Prihaja poveljnik

Dva dni po tem, ko je opozicijska večina sprejela amandma o praktični ukinitvi zunajzakonske zveze, je SDS stopila nazaj in umaknila sporni člen. So se zmotili? Jim je bilo žal?
Ne, razlog za umik je bil »konec nesmiselne polemike«, konec manipulacij, konec izkrivljanj. SDS in njihovih satelitov niso prepričali osuplost strokovnjakov, zgražanje javnosti, strah pred vračanjem za trideset let v preteklost, ki se je razširil po Sloveniji. Ne, razlog za umik zakona so bila »podtikanja, ki služijo zgolj dnevnopolitičnim namenom«. Če torej teh »podtikanj«, »sprevračanja«, »manipulacij« ne bi bilo, bi morali po mnenju SDS vsi zunajzakonski pari, ki bi želeli uveljavljati zakonske pravice, povezane s partnerskim razmerjem, svojo zvezo potrditi pred upravnim organom. Morali bi se na pol poročiti. In sodobna zakonska ureditev, ki jo je pred desetletji sprejel rdeči režim, bi zamenjala predmoderni pogled na svet in družino. Slovenija bi zdrsnila v preteklost.

Cukjatijeve fantazije

Dejstvo, da je bil sporni amandma umaknjen, ne pove ničesar. Kdor je poslušal razpravo v državnem zboru, ki je potekala ob drugem branju predloga družinskega zakonika, se je lahko držal za glavo. Res je, da se je slovenska politika v zadnjih desetih letih, ko tako ali drugače poskuša urediti vprašanje istospolnih partnerjev, naučila politične korektnosti, a v žaru parlamentarne razprave ji velikokrat spodrsne. To se je največkrat zgodilo Francetu Cukjatiju, bivšemu jezuitu, zdravniku, predsedniku sveta SDS, zagovorniku tradicionalnih družinskih vrednot. Cukjati, ki je pred desetimi leti samskim ženskam očital, da so psihično motene in invalidne, je tokrat goreče branil tradicionalno družino. Otroka, mater in očeta. Osnovno družbeno celico, ki naj bi jo ogrožali homoseksualci, njihovi lobiji, njihove nenaravne želje, njihovi nenaravni nameni.
»Kako bosta dva, recimo geja, izposlovala pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok? Torej, samo z umetno oploditvijo,« je Cukjati fantaziral za parlamentarno klopjo. »Gospe in gospodje, medicina gre tako hitro naprej, da bo v štirih, petih letih možno iz katerekoli somatske celice telesa izvzeti jedro, ga prisiliti, da postane spolna celica. V tem primeru bo enemu geju odvzeta čista somatska celica, pretvorjena bo v žensko jajčece, on bo dal spermo in bosta imela svojega otroka in bosta svobodno odločala o rojstvu svojega otroka.« In nato naj bi si ta dva geja na prostem trgu najela maternico. »Nekdo drug bo donosil tega otroka, ampak ona dva prosto odločata o rojstvu otrok, pa se bosta morda po štirih mesecih skregala, pa se preprosto odločita, da bosta rekla, splavila bo, in bo morala ta ženska tudi tega otroka splaviti. Ločitve so pa itak na tekočem traku pri istospolnih.«
Cukjatiju v parlamentu domišljija ni dala miru. »Zamislite si, da dva študenta, ki nimata dovolj denarja, da bi vsak najel svojo sobo, najameta skupno sobo. In po štirih letih eden umre v prometni nesreči. Ali sta imela skupno gospodinjstvo? Sta. Ali sta hodila kdaj v kino skupaj, so ju videli? Da. Sta kvartala? Da. Drugi partner bo rekel, to je bila po tem zakonu - kaj že? - zunajpartnerska istospolna skupnost.« In tako bi lahko neki zlobni študent izkoristil nesrečno smrt svojega sostanovalca, da bi se prikopal do njegovega premoženja.
Cukjatijeve (spolne) fantazije so popolna neumnost. Sodišča zunajzakonske skupnosti niso določala na podlagi iste sobe in skupnih ogledov filmov, pač pa so ugotavljala medsebojno zaupanje, ekonomsko skupnost, ljubezen, spoštovanje, na podlagi prič so poskušala ugotoviti, ali je okolica partnerja sprejemala kot par. Prav tako je neumnost, da bodo znanstveniki kmalu iz moških celic ustvarili žensko spolno celico. Obstajata torej samo dve možnosti. Prva je, da je Cukjati v parlamentu govoril na pamet, ali pa, kar je verjetneje, da Cukjati zavestno manipulira in izkrivlja.

