2. 6. 2011 | Mladina 22 | Komentar
Tako preprosto
Morda je vlada strukturne reforme začela le zaradi njihove “spektakularnosti” in možnosti prižiganja zelenih luči na semaforju. A pokojninska reforma si ne glede na to zasluži glas za.
Dr. Jože Mencinger, Katedra za pravnoekonomske znanosti Pravne fakultete v Ljubljani, EIPF Ljubljana
© Miha Fras
Da je prenova pokojninskega sistema potrebna, najbrž ni sporno. V to, kot trdijo, verjameta celo ZSSS in SDS. Oboji bi sistem spreminjali - a drugače? Če gre pri ZSSS za kratkovidnost in malo upravičene ali neupravičene užaljenosti, gre pri SDS za nepošteno politiko, katere edino načelo je »čim slabše, tem boljše«. Res pa je tudi, da ni nikakršnega razloga za histerijo, ki jo zganjamo. Delež pokojnin v BDP-ju - ta kaže, kolikšno je »breme« pokojnin - je v Sloveniji za približno dve odstotni točki pod povprečjem EU 27. Po zadnjih popolnih podatkih za leto 2008 je bil 9,62 odstotka BDP-ja, v EU 27 pa 11,67 odstotka. Na vrhu je bila s 14,97 odstotka Italija, sledile pa so ji Francija, Avstrija in Nemčija, na dnu je bila s 5,98 odstotka Latvija, ki so ji sledile Irska, Estonija, Bolgarija, Litva in Slovaška. Biti v družbi držav v prvi skupini se zdi boljše kot biti v družbi držav v drugi. Posebno še, če si upokojenec. V preteklih dveh letih se je delež pokojnin, ki se je bil med letoma 2000 in 2008 zmanjševal, zaradi zmanjševanja imenovalca povečal, a se mesto Slovenije najbrž ni bistveno premaknilo od povprečja.
Sam v »breme« pokojnin ne verjamem, čeprav ne verjamem v večnost gospodarske rasti. V slednje verjame večina ekonomistov, ki jih fiskalno »breme« pokojnin najbolj skrbi, kar pa je neskladno z njihovo sočasno vero v totalno faktorsko produktivnost, ki naj bi zagotavljala večnost gospodarske rasti. Če se bo družbeni produkt večno povečeval, ga bo tudi za pokojnine zmeraj dovolj. Problemi nastanejo, ko se rast zaustavi, a takrat tudi privrženci ponudbene ekonomike začnejo seštevati agregate povpraševanja. Ekonomisti pri razpravah o »bremenu« pokojnin tudi povsem spregledujejo tokove v nasprotni smeri: od varovanja otrok in prihrankov upokojencev v bankah do zapuščin.
So zdajšnjo vlado prestrašili izračuni OECD, po katerih naj bi upokojenci brez reforme »že« leta 2060 uničili fiskalni sistem? Kaj bo takrat, ne vem, gotovo je le, da leta 1911 niso veliko vedeli o 1960. Morda pa je vlada strukturne reforme začela le zaradi njihove »spektakularnosti« in možnosti prižiganja zelenih luči na semaforju. Reformatorji so mi bili zmeraj sumljivi; zmeraj namreč vedo, da je treba nekaj reformirati, manj vedo, čemu je to treba narediti, nič pa, kakšni bodo rezultati. Če so slabi, začnejo novo reformo in niti vedo ne, da gre pravzaprav za protireformo. Posebno nevarni so, ko začnejo govoriti o strukturnih reformah; sami sicer »vedo«, da bodo rezultati dobri, čeprav mehanizma med ukrepi in rezultati sploh ne poznajo.
Ne glede na to je pot, kakršno ponuja zakon, razumna. »Breme« pokojnin je namreč mogoče zadržati ali zmanjšati le na tri načine: z zniževanjem razmerja med pokojnino in plačo, s povečevanjem prispevne stopnje ali z dvigom starostne meje za upokojitev.
Prva možnost - zniževanje razmerja med pokojnino in plačo, je bila uporabljena v pokojninski reformi iz leta 2000, po desetih letih je dosegla mejo, prek katere ni mogoče, saj vse več upokojencev potiska prek roba revščine.
