Dr. Miroslav Stanojević: "V Sloveniji je notranja kritika postala že destruktivna"

Dr. Miroslav Stanojević, redni profesor na FDV, raziskuje sociologijo dela in poučuje industrijske odnose. Z njim smo se med drugim pogovarjali o “kondiciji” slovenskega gospodarstva v današnjem času, predvsem pa so nas zanimala njegova stališča do vzrokov za propad socialnega dialoga v času krize. Kaj je botrovalo radikalizaciji sindikatov in delodajalcev in kakšne so (lahko) posledice odločitev vlade, če jih sprejema brez soglasja socialnih partnerjev? Dr. Stanojević poudarja, da je treba socialni dialog, tudi zaradi ohranitve postulatov demokracije in stabilnosti, obnoviti, in opozarja na že “pregovorno” črnogledost pri ocenjevanju razmer doma.

Slovenska tranzicija je bila postopna, gradualistična in vseskozi se je zdelo, da smo uspešnejši od drugih postsocialističnih držav. Kriza, ki se je začela leta 2008, je te iluzije razbila in tudi spremenila merila, po katerih ocenjujemo uspešnost neke države. Kje smo?

Najprej je treba povedati, da se je slovenski tranzicijski model razlikoval od drugih. Neoliberalci vidijo ključen problem v preveliki vlogi države in v preobsežnem javnem sektorju. Ocenjujejo, da je celotna družba preveč regulirana ter da je, temu primerno, nekakšen približek modela koordiniranega tržnega gospodarstva. Terapija, ki jo predlagajo, je premik celotnega sistema proti liberalnemu modelu.
Interpretacije tranzicijskega razvoja družbe so si sicer hudo nasprotujoče. Sam menim, da vendar ni mogoče mimo dejstva, da je bil razvoj kakšnih deset ali petnajst let v osnovi zelo uspešen. Zdaj pa smo v drugačnem obdobju in zato so tudi izzivi drugačni. Naš koncept koordiniranega tržnega gospodarstva je bil v primerjavi z drugimi postkomunističnimi družbami morda res nenavaden, a tudi izhodišča družbenih sprememb v devetdesetih letih so bila drugačna kot v drugih državah. Zato je bil ta koncept v marsičem naravna izbira in v danih okoliščinah tudi optimalna pot razvoja. Slovenija je namreč v devetdesetih letih črpala in tudi izčrpala podedovane razvojne vire iz prejšnjega sistema, samoupravnega sistema.

Kateri so bili ti viri, ki jih je Slovenija dobila v nasledstvo?

Nekateri ekonomisti temu pravijo človeški in socialni kapital. Gre za delavsko populacijo, ki se je izoblikovala skozi režime regulacij delovnih razmerij v prejšnjem sistemu. Na mikroravni odnosov so bile te regulacije razmeroma ohlapne, mehke, bilo je precej prostora za dobre, ne pretirano konkurenčno naravnane medčloveške odnose tudi v delovnih razmerjih. In bilo je precej več prostega časa, ki si ga lahko zapolnjeval z dodatnim neformalnim delom. Zgovorno je, da so se menedžerji, zlasti v izvoznem delu gospodarstva, po spremembi sistema najprej lotili zaostrovanja notranjih regulatornih mehanizmov v podjetjih. Z intenzifikacijo in fleksibilizacijo dela se je čas za pridobivanje dohodkov iz neformalnih virov zmanjševal. Ta proces se sicer ni zgodil čez noč, potrjujejo pa ga empirične raziskave. Ta gradualistični proces se je skombiniral z drugim, tudi zelo postopnim procesom, ki je trajal več kot desetletje: s sistematičnim, na makroravni dogovorjenim omejevanjem rasti plač.

Znotraj te bolj (neo)liberalne paradigme razvoja, če ostaneva pri njej, se pogosto kot problem omenja zakasnelost v posodabljanju tehnologije. Tudi zato naj naša podjetja ne bi ustvarjala zadostne dodane vrednosti. To drži?

