Upor jeznih

Nekaj dni pred referendumom o malem delu je v središču Ljubljane mlad fant nezainteresirano delil letake s kričečim naslovom Glasuj proti. Rdeči letak je mimoidoče prepričeval, da je predlagano malo delo nekaj slabega. Letak je izdalo Popotniško združenje Slovenije. Za vso kampanjo proti referendumu bodo porabili 1000 evrov. Zakaj neko popotniško društvo sodeluje pri politični kampanji? Njihov predsednik Igor Jurišič pravi, da je morda res, da so njihovi člani predvsem mladi, ki naj bi zaradi malega dela težje potovali, vendar je glavni razlog za angažma želja po aktivnem državljanstvu. »Malo delo ni dobro in zato smo se oglasili«. Vsi, ki sodelujejo v predreferendumski akciji popotniškega društva, naj bi bili prostovoljci, ki naj bi delali za mlade. Morda res, a Igor Jurišič je bil nekoč zastopnik podjetja Študentski servis Maribor, danes pa je aktivni član stranke SMS. Skupaj z Dragom Žuro, direktorjem mariborske študentske organizacije, pa sta ustanovila tudi civilno Združenje za dvig kvalitete življenja.
Malemu delu, ki je prvotno namenjeno predvsem mladim, ti mladi najbolj nasprotujejo. Zadnji Politbarometer, ki je bil objavljen le nekaj dni pred referendumom, je izmeril, da malemu delu v veliki meri nasprotujejo najmlajši, dijaki in študentje.
Kar ni veliko presenečenje. Lani maja je bil pred parlamentom protest mladih proti malemu delu. Tistega dne so v parlament priletele granitne kocke. Škoda zaradi protesta je znašala 86.000 evrov.
Zakaj torej mladi nasprotujejo zakonski rešitvi, ki naj bi bila po mnenju vlade do mladih prijazna? Zato, ker je taista vlada preprosto spregledala, kaj malo delo sploh pomeni. »Malo delo je le korak do povečanja kontrole in posledičnega zmanjševanja svobode,« pravi Jani Kovačič, sicer učitelj filozofije na Gimnaziji Bežigrad in kantavtor, ki je v svojih mladih letih veliko pel o uporu in pravičnosti. »Pravica do dela je temeljna socialna pravica, o kateri vsak podvomi po 50 zavrnitvah. Ljudje bodo pristajali na ''samozaposlenost'', ker bodo edino tako zaslužili, ne da bi kradli in goljufali. Odrekli se bodo vsem socialnim in zdravstvenim pravicam, da lahko preživijo. Evropa uničuje največjo civilizacijsko pridobitev - socialno državo. Štetje denarcev je pomembnejše od življenja. Človek se lahko nasloni le na človeka, kar pa je zastarelo.«

Uporništvo kot mit?

