Pozabljena funkcija lastnine

Kapitalistični ekonomski sistem povezujemo z učinkovitostjo trga in zasebno lastnino. Diskusija o slednji je v Sloveniji praviloma omejena na njeno antitezo: na problematiko državne lastnine in razpravo o zloglasnem nacionalnem interesu. V ustavi piše, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, ekološka in socialna funkcija. A opredelitev slednje ni povsem jasna, obenem pa prav sedanja kriza, zaradi številnih družbeno razdiralnih učinkov zasebne lastnine, odpira dileme o dosedanjem umevanju njenih meja. V ospredju so vprašanja razdelitve, ravnovesja med zasebnim in javnim interesom ter prihodnega razvoja kapitalizma.

(Ne)pravičnost razdelitve

Lastnina je glavna pobudnica ekonomske dejavnosti in obenem njen končni cilj. V njenem ozadju se, ne glede na njeno obliko (zasebna, državna), tako pojavljajo ekonomski interesi. Zaradi tega glavna težava v Sloveniji ni v obstoju državne lastnine, ampak mnogo bolj v izrazito slabem upravljanju z njo. Upravljanje z zasebno lastnino spreminja socioekonomski položaj posameznika ter odpira vprašanja glede (ne)pravičnosti razdelitve dohodka in premoženja. Slednje je močno povezano predvsem z načinom njene prisvojitve, ki pri človeku poteka v skladu z določenimi družbenimi pravili. Pravila posamezno obliko prisvojitve bodisi dovoljujejo bodisi prepovedujejo. Zaradi nerazumevanja zadnjega smo v Sloveniji ustvarili »kvazi« podjetniško elito. Osrednji motiv njenega delovanja je bila pri(h)vatizacija družbenega in državnega premoženja, predvsem v smislu, kako lastniško prevzeti največja slovenska podjetja. Argument, da je bila prisvojitev tudi drugod po svetu praviloma nasilna, ne zdrži resne presoje. Še manj opravičuje roparsko vedenje nekaterih vodilnih slovenskih menedžerjev, za katere ne bi smelo biti več prostora v poslovnem in političnem življenju. Danes bi moralo biti dokončno jasno, da brez moralne kredibilnosti sistema ne more biti ekonomsko učinkovitega in socialno pravičnega razvoja. Kadar pravni naslov lastnine ni legitimen, je namreč nepravična tudi vsaka razdelitev, ki je posledica tržnih menjav. Delovanje pravne države je zato eden izmed pogojev za večjo pravičnost v družbi.

