Ko ostanejo dejstva

Dr. Božo Repe

17. 6. 2011  |  Mladina 18  |  Komentar

Drugače od drugih vzhodnoevropskih držav je za Slovenijo na številnih področjih značilna neprimerno daljša »tranzicija«, ki ponekod sega v osemdeseta leta, drugod pa še veliko dlje v preteklost, vse tja do šestdesetih let (na primer razvoj posameznih družboslovnih disciplin in aplikacija teh disciplin v družbenem sistemu - recimo sociologija in politologija, skupaj z merjenji javnega mnenja, ki v Sloveniji potekajo od leta 1968; ekonomija, pravo - ustavna sodišča, ki jih je imela Jugoslavija od leta 1963, so v pravni znanosti ena od ključnih razlik med socialističnimi in postsocialističnimi državami; v novinarstvu prosto gibanje tujih poročevalcev, za Slovenijo značilno že v sedemdesetih letih; poznavanje drugih držav - Slovenci so še ob vstopu v EU potovali nekajkrat pogosteje od državljanov vzhodnoevropskih držav). Je Slovenija te prednosti obdržala? Je zato življenje v njej boljše, prijaznejše, socialno bolj vzdržno? Ima zato za prihodnjih dvajset let boljše možnosti?
Če bi človek odgovor iskal zgolj v tem, kar se kaže doma, bi rekel, da je politiki uspelo izenačiti Slovenijo z drugimi vzhodnoevropskimi državami in da morda obstajajo le še manjše razlike v BDP in v članstvu v nekaterih mednarodnih organizacijah. Še posebej v ideološkem smislu so prizadevanja, da bi zabrisali razlike, zanikali posebnosti, konsenzualni prehod in gradualizem tudi na širšem družbenem področju, naredili rez leta 1990 ter vzpostavili sliko o »totalitarnih« prejšnjih oblastnikih na eni in »disidentih« na drugi strani, očitna. Kar obsežen korpus literature o Sloveniji v svetovnih jezikih (pretežno seveda v angleščini) domačih in tujih avtorjev pa kaže precej drugačno podobo. In kar vas bo ob prebiranju presenetilo, ali pa morda niti ne, v Sloveniji vseprisotnih »analitikov« oziroma tistega, kar naj bi po slovenski, zlasti medijski percepciji bilo »uravnotežena« desna družboslovna znanost, tako rekoč ni oziroma je tega (če izvzamemo politično sponzorirane zbornike) zelo malo. Podrejanje mednarodnim primerjavam in standardiziranim merjenjem posameznih družbenih segmentov, ki je zaradi vedno večje dostopnosti podatkov tudi vedno bolj verodostojno, pač stvari postavi v veliko realnejši kontekst.

Pravni sistem, mediji, politika, družba

Prelomnica med starim in novim družbenim redom ter staro in novo državo je bila brez dvoma ustava, ki je bila sprejeta v Državnem zboru Republike Slovenije 23. decembra 1991 in zagotavlja standardne evropske politične, ekonomske in socialne pravice. Od takrat se je ustava spremenila večkrat, a je sedaj glavni cilj, da bi z njo na temelju desne revolucije vzpostavili »drugo republiko«. Tako kot na drugih področjih pa je bil tudi pravni prehod gradualističen. Slovenija je svojo prvo ustavo v zgodovini dobila leta 1947 kot jugoslovanska republika, iz Jugoslavije pa izstopila z jugoslovansko ustavo iz leta 1974 in osamosvojitveno popravljeno svojo (ustavna dopolnila septembra 1989). Z določitvijo zapletene sestave slovenske tridomne skupščine so bile aprila 1990 izpeljane tudi prve večstrankarske in demokratične volitve. Večstrankarsko volilno zakonodajo je sprejela še socialistična skupščina, v kateri je imela pomembno vlogo ustavna komisija. Sicer pa je bil še pred volitvami leta 1990 neposredno med več kandidati za člana zveznega predsedstva iz Slovenije spomladi 1989 izvoljen dr. Janez Drnovšek, skupščina (ki je sicer imela mandat za izvolitev), pa ga je nato zgolj potrdila. Med spremembe je mogoče šteti še več drugih dejavnikov, tudi pisanje alternativne ustave, ki je potem postala temelj za novo slovensko ustavo. Pri vprašanju preloma z Jugoslavijo in s starim pravnim sistemom smo imeli sicer v zadnjih dvajsetih letih opraviti z ambivalentnimi situacijami in različnimi razlagami. Šlo je in deloma še gre za vprašanje nasledstva, v zgodovinskem smislu tudi interpretacije (odcepitev ali razdružitev od »avnojske« Jugoslavije), mednarodnih sporazumov (nerešeno na primer ostaja vprašanje avstrijske državne pogodbe), pri notranjem pravu pa je bil spor med desnico in levico zlasti v interpretaciji t. i. avnojskih sklepov (ali so temelj slovenske državnosti ali ne), kar je bilo povezano s sklepom predsedstva Avnoja iz novembra 1944 o zaplembi premoženja t. i. Volksdeutscherjev (nemške manjšine). Leta 1992 je Avstrija od Slovenije zahtevala, da se v celoti odreče Avnoju, kar bi omogočilo vračanje lastnine (v praktičnem ravnanju je Slovenija, v nasprotju na primer s Češko, tem zahtevam večinoma popustila, celo pri fevdalnih posestvih).