Težko je na splošno oceniti, saj se razmere po sektorjih razlikujejo. Dejstvo pa je, da je precejšen del slovenskega gospodarstva v vlogi dobaviteljev oziroma podizvajalcev velikih multinacionalnih podjetij, kjer je manj možnosti za inovativne procese. Po drugi strani pa so tudi zanimiva podjetja, ki imajo razvojno moč. Zanimivo je, da uspeh in preboj teh podjetij na trgu nista determinirana s strukturo lastništva.

Torej nizke konkurenčnosti slovenskih podjetij ne gre iskati prvenstveno v pomanjkanju strokovnjakov in pretrganimi nitmi med znanostjo in gospodarstvom?

Tu se srečujemo s posebno zagato. Na podlagi mojih izkušenj, ki so predvsem sociološke, lahko rečem, da naše gospodarstvo težko vzpostavlja stik z znanostjo. Zaradi same strukture gospodarstva, vsaj njegovega precejšnjega dela, so njegove potrebe po implementaciji znanja precej enostavne. Podjetje, ki je dobavitelj v nekem preprostem segmentu, potrebuje le kadrovske menedžerje, ki bodo znali disciplinirati delavce. Ne potrebuje kakšnih hudih znanj. So pa podjetja, razvojne konice, kjer zelo dobro vedo, kaj potrebujejo, in zato povezave z znanostjo dobro delujejo. Drugje pa praktično znanstvenih izsledkov ne potrebujejo. V tistih podjetjih, kjer so obdržali razvojne oddelke, so danes uspešni. Zgodbe so seveda različne, odvisno tudi od panoge, ampak tam, kjer so ohranili prava jedra in opravili strateški premislek, so danes tudi tehnološko najnaprednejši. Tu se je stik z znanostjo ohranil. V mnogih podjetjih pa jim tega ni uspelo obdržati zaradi pritiska domače ali tuje konkurence ali pa notranjih iger v podjetjih.

Sami opozarjate, da smo tranzicijo končali v veliki meri kot podizvajalci tujih podjetij. Razen nekaterih »gazel« naj ne bi samostojno proizvajali ničesar. Ali res ne znamo več ustvarjati? Je slika res tako črna?

Ni črna. A naš ekonomski razvoj moramo umestiti v širšo zgodovinsko perspektivo. Slovenija je procese industrializacije opravila že v obdobju komunizma. Takrat se je izoblikovala struktura industrijske družbe, ki pa je bila na določeni zgodovinski prelomnici prisiljena v naglo spremembo. Slovensko gospodarstvo pa je imelo strateško prednost pred drugimi postsocialističnimi. Nekateri njegovi deli so imeli razvite stike z zahodom in po razpadu Jugoslavije se je prodaja razmeroma lahko preusmerila z jugoslovanskega na druge trge. Hkrati je potekalo postopno, a zelo uspešno prestrukturiranje gospodarstva. Izvozni sektor se je dokaj uspešno soočal s kruto konkurenco in podjetja so zasedla položaje, ki so jih lahko v tem boju. Med njimi so bili tudi tehnološko sposobni igralci na evropskem trgu.
Vendarle se je treba vživeti v situacijo s konca osemdesetih let in videti, kakšna je bila izbira in kakšne so bile možnosti. Sam trdim, da je Slovenija optimalno peljala svojo razvojno zgodbo. Strinjam pa se z liberalnimi ekonomisti, da se je ta vzorec izčrpal, in vprašanje je, kakšne potenciale dosedanji razvojni obrazec še ima. Jih je mogoče aktivirati ali pa je rešitev v totalni liberalizaciji gospodarstva? Če bi šli v smeri totalne liberalizacije gospodarstva, so potrebne tudi spremembe v političnem sistemu, zlasti v volilnem sistemu, in hkrati bi to pomenilo tudi omejevanje sistema konsenzualne demokracije, ki je bil vzpostavljen v devetdesetih letih. To so resni zasuki, ki bi lahko zelo negativno vplivali na razvoj Slovenije.

Toda Prevent seli proizvodnjo iz Koroške v Avstrijo, iz Bele krajine seli na Slovaško proizvodnjo Secop, nekdanja multinacionalka Danfoss. Prednost v nizki ceni dela zagotovo ni razlog. Morajo biti še drugi razlogi, da se multinacionalke odločajo seliti proizvodnjo drugam?