Druga možnost - povečanje prispevne stopnje - draži proizvodnjo in s tem zmanjšuje sposobnost gospodarstva (delojemalcev in »delodajalcev«) polniti pokojninsko blagajno. Tudi po prispevni stopnji za socialno varnost sicer nismo nikakršna evropska posebnost, čeprav smo bolj pri vrhu. Prispevki za socialno varnost (ki vključuje tudi zdravstvo) so s 16,6 odstotka najvišji v Franciji, le nekoliko nižji v Nemčiji, tej sledijo Češka, Avstrija in Slovenija. Delodajalci za socialno varnost v večini članic plačujejo precej več kot delojemalci, Slovenija pa je s 7,8 odstotka BDP-ja na vrhu lestvice po deležu, ki ga plačujejo delojemalci. Zmanjšan prispevek »delodajalcev« je v letu 1996 prevzel proračun, a gre bolj za računovodsko razdelitev nečesa, kar prej ali slej občutimo kot davek.
Med tremi možnostmi je zato tretja - dvig starostne meje za upokojitev - še najmanj slaba. Skladna je z demografskimi gibanji in z drugimi dogajanji v družbi, pa tudi s starostnimi mejami upokojevanja v drugih evropskih državah. Razlogi so enostavni. Povprečna starost se hitro zvišuje, z njo se povečuje tudi število let prejemanja pokojnine; ta že presega 20 let. Tudi večina zdravstvenih težav se premika v poznejša leta. Praviloma ljudje pri 65 letih niso zgarani, so le naveličani. Res je še nekaj industrijskih delavcev, ki so se zaposlili zgodaj in so po 40 letih dela zgarani, a teh je vse manj, zakon pa tudi zanje prinaša izjeme. Med 65 let upokojitvene starosti in 40 let delovne dobe, ki se zdi srž spora med vlado in sindikati, v sodobni družbi ni veliko razlike, mladi se dejansko zaposlujejo še pozneje. Gotovo je mladostna odvisnost, torej pozno zaposlovanje, še večji problem od starostne odvisnosti, a z zgodnjim upokojevanjem ne bi ničesar pridobili. Da bi dalj prejemali pokojnino, bi zdaj mladi morali dalj delati. Pri tem ne gre spregledati postopnosti reforme; za moške naj bi se starostna meja na 65 let dvigovala postopoma do leta 2020, za ženske celo do leta 2025. Pa še eno prednost ima podaljšanje; leto dni prinese za eno leto več priliva v pokojninsko blagajno in za leto manj odliva iz nje.
Ob zdajšnjih razpravah ne gre spregledati, da je sistem medgeneracijske solidarnosti, kakršnega imamo, edini pokojninski sistem, ki lahko deluje. Gre pravzaprav za dolžnost otrok, da preživljajo starše. Nekdaj je to, dobro ali slabo, opravljala družina, z uvedbo pokojninskih sistemov je to začela urejati država. Predlogi, po katerih bi zdajšnji pokojninski sistem nadomestili z uvedbo individualnih računov ali celo z zasebnimi pokojninskimi skladi, so zgrešeni. Z uvedbo individualnih računov bi v sistem dobili enako količino denarja, zmanjšali pa bi solidarnost in ogrozili socialno varnost zaposlenih z nizkimi dohodki. Sicer pa »pravičnost« vezanja pokojnin na vplačila vsebuje že zdajšnja ureditev, po kateri je višina pokojnine odvisna od višine plače. Morda podaljšanje dobe za izračun pokojninske osnove uveljavlja celo preveč »pravičnosti«. V drugo smer deluje zgornja meja pokojnine, ki pa bi jo zdaj nekateri »dopolnili« s socialno kapico, ki naj bi povečala »pravičnost« na račun solidarnosti. Še nevarnejše je oživljanje ideje o zasebnih pokojninskih skladih. Ti bi ogrozili varnost vseh, tudi tistih, ki zaslužijo veliko, saj bi denar, ki bi jim ga »plemenitili«, najverjetneje izginil v finančnih labirintih, upokojence, ki bi ga izgubili, pa bi morala reševati država.
Naj končam. Čeprav ne marate Pahorja in zdajšnje vlade, tudi meni nista posebno pri srcu, zakon kljub slabostim in neumnostim pri njegovem oglaševanju zasluži glasovanje za.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.