Milan Jesih: »Stisnjeni smo v kot«

Ali ste jezni?

> Sem videti jezen?

Ne, ampak javni poziv društva slovenski politiki pa vseeno zveni malo jezno.

> Morda ga lahko berete tudi na takšen način. A na politiko v našem društvu nismo bolj jezni kot kakšna druga javnost. Nejeverno zadrego nad stanjem slovenske družbe si delimo vsi.

Ste pisatelji z izjavo postali politiki?

> Društvo slovenskih pisateljev ne želi delovati politično, posebej v smislu ozke strankarske politike ne. Oglašamo se kot majhna civilnodružbena skupnost, šestina promila državljanov, pač z določenim ugledom in družbeno težo. Če natančno premislimo, kako je bilo pred dvajsetimi in še kaj leti, je za tisti čas mogoče reči, da je društvo delovalo nadpolitično. Se pravi najširše družbeno. Vendar je takrat v deželi vzvalovalo, nastalo je široko gibanje, pisatelji so jahali na vetru, vsi smo jahali, pisatelji dovolj glasno. Za del današnjih zadreg nikomur ne želimo soliti pameti. Mi izrekamo zaskrbljenost. Zdrav razum si namreč zamišlja, da so ljudje v politični sferi, ki so prevzeli vodenje in urejanje družbe (najsi ti, ki imajo moč odločanja v rokah, ali oni, ki jim po pravilih demokracije nasprotujejo), dovolj usposobljeni, da svoje delo dobro opravijo. Dovolj usposobljeni, da na naši skupni ladji ne sejejo panike in strahu. Da ne izpodbijajo vere v svojo gotovost in zmožnost. In da ne povzročajo nemira v podpalubju ladje, na kateri plovemo vsi skupaj.

Je zdajšnja negotovost podobna tedanji?

> Res je, društvo podobnih pozivov slovenski politiki ne piše po tekočem traku. Vendar je stanje duhamorno. Poglejte, če govorim osebno: zelo sem se razveselil, da je društvo po osamosvojitvi svojo usodo razvezalo in od splošne družbenosti in od politike. To, da je društvo takrat zmoglo bliskovit sestop iz politične sfere, je bilo za družbo in predvsem za pisateljsko srenjo neskončno blagodejno. »Domov, pisat!« In to dejstvo je gotovo pripomoglo, da je slovensko pisateljsko društvo ostalo v enem kosu, da se ni po ideoloških šivih razparalo na levo in desno hlačnico. Nekajkrat manjša črnogorska pisateljska srenja ima menda pet društev. Podobno je v drugih državah Vzhodne Evrope, kjer so društva povečini politično opredeljena. Mi smo ostali skupaj. Res pa se je s tem - in s širšimi spremembami - pisatelj tudi marginiziral, se v marsikaterem oziru tudi amateriziral in sproletariziral.

Zanimala me je primerjava tistega in sedanjega časa, politično udejstvovanje društva nekoč in danes.

> Danes položaj ni podoben tistim časom; ni onega vetra. A iz članstva vseeno prihajajo pozivi, da se je treba iz tega zatohlega brezvetrja oglasiti. Da je treba slovensko politiko opomniti, kaj od nje pričakuje civilna sfera. Če pravim, dobro je, da je društvo ostalo enovito, pa smo si pisatelji po svojem političnem, svetovnonazorskem in še kakšnem drugem profilu, hvalabogu, vendarle zelo različni. Zato je tudi ta izjava zelo pazila, da se ne bi opredeljevala politično-strankarsko in niti ne levo ali desno. Meri na vso politično sfero, namenjena je celemu političnemu prostoru. Nismo ne nutricionisti ne kuharice, ampak sporočamo, da je jed neužitna. Saj vemo, med ljudmi na političnih mestih je po vsem svetu in vse čase ogromno mediokritetnih polformatov, stremuhov, pohlevnih rev, pajacev, na kratko pijavk. A slovenska posebnost je najbrž to, da se sposobni in spodobni v naši mali mlakuži tako neprepoznavno porazgubijo v sivini in tihoti. Leva in desna opcija sta komplementarni, tako je to mišljeno, obe sta zaslužni in krivi, da smo kot družba stisnjeni v kot; posebno zdaj, ko sta se izmenjali. In če že omenjava tisti čas iz osemdesetih, za svoje tedanje zasluge ne pisateljski metjé ne naše društvo nista nikoli izstavila računa. Lahko da smo se kdaj za to tolkli po buči, danes pa bodimo na to kar ponosni: rajši smešen kot pokvarjen.