O teh dveh potezah je vredno temeljito premisliti. Na njiju namreč pade argument, da izgubljamo samo zaradi cenovne konkurence. Očitno izgubljamo tudi zaradi kakovosti proizvodnje. Naše analize kažejo, da sta edini pravi razvojni možnosti v Sloveniji kakovostna proizvodnja in iskanje tržne niše zanjo. Takšna usmeritev pa zahteva močno podporo izobraževalnega sistema in stabilna delovna razmerja. Na to opozarjam zlasti zato, ker se na to v sedanjih razpravah o fleksibilizaciji trga dela pozablja. Če namreč fragmentiraš delo, če imajo ljudje občutek nestabilnosti in negotovosti, ni mogoče kakovostno delati in ustvarjati in ne voditi zapletene proizvodnje. Obsojen si na čisto cenovno konkurenco in odrinjen. In še nekaj je: če nastopaš na trgu s poceni delom, potem dejansko vabiš medse tisti tip multinacionalk, ki jim gre le za poceni delo. A si lahko zelo kmalu nekonkurenčen, saj se hitro preselijo drugam, kjer je cena dela še nižja. Pravzaprav je Slovenija ta čas v paradoksalni situaciji: predraga je za tiste, ki iščejo poceni delovno silo, in premalo sofisticirana za tiste, ki iščejo kakovost.

V Evropi je opazen trend zmanjševanja količine dela, kar jo postavlja v neugoden položaj s socialnega vidika.

Vzrok za to so velike tehnološke spremembe in selitev proizvodnje na druga območja, kjer poteka proces industrializacije. Segment klasične industrijske produkcije pokrivajo nove industrijske družbe, konkurenca med njimi pa je zelo huda. V jedru pa gre za strahotne in dramatične tehnološke spremembe, ki omogočajo rast produktivnosti. Ključen ali velik socialni problem je, kako zagotoviti delo novim generacijam in njihov vstop v formalne oblike dela. To ni več samoumeven vstop, ki je veljal v preteklosti. Zato se mi zdi, da je formalizacija/legalizacija novih oblik dela za nove generacije praktično neizogibna. Mislim na oblike dela, ki jih doslej, znotraj našega tradicionalnega razumevanja dela, sploh nismo dojemali kot delo.

Kar povzroča vročo kri. In mehanizmi za doseganje širšega družbenega soglasja o nekaterih ključnih vprašanjih družbenega razvoja so odpovedali. Socialno partnerstvo se je pokazalo kot učinkovito ob prevzemanju evra, potem pa je ta proces zastal. Hkrati pa se danes pojavlja kopica novih razvojnih strategij za izhod iz slepe razvojne ulice, vendar nobena strategija ne dobi širšega družbenega soglasja.

Kar zadeva socialne pakte in socialno sporazumevanje, je treba povedati, da se je v 90. letih v Sloveniji zgodila nenavadna kombinacija dejavnikov. Vzpostavili smo sistem, ki je bil zelo podoben sistemu, ki so ga po 2. svetovni vojni oblikovali v nekaterih razvitih zahodnih družbah. Politologi ga imenujejo neokorporativni sistem. Dejansko gre za neokorporativno državo blaginje. Zakaj takšen model? Zaradi ugodnega izhodišča, ki ga je imela Slovenija na samem začetku tranzicije in, ob tem, še enega, pravzaprav ključnega dejavnika. V primerjavi z drugimi državami v tranziciji smo imeli v tistih časih prelomnih sprememb tudi izredno močno delavsko gibanje in sindikate. Leta 1992 smo bili priče močnemu stavkovnemu valu, vključno z generalno stavko. Sindikati so takrat zmogli artikulirati delavske zahteve in pojavili so se kot pomembni igralci na družbeni sceni. Vlade so spoznale, da brez njih niso sposobne speljati nobene družbene reforme. Imele pa so le dve možnosti. Ali jih bodo v tistih majavih okoliščinah zgodnjega prehoda poskušale integrirati ali pa stopiti z njimi v vojno. Povabili so jih zraven. Tako so sindikati dobili vlogo sooblikovalca javnih politik in ta igra, vključno s privatizacijo leta 1992, se je nekako opredmetila v državi neokorporativne blaginje. Ta zgodba je trajala do vstopa Slovenije v Evropsko unijo.

