Revolucija, ki se začenja?

Evropa je vznemirjena. Začelo se je v Španiji, nadaljevalo v Grčiji, vre v Italiji in Franciji, kot virus se širi tudi v severno Evropo. Na tisoče ljudi, mladih in starih, na mirnih protestih po ulicah in trgih večjih mest zahteva odgovore na vprašanja: Zakaj bi morali iz svojih žepov plačevati za pogoltnost bančnikov, ki so zakuhali finančno krizo? Ali je res nujno, da so cele države talke mednarodnih bonitetnih agencij? V imenu koga v resnici odločajo ljudje, ki nas silijo, da zategujemo pas in da bomo dočakali upokojitev kot betežni starci?

Rojstvo gibanja

Gibanje, ki v Španiji in zdaj tudi že drugod po Evropi, združuje več sto tisoč ljudi, je samosvoje, avtonomno ter neodvisno od etabliranih državnih, političnih in cerkvenih ustanov. Motor gibanja so visoko izobraženi mladi, ki se povezujejo s sodobnimi komunikacijskimi sredstvi. V središču njihovega nezaupanja so politične stranke in sindikati, ki so v tem času povsod po Evropi tako ali tako ujeti v situacijo »lose - lose«. Če namreč sprejmejo kompromis z vladajočo elito o ostrih reformskih rezih, jih delavci razglasijo za izdajalce, če pa kompromise zavrnejo, jim oblastniki očitajo neverodostojnost in neodgovornost v partnerstvu. Protestniki zavračajo oboje, ne zaupajo niti mainstreamovskim medijem. Zanašajo se v glavnem na spletna omrežja, ki so njihovo orodje in orožje.
Njihov boj za boljši svet ni poniglavo mladostniško uporništvo, niti razbijaško ulično nasilje ali anarhistični teror, poznan iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Za »bojno geslo« so si sposodili naslov knjige zdaj že 94-letnega nekdanjega francoskega diplomata in veterana druge svetovne vojne Stephana Hessla, ki je v začetku letošnjega leta napisal esej Indignez-vous! (v Sloveniji je izšla pod naslovom Dvignite se!). V drobni knjižici poziva k premisleku in uporu zoper samoumevnosti neoliberalnega sveta. Zapis deluje na prvi pogled nekoliko medlo, a zaradi moralne avtoritete in starosti pisca, pa tudi zaradi obravnavane tematike, je za protestnike očitno dovolj resen poziv k uporu. Je nekakšen manifest protestnikov proti politikam vlad, ki rešujejo posledice krize zgolj na plečih ljudi. Hessel priporoča nenasilen, a premišljen upor. Gibanje je z njegovim esejem dobilo tudi ime: »indignados« po špansko, »indignées« po francosko in »jezni« po naše.
Z gibanjem »jeznih«, ki se je rodilo ob koncu krize, ko se je v marsikateri evropski državi gospodarska rast že obnovila, se je pokazalo, kako prav so imeli vsi tisti poznavalci družbenega dogajanja, ki so opozarjali, da sta šele nekaj časa po začetku krize mogoča trezen premislek o napakah v »sistemu« in iskanje novih poti v jutrišnji svet. Gibanje »jeznih« je del tega novega iskanja. Privrženci s svojimi posvetovanji kažejo, kako bi morala delovati participatorna demokracija, za katero se zavzemajo. Zavestno ignorirajo teze, da živimo v svetu brez alternativ. Požvižgajo se nanje. Na svet in družbene težave gledajo pragmatično, zunaj tradicionalnih kalupov političnih premislekov in delovanja. Osvežujoče racionalno razmišljajo o možnih prihodnjih poteh družbenega razvoja. Znotraj gibanja »jeznih« nastajajo nove rešitve zanj. Vsaka skupina na svojih skupščinah razpravlja o aktualnih razmerah, pripravlja manifeste in predloge, kako izboljšati sistem parlamentarne demokracije in kako najti izhode iz krize, tako da bo jutrišnji svet drugačen, boljši in da bo v večji meri zadostil potrebam ljudi. Kot je v pogovoru za španski radio Una linea el mar dejala Beatriz Pérez: »Zasadili smo seme upora v glave mnogih. Prekinili smo molk. Zdaj lahko vsakdo reče: Imamo pravico reči, da smo siti, kako stvari potekajo, in zahtevamo spremembe ... Naš minimum je jasen: socialna pravičnost in poštenje. To si zaslužimo kot človeška bitja in kot del človeške družbe.«
