Med dvema ognjema

Dom Amal Tavofik Hamd je eden lepših, kar sem jih videl v Bejt Hanunu, kraju na skrajnem severu Gaze. Z zaobljenimi zidovi, širokim glavnim vhodom in velikimi okni v pritličju spominja na vilo. Med zadnjo vojno pred dvema letoma so ga izraelski vojaki uporabljali za bunker. Ko je buldožer podrl del zidu in zapeljal na vrt, se je Amal, ženska skoraj petdesetih let, odločno postavila predenj in od začudenih vojakov zahtevala, naj se nemudoma poberejo z njenega dvorišča. Nazadnje je vendarle morala z družino začasno zapustiti dom. Vojaki so v drugem nadstropju njene hiše na več mestih prebili stene, da so lahko ostrostrelci skozi luknje nadzirali prvo bojno črto okoli Bejt Hanuna, k sreči pa ob umiku niso razdejali celotnega sadovnjaka. Tako ta Amalino družino še vedno bogato obdaruje s pomarančami, z jabolki, limonami ter olivami. Potem ko smo že nekaj časa sedeli za veliko mizo na njenem dvorišču in lagodno žvečili sadje, sem se odločil, da preidem k bistvu svojega obiska. Se lahko sedaj pogovoriva o Hamasu, sem vprašal. Razprla je roke. »Seveda, pogovoriva se. Nimam težav s tem, da zapišeš vse, z mojim imenom vred,« je dejala in se nasmehnila. »Kaj pa mi lahko še naredijo?« Marsikaj, sem pomislil in odprl beležko.
Amal je namestnica sekretarja Revolucionarnega odbora Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) in članica Fataha. Ta je od leta 2007 s Hamasom v svojevrstni državljanski vojni, ki je Palestince razdelila politično in ozemeljsko. Sekularni Fatah suvereno obvladuje Zahodni breg, islamistični Hamas pa Gazo. Fatahova rumena zastava je tako povsem izginila iz javnega življenja v Gazi in zelo podobna usoda je doletela tudi njegove vidnejše predstavnike. Tisti, ki v času krvavih medsebojnih spopadov junija 2007 niso bili ubiti, zaprti ali pregnani na Zahodni breg, so danes Hamasovi talci. Amal je ministrstvo za notranje zadeve v Gazi trikrat zaprosila za odobritev potovanja na Zahodni breg, kjer bi se morala udeležiti zasedanja PLO, in bila trikrat zavrnjena. Ko se je decembra odpravljala na pot v Južnoafriško republiko na neko mednarodno konferenco, kamor naj bi poletela iz Kaira, so ji policisti na mejnem prehodu Rafa, južnem mejnem prehodu z Egiptom, odvzeli dokumente in jo odpeljali na zaslišanje. »Zanima jih Fatahovo delovanje v Gazi in na Zahodnem bregu,« je na kratko pojasnila in dodala, da so jo že večkrat takole zaslišali. »Tukajšnje aktivistke za ženske pravice smo želele pripraviti okroglo mizo o tej temi, a nismo dobile dovoljenja, zgolj pozive na zaslišanje. Na policijski postaji so mi govorili: ''Nič ne moreš, Fatah tukaj nima več moči''.«
Amal je hkrati članica Generalne zveze palestinskih žensk in je o družbenih spremembah v Gazi, ki so prišle s Hamasovo oblastjo, govorila s tega vidika. »Kar se položaja žensk tiče, se je ta zadnja leta, po Hamasovem prevzemu oblasti, zelo poslabšal. Palestinke v Gazi smo si pred tem izborile nekatere pravice v družbi in bile delno tudi politično zastopane, in čeprav smo se naprej borile za še večjo enakopravnost, je bil naš napredek očiten. Od januarja 2006, ko je Hamas zmagal na volitvah in posledično še prevzel popolno oblast, pa drsimo v času nazaj. Hamas je zapovedal obvezno nošenje naglavnih pokrival v javnih prostorih, moški in ženska se ne smeta družiti, če nista poročena ali v sorodu, in policija ima pooblastila, da na ulicah preverja identiteto parov, številne centre za ženske pravice so zaprli in tako dalje. Dejansko okoli nas poteka postopna talibanizacija družbe.«