In zakaj je v Sloveniji proces iskanja socialnega soglasja v času krize, ko bi bil najbolj nujen za stabilizacijo razmerij, spodjeden?

Gre za temeljni nesporazum. V tej krizi so še vedno igralci, pa tudi predpostavke so, ki bi omogočali nadaljevanje, ne sicer neokoporativističnega regulativnega modela, ampak sistema socialnega sporazumevanja in paktiranja, kar bi stabiliziralo razmere. Sindikati imajo še vedno mobilizacijsko moč. Niso več tako močni, kot so bili v devetdesetih letih, so pa še vedno relevantni igralci. Za socialno paktiranje so potrebni tudi resni družbeni problemi. In Slovenija jih ima. To je zagotovo minus v državni blagajni, javni dolg, brezposelnost. In tudi nestabilno vlado imamo, kar je ena izmed ključnih predpostavk za socialno paktiranje.

Zakaj se to ne dogaja?

Po mojem - ne bom rekel, da so se zmenili tako - je bila v neki točki sprejeta nekakšna verjetno bolj implicitna strateška odločitev, da se ta proces prekine. Socialni dialog se je dejansko začel zapletati še prej, že od sredine prejšnjega desetletja, ko so se pozicije v ta proces vključenih igralcev začele radikalizirati. Sindikati so se začeli radikalizirati zaradi pritiska dokaj naglega izgubljanja članstva in v socialnem dialogu so postajali vse bolj neprijetni. Vedeti morate, da so med letoma 2005 in 2008 sindikati, predvsem klasični industrijski, izgubili ogromno članstva, saj je stopnja sindikaliziranosti v tem obdobju padla za več kot deset odstotkov.

Zanimivo. To se je namreč zgodilo v času gospodarske konjunkture?

Da. To je morda presenetljivo. Toda srečala sta se dva prej omenjena trenda: na mikroravni vse večja fleksibilizacija dela in delovnega časa in podobne spremembe, na makroravni pa omejevanje rasti plač. Posledice so se morale pokazati. Ob tem pa so bila velika pričakovanja od vstopa v evroobmočje. Zdaj se razmere le še zaostrujejo. Tudi za državo je drugače. Po vstopu v evroobmočje ni več mogoče uporabljati devalvacije valute za spodbujanje izvoznega sektorja, kar počnejo danes Poljaki. Vsi ti mehanizmi odpadejo in zgodba v nasprotju s pričakovanji postaja vse hujša. Tu pa je še tretji val privatizacije, ki ima ne le materialne, temveč tudi močne psihološke učinke, saj so te privatizacije zmlele poslovno moralo in dramatično poglobile nezaupanje v celotni družbi. In če se čez vse to prelije finančna in gospodarska kriza, postanejo razmere težke.
V vseh treh procesih so jo najslabše odnesli sindikati. So v zelo nehvaležni situaciji: če se popolnoma uprejo tem trendom, jih lahko pokoplje njihov lastni radikalizem. Če pa spremenijo politiko delovanja in postanejo manj radikalni, izgubljajo svojo notranjo legitimnost in lahko celo propadejo kot interesna organizacija. Radikalizem članstva morajo na neki način integrirati v svoje delovanje in ga hkrati umiriti, da bi sploh še lahko bili zanimivi kot partnerji v socialnem dialogu, komunikativni v interakciji z vlado in delodajalci. Sindikate je treba razumeti v njihovi lastni logiki. Preveč enostavno bi bilo zamahniti z roko in trditi, da pač le blokirajo razvoj.
Poleg tega pa politika mora vedeti, da stoji za njihovimi radikalnimi stališči in interesi revoltirano in razočarano delavstvo. Sindikati le artikulirajo to nezadovoljstvo. Z vidika demokracije imajo zelo pomembno funkcijo, saj omogočajo prevajanje teh interesov v območje socialnih politik. Vlada jih lahko upošteva ali pa ne. A če jih ne, izloči socialno komponento iz politike, sindikati pa se lahko soočijo tudi z erozijo članstva, če ničesar ne dosežejo. To plačajo potem politične stranke na volitvah. Situacija lahko postane nevzdržna.

Ni malo tistih, ki trdijo, da so sindikati izgubili stik z realnostjo.

