Ivana Simić Bodrožić: »Dokažeš se na hrbtu drugega.«

Ivana Simić Bodrožić je lani napisala roman, ki so ga na Hrvaškem nestrpno čakali. Vsaj tako so zatrjevali literarni kritiki, potem ko so noč preživeli med platnicami Hotela Zagorje. Pisateljica, rojena leta 1982, je rodni Vukovar zapustila na predvečer vojne. Z bratom in mamo so odšli na morje na počitnice in se nikoli več vrnili domov. Več kot desetletje pozneje je izvedela, da je bil njen oče med ubitimi hrvaškimi branitelji v Ovčari.
Pisateljica, ki je bila prej pesnica, v svojem prvencu skozi oči dekleta opisuje medvojno življenje pregnanih v Zagrebu. Živi v svetu ignorance in brezbrižnosti, ubornosti in ščurkov, a je borka in v resnici optimistično dekle. »V življenju je vedno tudi smeh,« je zatrjevala v sredo v Ljubljani.
Za svoji dve literarni deli - pesniško zbirko Prvi korak v temo in roman Hotel Zagorje, ki je v slovenščini izšel pri založbi Modrijan - je dobila tri velike hrvaške literarne nagrade. Še letos si želi izdati novo knjigo, zbirko kratkih zgodb. Pravi, da je napisala roman, ki ne spodbuja sovraštva: »Želim, da moja otroka poznata zgodovino, a nočem, da sovražita svoje sosede zaradi tega, kar se je zgodilo meni.«

Vaša zgodba in zgodba v romanu sta tesno povezani z Zagrebom v 90. letih prejšnjega stoletja. Koliko ima tisto mesto skupnega s sedanjim?

> V Zagreb 90. let sem prišla v zelo posebnih okoliščinah. Ne zato, ker bi se tja preselili. Tja sem bila nekako katapultirana, saj smo izgubili mesto, kjer smo do tedaj živeli. Zato je slika realna, a hkrati subjektivna, moja. V Zagrebu nisem mogla zares zaživeti, saj sem imela do njega odpor zaradi tega, kako sem vanj prišla. A potem so se v mestu dogajale tudi druge stvari: končala sem šolo, se zaljubila, poročila. To so popolnoma druge podobe mesta in Zagreb zame obstaja v teh dveh različicah, čeprav vem, da je to isto mesto. Kar mi je pomenil na začetku, ni več to, kar mi pomeni danes.

Pa je do koga mesto še vedno enako mačehovsko?

> Mislim, da ne na enak način. Minilo je dvajset let. Stvari so se spremenile. Morale so se. Ko sem pisala, si nisem mislila, da pišem roman, ki bo uspešen. Vedela sem, da pišem zgodbo iz 90. let, a hkrati je pisanje nekako podzavesten proces. Bala sem se, da je to zgodba, ki se zdi ljudem že prevečkrat prežvečena, da imajo vsi dovolj tistih časov. Ljudje želijo naprej, želijo, da bi se stvari spremenile. Hkrati je to zgodba o marginalcih, o ljudeh, ki so drugim vedno v napoto, odveč, ki jih motijo. Ves čas nekaj hočejo, jočejo. Mislila sem, da bo roman zanimal samo ljudi, ki jih poznam ali ki se jim je zgodilo kaj podobnega. A zgodilo se je ravno nasprotno. Mislim, da zato, ker mi je uspelo povedati dovolj univerzalno zgodbo o ljudeh, ki se znajdejo v specifični situaciji.

Vojna je bistvena.

> Vojna je okvir. Začetek in razlog za vse skupaj. A gre predvsem za zgodbo o odraščanju, iskanju identitete v popolnoma zmaličenih okoliščinah. Ni me zanimala zgodba o vojni, ampak zgodba o ljudeh, ki so daleč od nacionalizma ali političnih ideologij. Vojna vpliva čisto na vse v družbi, na otroke, na cele generacije in njihove vrednote, ki se v vojni obrnejo na glavo. Vojna se dogaja, ampak življenje se ne ustavi, gre naprej. Zaljubiš se, spoznavaš svojo seksualnost, zgodi se, kar se zgodi dekletom kjerkoli po svetu.

Država v knjigi nastopa prek pisem predsedniku in ministru s prošnjami za ureditev stanovanjskega problema. Sicer ni zares prisotna. Ljudi je razočarala. Pomembnejša je družba, a tudi ta je kruta, brezbrižna. Sami pravite, da država še danes nima posluha za potrebe generacij, ki jih je zaznamovala vojna. Kakšen je danes odnos med državo in družbo?