Amal je bila ena izmed redkih ljudi, ki so bili pripravljeni brez zadržkov in pogojev spregovoriti o Hamasovi vladavini. Večina drugih sogovornikov je dejala, da nočejo izgubiti službe ali si nakopati kakih drugih težav. Kar nekaj jih je poudarilo: »Prosim, naj se moje ime ne pojavi v članku, ker nočem biti ob noge.« Ta kolektivna skrb za zdravje nog me je begala, dokler nisem na nekem zasebnem računalniku videl posnetkov javnih mučenj in linčanj, ki so potekala junija 2007 sredi belega dne. Pripadniki Hamasa so denimo zajetemu članu Fataha s kolom na več mestih zlomili obe nogi. Nekomu drugemu so noge prestrelili z več ducat naboji in ga potem vlekli po cesti z avtom, dokler ni umrl. To nasilje, ki ga nihče ni mogel napovedati, je bil tako velik šok za Palestince v Gazi, da si do danes niso opomogli od njega. Podobne kršitve človekovih pravic se nadaljujejo, le da sedaj potekajo v zaporih. V Gazi je v zadnjih štirih letih zavladalo ozračje strahu in nezaupanja. Povedano drugače: številni prebivalci Gaze ne doživljajo nasilja nujno samo od zunaj.
Vendar začnimo zgodbo na začetku.

Vzpon Hamasa

Hamas je kratica za Muslimansko odporniško gibanje oziroma Harakat al Makauma al Islamija. Gibanje izhaja iz palestinske veje Muslimanske bratovščine, zelo konservativnega sunitskega gibanja, ustanovljenega v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v Egiptu, ki je vernike pozivalo k vrnitvi k tradicionalnemu islamskemu življenju. Številne ideje tega gibanja so denimo blizu vahabizmu. Muslimanska bratovščina je v drugi polovici 20. stoletja zelo okrepila vpliv na Bližnjem vzhodu, vendar ne brez tuje pomoči. Njen vzpon v Egiptu, Palestini in drugod je bil del geopolitične bitke med Zahodom in Sovjetsko zvezo. Ko sta se v šestdesetih in sedemdesetih letih po širšem arabskem območju s poudarkom na Bližnjem vzhodu širili dopolnjujoči se ideji panarabskega nacionalizma in socializma, so ZDA začele podpirati konservativna muslimanska gibanja, da bi ustavile to politično plimovanje, ki so ga razumele kot veliko nevarnost za svoje nacionalne interese. Zaveznica Zahoda Savdska Arabija, ki je zaradi črnega zlata bogatela s svetlobno hitrostjo, je v dogovoru z ZDA sponzorirala razvoj islamističnih gibanj. Izrael, ki se je bal močnega arabskega bloka in palestinske enotnosti znotraj njega, je takrat gledal stran, na ozemljih Zahodnega brega in predvsem Gaze pa so se množile mošeje. Kratkoročno gledano je šlo za uspeh Zahoda; ideja panarabskega nacionalizma je pogorela in zahodnega sveta ni prav posebej zanimalo, kaj nastaja na pogorišču. ZDA so se v osemdesetih letih osredotočile na sponzoriranje džihadistov v Afganistanu. Tako kot na Bližnjem vzhodu so tudi tam na svojih prsih redile leva, ki pa ga v prihodnosti ne bodo mogle ne zdresirati ne ukrotiti.
Na palestinskih ozemljih je zaradi velikega trpljenja pod izraelsko zasedbo in zaradi frustracije, ki jo povzroča dvolična zahodna politika do palestinskega vprašanja, leta 1987 izbruhnila prva intifada. Isto leto je palestinska Muslimanska bratovščina sporočila, da se odreka nenasilju, in se preoblikovala ter preimenovala v Hamas. Njegovo militantno krilo Brigade Ezedina Al Kasama je v Izraelu izpeljalo številne teroristične napade in v očeh mnogih Palestincev v Gazi je Hamas z leti postal vodilno odporniško gibanje proti zatiralski politiki Izraela in vojnim zločinom njegove vojske. Teh je bilo do zdaj že tako rekoč nešteto. Da bi razumeli palestinski terorizem, je zato potreben vpogled v izraelsko nasilje in njegove najočitnejše posledice.