Hja, potem se je treba vprašati, kakšna je ta realnost, ki generira radikalizem. Sindikati imajo povsod hude probleme. Redke so države, kjer to ni tako. Tudi v Skandinaviji sindikalno članstvo upada, pa so se njihovi sindikati nekoč ponašali z osemdesetodstotnim članstvom med zaposlenimi. V povprečju je danes le petina evropske delovne populacije sindikalno organizirana. V Sloveniji je bilo v devetdesetih letih 40 odstotkov delavcev članov sindikatov, po vstopu v Evropsko unijo pa se je začel osip in po zadnjih meritvah v letu 2008 je bilo nekaj več kot 26 odstotkov zaposlenih vključenih v sindikate. To sicer sploh ni malo, vendar v primerjavi z »zlatimi časi« ...
Problem pa ni samo članstvo, temveč tudi reprezentativnost. Ponavadi slišimo, da sindikati zastopajo preozke interesne skupine. Samo industrijsko delavstvo denimo. To ne drži. Močna sindikalna organiziranost je tudi v javnem sektorju. Gre sicer za bolj zapleteno organizacijo z več sektorskimi sindikati. Industrijski sindikati dejansko izgubljajo pomen, saj je delavstvo izpostavljeno ekstremnim pritiskom in fragmentaciji. Za sindikate nasploh pa je, zdaj že zgodovinski, problem v tem, ker so izgubili svoj referenčni okvir. Po 2. svetovni vojni je bila to socialna demokracija. Zdaj tega nimajo več. Zato si oblikujejo provizorične funkcionalne nadomestke, predstavljajo si, da ta okvir še obstaja, občasno igrajo tudi sami vlogo političnih strank. Tako se potem integrirajo. Sicer pa so sindikati zelo odgovorni in disciplinirani igralci. In zato jih ne moreš kar vreči iz igre. Sam jih razumem kot dragocen ''socialni kapital''.

Radikalizirala pa se je tudi delodajalska stran.

Ključna točka radikalizacije je bila sprememba statusa gospodarske zbornice leta 2006. Iz obveznega v prostovoljno članstvo. In tako imamo na sceni dva radikalna partnerja, ki bi se morala biti sposobna dogovarjati in sporazumeti.

Vlada pa se nekako ne znajde v tej igri, čeprav bi morala biti ključen igralec.

To je točka prej omenjene implicitne strateške odločitve. Ob začetku mandata je vlada začela z njimi pogovore in ugotovila, da so težavni sogovorniki. V nekem trenutku, verjetno je to potekalo spontano, se je odločila, da bo zanemarila dialog s socialnimi partnerji, ga dala na stran ali pa se mu celo odpovedala. Takrat je začela vlada delovati unilateralno. Vzpostavila je sistem enostranskega odločanja. Nekakšno prelomnico sem zaznal po dogajanju v Gorenju, ko se je delavstvo uprlo zaradi nizkih plač. Ta dogodek je sprožil razpravo o minimalni plači. Potem je vlada dvignila minimalno plačo. Ponujen je bil nekakšen »deal«, vendar v zelo neposredni obliki: vzemi ali pusti. Nato se je vse odvijalo kot v filmu. Totalni kaos. Sindikati so namreč zahtevali brezpogojno dvigovanje plač. Brezpogojno. Vlada se strinja, znorijo pa delodajalci. Strga se jim film, ne hodijo več na seje Ekonomsko-socialnega sveta. Pa je vlada sklenila, da bo sama urejala razmerja, brez socialnih partnerjev. In je šla sama po tej poti, nezaupanje vanjo pa se je vse bolj poglabljalo. Tako se je, v grobem, dogajalo.

Pa je bila pot, ki jo je ubrala Pahorjeva vlada, da gre nad krizo unilateralno, edina možna?