Kazenskopravni sistem se je v Jugoslaviji in Sloveniji od petdesetih let mehčal, so pa tudi med Slovenijo in Jugoslavijo obstajale pomembne razlike. Politični sodni procesi so bili v Sloveniji od šestdesetih let zgolj izjemni, zadnja dva leta 1974 (specifično vlogo je seveda imel še proces proti četverici leta 1988, ki je sprožil množično gibanje). Slovenska mirovniška in druga alternativna gibanja so že sredi osemdesetih let zahtevala odpravo smrtne kazni v Jugoslaviji, Slovenija jo je zakonsko odpravila sama še v Jugoslaviji leta 1989, v praksi pa je ni izvajala že nekaj desetletij. Zaradi relativne permisivnosti stare zakonodaje je bil prvih pet let samostojnosti z manjšimi korekcijami uporabljan še stari kazenski zakonik, novega, modernega, ki je kot najvišjo kazen ohranjal dvajset let zapora, je Slovenija dobila leta 1995. Kasnejše spremembe so šle, kot priča Dragan Petrovec (intervju, Dnevnik, Objektiv, 23. aprila 2011) v smeri povečane represije (leta 1998 zvišanje najvišje kazni na trideset let zapora, leta 2008 v na hitro sprejetem novem zakonu dosmrtna kazen).
Medijski prostor se je v Sloveniji pluraliziral vsa osemdeseta leta. Mediji so bili splošna družbena last v upravljanju družbenopolitičnih organizacij. Glavne dnevnike in televizijo je nadzorovala SZDL, ki je tudi imenovala urednike. Sistem cenzure je bil zapleten (prek urednikov, prek t. i. javne družbene kritike, to je z obravnavo posameznih člankov ali piscev na različnih sestankih družbenopolitičnih organizacij, tudi z osebnimi pritiski na novinarje). V kazenskopravnem smislu je veljala prepoved za verbalni delikt, a se v Sloveniji v osemdesetih letih ni uporabljala, tožilci so imeli možnost zaplemb zaradi posameznih člankov. Prva je izpod nadzora ušla Mladina, ki je bila najbolj provokativna, konec osemdesetih let, še pred zamenjavo oblasti, pa se je odvisnosti od politike otresla večina medijev. Vendar slovenski mediji niso bili pripravljeni na to, da bo odvisnost od politike zamenjala odvisnost od trga, oglaševalcev, novih lastnikov in njihovih ekonomskih interesov. Politično prepričanje novih oblasti je sicer bilo, da so mediji ostali pretežno levi, zato jim je tedanji obrambni minister in sedanji vodja opozicije Janez Janša že takoj ob zamenjavi oblasti obljubljal »labodji spev«, nove oblasti pa so štele za nevzdržno, da imajo le en svoj časnik, novoustanovljeno Demokracijo. Zato je bil že leta 1991 ustanovljen poseben sklad za pluralizacijo medijev, ki naj bi omogočil nastanek desnih časopisov, a so vsi (poleg Demokracije še Slovenec in Jutranjik) propadli (enako je bilo z Republiko na levici) in niso ogrozili primata treh glavnih časopisov, Dela, Dnevnika in Večera, in z njimi povezanih izdaj. Mnenje, da levica obvladuje medije, se je pojavljalo ves čas, leta 2003 na primer v obliki šestih Janševih zahtev po spremembi medijskih razmerij in peticije Nekaj je treba storiti, ki jo je podpisalo okrog 10.000 njegovih podpornikov. Zakon o medijih, sprejet šele leta 1994, ko so bili glavni procesi že končani, je koncept »ustanovitelja« zamenjal s konceptom »izdajatelja«, izdajatelj pa je lahko postal vsak: posameznik, podjetje, katerakoli komercialna organizacija. Ta koncept ni veljal za RTV, ki je postala javni servis, njena ustanoviteljica pa Republika Slovenija. Pomemben del procesa lastninjenja je bil notranji odkup. Zaposlenim je ponujal precejšnjo (morda celo večinsko) možnost vplivanja