Pozor! Ambicioznost!

Primož Suhodolčan je aprila že tretje leto zapored za svoje knjige iz zbirke Pozor! Pravljice! dobil nagrado moja najljubša knjiga. Ta je zelo konkreten znak največje priljubljenosti in branosti med mladimi bralci v Sloveniji. Bralci sami določijo zmagovalca. Njegove knjige so vsako leto že več kot desetletje med najbolj brano in izposojano mladinsko literaturo na Slovenskem. Ranta v Košarkar naj bo, Kolesar naj bo in Ranta vrača udarec je pojem, ki povezuje generacije in se vedno znova usidra v domišljijskem svetu mladih. Stavka, s katerima se začne vsaka od pravljic, sta postala prepoznavna pojma med najmlajšimi bralci. V zbirki Pozor! Pravljice! je že deset knjig; najnovejša je Hud planet, deveta - Vitez brez krave je med letošnjimi kandidati za Desetnico, nagrado Društva slovenskih pisateljev za otroško in mladinsko književnost, ki so jo podelili ta četrtek. V Srbiji se pripravljajo predstavitve srbskega prevoda knjige Košarkar naj bo, prevedena je že tudi v hrvaščino, v delu pa je angleški prevod.

Od Alana Forda do Harryja Potterja

Enainpetdesetletni pisatelj se smeji, da je ritem ravno pravi. Že vse življenje, z desetletnim ljubljanskim premorom v času okoli študijskih let, živi v Črni na Koroškem, kjer je knjižnica, ki mu je vedno na dosegu roke in kamor redno vstopa in iz nje izstopa polnih rok ali vsaj polnejše glave. Bere vse. V sobi, ki si jo je uredil in kjer piše, ima sedaj na polici urejeno zbirko stripov Alana Forda pa enciklopedije, slovarje ... na nočno omarico trenutno odlaga knjigo ameriškega novinarja Christopherja Hitchensa Bog ni velik.
Vedno je prebral in še vedno prebere vse, kar dobi v roke. Za Alana Forda mu je, ko je bil še najstnik, uspelo navdušiti tudi očeta Leopolda Suhodolčana. »Oče je spodbujal branje. Česarkoli. Za Alana Forda je ugotovil: »To pa ni tako slabo.« Rekel mi je: »Vem. Ker toliko bereš, boš znal natančno ločiti zrnje od plev.« Če ves čas ješ samo zrnje, ne veš, kakšno je pleve. Spoznati moraš vse. V življenju moraš skusiti dobro in slabo in se potem sam odločiti, kaj je kaj. Svojima otrokoma je rekel isto: »Karkoli bosta brala, je v redu. Če česa ne bosta vedela, če potrebujeta nasvet, sem tu. Če ne, pojdita v knjižnico in vzemita, kar hočeta. Otrok ne moreš držati v vati in jim predpisovati samo 'kvalitetno' literaturo. Kaj to sploh je? In za koga? Zate, zanje morda ne.«
Primož Suhodolčan govori emfatično, govorijo oči, roke in rad se smeji. Zato je tudi sijajen pisatelj, ki ga je najlepše srečati in spoznati v živo. Mladi to vedo najbolje. Na dan, ko sva se srečala, je vstal že ob štirih zjutraj in odšel na šoli v Poljansko dolino in v Cerklje. Do poznega poldneva je bil s svojimi bralci, jim v živo pripovedoval zgodbe, igral, šepetal, kričal, se z njimi smejal, se z desno roko podpisoval in jim z levo v njihove knjige kaj narisal.
»Velikokrat me po nastopu kdo pocuka za rokav in mi reče: »Ja, ampak to si pa malo drugače povedal. V knjigi ne piše tako.« Mladi so izjemni poslušalci. In pripovedovanje pravljic je zanje največ, kar jim lahko daš.«
Pravi, da so najsrečnejši tisti otroci, ki jim starši pripovedujejo pravljice. Ne berejo, ampak pripovedujejo. »Pripovedovanje, komunikacija, to je tisto, kar je pomembno med starši in otrokom.«
Rdeče kapice pa res ne!
Tako so se pravljice v zbirki Pozor! Pravljice! za Primoža Suhodolčana tudi začele. Njegov sin Peter, ki sedaj končuje prvi letnik gimnazije, drugače kot njegova starejša sestra, ki sedaj končuje študij medicine, ni hotel zvečer zaspati v svoji postelji. Pogajalska karta med očetom in sinom so bile pravljice. A ne brane in ne Rdeča kapica.
»Ah, daj nehaj, no, pa ne take pravljice, to že vsi vejo,« sem slišal, če sem hotel povedati pravljico o deklici po imenu Rdeča kapica,« se smeji Primož Suhadolčan.
»Kaj pa naj?« sem vprašal sina.
»Ja, izmisli si eno pravljico.«
»O čem?«
»Izmisli si pravljico o kanti za smeti.«
In sem si jo izmislil ... Nekoč je bila ena kanta za smeti, to ni bila navadna kanta za smeti, ta kanta je bila nekaj posebnega ...
S temi večernimi pripovedovanji sem treniral samega sebe. Kako pripovedovati, kje dodati finte, kako zaključiti ...
Takoj ko je Peter zaspal, sem tekel k mizi in si zapisal, kar sem ravnokar pripovedoval.
Zjutraj je potem Peter prišel k meni in me vprašal: »Kaj si zapisal?«
Pa sem mu prebral. »Ampak včeraj nisi tako povedal,« me je resno pogledal.«
Primož Suhodolčan je, ko ni pisatelj, tudi podjetnik. »Saj dan ima vendar 24 ur,« samoumevno pobobna po mizi. Ob branosti in priljubljenosti, ki jo dosega med bralci, bi si lahko privoščil biti le pisatelj, a vztraja, da je bil vedno radoveden, da so ga vedno zanimale različne reči in ga še zdaj. »Nisem človek, ki bi lahko delal le eno stvar, in srečo imam, da lahko hitro in skoncentrirano preklopim med različnimi nalogami.«
Zato ima v avtu s sabo vedno diktafon. Ko pride zamisel za pravljico ali zgodbo, ugasne radio in vklopi diktafon.
»Če me kdo gleda, ko stojimo pri semaforju, si verjetno misli marsikaj in premišljuje, kaj vse je narobe z mano, ampak tako to je. Ideje moraš ves čas zapisovati. Iz študentskih let, ko sem bil v Ljubljani, imam deset debelih zvezkov o tem, kaj vse se je dogajalo. Imam spomin zlate ribice. Zato sem si vedno vse zapisoval. Vedno imam s sabo papir ali diktafon in kjerkoli, kadarkoli, če je kakšna finta, zafrkancija, vedno rečem: »Penzl, piš!« Ko pridem domov, so koščki, listi in listki kar naenkrat vsepovsod, na mizi in pod njo.«