Ne! Nisem politik, a predstavljam si, da je vse skupaj zdaj zelo mučno. To lahko primerjamo z letom 1994. Takrat je bila vlada tista, ki se je zavzemala za institucionalizacijo socialnega dialoga v okviru Ekonomsko-socialnega sveta. Sindikati so sprejeli takšno politiko. In potem so socialni partnerji, sindikati in delodajalci ugotovili, da na sestanke prihaja tretja ali četrta liga vladnih uradnikov, ki so bili brez pristojnosti. Sindikati in delodajalci so protestirali, vmes pa je vlada mimo njih spravila v parlament nekaj zakonov, mislim, da tudi nekatere spremembe zakona o participaciji delavcev pri odločanju. Veste, kaj se je zgodilo? Vladni predlog je zavrnil parlament, ker je prišel na poslanske klopi brez soglasja socialnih partnerjev. Tedanji predsednik vlade se je nato javno opravičil socialnim partnerjem in obljubil, da se kaj takšnega več ne bo zgodilo. Ali si danes kaj takega lahko predstavljate?

Tudi razprave o zakonu o malem delu so pokazale, da v tej družbi manjka širši skupen okvir, jasen koncept prihodnjega urejanja delovnih razmerij, okoli katerega bi se poenotili socialni partnerji in nato skladno z njim sprejemali posamične zakone.

Imamo le negativne scenarije. Scenarije kot grožnje. Soočamo se z defenzivno strategijo, če je to sploh strategija, v javnem razpravljanju in odločanju. Nenehno govorijo o tem, da se nam lahko zgodi portugalski scenarij, da se lahko zgodi grški scenarij, da se lahko zgodi katastrofa. Pozitivnega scenarija nimamo. In če tega nimaš, ne moreš mobilizirati ljudi, ampak vnašaš mednje še večjo negotovost in nezaupanje. V tem času se zaradi radikalizacije socialnih partnerjev in nezaupanja med njimi prepad še poglablja. Zato je težko vzpostaviti dialog. Brez nekega skupnega imenovalca pa se socialni dialog prelije v čisti statusni boj ali igro moči, kdo bo koga premagal, kar imamo zdaj. Prav nič ugodnega okolja nimamo za iskanje skupnega imenovalca in kompromisa.

Ena izmed najbolj nevralgičnih točk socialnega paktiranja je tako imenovana prožna varnost (flexicurity) zaposlenih. Preučevali ste različne oblike aplikacij tega mehanizma v evropskih družbah. Povsod so ga prikrojili svojim tradicijam in razmeram. Kakšen bi bil pisan na kožo slovenskemu tipu kapitalizma?

Ni enotnega modela. Navadno vsi jemljejo za primerjavo danski model. Reč je draga. Na Danskem, ki je razvita, bogata družba, ta sistem deluje. Mimogrede: pri Danfossu so z lahkoto naredili to, kar so naredili. Tako bi naredili na Danskem. Tam bi delavci dobili spodobna nadomestila in, takoj zatem, novo službo. Le pozabili so, da je Bela krajina v Sloveniji ... Poznamo sicer konceptualno razliko med funkcionalno in numerično fleksibilnostjo. Slednja zadeva fleksibilnost odpuščanja in zaposlovanja delavcev, funkcionalna pa časovno in na sploh delovno prilagodljivost delavcev in ljudi na delovnih mestih. Lahko imaš ekstremno razvito funkcionalno ob nizki numerični fleksibilnosti. In obratno. V danskem primeru imajo numerično fleksibilnost zelo visoko, ampak v tem sistemu tisti, ki izgubi službo, praktično tega na svojih prihodkih ne čuti, ker so, kot sem omenil, nadomestila zelo visoka. Z aktivno politiko zaposlovanja pa lahko delavca zelo hitro preusmerijo na drugo delovno mesto. To je utečen sistem.

Kaj pa se dogaja v Sloveniji?

V Sloveniji je ob intenzifikaciji dela ekstremno močna funkcionalna fleksibilnost. Ljudje delajo v izmenah, ob sobotah, nedeljah, praznikih ... Prostega časa nimajo več, ne srečujejo se več niti z družinskimi člani. So izmozgani in o kakšnem dodatnem delu, ki je bilo prej samoumevno, ni več govora. Glede numerične fleksibilnosti pa se mi zdi, da načrtovane reforme niso uravnotežene z nadomestili ob izgubi službe. Za nekaj odstotkov so višja, vendar ob široki fleksibilizaciji to ni dovolj, kaj šele primerljivo z danskim modelom. V naših razmerah je žal tudi tako, da ti ob izgubi službe lahko obljubljajo, kako ti bodo z aktivnimi oblikami zaposlovanja pomagali najti novo, a v praksi je tako, da ko izgubiš službo, jo boš težko spet dobil.