Mladih v Sloveniji politika ne zanima. Še več, zavračajo jo, do nje imajo izrazito negativno stališče, ne zaupajo političnim strankam, ne zaupajo političnim elitam. V tem pogledu so še bolj radikalni od svojih staršev. A hkrati so jim zelo podobni, imajo podoben vrednotni sistem, v veliki meri še vedno živijo doma in se zanašajo na pomoč ožje družine. Danes so mladi v Sloveniji drugačni, kot so bili pred desetletji, ker sta drugačna tudi družba in okolje, v katerem odraščajo. Pravzaprav so zelo podobni staršem. Se torej ne upirajo? Ne staršem, ne družbi, v kateri živijo? So mladi v Sloveniji postali konformisti, so se zlili z apatično večino? »Obstajajo neposredne povezave med tem, kako že majhen otrok doživlja avtoriteto in kako se ta kaže v odraščanju, v doživljanju avtoritete družbe. Otrok, ki raste v okolju, kjer je avtoriteta zaščitna, spodbudna, nagrajevalna, se kasneje ne bo upiral na razdiralen način,« pravi psihia-
trinja dr. Martina Tomori. »Upor mladih je del identitetnega iskanja. Če želijo mladi razviti svoj obraz, morajo najprej oceniti obraz tistega, v kakršnega gredo - torej obraz odraslosti, ga ovrednotiti, prilagoditi in spremeniti. In nujen del tega procesa je upor. Je pa res, da pri mladih opažam, da ni več prave potrebe po tem uporu. Je manjši, kot naj bi bil nekoč. Upor se pojavlja samo pri zelo konkretnih, materialnih, telesnih področjih. Formativnega upora je premalo.« Mladi so rezultat potrošniške družbe, kar se kaže tudi v njihovem vrednotnem sistemu. Pomembni so jim zdravje, družina, prijatelji, malo manj pa velike družbene teme, politika. Če se starega sistema vrednot ne podira, se novega ne da ustvarjati in zato mladi pragmatično iz sveta odraslih povzamejo samo tisto, kar se jim zdi prav.
In jasno, tudi mladinska politika je usmerjena predvsem na mlade in v njihovo socializacijo v obstoječe družbene razmere. »Nemara pa je kleč v sami ideologiji individualizma in svobode izbire, kot temelja demokracije,« pravi dr. Alenka Gril s Pedagoškega inštituta. »V tem pogledu nas drugo- ali tretjerazredni interes mladih za skupnost, socialo in politiko ne bi smel presenečati. Kajti mladostniki skozi svoje obnašanje zgolj reflektirajo družbena pričakovanja do sebe kot družbene skupine.«
Mladi so vedno le odgovor na družbene razmere. Tako je bilo nekoč in tako je danes. »Če primerjava današnji čas s časom, ko se je pojavilo uporništvo med mladimi, torej 60. leta in kasneje, vidimo, da je takrat mladina dobila neki prostor, začela se je uveljavljati, postajala je izobražena, znala se je organizirati, prešla je iz prehodnega moratorija - kjer je bila mladost le vmesni čas, v izobraževalni moratorij, kjer je postala mladost pomemben del življenja,« pravi dr. Mirjana Ule s Fakultete za družbene vede. Takrat se je mladina uprla s sloganom: Ne zaupaj nikomur nad 30. Danes pa se paradoksalno mladi v Sloveniji ob zelo pomembnih preizkušnjah zatečejo ravno k staršem, ki so postali njihovi zavezniki in zaupniki. »Družba je drugačna, je družba tveganja in družba velikih možnosti. Stalno spreminjajoča se družba prinaša neke nevarnosti. Za evropsko in predvsem za slovensko družbo je značilno, da se mladi vzgajajo na način, da se ne znajo soočiti s tveganjem. Da se tveganju raje izognejo. Že konec devetdesetih let smo v raziskavah zaznali, da sta glavni vrednoti mladih varnost in mir. In ne originalnost in izzivi.« Za današnji čas je torej značilna taktika vijuganja med tveganji, iskanje varnosti. In varen si lahko le tako, da si dlje časa doma, da izkušenejši starši odločajo o tvoji prihodnosti. Hkrati pa je seveda res, da mladi nimajo veliko drugih možnosti. Vedno več jih ne najde dela, kaj šele, da bi se za stalno zaposlili. Stopnja brezposelnih diplomantov je v zadnjih desetih letih s 3,8 zrasla na 13,9 odstotka. In zato seveda ni čudno, da mladi nasprotujejo vladnim predlogom, ki bodo še bolj sprostili trg delovne sile.
Uletova pa je do njihovega posplošenega nasprotovanja kritična, pravi, da malemu delu mladi nasprotujejo predvsem zato, ker prinaša tveganje. »Je nekaj novega in sama zelo dobro poznam že uveljavljeni scenarij, malo delamo, malo študiramo in vijugamo sem in tja. Spremembe pa so lahko nevarne.« A to seveda ne pomeni, da so mladi zaspali. »Gre le zato, da reagirajo na družbene razmere na način, da se umaknejo vase, v svoje svetove, tudi virtualne, družinske, vendar bodo mogoče vseeno tudi prišli do spoznanja, da to ni več dovolj.«