Pozno, a hitro in zares

S starejšo sestro sta odraščala v družini, kjer so knjige in znanje vedno imeli spoštovano mesto. Zato še danes pove, da »ni fajn, če si neveden, ampak če si ignorantsko neveden, je pa res kriminal in samo tvoja krivda«. Starši so bili učitelji in oče ga je, še ko je bil otrok, spodbujal k pisanju, mu nalagal izzive in dajal poletne naloge.
»Ko je oče pisal Neprekosljivo zanesljivo detektivsko svetovalnico, mu je zmanjkovalo časa in pomagal sem mu, tako da sem odpiral pošto.« Primož je bral vprašanja mladih bralcev in zasrbeli so ga prsti. Oče mu je rekel: »Pa daj, poskusi. Boš videl, vse to je trening.«
Ko je oče umrl, so njegovi junaki Naočnik in Očalnik v Pionirskem listu ter Peter Nos v Cicibanu potrebovali novega kreatorja. »Šel sem v uredništvo Pionirskega lista, kjer so mi bili pripravljeni dati priložnost. Napisal sem dve poskusni zgodbici in bili sta jim všeč. Potem sem to pisal še šest, sedem let in odziv je bil izjemen. Dobival sem žaklje pisem. Podobno je bilo pri Cicibanu s Petrom Nosom. Povedali so mi, kaj je dobro, kaj ne in kaj naj popravim. Pisal sem ga še 13 let.«
Primož Suhodolčan s spoštovanjem, z ljubeznijo in s ponosom govori o očetu. Bil mu je oče, mentor in zgled. »Moja želja je bila na začetku dokazati, da znam. Ni šlo za to, da bi se primerjal z očetom. Želel sem najti svojo pot.«
O sebi govori kot o poznem začetniku. A zdaj dela hitro, se smeji. Obtoževali so ga hiperproduktivnosti in skribomanije, našteva z nasmehom. Košarkar naj bo je njegova prva knjiga, ki jo je izdal pri 35 letih in je še danes med najbolj branimi mladinskimi knjigami. Prebil se je mimo urednikov, ki so mu počrtali tri četrtine knjige in ga poslali nazaj domov popravljat. S pripombami, da je zvezda enodnevnica, in obsodbami, da je zatajil očeta. »Treba je imeti jasno idejo, kaj želiš. To sem vedel. In potem potrebuješ ideje.« Te pobira in nabira vsak dan.
»Ko vidim samega sebe pred televizijo, kako prestavljam kanale, si rečem: »Pa to je zguba časa. Življenje čaka zunaj, ti pa tipkaš po daljincu in gledaš v prazen zrak? Kje si to videl?« Vsaka minuta šteje.«
V pisanju ne vidi nič sentimentalnega ali eteričnega. Skozi knjige ne išče poti do sebe ali novih spoznanj. »Tisti, ki piše za svojo dušo, naj piše dnevnik,« pravi. Leto ima 365 dni, in tudi če eno stran pišeš in popravljaš dva dni, lahko v letu dni napišeš korekten roman. Ne verjame pisateljem, ki trdijo, da pišejo samo zato, ker je nekaj v njih, kar morajo spraviti na papir. Da jih, ko je to enkrat v knjigi in knjiga izdana, ne zanima nič drugega.
»Podobno je, kot pravijo pevcem: kdor poje za svojo dušo, naj poje v kopalnici. Knjiga, ki jo daš na trg, ni več tvoja. Postane last vseh. Tvoj je lahko samo dnevnik. Tudi če si prodal le en izvod, je knjiga tudi last tistega, ki jo je kupil. In če trdiš, da zate ni pomembno, koliko knjig se proda ... zakaj si se potem trudil, da si jo izdal? Vsak hoče in sanja, da bi prodal milijon izvodov.«