Madžid Al Atamna in njegova družina so včasih veljali za premožnejše prebivalce vzhodnega dela begunskega taborišča Džabalija na severu Gaze. Kot vsi drugi ljudje tam so tudi oni begunci iz drugih delov Izraela, torej iz nekdanje celovite Palestine, vendar so si v desetletjih begunstva lepo uredili življenje. Pred zadnjo vojno je imel Madžid manjše podjetje s taksiji ter velik nasad pomarančevcev in sinovom je lahko postavil hiše, da so si ustvarili družine. Zdaj nimajo ničesar več, odvisni so od tuje pomoči in živijo v betonskih barakah na praznem zemljišču, kjer so včasih stali njihovi domovi. »Moja družina ima 57 članov, od tega je 27 otrok. Živeli smo v šestih hišah, življenje je bilo dobro. Potem pa se je začela ta vojna in tudi našo sosesko so zasedli izraelski vojaki. Vsi smo se zatekli v eno hišo. Vojaki so nam najprej uničili vodni zbiralnik in tri dni smo bili brez čiste vode. Nazadnje so nam ukazali, da moramo priti iz hiše, in nas postavili pred zid uničene tovarne zraven. Streljali so nam nad glavami. Eno uro smo čakali na smrt, potem pa so nam rekli, naj takoj zapustimo območje. Nismo vedeli, kam naj gremo, povsod so bili buldožerji, tanki in vojaki. Med hojo smo videli trupla sosedov, ki so visela skozi okna uničenih hiš, drugi so ležali pod kupi zemlje ali ruševin in samo njihove noge ali roke so gledale ven. Videli smo, kako so vojaki ustrelili človeka in ga povozili s tankom, kako je na truplo starejše ženske buldožer stresel ogromen kup zemlje in betona.« K nam je tisti trenutek pristopil mlad fant. V obraz je bil normalen, vendar se mu je v očeh videlo, da je duševno moten. Nekaj časa je še stal na mestu in nas brezizrazno opazoval, nato pa je njegov pogled odtaval nekam stran in fant mu je sledil. »To je moj najmlajši sin. Izraelci so ga takrat s puškinim kopitom večkrat udarili po glavi in od tedaj ni več isti,« je povedal Madžid in si brisal solze z lic. Potem je nadaljeval: »Šli smo na sever proti Bejt Hanunu, kjer imamo sorodnike, in na poti naleteli na veliko vojakov. Kanalizacija je tekla po cesti in ukazali so nam, naj hodimo po sredini. Nismo mogli videti, kje so luknje od bomb, ker se je že zmračilo. Prisilili so nas, da smo ležali na cesti, grdo so nas žalili in pretepali. Nisem si mislil, da bomo živi prišli v Bejt Hanun, kjer sem bil potem deset dni v bolnišnici. Ko so izraelski vojaki odšli, smo se vrnili in videli, da nimamo več ničesar. Celotno sosesko so zravnali z zemljo, 80 hiš.« Včasih se govori o izraelskem kolektivnem kaznovanju Palestincev. To je to. Takšnih zgodb v Gazi ne manjka in niso se dogajale samo v zadnji vojni, ampak se dogajajo že desetletja.