na neodvisnost njihovih medijev, vendar so svoje deleže v glavnem prodali, ko je njihova vrednost narasla, enako večidel tudi država. V nekaj letih se je na primer pri Delu notranje lastništvo zmanjšalo s 60 na 5 odstotkov, nekaj podobnega se je zgodilo tudi pri drugih medijih. V desetletju po sprejetju zakonov se je vzpostavil položaj, kakršen po večini vlada še danes, in sicer, »da slovenski tiskani mediji večinoma nimajo strateških lastnikov - lastnikov, katerih temeljna dejavnost bi bili mediji« (Sandra B. Hrvatin, Lenart J. Kućić, Brankica Petković: Medijsko lastništvo, 2004; Sandra B. Hrvatin: Media Liberalism. V: Sabrina P. Ramet and Danica Fink-Hafner, Democratic transition in Slovenia, Texas, 2006). Prvi politični poskus prevzema medijev smo doživeli leta 2000, za časa nekajmesečne desne Bajukove vlade, drugega pa v letih 2004-2008, ko je bila na oblasti Janševa, prav tako desna vlada, ki se je do nadzora nad Delom skušala dokopati z dogovorom o prodaji največjega trgovskega podjetja Mercator Pivovarni Laško, v zameno pa naj bi Pivovarna Laško upravljanje Dela prepustila ljudem, ki so bili naklonjeni vladi. To se je tudi zgodilo (v Delu so opravili nekaj zamenjav in spremenili uredniško politiko), a je kasnejši spor med Janšo in drugimi protagonisti dokončno uresničitev sklepa onemogočil. Je pa leta 2005 z zakonom o RTV tedanja politična elita s sestavo Sveta RTV omogočila večino vladajoči garnituri. Poseganje v medije, tudi premeščanje, odpuščanje, mobing in zaradi tega novinarski odhodi, je spodbudilo mednarodno odmevno protestno akcijo novinarjev in odzive Mednarodne zveze novinarjev leta 2008 (»Slovenija je padla na prvem testu iz predsedovanja EU«) ter drugih mednarodnih organizacij. Poskus Pahorjeve vlade leta 2010, da bi spremenila zakon o RTV, je bil ob sicer zelo nizki udeležbi zavrnjen na referendumu.

Skrivnost volilnega sistema

Poskusi, da bi volilni sistem spremenili v večinskega (leta 1996 je o tem potekal tudi referendum, o interpretaciji izida pa je odločalo ustavno sodišče), doslej niso bili uspešni. Parlament je sicer osrednja točka političnega sistema, osrednjo izvršno oblast pa ima vlada, saj je bila slovenska ustava leta 1992 pisana z mislijo, da se čim bolj omejijo pristojnosti tedanjega predsednika Milana Kučana. Največjo politično krizo je Slovenija doživljala v času »poosamosvojitvenega sindroma«, v letih 1993-1994, ko so vojaška obveščevalna služba in z njo povezane paravojaške organizacije, neizživete v kratkotrajnih spopadih z JLA v času osamosvojitvene vojne, s prisluškovanjem in sledenjem posegale v civilno sfero, vojaška obveščevalna služba pa je nazadnje aretirala in pretepla civilista (afera Depala vas). Dogajanje so spremljali nikoli razkrite afere prodaje orožja Hrvaški ter Bosni in Hercegovini in vojno dobičkarstvo (te afere so eden od temeljev političnih spopadov še danes). Specialna brigada Moris (neke vrste »pretorijanska garda« tedanjega obrambnega ministra) pa je februarja 1994 celo izpeljala nenapovedano vajo helikopterskega desanta na sedež ministrstva za obrambo v prestolnici, v njej pa so sodelovale tudi motorizirane enote (Blaž Zgaga, zbornik Pet minut demokracije). Nazadnje je dal tedanji predsednik vlade dr. Janez Drnovšek po dolgem omahovanju obrambnega ministra Janeza Janšo ob protestih pred parlamentom in navijaštvu ministru privrženih novinarjev RTV, ki je dogajanje neposredno prenašala, odstaviti.
