5. 5. 2011 | Mladina 18
Cerkvena bolečina in domobranski ponos
Na predvečer dneva upora proti okupatorju mazaška akcija na Sv. Urhu
Spominska tabla
© Marjan Čeh
Tik pred praznovanjem 27. aprila, dneva upora proti okupatorju, so neznani poveličevalci vloge sodelavcev okupatorja v drugi svetovni vojni na dve obvestilni plošči na Sv. Urhu napisali »laž«.
Zadnja leta so prav spominske plošče, ki nas opominjajo na junaštva partizanskih borcev za svobodo ali na vojne zločine sodelavcev okupatorja, najpogostejša tarča takšnih in podobnih akcij. A pohod s sprejem nad to znamenje na tem mestu ima prav poseben pomen. Prvič zato, ker tam stoji spomenik žrtvam okupatorjev in sodelavcev okupatorja in pod njim kostnica z več kot 300 trupli žrtev omenjenih. In navsezadnje, ker je prav Urh rojstni kraj oborožene »bele garde«, saj se je tam 17. maja 1942 zbrala prva domobranska enota slabih dvajsetih mož.
V cerkvi na Sv. Urhu, pripadajočih poslopjih in kletnih prostorih je bila med drugo svetovno vojno ena najmočnejših domobranskih postojank v osrednji Sloveniji. Na zvoniku je bilo ostrostrelsko gnezdo, v pritličju vojaška utrdba z bunkerji, v kletnih prostorih pa zapori in mučilnice, v katerih se je izpovedovalo na stotine partizanov in civilistov - sodelavcev Osvobodilne fronte. Mnogi od njih niso nikoli zapustili Urha. Pobili so jih v bližnji »Kozlerjevi gošči«, kjer v spomin na te zločine stoji spomenik, ki je zaradi očem skrite lege tudi tarča brezštevilnih skrunitev. Edini neoskrunjeni spomenik dogodkov na Urhu je globoko v gozdu skrita lipa, v katere lesu so železni obroči, na katere so domobranski mučitelji pogosto privezovali svoje žrtve. Les je namreč v teh šestdeset in več letih tako obrasel železo, da se to sploh ne vidi več.
Čeprav se sliši bizarno, velja Urh za svojevrsten ponos domobranstva, zato mnoge novodobne simpatizerje s takratnimi prebivalci Urha prisotnost partizanskih znamenj moti. Še bolj boleča pa so znamenja takratnega dogajanja za cerkev. Najzloglasnejši mučitelj v kleteh na Urhu je bil prav pripadnik cerkve, po vojni obsojeni in obešeni župnik, oboroženi vojaški kurat Peter Križaj.
In kaj pravita zamazani obvestilni plošči? Prva razlaga, da je na tistem mestu stala mežnarija, preurejena v kasarno s kletnimi prostori, ki so bili »številnim žrtvam ječa in mučilnica. Stene kleti so zločinci večkrat prebelili, da so prekrili sledove krvi.« Druga pa je postavljena ob vhodu v kletne prostore, »kjer so žrtve preživele po več strašnih dni. Največkrat pa so jih morilci že po nekaj urah odgnali v smrt.«
Napisa na omenjenih obvestilnih ploščah nista laž, kot trdijo mazači. Res pa ne vsebujeta vse resnice. Na obeh bi namesto »zločinci« moralo pisati »sodelavci okupatorja pod vodstvom župnika« in namesto »žrtve« bi moralo stati »partizani in sodelavci Osvobodilne fronte«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.