Ne trdim, da vse to opravičuje Hamasov terorizem, ravno tako nisem nikjer v bližini barak, v katerih sedaj životari družina Al Atamna, videl plapolati zelene Hamasove zastave, vendar nekaj je gotovo. Ko se v zahodnem medijskem in političnem prostoru govori o Hamasu kot o teroristični organizaciji, se priročno pozablja na pojasnilo okoliščin njegovega razvoja in razlogov za rast števila njegovih privržencev. Poročilo britanske človekoljubne organizacije Save the Children o posledicah, ki jih je za otroke imela zadnja izraelska ofenziva, ugotavlja, da je »raziskava pokazala, da se otroci, katerih domovi so bili uničeni, uvrščajo precej slabše na lestvicah, ki določajo duševno zdravje otrok. Najpogostejši simptomi, ki jih kažejo ti otroci, so: umik vase, duševna stiska, depresija, strah, težave pri navezovanju stikov, povečane stopnje halucinacij, preganjavica ter nasilne misli, delinkvenca in nasilno vedenje.« Tudi od tu izhaja Hamas in pa njegovi samomorilski napadalci, namreč iz na tisoče in tisoče podrtih domov, ki jih je izraelska vojska prej med zasedbo in zdaj med obleganjem Gaze uničila.

Pot do oblasti

Hamas se prednostno zavzema za vrnitev k tradicionalnemu islamskemu načinu življenja ter za ustanovitev islamske države. Kot je zapisano v ustanovni listini, je »Hamas edinstveno palestinsko gibanje, katerega zvestoba velja Bogu in katerega pot je islam. Prizadeva si dvigniti božji prapor nad vsak centimeter Palestine.« Mišljena je seveda zgodovinska Palestina od Sredozemskega morja do reke Jordan. To je dejansko vojna napoved Izraelu. Hamas se od samega začetka razglaša za branitelja palestinskega naroda pred izraelskimi buldožerji in tanki ter za (bodočega) osvoboditelja palestinskega ozemlja. Pripadniki Brigad Ezedina Al Kasama na plakatih, nalepljenih po ulicah, pozirajo s puško v eni in velikim ključem v drugi roki. Ključ odklepa vrata svete mošeje Al Aksa, ki je narisana v ozadju, nad njo in vojakom pa piše: »Videli se bomo v Jeruzalemu.«
Ko so bile leta 1996 prve volitve v palestinski zakonodajni svet (PLC), Hamas ni preizkušal svoje priljubljenosti med ljudmi; nasprotno. Takratni vodja Hamasa šejk Ahmed Jasin je volitve razglasil za haram (dobesedno to pomeni prepovedano) in pozval k bojkotu. Zanimivo, sedanji vodja Hamasa in predsednik vlade v Gazi Ismail Hanija, ki je bil takrat že član ožjega vodstva gibanja, je vložil kandidaturo za volitve, vendar jo je umaknil takoj naslednji dan, ko je od nadrejenih dobil opozorilo tipa »ali-ali«. Na volitvah je zmagal Fatah, Hamas pa je širil svojo mrežo privržencev prek mošej, v katerih so njegovi imami pridigali radikalno in militantno razlago Korana. Takšne pridige so bile in še vedno so posebej organizirane zlasti za otroke. Hamas je začel pripravljati tudi poletne tabore za otroke in najstnike, kjer se učijo nekaterih verzov iz Korana, Hamasovih pesmi in borilnih veščin. Prek različnih združenj, kot je študentski Islamski blok, je Hamas močno prisoten tudi na univerzah in usmerjen v novačenje izobražencev.
