2. 6. 2011 | Mladina 22 | Politika
Kam izginjajo neapeljski odpadki?
Italijanska ekomafija naj bi v Romunijo “izvažala” na tisoče ton odpadkov
Ko se je nekdanji romunski diktator Nicolae Ceausescu leta 1976 odločil, naj majhen kraj Glina na vzhodnih obronkih Bukarešte postane glavno odlagališče odpadkov iz prestolnice, si najbrž ni mislil, da ga bo 30 let pozneje, kot številna druga zakonita in divja odlagališča v državi, upravljala italijanska mafija. Tudi institucije EU si po nedavnih neapeljskih smetarskih krizah najbrž niso mogle predstavljati, da bo del denarne pomoči, ki so jo ob Berlusconijevih obljubah, da bo kupe odpadkov z ulic Neaplja prepeljal na deponije večjih italijanskih mest, namenile Italiji, poniknil v kanalih neapeljske camorre. Razvoz odpadkov po vsej državi naj bi bil neizvedljiv finančni in politični izziv, zato naj bi jih južnoitalijanska podjetja, dva- do trikrat ceneje, z ladjami prek črnomorskega pristanišča Constanţa, skrivoma prepeljala na različna romunska odlagališča. Novinar italijanskega tednika L'Espresso, Tommaso Cerno, je konec lanskega leta precej podrobno opisal povezave med italijanskimi podjetji ter predstavniki lokalnih skupnosti in javnih podjetij v Romuniji ter njihov modus operandi. Romunska zasebna podjetja, za katerimi stojijo neapeljski botri, naj bi na javnih razpisih s podkupovanjem dobivala koncesije za ravnanje z odpadki v več mestih po državi, podkrepljene s sredstvi iz evropskih skladov. »Uredila« naj bi deponije, ki pogosto niso nič drugega kot ogromne naravne kotanje, v katere naj bi potem poleg nekaj domačih dovažala brezmejne količine odpadkov iz Kampanije. Navedbe iz članka je poskušalo ovreči več predstavnikov romunskih oblasti, direktor urada za varovanje okolja pri okoljskem ministrstvu, Silvian Ionescu, je izjavil, da takšen »uvoz« odpadkov »ni niti zakonit niti mogoč«, resorni minister László Borbély pa je dodal, da romunska pristopna pogodba čezmejno premeščanje odpadkov prepoveduje do leta 2012 in da je za kršitelje predvidena zaporna kazen od petih do sedmih let, Romunija pa je od Bruslja zahtevala podaljšanje tega moratorija do leta 2015. A dejstvo je, da južnoitalijanska slamnata podjetja upravljajo več odlagališč po vsej Romuniji, sežigalnico odpadkov severno od prestolnice in da še stotine ton odpadkov »organizirano« odvažajo na divja odlagališča. V zadnjih letih naj bi jim konkurirala podjetja, ki jih vodita kitajska in ruska mafija, vendar se Italijanom za zdaj bojda ni bati za prevlado.
Kaj pa lokalno prebivalstvo? Osem tisoč prebivalcev Gline res ni imelo sreče: poleg tega da morajo živeti ob eni najnevarnejših odprtih deponij v Evropi, je Ceausescu v osemdesetih odločil, da bodo tam zgradili še osrednjo bukareško čistilno napravo, v katero naj bi se iz 2300 kilometrov kanalov pod prestolnico vsako sekundo zlivalo 13 kubičnih metrov mestnih odplak. Ena od dveh linij naprave naj bi začela obratovati aprila letos (!), a se to še ni zgodilo, zato se v reko Damboviţo, pritok Donave, zlivajo kar neprečiščene. Zastrupljeno ozračje, mrtve reke, kužna podtalnica in druge neznosne življenjske razmere pa niso kruta resničnost le v Glini, temveč tudi ob drugih odlagališčih po državi. In k temu naj bi že več let izdatno prispevali tudi Italijani. Se smejo potem čuditi valu obubožanih Romunov, ki bi, raje kot ob smetiščih z italijanskimi odpadki, živeli tam, kjer ti nastajajo?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.