Ni več upanja, povozil me je tank

Bili bi površni, če bi trdili, da so mladi apolitični. Seveda razmišljajo politično, a zunaj konvencionalnih oblik političnih institucij. Mladi se aktivirajo zelo projektno, niso se pripravljeni žrtvovati za vsake ideje, podpirajo samo tiste, ki se ujemajo z njihovo vizijo prihodnosti. Dr. Milan Lavrič je eden od avtorjev raziskave Mladina 2010 o družbenem profilu mladih v Sloveniji. Pravi, da na podlagi zbranih rezultatov ni mogoče trditi, da mladih splošne družbene zadeve ne zanimajo, res je, da so glede zanimanja za politiko pri evropskih primerjavah povsem na dnu, a hkrati nadpovprečno sodelujejo pri protestni politični participaciji. »Mladi se predvsem oddaljujejo od velikih ideoloških tem, kar je tudi eden glavnih razlogov, da ne marajo strankarske politike. Ideološke teme postopno izpodriva pragmatizem: mlade zanimajo konkretne rešitve konkretnih problemov. Takšen pristop praviloma uspešno deluje v okviru zasebne sfere, zato se mladi bolj opirajo na družino in prijatelje in se s pomočjo teh omrežij skušajo prebiti skozi težke razmere na trgu dela. Vendar pa njihove navezanosti na družino nikakor ne gre enačiti s splošnim (političnim) konformizmom. Družina je v danih negotovih družbenih razmerah za mlade v Sloveniji ključno sidro stabilnosti.« Mladi pač menijo, da se politiki ukvarjajo sami s sabo. In tudi taka drža igra pomembno vlogo pri zavračanju mladega dela. »Seveda pa bi bilo v tem in v vsakem podobnem primeru za mlade bistveno bolje, če bi svoja splošna čustva glede politike pustili ob strani in se odločali zgolj na podlagi argumentov in racionalne analize vpliva njihove odločitve na njihovo lastno prihodnost,« dodaja Lavrič. A zahteva po racionalnem odločanju (mladih) volivcev je zelo utopična.
Morda bi bilo drugače, če bi bile v družbi prisotne velike ideje, velike zgodbe, gesla. V šestdesetih letih mladi v ZDA niso samo branili svoje eksistence, da jih ne bi poklicali v Vietnam, pač pa je bil to tudi čas kontrakultur in utopij. Tudi v osemdesetih letih so imele v Sloveniji različne mladinske iniciative vgrajeno podobno veliko zgodbo - zahtevo po odpiranju družbe. Mladi so bili takrat in tudi danes, kot pravi psihiatrinja Tomorijeva, nagnjeni k temu, da sledijo velikim idejam.
»Problem pri odnosu do politike in političnih strank je danes povezan s tem, da nekih velikih idej ni več in jih tudi ni na vidiku,« pravi dr. Robi Kroflič z ljubljanske filozofske fakultete. Politika pa se vedno gradi na nekih utopijah in na nekih zgodbah. In če se te zgodbe izkažejo kot zlagane, mladi ne želijo biti njihov del. »Ni več niti upanja niti zaupanja. Mladi nimajo upanja v nove rešitve in ne zaupajo nekim obstoječim kanalom političnega odločanja. Zato se vse njihove zgodbe regulirajo prek tistih, na katere se lahko zanesejo. To pa so starši, družina in prijatelji.« Politika bi morala na konkretni ravni ponuditi zelo jasne odgovore, tega pač ne zna. »Poglejte recimo malo delo. Človeka pri 20, 22 letih zelo težko prepričaš, kako dobro bo, da bo imel nekoč morda redno službo in kakšno pokojnino naj bi sprejel. Mlade danes zanima nekaj čisto drugega, ve, da stalne službe ne bo dobil, zato je za zdaj čisto zadovoljen z nekimi začasnimi kanali, ki mu omogočajo, da se pretolče skozi neko obdobje.«
Uletova takšno iskanje statusa quo zavrača. Krivda za izogibanje odgovornosti naj bi ležala že v družini. »Danes je družina emotivna skupnost, vsi se razumemo, vsi si zaupamo, si pomagamo, se ščitimo, veliko razumevanja, velika zaščita. Otroci odraščajo v kokonu. Nič se ne dela na strategijah preživetja, na tem, kakšno je življenje in kako se z njim soočiti.« Ena od takšnih značilnih napak je možnost, da lahko starši kadarkoli pogledajo ocene otrok. »Kakšna neumnost,« pravi Uletova. »Učenec se mora sam soočiti s svojo oceno. Opraviti imamo z neko zazibano generacijo, ki čaka na pomoč od zunaj in se zadovoljuje z malim življenjem, hodi v dolgočasno službo, za vikende pa prakticira adrenalinske športe. To je popolnoma drugačna slika. Tu ni nobenega upora. In tudi mali upori so bolj zavarovanje statusa quo. Nič se ne spreminja, nič se ne ruši.«
So torej mladi postali konformistični? Vdani v usodo? »V konformizmu se človek sam odreče svoji svobodi. Primerov je nešteto, od navijaških skupin, revijskih grup, bitke talentov do imitatorjev. Pri tem gre za radovoljno predajanje, zato večina konformistov vpije: Mi nismo konformisti! Izbira svobode je postala dirigirana svoboda izbire, a svoboda sama le dekoracija virtualne kletke. Svoja dejanja konformist rad oznanja kot pogumna in tvegana, čeprav so le množična ponavljanja zdresiranih misli in gibov. Konformizem je, če parafraziram Gunterja Andersa, zmaga totalitarizma brez terorja,« pravi Jani Kovačič.
A s tezami o konformizmu in njegovih družbenih posledicah je treba biti vseeno zelo previden. Malo pred velikimi študentskimi upori v šestdesetih letih je večina tedanjih družboslovcev menila, da je čas politične mladine minil. Ne bi se mogli bolj zmotiti.