Vstop v Hamas oziroma Al Kasam je vse prej kot lahek. »Najprej te vabijo na različne razprave, kjer ti želijo oprati možgane s svojo različico islama. Ta faza lahko traja več mesecev,« je povedal študent inženirstva, ki so ga snubili v vrste Hamasa. »Nihče ti ne bo naravnost rekel, da te novačijo. Le ko presodijo, da ti lahko zaupajo, boš prejel povabilo in takrat boš moral ponotranjiti vsa pravila gibanja. Zadnja, glavna stvar je, da te preizkusijo. Zanje moraš opraviti kako umazano delo, kot je vohunjenje za ljudmi ali še kaj hujšega. Ko si enkrat njihov, pripadaš samo njim oziroma ''emirju''. Emir je vodja Hamasa v tvoji soseski in zlato pravilo je, da ga ubogaš bolj kot svojega očeta. Več umazanih del ko opraviš zanj, hitreje se vzpenjaš po lestvici. Čez čas lahko sam postaneš emir in tako naprej; pot navzgor pa je po navadi plačana s krvjo. Vse to vem, ker so nekateri moji bratranci v Hamasu in zdaj je, kot da nismo več v sorodu, spremenili so se. Mene so novačili na fakulteti in v lokalni mošeji, obljubljali so mi visok položaj v Hamasu. Drugače so me obravnavali, ker sem eden izmed boljših študentov na univerzi. Najbrž so verjeli, da si želim postati pripadnik Hamasa, saj so me takoj želeli preizkusiti in so od mene zahtevali, da vohunim za enim od svojih prijateljev. Nadlegovanje je postalo tako mučno, da sem nehal hoditi v mošejo, da bi se jim izognil.«
Nekaterim obljubljajo položaje, spet drugim je namenjena drugačna usoda. Pred eno izmed mošej v Bejt Hanunu je na cestnem križišču tabla s sliko treh mučenikov. Eden izmed njih je Mohamed Baker. Pred osmimi leti ga je Hamas v popolni bojni opremi sredi belega dne poslal proti izraelskemu vojaškemu zidu tri kilometre stran. Izraelci so ga ustrelili in se znesli še nad njegovim truplom. Vprašanje je, kdo ga je torej ubil. Izraelski vojaki, ki so streljali? Ali pač Hamas, ki ga je poslal v smrt, da je lahko naslikal njegov obraz na tablo za zgled otrokom, ko gredo v mošejo? Baker je bil ob smrti star 28 let; za seboj je pustil ženo in tri otroke.
Leta 2004 je Izrael izpeljal atentata na šejka Jasina in njegovo desno roko Abdela Rantisija. Hanija, tedaj šejkov osebni pomočnik, je postal novi vodja Hamasa. Isto leto je umrl tudi predsednik palestinske oblasti Jaser Arafat in postalo je jasno, da bo treba razpisati volitve, predsedniške in parlamentarne. Vmes jih ni bilo, ker je bila po Arafatovem mnenju prednostna naloga zgraditi nacionalno državo. Po Hanijevem mnenju so bile volitve halal (dovoljeno), le dobro se je bilo treba pripraviti nanje. Ljudje so bili skorumpiranega Fataha že dodobra naveličani, zato je bilo treba le še prikazati, da ni zmožen vladati. Leta 2005 je izbruhnilo več spopadov med velikimi družinami (dejansko klani) in po navajanju različnih, dobro obveščenih virov, ki ne pripadajo nobeni stranki, je za tem stal Hamas. Družinske vojne, v katerih so padle številne žrtve, je dodatno razpihoval s skrivno prodajo orožja in streliva sprtim stranem. Zaslužek je bil bajen; naboj je takrat stal pet dolarjev in mnoge velike družine so se po več mesecih spopadanja znašle na robu bankrota. Hamas pa na oblasti. Med drugim je obljubil konec zmede in nižje cene goriva. Sledila je zapora Gaze, zaradi katere se je gorivo podražilo za trikrat.

Od braniteljev do zatiralcev

Januarja 2006 je Hamas osvojil več kot polovico sedežev v palestinskem parlamentu. Ker je bil nekaj mesecev prej za palestinskega predsednika izvoljen Mahmud Abas, predstavnik Fataha, se je postavilo vprašanje, kdo bo nadziral vojsko. Pogajanja niso vodila nikamor in so se junija 2007 sprevrgla v krvavo medsebojno obračunavanje, ki je dokončno razdelilo Palestince. Hamas je sočasno obračunal še z velikimi družinami, jih prisilil k razorožitvi in tako uveljavil popolno oblast, vendar je hkrati zaradi vsega nasilja, ki so ga tudi nad nedolžnimi civilisti izvajali njegovi pripadniki, izgubil precejšnjo podporo javnosti. Na splošno ljudje v Hamasu ne vidijo več branitelja, temveč zatiralca, in špekulira se, da bi zdaj na volitvah zmagal Fatah. Zato tudi ni volitev.