Številne od t. i. tranzicijskih odločitev, ki jih je sprejel parlament, so bile enkratne, sprejete v prelomnem času in jih je zato zelo težko ali nemogoče popravljati za nazaj. Parlament sicer formalno zagotavlja normalno delovanje celotnega političnega ustroja, a hkrati s konflikti, blokadami, zlorabami parlamentarnih instrumentov (preiskovalne komisije in referendumi) in postopkov histerizira družbo in s tem presega sicer sámo po sebi razumljivo funkcijo ventila, ki z možnostjo izrekanja mnenja preprečuje stopnjevanje družbenih nasprotij v kaj hujšega. Zaupanje v slovenski parlament (in politiko nasploh) je bilo v vseh dvajsetih letih zelo nizko. Na dnu po stopnji zaupanja so skoraj ves čas politične stranke, sledita parlament (državni zbor) in cerkev. Aktivnih članov strank je le za približno 5 odstotkov volilnega telesa, kar je sicer v nasprotju z veliko politiziranostjo družbe. Meritve javnega mnenja, ki so se v Sloveniji začele še globoko v socialističnih časih, leta 1968, kažejo, da tudi sicer izražanje zaupanja v institucije v Sloveniji precej zaostaja za evropskim povprečjem (Veljko Rus, Niko Toš: Vrednote Slovencev in Evropejcev, 2005).
Strankarska politika v Sloveniji ima dva politična izvora, vendar je to deloma propagandno-politični konstrukt, saj je bila umetno ustvarjena delitev na t. i. »pomladne stranke« in stranke »politične kontinuitete« (naslednice nekdanjih družbenopolitičnih organizacij). Ta delitev naj bi predvsem kazala, kdo je bil osamosvojitvi naklonjen in kdo ji je nasprotoval, kdo si je želel demokratičnih sprememb in kdo ne. V resnici so nekdanji komunisti porazdeljeni po večini strank, številni pa so, tudi glavni vladni politik, skušali delati politično ali kakšno drugo javno kariero že v prejšnjem sistemu. Ko je Mladina decembra 1988 »podrla zadnji tabu« (Vlado Miheljak v Political faces of Slovenia) in povprašala po strankarskih preferencah, je ugotovila, da bi takrat krščanska ljudska stranka dobila 25 odstotkov glasov, zeleni 19 odstotkov, liberalci 7,7 odstotka, socialdemokrati in socialisti 35 odstotkov in komunisti 9,6 odstotka. A se politično prizorišče (če pustimo ob strani odstotke) v tem smislu ni »normaliziralo«. Res pa so bile zaradi proporcionalnega volilnega sistema vse vlade doslej politično mešane, v glavnem pa z vodilno liberalno stranko. Izjemi sta bili polletna vlada Andreja Bajuka leta 2000 in vlada Janeza Janše med letoma 2004 in 2008. Edina stranka, ki ves ta čas ni bila v koalicijah, je Slovenska nacionalna stranka. Slovenija od leta 1992 parlamentarne zelene stranke niti nima, ima pa stranko upokojencev in nekaj časa je imela v parlamentu tudi stranko mladih.