Zdrs v iskrenost

Demagoški govor ni med politiki različnih barv nič novega. Cukjatijevo moraliziranje in pretiravanja prav tako ne, a po nesreči izglasovani amandma, ki naj bi v tretjem parlamentarnem branju izginil, je razkril več, ko so želeli pokazati njegovi predlagatelji.
Razkril je, da pravi razlogi za nasprotovanje urejanju istospolnega partnerstva ni »pozitivna diskriminacija tradicionalnih družin«, pač pa prepričanje, da je samo ena družina prava družina. Razkril je, da nekateri politiki mislijo, da se lahko ljudje vrednotijo po njihovi spolni usmeritvi. Da so boljši tisti, ki imajo otroke. Da človekove pravice za vse ne veljajo enako. Da morajo biti prave ženske poročene. Da je čisto prav, da se država vtika v intimne odločitve partnerjev. In da je čisto prav, da jih z obljubami o materialnih privilegijih sili v to ali drugačno obliko registrirane, pred državo (in morda kasneje tudi pred bogom) potrjene partnerske skupnosti. Kajti samo trajna zakonska zveza je prava zveza. Dobra za otroke, dobra za narod, dobra za Slovenijo.
Ali pretiravamo? Je sedaj, ko se je SDS odpovedala izglasovanemu členu, stvar drugačna? Ne. Desnici se je podoben zdrs v iskrenost že zgodil. Minister za delo Janez Drobnič je leta 2006 predlagal strategijo za dvig rodnosti, po katerem naj bi bil splav plačljiv. Drobniča je strategija stala ministrskega položaja, bil je odstavljen, strategija umaknjena, a predvsem zaradi ogorčenega odziva javnosti. Enako je tokrat. Pet let po Drobničevem plačevanju splava je ista politična opcija predlagala registracijo zunajzakonske skupnosti in jo na enak način hitro umaknila. Političen namen je bil vseeno dosežen, desnim volivcem, zagovornikom tradicionalnega sveta, se je SDS znova prikupila, bolj sredinski pa bodo do novih volitev na absurdne zakonske predloge pozabili. A samo začasno. Ko bo radikalni del slovenskih desničarjev zbral dovolj politične moči, bo potrkal tudi na njihova vrata. Na vrata koruznikov, pankrtov, samskih žensk, neporočenih parov, Neslovencev, nepravovernih, drugih, nepravih. Ko bo čez mesece na morebitnem referendumu večina volivcev »z gnusom« zavrnila predlog družinskega zakonika, se ne bo zavedala, da ni zavrnila le nekega zakona, pač pa se je z glasovanjem na dolgi rok odpovedala tudi svojim pravicam.