Na proslavi ob 23. obletnici ustanovitve Hamasa v mestu Gaza 14. decembra je Hanija okrog sto tisoč zbranim privržencem povedal: »Mirovna pogajanja z Židi so napaka Fataha! Naše stališče je, da nikoli ne bomo priznali Izraela! Zavezani smo k nadaljevanju upora!« Vendar si dejansko Hamas prizadeva za premirje navkljub občasnim izstrelitvam raket na Izrael, ki so bolj posledica pomanjkanja discipline v vrstah Al Kasama kot kaj drugega. Hamas potrebuje zatišje v Izraelu predvsem za utrjevanje oblasti doma. To poteka na vseh družbenih ravneh in vsekakor ne legitimno. Profesor sociologije z ene od univerz je pojasnil: »Nimamo več akademske svobode, izpostavljeni smo skorajda policijskemu nadzoru, ki so ga uvedli novi upravitelji univerz, vse pa je nastavil Hamas. Nas profesorje zaslišujejo, zakaj smo na predavanju rekli to ali ono. Lahko te obtožijo, da si član Fataha, ali česa drugega. Kolega, ki predava literaturo, je napisal knjigo o arabski poeziji in v njej citiral staro pesem, ki opeva žensko lepoto. Vodstvo univerze ga je obtožilo širjenja nemorale in zaukazalo, da te knjige ne sme biti med študijsko literaturo. Seveda vsakič sledijo kazni v tem vrstnem redu: opozorilo, prepoved predavanj o posamezni temi, prepoved opravljanja izpitov in odpustitev iz službe.« Mervat An Nahal, predstojnica oddelka za pravne zadeve pri človekoljubni organizaciji Al Mezan, je povedala: »Hamas je prevzel nadzor nad sodišči in nastavil številne sodnike, ki nimajo niti izkušenj za ta položaj. Sedaj namesto palestinskega prava vlada Hamas in ljudje sodiščem ne zaupajo več. Tudi mi smo nehali sodelovati z njimi.«
»Nadzor so prevzeli celo nad bolnišnicami, nastavili so svoje direktorje in zraven zamenjali še precej osebja,« je pojasnil zdravnik iz javne bolnice Šifa. »Novi direktorji ne znajo razporejati zdravnikov, zato se sami ukvarjamo s pacienti in določamo izmene. Nad nami izvajajo represivni nadzor, pri čemer zdravniki iz Hamasa lahko kršijo pravila: lahko odidejo kadarkoli in ne bodo kaznovani. Imamo dve hudi težavi, ki se še povečujeta. Prva je pomanjkanje zdravil in medicinskih instrumentov zaradi blokade, druga je pomanjkanje dobrega kadra, saj je Hamas izkušene ljudi zamenjal z neizkušenimi. Če Egipt med zadnjo vojno ne bi odprl meje, bi v Gazi umrlo veliko več ljudi, in to bi bila ogromna katastrofa. A če bomo doživeli še eno izraelsko ofenzivo, se bo sistem sesul, ker nismo pripravljeni nanjo.« Tridesetega decembra je v Gazo prispela azijska aktivistična karavana in s seboj prinesla pakete zdravil v vrednosti milijon dolarjev. »Kar se teh donacij tiče,« je nadaljeval zdravnik, »je treba vedeti, da vse pobere Hamas in ta zdravila končajo v njegovih zasebnih bolnišnicah in lekarnah. Pripadniki Hamasa dejansko bogatijo s tem, zato je navadnim ljudem večinoma bolj malo mar za te karavane in flotilje. Ker vejo, da ne bodo imeli nič od tega.«