> Pisma so v knjigi zato, da z njimi pokažem absurdnost in nadrealnost politike v tem okolju. Ne gre za Tuđmana. Gre za politiko, ki je izjemno odmaknjena od ljudi, ki živijo v tej državi, in ki v resnici nima kaj dosti zveze z njimi. Ustanove, ki naj bi ljudem pomagale, popolnoma odpovejo in se ukvarjajo z nečim popolnoma tretjim ali obstajajo zaradi samih sebe. Ne opravljajo svojih nalog. Veliko ljudi ima še danes travme iz devetdesetih. Niti ne vem, kako bi država morala ravnati, a občutek je jasen, da karkoli že dela, ne dela dobro. V devetdesetih so se ljudje znašli, kot so se znali, in država se je vzpostavila, kot se je. Manjka odprtosti, da bi se jasno povedalo, kaj se je dogajalo, da bi ljudi poklicali na odgovornost. Zdi se, da se vse še vedno želi prikriti in dati poudarek rečem, ki niso pomembne.
Eden od razlogov, zakaj je knjiga tako brana na Hrvaškem, je po mojem tudi ta, da je v resnici travma še vedno tam. Globoko, v vseh nas. Za mojo generacijo je ta knjiga pomembna. V vojni se nismo borili, pred vojno pa nismo imeli nobenih političnih stališč, prepričanj. Formirala nas je vojna. Ali bolje, deformirala. Potreben je zelo velik napor, da ozavestiš, kaj se je zgodilo, kajti na to so vezane tvoje bolečine, izgube. Težko se postaviš na drugo stran, se vživiš v vlogo ljudi na drugi strani in pogledaš na vse skupaj objektivno. Zelo me zanima, kaj se bo zgodilo z mojo generacijo, ki ima sedaj 25, 30 let in šele aktivno vstopa v družbo. Prepričana sem, da vse to ne more miniti brez posledic. V normalnih razmerah gredo otroci k psihologu, če se njihovi starši ločijo. To je dobro. Mi smo sedem, osem let živeli v improviziranih sobah in nihče nas ni vprašal, kaj se dogaja v naših glavah. Naši starši so se znašli bolje ali slabše, nekateri staršev niso imeli. Vse to se je z leti nekje nakopičilo in vsak je to predelal drugače. Pri vsakem se bo to drugače izrazilo. Sama sem se šele na začetku dvajsetih let zavedela, da naše življenje ni bilo normalno.

V knjigi obstaja tudi na trenutke zelo napet odnos med bratom junakinje in mamo. Brat ima občutek, da mama ne naredi dovolj, da se ne znajde. Kako se spopasti z nemočjo in večjimi pričakovanji in obsojanji drugih?

> Lik brata je v resnici v mnogočem podoben mojemu bratu, kajti osnova romana je moja zgodba, ki sem ji dodala fikcijo, kjer sem jo potrebovala.

Ampak brat še vedno govori z vami?

> Da. Vsi govorijo z mano. Le babica je medtem umrla. Brat je starejši od mene, takrat je imel 16 let in njegova izkušnja je drugačna od moje. Sama se nisem zares zavedala, kaj se dogaja, on pa je bil dovolj odrasel, da je to vedel, a premlad, da bi lahko kaj naredil. Ker očeta ni bilo, je imel občutek, da bi on moral prevzeti to vlogo. Seveda je bilo to preveliko breme zanj in to ne bi smela biti njegova naloga. Čutil je, da je nemočen. Poleg njegovega značaja gre za njegovo frustracijo: ve, čuti, da bi nekaj moral narediti, a ne more narediti nič. Jezen potem to projicira še na mamo, ki tudi dela vse, kar lahko, a se njemu to ne zdi dovolj. Preprosto so v položaju, v katerem se ne da narediti nič drugega kot samo čakati. To je grozno frustrirajoče, ker vidiš, kako gre življenje naprej, razpada, ti pa ne moreš nič. Hkrati vidiš okoli sebe ljudi, ki se znajdejo, ki nekaj počnejo v času vojne. Mislim, da je njegov lik zelo značilen za kogarkoli njegove starosti, ki se znajde v podobni situaciji, v vojni, ko hoče, a ne more narediti nič. Ko to, kako se ljudje obnašajo do njega, prenese s svojimi dejanji tudi na druge v okolici.

Vidimo proteste zaradi obsodbe Anteja Gotovine. Veliko ljudi ga vidi kot vojnega junaka. Kdo so za vas vojni heroji?