Svojih ambicij ne skriva, a hkrati uživa na poti, na kateri je. Ne mudi se mu. Vesel je, da je, kjer je zdaj, in ve, da je, kar je dosegel, veliko in dragoceno. »Pisatelji, ki pišemo za mlade, smo tisti, ki ustvarjamo bodočo bralno bazo. Mi vzgojimo današnje in jutrišnje bralce, v njih zbudimo ljubezen do knjig, da hodijo v knjižnico, da berejo. Pri štiridesetih bo redko kdo začel hoditi v knjižnico in brati.«
Srčnost, prijateljstvo, solidarnost ... in nagajivost
Njegovi junaki so srčni, pravi prijatelji, pogumni in radodarni. A hkrati ravno prav nagajivi. »V življenju imajo otroci ogromno pridiganja. Te pravljice vstopijo v njihovo zavest od nekje zadaj in manj nasilno. Hkrati pa sem v njih tudi jaz.« On je tisti, ki je po šoli zabrisal torbo v kot, pobegnil sestri in se do večera podil po gozdu in igral s prijatelji. »Zvečer so nas potem vse postrojili v vrsto, ker smo bili taki, da nas starši niso znali prepoznati. Umazani, razbiti, raztrgani. Vse dokler nas niso umili, niso bili prepričani, da so iz vrste zares potegnili svojega.« Te igre, je prepričan, jim morajo današnji otroci zavidati.
Bolj specifične teme mladinskih romanov, ki prihajajo v valovih in se dotikajo nasilja v družini, bolezni, spolnih identitet mladih, prepušča drugim piscem. »Vem, da sem najboljši pri tem, kar počnem, in da mi gre to dobro od rok. Našel sem formo, ki mi leži. In to zares rad počnem.«
V pravljicah je našel svobodo, da lahko v njih domišljijo spusti do konca in čez, brez omejitev in obremenitev. Z ilustratorjem Urošem Hrovatom delujeta kot sijajen tim, drug drugega ženeta čez meje in se hkrati vlečeta nazaj. »Uroš nariše še večje pošasti in še bolj grozne stvari. Jaz domišljiji dam še malo več svobode ... klepam nove besede, kot avtor si dovolim več.« Pravi, da ga otroški bralci vedno razumejo. »Otrok ne smemo podcenjevati. Imajo večjo domišljijo, kot jo imava midva, učitelji ali slavisti. Berejo približno toliko kot prejšnje generacije. Drži, da so polni informacij, ki kar bruhajo iz njih, a vse to je zelo plitko. Če prideš do njih, da jim odpreš vrata v votlino, ki seže do njihovih osnovnih čustev, si zmagal. Tako, da odprejo oči in rečejo: »Vaaauuu, kako je bilo to fajn, smejal sem se, se metal po tleh, se držal za trebuh, tako fajn je bilo!« Otroci so enaki kot pred tisoč leti, samo okolje je drugačno.«
Primož Suhodolčan jemlje iz tega okolja vsakdanje, brezčasne in geografsko nedoločne reči in jim da novo življenje. »Zanimajo me osnovne stvari, kajti vsi ti novodobni pripomočki zastarijo. Samo pomisli, kakšne opeke so bili prvi mobilni telefoni! Avto pa je avto in še ta je ilustriran stilizirano.« Hoče pisati brezčasne knjige, ki bodo ostale. Ki jih bodo brale vedno nove in nove generacije otrok. Njihova geografska nedefiniranost jim omogoča prevedljivost. »Konec leve ulice na desni strani je lahko v New Yorku, Pragi ali Šentrupertu. Kar ostane skozi generacije, je kakovost. In mladi to prepoznajo.«

