnih oziroma žičnatih varnostnih ograj. Izraelski vojaki nenehno streljajo na palestinske pobiralce kamenja, v glavnem jih ranijo v roke, noge ali stopala. V času pisanja teh vrstic se je razširila novica, da je bil ranjen še en fant. Nekaj dni prej so bili ustreljeni štirje, eden izmed njih, Salamah Abu Hašir, star 22 let, je kasneje preminil v bolnišnici. Izraelska vojska je v zvezi s tem po poročanju palestinskih in izraelskih medijev sporočila, da so njeni vojaki na fante (izraz, ki so ga uporabili zanje, je »sumljive osebe«) streljali, potem ko ti niso upoštevali opozorilnih strelov in se niso hoteli obrniti. Toda Abu Hašir je bil ustreljen v hrbet.
V času zadnje intifade so bili njen glavni simbol majhni otroci, ki so metali kamenje na izraelske tanke, danes so lahko simbol Gaze in neizmernega trpljenja njenih prebivalcev otroci oziroma mladi fantje, ki tvegajo življenje za to, da kamenje pobirajo. Veliko, ki sem jih srečal, od Bejt Lehije na severu do Rafe na jugu, kjer odnašajo material s tamkajšnjega uničenega letališča, je že bilo ustreljenih. Vse sem vprašal isto, zakaj se torej vračate, in tako rekoč vsi so odgovorili enako: »Ker nimamo druge izbire. V Gazi ni služb, ničesar. Od česa naj živimo, kaj drugega naj počnemo, kaj drugega lahko storimo? Nihče nam ne pomaga, prepuščeni smo sami sebi. Ne vemo niti, zakaj Izraelci streljajo na nas, samo preživeti skušamo.«
»Izrael je vzdolž meje razglasil tako imenovano vojno območje, ki je široko 300 metrov, vendar izraelski ostrostrelci streljajo na ljudi, tudi če so ti kilometer in več stran od vojaškega zidu. Vsak mesec jih je ranjenih po več ducatov. Ne gre samo za pobiralce kamenja, temveč so tarče tudi kmetje, ki obdelujejo svoja polja. Številni si noči ne upajo več preživljati na domovih, ker izraelski vojaki takrat vdirajo na njihovo zemljo, uničujejo pridelke in lastnino ter ustrahujejo ljudi,« je povedal Šahin iz človekoljubne organizacije PCHR. Kot pri blokadi gre tudi pri tem za namerno, sistematično povzročanje trpljenja in škode.
Mednarodna skupnost ne želi oziroma ni sposobna izvajati zadostnega pritiska na Izrael, da bi ta korenito spremenil odnos do palestinskega vprašanja. Blokada Gaze bi morala sprožiti takojšnje mednarodne gospodarske in politične ukrepe zoper Izrael. Če tega zahodne vlade niso sposobne izpeljati, morajo stvari v roke vzeti ljudje. Svetovno znana kanadska novinarka Naomi Klein je med zadnjo izraelsko ofenzivo zapisala: »Vse bolj krvavo zasedbo Gaze bi najuspešneje ustavili tako, da bi Izrael postal tarča podobnega svetovnega gibanja, s kakršnim so odpravili rasno razlikovanje v Južnoafriški republiki. Julija 2005 je koalicija palestinskih organizacij izdelala načrt za prav takšno gibanje. Ljudi z vestjo z vsega sveta so pozvali, naj bojkotirajo Izrael in prekinejo poslovne stike z njim, kot se je to zgodilo z Južnoafriško republiko v času apartheida. Tako se je rodila kampanja Bojkot, dezinvestiranje in sankcije (bigcampaign.org). Gospodarski ukrepi so najučinkovitejše orožje iz nenasilne orožarne. In če bi se jim odpovedali, bi skoraj lahko govorili o sokrivdi.« Čas za bojkot, kot je zapisala tudi Kleinova, je napočil že zdavnaj. A vseeno. Bolje pozno kot nikoli.