Neoliberalna prihodnost

Volivci imajo kratek spomin, hitro pozabijo, kaj se je dogajalo v času Janševe ali katerekoli vlade pred njo. Morda se nostalgično spominjajo visoke gospodarske rasti, pozabili pa so na sestanek v kabinetu predsednika vlade, ki je pripeljal do tega, da je Mercator za slovenske lastnike izgubljen. Vendar ni treba gledati samo v preteklost. Če je bila politika Janeze Janše pri umaknjenem registracijskem amandmaju preračunljiva, Janša za zdaj ne izbira besed, ko opisuje, kakšna naj bi bila prihodnost Slovenije. Javnost mu, v vsem tem črednem zgražanju nad Borutom Pahorjem, še ne želi prisluhniti.
Janez Janša je imel pred kratkim intervju na 3. programu TV Slovenije. Med drugim je razlagal, kako privarčevati denar. »Pred dnevi sem govoril s predstavnikom latvijske vlade. Oni so na zunanjem ministrstvu odpustili 30 odstotkov ljudi. Zdaj se plače že dvigujejo in tudi zaposlujejo že. Zategnili so pas. Mi pa se zadolžujemo.« Latviji, državi z enotno davčno stopnjo, ki so jo nekoč opevali Janševi ekonomisti, se je bruto domači proizvod v času krize zmanjšal za četrtino, plače v javnem sektorju za 30 %, skokovito je narasla brezposelnost. Latvija je v bistveno slabšem stanju kot Slovenija. Vzroki in posledice gospodarske krize so v Latviji bistveno drugačni kot v Sloveniji, a Janša bi jih rad odpravil enako radikalno. Z odpuščanjem in zniževanjem plač. To, da z odpuščanjem misli resno, je Janša napovedal že na aprilski tiskovni konferenci, ko je govoril o vitki državi.
Podobno razmišlja tudi Gregor Virant, predsednik Zbora za republiko, od SDS odvisnega civilnega združenja. Nekdanji Janšev minister za javno upravo je v intervjuju za MMC govoril o slabi konkurenčnosti Slovenije in za zgled postavil Singapur, državo, »ki deluje kot odlično vodena firma, kot vrhunski servis za državljane in podjetja«. Singapur je na lestvici indeksa človeškega razvoja uvrščen na 25. mesto (dve mesti pred Slovenijo), a je po Ginijevem koeficientu, ki meri dohodkovno enakost med državljani, slabši od Slovenije. Neoliberalne reforme singapurske vlade so izboljšale konkurenčnost države, cilj, ki si ga želi tako ta kot bodoča slovenska vlada, a hkrati povečale socialne razlike. S tem, ko je singapurska vlada regulacijo gospodarstva in finančnega trga prepustila tržnim zakonitostim, je zmanjšala blaginjo in enakost svojih državljanov. Še več, Virantov Singapur ni ravno država, ki bi slovela po človekovih pravicah, stranka PAP je na oblasti že od leta 1959, v državi obstaja smrtna kazen, svoboda tiska je omejena, sodniki lahko kršitelje zakonov obsodijo na telesno kazen. Ali Virant resno misli, da je takšna družbena ureditev primerna tudi za Slovenijo?
Ni se treba zgledovati po daljni Aziji. SDS svoje vzornike najde tudi bližje. Milan Zver, evropski poslanec in član izvršilnega odbora SDS, je eden od redkih evropskih politikov, ki podpirajo sosednjo Madžarsko in njene reforme. Njihov medijski zakon je obsodil evropski parlament, evropska komisija, obsodil ga je OVSE, a Zver je vseeno prepričan, da so bile »množične obsodbe medijskega zakona krivične in neutemeljene«. Razlog naj bi bili površnost evropskih institucij in zarota madžarskih socialistov. Zverovi madžarski prijatelji niso sprejeli samo sporne medijske zakonodaje, v novi madžarski ustavi, katere preambula ponosno omenja krščanstvo, je družina opredeljena kot zveza moškega in ženske, življenje zarodka pa se mora varovati od spočetja dalje. SDS in Zver nove ustave svojih ideoloških sosedov nista komentirala, zato pa je o njej kritično govorila Angela Merkel in celo zadržani Ban Ki Mun. Tudi SDS že nekaj časa govori o nujnih spremembah slovenske ustave.