Njihov trenutek prihaja

Morda razmere za vplivnejši upor študentske populacije zorijo tudi v Sloveniji. Družboslovci sicer neradi napovedujejo prihodnost, a dr. Metka Kuhar s Fakultete za družbene vede zadržano dopušča tudi prihod uporniških časov. »Res je, da so bili mladi v Sloveniji v devetdesetih in prvi dekadi novega tisočletja manj aktivni, a zdi se, da nezadovoljstvo vre in prihaja do točke, ko se bo morda zgodil preobrat. Kakšen bo, je težko oceniti. Doslej se je v Sloveniji zdelo, da ni tako hudo, veliko ljudi je študiralo, zraven so tudi delali, se nekako preživljali s pomočjo staršev, zdaj pa postaja vedno bolj jasno, da življenje po študiju ne bo več lahko.« Prihaja streznitev, a ni nujno, da naj bi morebitna aktivacija študentske populacije s seboj prinesla kakšno širšo družbeno idejo. »Verjetno bo aktivacija mladih bolj odziv na socialno-ekonomski položaj. Tudi zadnji protesti v Evropi so se bili, ne glede na sloj, vedno interesni, brez kakšne velike vizije, programa, manifesta, brez postavk širši družbi, brez upora vsem vrednotam.« Torej boj za preživetje, ne pa nujno za lepšo prihodnost.
V podoben boj za preživetje so se danes mladi zapletli v Severni Afriki. Egipčane v nasprotju z evropskimi boji vodi ideja o demokraciji. V nasprotju z Egipčani pa slovenski mladi o demokraciji nimajo velikih iluzij. »V zahodnem svetu je vsa politika v zelo slabem stanju. Prevladuje globalni sistem, ki mu pravimo neoliberalizem. Ta pa depolitizira: depolitizira množice in politiko postavlja v vlogo servisa velikih poslovnih interesov, politiki in njene institucije postanejo sostorilci v sistematičnem delovanju proti javnemu interesu in skupnemu dobremu,« pravi dr. Tomaž Mastnak. Če se verjame, da je svobodni trg temeljni mehanizem, država postane nekaj slabega, razgradi se politični jezik, izgine imaginacija, politika umre. Danes je prava politika boj proti neoliberalizmu. »Egipt je simbol tega upora. Pogosto je mladina (poleg starejšega dela prebivalstva) tisti segment, ki ga neoliberalizem najbolj prizadeva. Nič čudnega, da je v uporih proti neoliberalizmu v ospredju. Po drugi strani pa ni nič posebno čudnega, če se neoliberalizmu ne upira: kje naj najde jezik in imaginacijo, ki bi ji omogočal artikulirati upor?«
Ena od vrst takšnega upora je iskanje političnih (re)inovacij, mimo konvencionalnega političnega sistema, ki je ujet sam vase. V Socialni skupini Rog in pri Nevidnih delavcih sveta se oblikuje prostor drugačne politične participacije mladih, pa tudi drugih posameznikov. Dr. Andrej Kurnik, ki sodeluje pri teh dejavnostih, pravi, da sama razprava o konformizmu in uporništvu predpostavlja konvencionalne okvire političnega delovanja. »Ljudstvo je nosilec oblasti, izvajajo pa jo predstavniki. Pasivnost je bistvena za obstoj predstavniške demokracije.« Za aktivnosti omenjenih skupin pa je značilna politična participacija, ki omogoča politizacijo migrantskih ter prekarnih delavcev in delavk, tistih, ki so bili prej brez političnega glasu, gre za projekt samoorganiziranosti, samovladanja. »Kritizirati pasivnost pomeni kritizirati predstavniško demokracijo v vseh njenih različicah, od socialnega partnerstva do parlamenta. In odkrivati resnično demokracijo.« Podobna politična inovacija mladih je bila tudi akcija Očistimo Slovenijo, tudi ta je aktivirala veliko mladih, za katere se je prej zdelo, da so apatični. »Takrat, ko je v parlament priletela tista granitna kocka, sta se zgodila pravzaprav dva dogodka,« opozarja Kroflič. »Eden je imel zelo pozitivno konotacijo - to je bila akcija Očistimo Slovenijo, drugi pa naj bi bil negativen. A oba dogodka sta preprosto pokazala, da so mladi skozi neke civilne forume še vedno pripravljeni izražati določeno stališče.« Zato tudi podpisujejo peticije, pripravljeni so se udeležiti protestnih shodov, predvsem pa svoja politična stališča izražajo na internetu. Za zdaj predvsem na takšen način ...