> Rada verjamem, da je to protivojni roman. Da je glavno sporočilo, kako absurdna in nadrealna je vojna. Ne vem, kaj naj odgovorim. Nekoč so me vprašali, ali je to Hrvaška, za katero se je moj oče boril in umrl. Poskušala sem razložiti, da ni pomembna Hrvaška. Moj oče je živel svoje življenje v nekem mestu, imel službo, družino in potem je nekega dne nekdo prišel in rekel: »Tako, sedaj želim osvoboditi tebe in tvoje mesto.« Ne gre za Hrvaško, gre za tvoje življenje, življenje tvoje družine. Ne pristaneš na to, da bi ti vzeli in uničili vse, da bi ti rekli, ti tu ne smeš in ne moreš več živeti.
Zame, če že obstajajo, so vojni heroji posamezniki, ki so poskušali obraniti mesto, v katerem so živeli, in pri tem niso povzročali zla drugim ljudem. To je edino herojstvo, ki ga lahko v takih situacijah najdeš. Da braniš svoje pravice, a pri tem ne raniš koga drugega, ne preganjaš ljudi druge nacije. To pa je bilo v razmerah, kjer so namerno in grozljivo razplamtevali nacionalna čustva, nemogoče. Poskušam pisati o nečem drugem. V moji zgodbi Hrvati niso pozitivci in Srbi negativci ali Vukovarčani dobri, Zagrebčani slabi. Vsi so vseh vrst. Pišem o tem, kaj se zgodi z ljudmi, ko izgubijo tla pod nogami. In zgodijo se podobne stvari: postanejo prestrašeni, majhni, zlobni, sebični in potreben je izjemen napor, da to v sebi obvladuješ. Največjo odgovornost za vojno nosijo politiki. Zanje nimam veliko dobrih besed. Oni so vsekakor največji krivci, za kar se je zgodilo, potem so še ljudje, ki so bili ali zares zli ali pa samo neumni, da so se šli vojskovat in počenjali take stvari. Želela bi, da bi bralec spoznal, kako po takih dogodkih ljudi ne bo lahko prepričati, da bi se borili za neko nacionalno idejo, za to ali za ono.

Vedo to politiki? Vedo, da nacionalistična ideologija ni več popularna? Je morda protivojna miselnost res tako zelo privlačna in razširjena?

> Mislim, da so te ideje precej priljubljene. Predsednik Josipović me je celo povabil na kavo in to je bila nenavadna izkušnja. Seveda mi je laskalo, a hkrati ti postane jasno, da sediš nasproti funkcije, ne človeka. Manjka človeškost. Zelo me vznejevolji politika območja, kjer živim, kajti v zadnjih dvajsetih letih je na tako grozne načine vplivala na moje življenje, da o njej ne morem povedati kaj posebej pohvalnega. Pomembno pa se mi zdi, da ima ta literarna zgodba za ljudi neko vrednost, da se jih dotakne, da bodo morda malo bolj sočutni ob težavah drugih in imeli več posluha za človeško vrsto. Ne za Vukovarčane ali Hrvate. Za kogarkoli. Kajti vsak od nas je lahko pregnan, lahko postane begunec, ubijejo lahko koga od njegovih ... Želim si, da bi se bralec spomnil na to in da bi o tem vsi pogosteje razmišljali.

V knjigi so celo med pregnanimi z domov tisti »boljši« in »slabši«. Pregnanci in begunci.

> Ravno za to gre. Bili smo pregnanci in zato nesrečni. A begunci iz Bosne so bili v resnici precej na slabšem kot mi. Tudi če si nesrečen, v zares hudih razmerah, potrebuješ nekoga, ki mu je še huje kot tebi. To je tako pri ljudeh. Nekateri pravijo, da bi roman zato, ker je napisan skozi oči deklice, zlahka zdrsnil v patetiko. A otroci so v resnici lahko zelo okrutni. Ni patetike. Potrebujejo pomoč in dodatno zaščito, a po drugi strani čutijo in pokažejo vsa čustva, ki jih poznajo tudi odrasli. In pokažejo jih še bolj iskreno. Morajo se dokazati. Dokažeš pa se na hrbtu drugega. Tako da je drugi manjši od tebe. V izrednih okoliščinah se to izrazi še močneje. Roman prihaja iz ust dekletca, ki je zelo travmatizirano. V tem pogledu to niso moji stavki, a v njih ni nič nenormalnega. Želela sem se izogniti racionalni odrasli pameti in predstaviti čim bolj realistično sliko, kot jo je videl otrok v tistem trenutku.

Kdaj se je za vas življenje spremenilo? Kako se je spremenilo? Leta 1991 ali takrat, ko je bilo vojne konec? Se je obdobje vojne sploh končalo?

> Ne znam si predstavljati svojega življenja brez izkušnje vojne. To me je oblikovalo in mi določilo življenje. Od tega ne morem pobegniti. Niti si ne želim več pobegniti. Nekaj časa sem si to močno želela. Prvih devet let je bil mir. Potem je prišla vojna. Vojni je sledila reintegracija. In zdaj bi moralo vse biti tako, kot da se ni zgodilo nič. A ne more biti tako. Kako naj se preselim iz enega občutja v drugo? Najprej pa me je bilo sram.

Česa bi vas bilo lahko sram?