(Ne)usklajenost zasebnega in javnega interesa

Smithova metafora o nevidni roki trga poudarja, da posameznik najbolj prispeva k splošni blaginji tako, da si prizadeva za lastni ekonomski interes, s čimer nehote prispeva tudi k skupnemu interesu in blaginji, in to pogosto celo bolj, kot bi si sam zavestno želel. Socialna vloga zasebne lastnine je tako nenameravana posledica njene uporabe. Širšim družbenim ciljem lahko sledimo skozi njeno obdavčitev, skozi udeležbo v dobičku (državna podjetja) in predvsem skozi družbeno odgovorno obnašanje podjetij. Največji problem v podjetjih s prevladujočo državno lastnino zato danes ni toliko v prevelikem vplivu države, ampak mnogo bolj v njihovih izgubah. Ob 200-milijonski izgubi NLB in 210-milijonski izgubi Telekoma v letu 2010 so izpadi proračunskega dohodka znatni. Če upoštevamo še preostala podjetja, v katerih ima država velik lastniški delež (npr. Intereuropa, Hit, Petrol, Luka Koper), potem je jasno, da bi ob njihovem uspešnem poslovanju pridobljena proračunska sredstva znatno olajšala fiskalno konsolidacijo in preprečila (raz)prodajo slovenske srebrnine. Vse skupaj poslabšuje dolgoletno plenjenje v državnih podjetjih s kvazi intelektualnimi in odvetniškimi storitvami ter sumljivimi posli na Balkanu. Vprašanje razumevanja socialne funkcije lastnine je zato danes mnogo bolj kot z zasebno povezano z državno lastnino.
Ali to pomeni, da zasebna lastnina nima socialne vloge? Ali je slednja omejena zgolj na delovanje nevidne roke trga? Metafora o slednji predvideva obstoj transmisijskega mehanizma, ki ob spoštovanju (ne)formalnih pravil igre v družbi zasebni interes uskladi z javnim. Trgi lahko zato učinkovito delujejo zgolj v okviru strogih institucionalnih omejitev in trdne družbene odgovornosti. Toda omenjeni pogoji v Sloveniji niso izpolnjeni, zato smo na poti poslovnih tatvin in družbene mrakobnosti. Še več. Pričakovane reforme v Sloveniji bodo temeljile predvsem na spremembi formalnih institucij (novi zakoni) in mnogo manj na spremembi neformalnih (običaji, navade). Slednje so težje spremenljive in pomenijo večji del omejitev v nekem okolju, zato bodo želeni procesi družbenih sprememb v Sloveniji izredno dolgotrajni. Dokler nova pravila igre ne bodo ponotranjena, bosta zasebni in javni interes neusklajena. Kaj oziroma kdo lahko potem zaščiti državo, kot predstavnico javnih interesov, pred družbeno razdiralnimi učinki zasebne lastnine? Zdi se, da je lahko učinkovit varuh javnega interesa zgolj koalicija raziskovalnih novinarjev, strogih regulatorjev, aktivne civilne družbe ter kritične javnosti. Vse skupaj bi morali nadgraditi z družbeno odgovornim obnašanjem podjetij kot poslovnim modelom podjetij in razvojno filozofijo države, kar bi vzpostavilo večje ravnovesje med zasebnimi in javnimi interesi. Na žalost je mobilizacija prvih praviloma prepozna. V drugih nihče ne vidi poslovnih priložnosti, s katerimi bi podjetja lahko postala pomemben socialni nosilec razvoja.

Kognitivni kapitalizem

Evolucijski razvoj v smeri kognitivnega kapitalizma odpira potrebo po drugačnem razumevanju lastninskih pravic. V tržno demokratičnih državah je individualna svoboda zagotovljena, toda posameznik se vse težje uresničuje. Posameznik lahko namreč samo z večjo družbeno vključenostjo v celoti izkoristi človeški kapital, ki ga je v prvi vrsti pridobil zase. Posameznikova znanja se materializirajo v strojih, timskem delu ter v proizvodno-organizacijskem procesu v podjetjih. Podjetja tako postajajo vedno pomembnejši nosilci znanja, organizacijska struktura vse bolj horizontalna in decentralizirana, meje med lastniki, delavci in menedžerji pa vse bolj fluidne. Obstajajo tudi znanja, ki si jih posamezni subjekti ne morejo lastiti, saj bivajo v tržnih relacijah med njimi, zato so razpršena in nikomur v celoti dana. To pomeni, da brez globljega razumevanja procesov socializacije danes preprosto ni več mogoče razumeti znanja. Zaradi delovanja javnih izobraževalno-raziskovalnih ustanov, združevanja fizičnega in intelektualnega dela ter dviga izobrazbene ravni prebivalstva postajajo procesi socializacije znanja vse močnejši. Skozi njih postaja danes znanje vse manj zasebna in vse bolj skupna dobrina. Zasebna lastnina v sebi tako vedno bolj nosi določene elemente kolektivnosti. Nastaja nova oblika privatno-kolektivne lastnine, ki se evolucijsko razvija znotraj kapitalizma. Slednja nima značilnosti klasične kolektivne lastnine. Obenem odpira drugačen pogled na razumevanje univerzalnega temeljnega dohodka kot nadomestila za skupno produktivnost in na udeležbo zaposlenih pri dobičku podjetij.
Kapitalizem na eni strani nosi v sebi željo po bogastvu ter na drugi težnjo po ekscesnem vedenju. Zaradi nedelovanja pravne države, nerazumevanja pomena družbeno odgovornega obnašanja podjetij in narave samega znanja se v Sloveniji upravičeno odpirajo vprašanja o socialni vlogi lastnine. Sedanja kriza je povsem jasno pokazala, kako pomembno je vedeti, do kam lahko seže zasebni interes in kje so meje družbeno (ne)odgovornega ravnanja. Dokončno nas je opozorila na to, kakšnega tipa kapitalizma v Sloveniji nočemo. Za nov začetek več kot dovolj.