Kaj ste mislili z »brezupom in strahom«, ki naj bi se naselila v slovenski družbi?

> Besedi sta dovolj natančen opis stanja slovenske družbe. Danes je malo točk, ki bi dajale upanje za prihodnost, za materialno ali kakršnokoli preskrbljenost in veselo človeško upanje. Da bi živeli polno, ne da bi se nenehno tresli, kaj bo jutri, kaj bo s potomci, kaj bo na starost. Gledamo pošastne nemire v Grčiji in stiske ljudi drugod - ondan je celo guverner slovenske banke govoril o grški poti, ki da nemara čaka Slovenijo. Če to niso razlogi za zelo zoprn občutek, ki mu mirno lahko rečemo strah, potem tudi ne vem, kam bi jih šli iskat.

Morda je bil namen izjave pritegniti pozornost, politiki potrkati na rame, vendar ali ni ta poziv, kljub vsej svoji dobri veri, lahko tudi jalov?

> Saj bi se človek kar strinjal; ampak če bi mislili, zadošča, da jih opomnimo, bi jih že prej. A mogoče bo pa le naš glas dopolnil mero. Lahko da odziva politike ne bo. Saj kaj pa naj tudi reče? »Prav imate, nismo se izkazali.« Mar jim je za neke pisatelje.
Ampak če ne narediš nič, je to zagotovo jalovo. Če pa blejaš, vpiješ, nergaš, vsaj kaj poskušaš. Molčečega nihče ne bo slišal. In zelo prav je, če vedo, oboji, pozicija in opozicija, da ljudje nismo ovce in jim ne sledimo kar vsi. Niso kar slepo in za vse čase deležni zaupanja, udeležbe na volitvah in referendumih to lepo dokazujejo. Od politične sfere pričakujemo vse kaj drugega.

Vas je v času, ko je izjava objavljena (pogovor je potekal v sredo, op. p.), kdo poklical, iz parlamenta, vlade, iz urada predsednika?

> Ne, in tega tudi ne pričakujemo. Poklicali bi nas, če bi se od nas lahko nadejali konkretnih nasvetov. Pa jih od pisateljev ne morejo dobiti, razen za del parcialnih, naših stanovskih zadev, ki pa so jim povečini španska vas, in vse naše tožbe so samo bob ob steno. Ko pa smo se recimo oglasili pri vprašanju zapiranja slovenskih lektoratov po svetu, takrat se je minister odzval.

Ali ni tako, da imate pisatelji na družbo širši pogled kot politika, v tej družbi živite, o njej razmišljate in jo tudi opisujete.

> Bodimo previdni pri tako pavšalnih ocenah. Članstvo našega društva je zelo raznoliko. Med nami so ljudje, ki točno vedo, kaj govorijo, ki znajo razmišljati, nekateri naši ljudje so briljantni govorci in predavatelji. A obstajajo tudi člani, ki jih politika in vse, kar je povezano z njo, že leta niti najmanj ne zanima. Živijo v slonokoščenem stolpu in tudi to je človeško in legitimno. Kakšna je nujna povezava med dejstvom, da je nekdo hkrati dejaven, voltairjanski intelektualec in pisatelj, pa seveda ne vemo.
No, nekateri pisatelji so politično aktivni.