Ljudje so obupani, vendar stavk ni. Je to posledica nezadovoljstva s sindikati ali gre dejansko za strah pred izgubo zaposlitve?

Med stavkami in velikimi protesti je razlika. Pri slednjih lahko rečemo, da so pri nas trenutno nekako institucionalizirani in kanalizirani skozi uporabo sistema referendumov. Zato ni protestov. Če tega mehanizma, teh veto točk, ne bi imeli, bi imeli kaos. Kar pa zadeva stavke, res je, niso pogoste. Ni jih zaradi pritiska in strahu za delovna mesta, čeprav pravijo, da so zavarovana. Nič niso zavarovana! Trpiš, dokler zmoreš. Ko postane neznosno, poči. Današnja potrpežljivost delavcev pa je izjemna.

Kakšni so odnosi v takšnih podjetjih? Zagotovo niso ustvarjalni.

To je sistem permanentnega notranjega frustriranja. Ljudje se izčrpavajo. Gre za neko samoizčrpavanje v prazno. Za trdo delo brez dejanskih ustreznih učinkov. Tega praznega hoda je veliko. So pa tudi nekateri segmenti, ki zelo dobro funkcionirajo.

»Nasveti« in priporočila OECD in raznih bonitetnih agencij v Sloveniji vlade predstavljajo kot razvojne zahteve. Koliko imajo sploh vlade v resnici manevrskega prostora, da izvedejo (samo)svojo ekonomsko politiko in se pri tem ne »zamerijo« mednarodnim organizacijam?

Glede na to, kakšne poteze vlečejo, se zdi, da manevrskega prostora sploh ni. Treba je upoštevati nekatere parametre, danosti, ampak hkrati je treba zagotovo upoštevati tudi igralce, ki ti sporočajo, kje so meje socialne vzdržnosti. Moraš jih vključevati v to zgodbo. Zdi se mi totalno neracionalno in bedasto, če zaradi strahu pred hipotetično zunanjo sankcijo uvažaš zunanjo zgodbo, s katero naj bi preprečil to sankcijo, stvar neposredno apliciraš na razmere doma, ob tem pa ne upoštevaš notranjih parametrov. In potem se notranje zlomiš.

Vsi scenariji se zdijo temačni. Kaj lahko pričakujemo v prihodnje, kakšna bo slika razvoja Slovenije v prihodnje in kakšno socialno partnerstvo naj ga poganja?

Mislim, da ni tako hudo temačno. Res je v Sloveniji notranja kritika postala že destruktivna. V Sloveniji je to postalo »hobi« ne samo intelektualcev, ampak vseh, ki se ukvarjajo s kritiko na paternalističen način. Imamo množico »reševalcev« krize, ki razglašajo, da je Slovenija totalno propadla! Ni res. Ko primerjaš Slovenijo z drugimi državami, stvari niso dramatične. Sicer pa gre za značilen vzorec obravnavanja slovenske družbe. Obravnavajo ga kot dojenčka, ki ga je treba varovati in reševati.

No, vseeno pa razvoja ne smemo prepustiti stihiji.

Ne. Mislim, da je v organizacijo širšega dialoškega političnega prostora treba vključevati in upoštevati vse relevantne interese in njihove nosilce. Ne glede na to, kako zapleteni so. Moraš jih inštalirati in ohranjati v območju oblikovanja politik. Ko to storiš, dobiš ustrezne razvojne parametre. Strateški nastavki in možne niše obstajajo. Poleg tega javni prostor zelo dobro funkcionira, kar kažejo referendumi. Na zadnjem so se združile različne interesne skupine in dobile 80-odstotno podporo. Ampak tu - mnogi tega niso zaznali - se je aktivirala mlada generacija. Internet deluje, omrežja so vzpostavljena in mlada populacija se je tokrat politično aktivirala. Na voliščih niso bili samo volivci določene stranke, niso bili samo sindikati, ampak tudi mladi. To je povsem nova situacija. In ta omrežja imajo izjemen mobilizacijski potencial, kar si je treba zapomniti in v prihodnje upoštevati.