> Prišla sem v Zagreb in začela študirati. Vse okrog mene je bilo normalno, ljudje so se obnašali, kot se pač ljudje obnašajo. Meni pa se življenje ni zdelo normalno. V sebi sem imela težko zgodbo, ki jo je bilo skrajno naporno deliti s komerkoli. Težko, travmatično. Takšno, ki zbuja nelagodje in zapleta odnose. Zelo dolgo o tem sploh nisem govorila in sem se izogibala, da bi o tem razmišljala. Sram me je bilo tega, kar nosim v sebi. Potem mi je bilo dovolj. Nekako sem morala obračunati s tem. Tudi zato sem napisala roman. Hkrati nisem želela pozabiti. Ljudje pozabljamo. V sebi sem imela toliko spominov, podrobnosti, dogodkov, ki sem jih želela deliti z drugimi. Vojna se v meni ni nadaljevala, vendar se nikoli ne bom mogla ločiti od nje.

Hrvaški jezik je v zadnjih 15 letih doživel velike spremembe. Kako pišete vi?

> To je zanimivo. Odraščala sem v Vukovarju in tam je bilo vse pomešano. To sem hotela poudariti tudi v knjigi. Nisem pisala v umetnem hrvaškem jeziku, ki je nastal po letu 1990. Do takrat ga nismo slišali. Bližje mi je ljudska govorica. Razlika med srbščino in hrvaščino je resnična in vidi se v mnogih stvareh. Vendar se sama nikoli nisem držala čistunstva. S tem samo siromašiš svoje delo. Seveda pišem v standardnem hrvaškem jeziku, vendar se ne izogibam tudi drugih izrazov. Če za lik potrebujem določene besede, jih uporabim.

Vukovar je še vedno razdeljen med Hrvate in Srbe. Pravite, da je lepo sedeti na kavi v hotelu Donava, da pa potem tudi radi odidete iz mesta.

> Da. Ljudje so napeti. Mesto je bilo pod srbsko okupacijo, potem pa je prišlo do mirne reintegracije. Zločine so abolirali. Prišlo ni do nobene katarze, nič se ni zgodilo, nič se ni spremenilo. Del Hrvatov se je vrnil, prišli so nekateri iz Bosne. Slika mesta se je popolnoma spremenila. Izgubila se je kultura, utrip mesta. Drug del zgodbe so vojni zločinci, ki so še vedno tam, ki hodijo po ulicah in za katere ljudje tam vedo, kdo so in kaj so naredili. Gospodarsko stanje je grozno. Razdeljene šole so pošastne, srbski in hrvaški otroci se učijo različno zgodovino in niti pomisliti nočem, kaj se bo zgodilo čez dvajset let. Problemov je ogromno in to se čuti. Ljudje se trudijo, a vendar se tam, kjer bi moralo priti do jasnih premikov, na državni ravni, ne zgodi nič. Vojna je minila, zdaj pa naj bi se vse uredilo samo. A to je nemogoče.

Vaši literarni vzorniki so večinoma preživeli iz druge svetovne vojne, ki pišejo o vojni izkušnji.

> Želim si napisati literarno relevantno, kakovostno zgodbo, ki bo univerzalna. Videla sem, da je to mogoče, ko sem na fakulteti brala Prima Levija, Imreja Kertesza, Jorga Sempruna. Nista pomembni nacionalnost in vera, gre za človeško zgodbo. Za mnoge, ki gredo skozi vojno, postane to obsesivna tema. Rada bi pisala in pišem tudi o drugih stvareh, a vstopila sem skozi ta vrata.

Vaša knjiga je knjiga preživetja. Ni muke, neskončnega trpljenja, uničenja.

> Seveda. Ko je življenje najtežje, je prav tako sestavljeno iz vsega, tudi iz smeha, pozitivnih čustev. Ko misliš, da je konec, da je najhuje, je vedno izhod, vedno je lahko drugače, boljše. In tja si želiš. Treba se je samo uravnovesiti. Če pišeš samo o negativnih stvareh, je neresnično, pretirano, nima smisla. Literatura, če želi zaobjeti življenje, mora vključiti vse dele.

Na začetku ste omenili, da ima Zagreb za vas dva obraza.

> V resnici živim v predmestju, a sem vsak dan v centru. Je lepo mesto. Tam so moji prijatelji in ne predstavljam si, da bi mi zdaj lahko bilo kje bolje. A vendar je moja zgodba zgodba o izkoreninjenosti. Ko se seliš, to pomeni, da nimaš prijateljev iz otroštva, da ni igrišča, kjer si se igral kot otrok, hkrati pa to pomeni tudi, da mi je lahko v vsakem mestu na svetu dobro. Vse, kar mi je pomembno, nosim s sabo. Nisem odvisna od geografije. Pomembni so občutki, ljudje, odnosi, in te ustvariš, kamorkoli greš.