> Seveda so. Tako kot nekateri arhitekti ali zdravniki.

Ampak vi najbrž mislite na artikulirano izraženo usmerjenost ali pripadnost. Moj osebni pogled je takle. Ne moremo, po eni strani, deliti Draga Jančarja političnega misleca od Jančarja pisatelja, hkrati pa ravno moramo. Ali Cirila Zlobca. Ali v zadnjih letih precej upoštevanega in s svojo glavo mislečega Borisa Pahorja. Ali recimo množice civilnih pobud in osebnih humanitarnih zaslug Borisa A. Novaka. Tega njihovi sodobniki ne znamo in ne moremo ločevati. Tega tudi kulturna zgodovina ne bo ločevala; romani, pesmi, novele, pa naj bo pravično ali ne, naseljujejo ta svet brez civilne podobe svojih avtorjev.

So lahko dobri pisatelji tudi dobri politiki? Jančar je recimo odličen publicist in podpira del politike, ki je gotovo sokriva za stanje v slovenski družbi.

> To je stvar osebne odločitve. Če to ne bi bila stvar osebne odločitve, potem nismo svobodna dežela. Med pisatelji absolutno pozdravljam vsa dobra peresa. Če pa po svojih prepričanjih pišejo z levo ali z desno roko, je pa to njihova stvar. Tudi jaz si jemljem pravico pisati z eno roko.

Kje je rešitev? Svet modrecev, resetiranje Slovenije, novi politični obrazi?

> Naj odgovorim malo po ovinku. Že desetletja sem prepričan, da je šola v Sloveniji in na svetu zastavljena narobe, neustrezno, kontraproduktivno. Prepričan sem tudi, da so zapori odveč in čisto neustrezni. A ne za šole ne za zapore vam ne znam povedati, kako bi se to uredilo bolje, nimam pojma, totalna frustracija. Ampak tisti, ki so se prijavili za to, da nas vodijo, da bodo upravljali življenje v tej deželi, najbrž mislijo, da to znajo. Da vejo, kako se tem rečem streže. In povsem legitimno je, da mi to od njih pričakujemo in tudi zahtevamo. Če ne, pa naj se umaknejo.

Morda pa je društvo javni poziv zapisalo prepozno. V krizo politike nismo kar padli, ampak smo vanjo počasi drseli, in tudi rešitev ne bo prišla v enem dnevu.

> Lahko da. A ne morete nam očitati, da smo bili čisto neaktivni. Lani smo v Cankarjevem domu priredili celodnevni kulturni plenum in izdali debelo publikacijo, v društvu smo predstavili tako imenovano drugo paradigmo, ki jo zastopa Matjaž Hanžek s tovariši, priredili smo razpravo o medijih, pripravljali pogovor o dekli univerzi, a so nas boljši prehiteli ... Je pa res, da za širše družbene teme med članstvom vsaj za zdaj ni bilo prav hudega zanimanja, vsaj tako širokega ne kot konec osemdesetih let, ko smo pri vsaki stvari želeli biti čisto vsi čisto blizu. Kar je navsezadnje lahko dobro znamenje: da se to regulira v normalnih družbenih okoljih, ne pa v stanovskem, pisateljskem getu.

Ta izjava je že del tega zanimanja.

> Je, a ni del gibanja, ki bi ga nosila neka skupna zavest. Podobno je tudi z vso družbo, ki je čisto atomizirana, desolidarizirana. Saj je to mogoče bolje, kajti če bi se ta čas ustvarila gibanja, bi ob današnji brezperspektivnosti in gnevu lahko hitro postala razbijaška in samo to in ne bi vodila nikamor, saj na naših obzorjih ni ne upanja ne sanj ... niti utvar. A mislim, da je še čas, da skupaj najdemo pot iz zagate, v katero se je politika ujela. Temu je namenjen naš poziv ...