Poveljniška odgovornost

Na Madžarskem se očitno ne šalijo. S svojim neoliberalizmom se ne šali Singapur. In v drugo se ne šali tudi Janez Janša. Ko so ga v že omenjenem intervjuju povprašali, kaj misli o porodnih krčih agencije za upravljanje kapitalskih naložb, je poleg upravičene kritike o njenih potezah govoril tudi o poveljniški odgovornosti. »Linija odgovornosti mora biti neposredna, ne pa da neka agencija služi pranju odgovornosti te vlade ali uprav.« Takšen je tudi njegov pogled na politiko. Neposredna linija odgovornosti. Hierarhija, poveljevanje, učinkovitost.
Starosta ljudske stranke Ivan Oman je v Delovih Ozadjih nedavno dejal, da je SDS pravzaprav liberalna stranka, da ne spada na desnico, saj je nastala iz Tomšičeve demokratične levice. Zgodba je bolj zapletena, a Oman se ne moti. Janez Janša ni politik, ki bi v svojem političnem programu potreboval ideologijo. Nekoč je bil komunist, kandidiral je za predsednika socialistične mladine, sedaj vodi slovensko desnico. Njegova ideologija ni desna, njegova ideologija je želja po oblasti. In ker je bil levi politični pol zaseden - SDS je bila nekdaj tudi po imenu socialdemokratska stranka -, je raje odšel na drugo stran.
Te dni je Janez Janša nastopil kot eden izmed govornikov na prireditvi Mednarodnega republikanskega inštituta ob 100. obletnici rojstva Ronalda Reagana. V krajšem govoru je bodoči slovenski premier opisoval pot iz komunizma, govoril je o tem, kako naj bi nekoč Reagan in ZDA za Slovence predstavljali upanje v demokratičen svet. Janša se je želel republikancem prikupiti z anekdoto z Roške, ko je dejal, da naj bi se leta 1988 tam pojavili transparenti, na katerih so bile citirane nekatere misli iz govorov Ronalda Reagana. Na Roški v resnici teh transparentov ni bilo.
V vsem hvaljenju Reagana, ki naj bi skoraj sam zrušil zlobni komunizem, Janša ni omenil drugih stvari. Ni omenil, da je bil Reagan vodja revolucije novega ameriškega konservativizma, da je nasprotoval splavu, da je bilo njegovo sovraštvo do komunizma religiozne narave, da je kršil mednarodno pravo, napadel Grenado, vodil teroristično vojno proti Nikaragvi. Janša ni povedal, da je Reagan v ZDA vpeljal neoliberalizem, znižal davke bogatim, dereguliral gospodarstvo, ni omenil, da so se v času Reaganovega mandata povečale razlike med revnimi in bogatimi, na ulicah velikih mest pa so se pojavili brezdomci.
Janše te podrobnosti ne zanimajo. Ker ima iste sovražnike in podoben program, kot ga je imel ameriški predsednik. Janša še vedno preganja komuniste, kot jih je preganjal Reagan. Janša napoveduje neoliberalne ukrepe, zmanjšanje davkov, odpuščanje, po vzoru ameriškega predsednika novo reaganomiko. SDS in desne stranke so v parlamentu poskusile z neokonservativno revolucijo, Reagan pa se je zavzemal za molitve v javnih šolah. Danes se v Sloveniji pojavljata samo dve politični alternativi. Če počistimo balast javnomnenjskega zgražanja, ki se kopiči ob Borutu Pahorju, ostanejo le politični programi. Leva vlada (pre)medlo zagovarja socialdemokratske vrednote, desna alternativa ponuja vitko državo. Leva govori o socialni pravičnosti, desna o večanju produktivnosti. Leva vlada družinski zakonik prilagaja sodobnemu času, desna opozicija ga potiska v preteklost.
Ne, umik amandmaja o registraciji zunajzakonske zveze ni bila napaka. Le izglasovan je bil prehitro.