Kar zadeva ekonomske spremembe, je bil prvi praktični šok občutno krčenje trga (z 22 milijonov jugoslovanskih potrošnikov na 2 milijona potrošnikov v Sloveniji). V celotni blagovni menjavi prek meja Slovenije (tujina in jugoslovanske republike) je bilo razmerje še leta 1989 več kot 60 odstotkov v prid SFRJ. V naslednjih letih se je ta delež zmanjšal na 10 odstotkov. Povprečna življenjska raven prebivalstva se je vidno znižala, socialne razlike med ljudmi pa so se povečale. Prvo obdobje samostojne države je v gospodarstvu terjalo visok davek, čeprav so bile obljube o učinkih tržnega gospodarstva in osamosvojitve od Beograda v politiki prikazovane idealizirano in vzneseno (dr. Tone Krašovec: Deset let gospodarskega razvoja v samostojni Sloveniji, 2001). Preobrazbo gospodarstva iz socialističnega v kapitalistično je sprva zastavil podpredsednik Demosove vlade dr. Jože Mencinger, in sicer v ravnotežju med socialnimi in ekonomskimi cilji. Zaradi tega so ga kritizirali zlasti v Demosu, češ da varuje »rdeče direktorje« in da s svojimi pogledi na gospodarski način tranzicije in osamosvajanja ne kaže zadostnega navdušenja nad osamosvojitvijo. A po mnenju desnega krila Demosa naj bi bila privatizacija predvsem revolucija pri zamenjavi lastništva, kar naj bi bil poleg lustracije glavni cilj sprememb, šele temu naj bi sledila osamosvojitev. To naj bi odpravilo tudi t. i. direktorski socializem, ki ga je z reformo podjetij uvedel Marković. Model za to je izdelal ameriški ekonomist dr. Jeffery Sachs. Pod Drnovškom se je slovenska politika odločila za kompromisen, a še vedno gradualističen pristop, ki je temeljil na postopnosti in pragmatičnosti. Tranzicijska primerjava s Češko, Madžarsko in Poljsko, s katerimi je Slovenija imela precej skupnega (pa vseeno precej več gradualizma, op. p.), po Aleksandru Lorenčiču (Tranzicija slovenskega gospodarstva v letih 1990-2004, doktorska disertacija) pokaže, da so bile »tehnične rešitve povsod rezultat kombinacije politične moči in naključno izbranih zahodnih privatizerjev. (....) V primeru privatizacije je povsod šlo za veličastne administrativne operacije, ki bi jim zavidal vsak centralni planer. Šlo je namreč za idejo, da je tudi tržno gospodarstvo mogoče ustvariti z dekreti, tako kot je bilo z njimi ustvarjeno socialistično.« Pogled na leta po vstopu v EU sicer še vedno kaže znatne prednosti Slovenije, še zlasti, če upoštevamo večjo odprtost slovenskega gospodarstva in primerjamo brezposelnost, a je hkrati neprimerno boljše izhodišče Slovenije ob začetku tranzicije precej skopnelo - 17.300 dolarjev BDP v primerjavi z najbližjo Češko, ki jih je imela 13.100 (Barbara Hren: Konec mita o Sloveniji kot zmagovalki tranzicije, Dnevnik, april 2011). Zlasti pa se ne zmanjšuje razlika glede na primerljive zahodne države (pokrajine), na primer Koroško v Avstriji in Furlanijo - Julijsko krajino v Italiji, s katerima se je želela primerjati in ju dohiteti še v socializmu. Mit o Sloveniji kot zmagovalki tranzicije se po Mencingerju ni izgubil zaradi gradualizma, pač pa v »hazarderskih letih« 2005-2008, ko so vsi, banke, tajkuni in navadni občani, verjeli tudi v tridesetodstotne donose vrednostnih papirjev in nepremičnin in zato neto zunanjo zadolženost od konca leta 2005 do konca leta 2008 povečali za deset milijard evrov.
Po osamosvojitvi in prvih mednarodnih priznanjih konec leta 1991 in v začetku leta 1992 je Slovenija maja 1992 postala članica OZN, leta 1993 članica Mednarodnega denarnega sklada in polnopravna članica Sveta Evrope. Leta 1998 je postala nestalna članica VS OZN in mu tudi predsedovala. Članica EU in Nata je postala leta 2004, leta 2007 pa članica evrskega območja; prevzela je evro in konec leta postala tudi članica schengenskega območja. Leta 2008 je kot prva vzhodnoevropska članica uspešno in brez večjih zapletov predsedovala EU. Leta 2010 je postala še članica OECD. Po BDP presega evropsko povprečje, prehitela je kar nekaj starejših članic in nekako tudi še vzdržuje socialno državo. Je sodobna država z razvejenim šolskim sistemom in razvitimi, večini prebivalstva dostopnimi informacijskimi tehnologijami ter zgrajenim cestnim