Od živalskih brlogov do šanka

Kot kolumnist Večera se igra in trenira pisanje v drugi obliki. Zgodbe, ki se rodijo med debatami v gostilni s prijatelji, prenaša na papir. Gleda naokoli in vidi nove izzive in ideje, govori o sedanjosti in je navdušen nad vsem, kar se še lahko ustvari v prihodnosti. Govori o razširjanju zbirke Živalske novice, kjer zgodbe korakajo med platnicami z roko v roki s kratkimi stripi. »Ideja je izvirna in unikatna. To bomo še delali,« si pomane roke.
Vsakič, ko je naokoli, se vrne domov na Koroško. V dolino med visoke bregove. Opisuje pokrajino, kjer je zemlja težka, trda. Kjer se je razmeroma dobro živelo, dokler sta bila tam rudnik in železarna. Kjer so kmetje več mesecev zaradi snega ostali odrezani od okolice. Kjer je bil vedno prepih idej, vojsk, trgovcev. »Mi, Korošci, imamo čisto poseben odnos do življenja. Vseskozi smo se morali boriti, da smo preživeli. Ampak nikoli nam ni bilo nič težko. Vse smo naredili z veseljem, se potrudili, pomagali.«
Primož Suhodolčan je Korošec, ki je med hribi našel svobodo, ideje, želje in ambicije, kakršnim malomeščanska povprečnost prerada pristriže peruti in jih poklati. Kot njegov junak Ranta se smeji, vedno vrača udarec. In gre naprej. Čez meje.