21. 4. 2011 | Mladina 16 | Svet
Jeruzalemski sindrom
Sveto mesto, ki turiste spreminja v psihične bolnike. In nekateri potem niti nočejo več domov.
V kultnem filmu Life of Brian britanske komične zasedbe Monthy Phyton je prizor iz starodavnega Jeruzalema, ki humorno prikaže, kako so se tedaj v sveto mesto zgrinjale gruče različnih mesij. Na vsakem koraku je drugi božji glasnik prerokoval, grozil, širil edino resnico in podobno. Šlo je za zabavno karikaturo.
Vendar bo že tako, da zna biti resničnost včasih bolj smešna celo od same komedije. Filmsko dogajanje nekoč v Jeruzalemu se namreč tam dejansko dogaja. Za kaj točno gre? Ameriška novinarka Katie Lambert je za dokumentarni medij Discovery health pojasnila: »Ste na vodenem ogledu Jeruzalema in vaš prijatelj se začne čudno obnašati. Sprva mislite, da ima 'jet lag', da je le utrujen, toda ko začne hoditi naokoli odet v bele rjuhe in se razglašati za Janeza Krstnika, potem veste, da je z njim pač nekaj zelo narobe. Vaš prijatelj ima jeruzalemski sindrom.«
Jeruzalem, ki je stičišče treh največjih monoteističnih religij, krščanstva, judaizma ter islama, vsako leto obišče več kot 2,5 milijona turistov, večinoma kristjanov in Judov iz zahodnega sveta; po narodnosti pa prednjačijo Američani. Nekatere ob obiskih svetih krajev prevzame tako močno duhovno oziroma versko doživetje, da se psihično zlomijo ter izgubijo stik z realnostjo in samim seboj. Eni prevzamejo identitete svetopisemskih osebnosti, drugi verjamejo, da so božji glasniki, denimo utelešenje Jezusa ob drugem prihodu na Zemljo. Vsako leto v tamkajšnji bolnišnici Kfar Shaul hospitalizirajo od 50 do 100 turistov, a to so le »najnujnejši« primeri. »Jeruzalem je poln mesij,« je povedal izraelski psihiater Jordan Scher, vendar jih po navadi nihče ne nadleguje, dokler sami ne začnejo preveč vznemirjati druge. Preden preidemo na samo psihiatrično evalvacijo jeruzalemskega sindroma, navedimo nekaj primerov, o katerih so minula leta poročali izraelski in ameriški mediji.
Neki danski učitelj je v obdobju petih let večkrat obiskal Jeruzalem, ker je verjel, da je lahko le tam v neposrednem stiku z Jezusom. Toda ko je neki dan začel na ves glas kričati na Omarjevo mošejo, ker je na njeni strehi videl sedeti devico Marijo, so ga hospitalizirali. V Kfar Shaulu ponavadi zdravijo tudi več devic Marij naenkrat, medtem ko se druge sprehajajo po ulicah. Ena od njih je vsak dan obiskovala cerkev Svetega groba in tam objokovala smrt svojega sina. Spet druga je vabila ljudi v Betlehem na praznovanje Jezusovega rojstnega dne. V Kfar Shaulu so opravili eksperiment in dva pacienta, ki sta se izdajala za božja glasnika, za eno uro zaprli v isto celico. Sledil je ločen pogovor z njima in oba sta trdila isto: »Jaz sem resnični mesija. Tisti drugi je slepar.« Pred leti so hospitalizirali nekega Američana, ki je verjel, da je apostol Pavel, in lokalne Jude ter muslimane prepričeval, naj mu sledijo v njegovi veri.
Nekateri pa se resnično izgubijo, in to ne le v svoji glavi. Palestinski policisti so v Judejski puščavi našli golega Nemca, sicer Janeza Krstnika, ki je po vsej sili želel krstiti ljudi. In tako dalje brez konca.
Jeruzalemski sindrom je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja identificiral direktor psihiatrične bolnišnice Kfar Shaul, dr. Jair Bar El. Med letoma 1979 in 1993 je preučeval okrog 470 pacientov in ugotovil, da so najpogostejši simptomi: duševna stiska, potreba po zapustitvi skupine in tavanju po Jeruzalemu na svojo lastno pest, obsedenost s čistočo, nošenje ogrinjal iz rjuh, prepevanje ali kričanje verzov iz Svetega pisma, zadrževanje na svetih krajih ter javno pridiganje. Ugotovil je tudi, da je večina žrtev sindroma že prej trpela za (diagnosticiranimi in nediagnosticiranimi) psihičnimi boleznimi in sam Jeruzalem deluje zgolj kot katalizator, ki te bolezni (ponovno) privleče na dan. Nekateri pa že celo pred prihodom v sveto mesto doživijo svoje razsvetljenje. Tako je denimo neki Američan že doma prišel do spoznanja, da je Samson - biblijsko bitje z nadčloveškimi močmi. Njegova ideja je bila, da je treba Zid objokovanja premakniti, zato se je vpisal v fitnes center, kjer si je nabiral moči, in nato prišel v Jeruzalem, da bi svojo namero tudi udejanjil. Po krajšem prerivanju z izraelskimi policisti je bil tudi Samson hospitaliziran. Pri skoraj petini pacientov pa ni bilo mogoče ugotoviti nobenih predhodnih psiholoških motenj. Ti si praviloma tudi zelo kmalu opomorejo in priznavajo, da ne vedo, kaj se jim je zgodilo; zaradi sramu po vrnitvi domov zavračajo sodelovanje v nadaljnjih psihiatričnih preiskavah. So pa tudi ljudje, ki si nikoli ne opomorejo. Svoje staro življenje pustijo za seboj in tavajo po Jeruzalemu. Ekipa zdaj že bivše ameriške dokumentarne serije TV Nation je pred leti v mestu naletela na poročen par z mlado hčerko. Taborili so ob nekem hribu, ker so se starši odločili, da bodo tam počakali na apokalipso. Kot sta pojasnila oče in mati, o vrnitvi v ZDA sploh ne razmišljajo. Psihiater Gregory Katz, ki nadaljuje Bar Elovo delo, je za ameriški CNN pojasnil, da se jeruzalemski sindrom pojavi po navadi drugi dan bivanja v mestu, »podležejo pa mu zahodni kristjani in Judje v štiridesetih letih, ki večinoma prihajajo iz ruralnih predelov in je to potovanje njihovo prvo v življenju sploh. Po navadi gre za zveste bralce Svetega pisma, ki so si skozi leta ustvarili idealistično predstavo o Jeruzalemu, potem pa tam doživijo prometne zastoje, vse okoli sebe vidijo modernost in nekateri se psihično zlomijo.«
A to ni le težava za tamkajšnje hotelirje, ki jim mesije kradejo rjuhe iz sob, jeruzalemski sindrom ima tudi resne varnostne implikacije. Avstralec Michael Rohan je želel požgati mošejo Al Aksa, Američan David Koresh, ustanovitelj zloglasnega oboroženega kulta v teksaškem Wacu, je idejo, da je mesija, dobil prav v Jeruzalemu itd. To mesto je že tako ali tako vedno na robu eksplozije, prav to pa privlači tudi številne verske blazneže: namreč hrepenenje po apokalipsi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.