križem, ekološko še vzdržna, z nizko stopnjo kriminala, življenje v njej je udobno in kakovostno. Vendar so bile težave ob nastanku slovenske države kompleksne in večplastne. Šlo je za dvojni proces, poleg osamosvojitve tudi za vzpostavitev večstrankarske demokracije in tržnega sistema. Zaradi majhnosti so bile šibke tudi njene elite, kar se je hitro pokazalo na vseh področjih. Nekritično posnemanje zahodnih držav in sprejemanje vsega, kar je bilo naročeno od zunaj (ali pa so slovenske politične elite mislile, da je) in naj bi prineslo članstvo v EU, ter hkrati distanciranje od vsega, kar je bilo povezano z nekdanjo Jugoslavijo, sta bili glavni značilnosti prvega desetletja po osamosvojitvi. Državne institucije so v teh dveh desetletjih imele šibko avtoriteto in so bile v resnici plen posameznih političnih strank oziroma političnih opcij, podobno je še danes. Logika nespoštovanja (sicer dostikrat slabo napisanih) zakonov se vleče še iz jugoslovanskih časov, ko je nepriznavanje avtoritete državnih organov in izigravanje zakonodaje veljalo za vrlino. Razdrobljenost na majhne občine brez regij onemogoča razvojni zagon in učinkovito črpanje sredstev EU. Je pa pri takih ugotovitvah treba dodati, da se Slovenci (pre)pogosto počutijo nesrečne, čeprav po objektivnih kazalcih ne bi smeli biti, in da imajo pretirano razvit občutek za resnične in domnevne krivice, ki naj bi se jim dogajale, za kar so vzroki deloma zgodovinski, deloma pa značajski. V Sloveniji poteka zelo oster kulturni in politični boj med levico in desnico, ki v glavnem izvira iz preteklosti in iz pogledov na preteklost. Ponovno se je okrepila moč katoliške cerkve, ki je pred drugo svetovno vojno imela dominantno vlogo v slovenski družbi. S sporno vrnitvijo premoženja v naravi (tudi fevdalnih veleposestev), ki mu je večina prebivalstva sicer nasprotovala, a so politične elite preprečile referendum o tem, se je okrepila njena ekonomska moč (zaradi zgrešenih investicij je sicer v času sedanje krize izbruhnilo več afer, del njenih podjetij pa je propadel). Politično je velik del svojih ciljev dosegla s t. i. vatikanskim sporazumom, v katerem so nekateri členi ostali nedorečeni oziroma dopuščajo možnost sklenitve še nadaljnjih posebnih sporazumov za posamezna področja, katoliška cerkev pa skuša kljub ustavni ločenosti cerkve od države doseči zlasti uvedbo konfesionalnega pouka v državnih šolah in ustanovitev katoliške vojaške škofije. Velik je tudi njen vpliv v javnih medijih in državni upravi. Tudi cerkev - ob notranji gospodarski krizi zaradi pohlepa in zavoženih investicij, občutnem upadanju ugleda in števila vernikov - podobno kot desna politika posebno pozornost namenja (re)interpretaciji zgodovine, ki naj bi zmanjšala pomen njenega kolaboracionističnega ravnanja med drugo svetovno vojno in ga relativizirala. V gospodarskem smislu sta bili za Slovenijo dve najbolj krizni obdobji prva leta po osamosvojitvi in od leta 2008 do danes. V političnem smislu pa obdobje od leta 1993 do1994 in nato od 2004 do 2008; v obeh je opazno izstopajoče naraščanje družbene napetosti in občutno znižanje demokratičnih standardov. Kar zadeva zadnjo vlado, je mogoče zgolj pritrditi mnenju, da je z redkimi izjemami (izbrisani, arbitražni sporazum, minimalna plača) predvsem »zamrznila« tisto, kar je vzpostavil janšizem. Med specifike zadnjih let, ki presegajo omenjene delitve, bi lahko šteli sicer precej utopično Gibanje za pravičnost in razvoj, ki ga je ustanovil sedaj že pokojni dr. Janez Drnovšek. Gibanje je spoštovalo načelo »narediti svet boljši«, presegalo je etnocentrizem, nasprotovalo vsaki diskriminaciji, poudarjalo ekologijo, človeka vredno življenje za vsakogar, nasprotovanje vsem oblikam nasilja. Drnovšek je doživel kritike, da meša predsedniško in duhovno funkcijo in je odstopil s položaja vodje gibanja. Po njegovi smrti gibanje sicer še obstaja, a je izgubilo zagon. Tudi sicer civilnodružbena preseganja politike v Sloveniji nimajo velike možnosti.
Zdi se, da so ta trenutek glavna težava Slovenije predmoderne politične elite. Čeprav niso edini vzrok globoke krize, pa je od njihovega (ne)preživetja odvisnih prihodnjih dvajset let.