»Že štiri ali pet let nam vlada kultura strahu, ki jo je v družbo vnesel Hamas, in to se pozna vsepovsod, mogoče pa še najbolj v medijih, saj so novinarji izpostavljeni strogi (samo)cenzuri,« je pojasnil Halil Šahin iz Palestinskega centra za človekove pravice. »Poleg tega Hamas zapira vse civilnodružbene centre, ki jih nima pod nadzorom. Zaprli so že okoli 120 prostorov različnih organizacij pod pretvezo, da nimajo pravega dovoljenja za delovanje ali da so povezane s Fatahom. Tu je treba biti dosleden in povedati, da Fatah na Zahodnem bregu počne isto in zaradi njune tekmovalnosti navadni Palestinci izgubljajo civilno družbo. Najodmevnejši primer iz Gaze je nedavno zaprtje prostorov centra za mladino Šarek, ki je vsako poletje izvajal aktivnosti za več deset tisoč otrok, ki nimajo kje preživljati poletnih počitnic. Šarek je imel za to sklenjeno pogodbo z Agencijo Združenih narodov za palestinske begunce, vendar ni pomagalo.« Odgovor, zakaj je Hamas zaprl Šarek, se bržkone skriva v tem, da tudi sam pripravlja poletne tabore. Zakaj bi imel konkurenco? Medtem ko zapira civilnodružbene centre, si poskuša kupiti legitimnost v javnosti drugje, in sicer s sodelovanjem z moktarji, poglavarji velikih družin; sedaj jih spet potrebuje. Sodelovanje poteka v obliki skupnih javnih nastopov. Ko je v Bejt Hanunu 25. decembra potekal dan policije, sta na proslavi skupaj govorila notranji minister Fati Hamad in moktar Abdulah iz družine Al Vuhedi. Oba sta poudarila nujnost sodelovanja ljudi in policije ter zatrdila, da jih Hamas zastopa ter varuje in si zato zasluži njihovo naklonjenost. Moktarji so za sodelovanje poplačani z denarjem ali uglednimi položaji za člane svojih družin znotraj Hamasa oziroma v bolnišnicah, na sodiščih, v javni upravi itd.
Pogovori s Hamasovimi uradniki so vsi brez izjeme vodili v slepo ulico neprepričljive propagande. Namestnik kulturnega ministra in urednik Hamasovega časopisa Palestina zdaj Mohamed Al Savaf je na vprašanje, kdaj bodo razpisane naslednje volitve, odgovoril, da »jih blokira Fatah. Nočejo volitev, ovirajo Hamas in hočejo sami voditi palestinsko politiko, čeprav narod misli drugače. Nočejo prave pomiritve med nami, radi bi nam prepustili samo majhen del oblasti.« Glede krvavih dogodkov junija 2007 je dejal, da so »žal izbruhnili spopadi z nekaterimi oboroženimi skupinami, vendar je Hamas hitro uvedel red v Gazi, za kar so mu ljudje hvaležni«. Kar se tiče Izraela, pa je poudaril: »Pri sionistični ideji ne gre le za zasedbo Palestine, ampak za izginotje Palestincev. Nočejo miru z nami, zato pogajanja tako rekoč nimajo smisla. Nenehno nas bombardirajo in pobijajo naše ljudi, ker hočejo, da je naš odziv maščevanje. Izraelci se pripravljajo na novo ofenzivo in mi tudi. Ko bo prišla, bomo pripravljeni. Celo njihovi generali sami pravijo, da ne morejo ubiti Hamasa.«
Toda zakaj bi ga sploh hoteli? Pod pretvezo boja proti Hamasu oziroma terorizmu Izrael izvaja z vidika mednarodnega prava nesprejemljivo vojaško politiko ter blokado Gaze. Poleg tega zdajšnja neenotnost med Palestinci Izraelu zelo koristi; zdi se, da je palestinska enotnost, ki jo je želel spodkopati že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, sedaj dokončno razbita. Sedanje razmere izkoriščajo tudi številne arabske države z Bližnjega in Srednjega vzhoda, ene podpirajo Hamas, druge Fatah. Tako smo spet priča igranju nove geopolitične igre, ki bo imela, kot tista pred njo, nepredvidljive in najverjetneje eksplozivne posledice. Kdo, če sploh kdo bo tokrat zmagal, ni mogoče napovedati, je pa jasno, kdo bo spet (največ) izgubil. Tamkajšnji civilisti. Vendar se nanje tako rekoč nihče niti ne ozira. In to tudi vejo. Po zadnji vojni je Hamas recimo razglasil zmago, rekoč da je izgubil le 47 pripadnikov. Kaj pa tistih 1500 mrtvih civilistov? Oni očitno ne štejejo.