Granitne kocke

Kaj torej preostane mladim? Bo nezadovoljstvo prekipelo in sprožilo upor? »Kdaj se bo to zgodilo, lahko le ugibamo,« pravi Alenka Gril. »Nemara bodo varnostni ventili še kdaj za kratek čas popustili, kot na lanskih študentskih demonstracijah pred parlamentom, in se bodo izbruhi frustracij mladih, zaradi nemožnosti nadzorovanja in planiranja svojega življenja, manifestirali še v kakšni konkretnejši obliki od granitnih kock? Vsekakor je družbene premike v zgodovini vedno spodbudila enotna manjšina, zato bi bila misel, da večinsko konformistična mladina, ki ne doživlja medgeneracijskih konfliktov, pomeni tudi njihovo splošno družbenopolitično pasivnost, utvara.« Podobno je bilo tudi v šestdesetih, ko se je upor mladih začel iz radikalnih skupin študentov, ki jih vseobsežne raziskave, ki po definiciji iščejo zlato sredino, niso zaznale. In te majhne, avtonomne, radikalne skupine so takrat za sabo potegnile prej domnevno apatično večino.
In še nekaj je pomembno. Uporništvo mladih je bilo v drugi polovici 20. stoletja družbeni aksiom. Mladina v razvitem svetu 21. stoletja pa ni več prevladujoča starostna skupina, ideološko in socialno je razslojena. Delitev iz 19. stoletja na leve in desne je zastarela in za mladino nepotrebna. »Uporništvo je le ena mnogih vlog na trgu identitet. Za mlade je edina perspektiva v politiki zelena. Množične internacionalne demonstracije antiglobalistov to potrjujejo,« pravi Jani Kovačič. »Vendar so stare politične levo-desne sile za zdaj premočne, zato si lahko celo privoščijo npr. v šolstvu smotre in zahteve po kritični in samostojni osebnosti. To sta le nasledka ukinitve kritičnosti in zmage odvisnosti. Kajti, ko se sistem ne boji več, lahko promovira vrednote, ki jih je inkorporiral v svoj sistem manipulacije, in zahteva ravno to, kar je dejansko ukinil, saj česar ni, ni nevarno. Zato je uporništvo individualizirano in omejeno na privatne prostore, te iluzije anti-javnega. Upor (mladih) se lahko zgodi le v medijih, le tako bo javen. Skratka izkoristiti je treba spektakelsko funkcijo in jo pripeljati do absurda in napraviti absurd neznosen - celo za konformiste. In nato? Nazaj k realnosti in naprej do nove bodočnosti!«
Demonstracije pred parlamentom so bile eden od takšnih spektaklov in granitne kocke, ki so poletele v njegovo fasado, tudi. Vlada jih ni razumela, niti na ravni mladinske politike niti širše. Slovenija se pač ne zaveda, pravi Metka Kuhar, »da je pomembna celostna mladinska politika, ne samo mladinsko delo, ne samo prostočasne, neformalne dejavnosti, ampak da bi morala država skozi različna področja poskrbeti za to skupino. Visokošolsko politiko, stanovanjsko, zaposlitveno, družinsko, vse skupaj bi morali voditi usklajeno.« A pomembno ni le vprašanje mladinske politike. Če velja, da otroci kričijo, kar šepetajo starši, to lahko pomeni samo to, da sta naraščajoče nezadovoljstvo mladih in (začasna) apatija samo predigra prihajajočih družbenih trenj.
Granitno kocko, ki je lani maja priletela v parlament, je oblast spregledala. »Predsednik vlade išče zmagovalce, poraženci pa mečejo granitne kocke,« pravi Matjaž Hanžek. »In prepričan sem, da bo prej ali slej v parlament priletela še kakšna kocka, saj vlade ne zanima nič drugega, kot pa streči kapitalu. Nisem sicer prepričan, da bodo kocke kaj spremenile, a imajo vsaj tisti, ki jih mečejo, malo užitka.« Prava sprememba pa niso volitve, težko je namreč verjeti, da bo nova oblast, kakršnakoli že bo, drugačna od aktualne. »Prišli bodo novi in nadaljevali staro zgodbo. Treba se bo spomniti še kaj drugega, kot je granitna kocka. Jaz jih ne bom metal, sem star, mene že bolijo roke, morda pa je na mladih, da najdejo boljšo pot.«