Protesti »jeznih« v južni Evropi so morda »odmev« na dogodke v arabskem svetu, kajti druži jih boj za demokracijo, čeprav s to razliko, da v Evropi demokracija sicer obstaja, a po mnenju protestnikov ne deluje v prid ljudi. To se je pokazalo med krizo, ko vlade niso prisluhnile ljudstvu in ko so napovedovale večdesetmilijardne varčevalne ukrepe, da bi zajezile luknje v proračunu ter zmanjšale javni dolg. Tako so bili nedavni protesti na Hrvaškem, Irskem ter Islandiji in v Veliki Britaniji usmerjeni predvsem proti vladnim varčevalnim ukrepom, ki so se zgrnili na pleča srednjega sloja in najbolj obubožanih prebivalcev.
Gibanje »jeznih« je drugačno po svoji zasnovi in ciljih. Nekateri pravijo, da gre za »postdemokratične« ali »postideološke« proteste, spet drugi pa so jih označili kot »nov način razumevanja politike« ali celo »zavrnitev politike«. V Španiji, kjer je proteste povzročila tudi visoka stopnja brezposelnosti, kar 21-odstotna (pet milijonov ljudi), in kjer so najbolj prizadeti mladi, saj jih je brez dela kar 45 odstotkov - so tarča nezadovoljstva tradicionalni mehanizmi politične zastopanosti, plenilska narava političnih strank, neuveljavljena vladavina prava in neverodostojni sindikati.
Razmere so še zanimivejše v Grčiji, kjer so krvavi protesti leta 2008 - nekateri so jih poimenovali z ludističnimi - napovedali začetek kriznega vrenja, ki bo zajelo celotno Evropo. Vlada Georgiosa Papandreouja je na predlog Mednarodnega denarnega sklada, Evropske komisije in Evropske centralne banke sprejela paket varčevalnih ukrepov, s katerim naj bi poplačali gromozanski javni dolg, ki se je nakopičil v letih nebrzdane javne potrošnje. Recept »izhoda iz krize« je v zniževanju plač in javne porabe ter v privatizaciji vsega, kar je mogoče, a pelje v še večjo brezposelnost in obubožanje. Grški vladi kljub ostrim varčevalnim ukrepom ni uspelo zaustaviti prostega pada grške ekonomije. Sedaj pa vlada za obdobje 2011-2015 napoveduje nov sveženj varčevalnih ukrepov.
Nekaj časa protestov v grških mestih ni bilo. Protestniki so se na ulice in trge vrnili šele v letošnjem maju. Na deset tisoče se jih je zbralo najprej v drugem največjem mestu v Grčiji Thessaloniki, nato v Patrasu, Atenah in pozneje še v drugih mestih. Na trgu Syntagma v grški prestolnici je konec maja protestiralo sto tisoč ljudi. A ti protesti so bili povsem drugačni v primerjavi s tistimi v letu 2008. Bili so mirni, tako da so zmedli celo oblasti, ki so v Grčiji vajene zatirati proteste s policijskim nasiljem in solzivcem. Tokrat so grški protestniki posnemali gibanje španskih »indignados«, ki zahteva: Democracia Real!Ya! (Prava demokracija zdaj!). Tudi v Grčiji v protestih »jeznih« ni sodelovala nobena izmed političnih strank in nobeden od sindikatov. Nasprotnik »jeznih« je namreč tudi v Grčiji celoten »politični establishment«. In v antični »deželi demokracije« so »jezni« prav tako ubrali pot javnega razpravljanja, tudi na mestnih trgih, o velikih težavah grške vsakdanjosti in o poteh za izboljšanje političnega sistema.
Politike, navajene divjanja protestnikov, so presenetili, zato se nobeden izmed njih noče izreči o pomenu tega gibanja. Namestnik grškega premiera Theodoros Pangalos ga je označil za »nepomembnega«. »Gre za gibanje, ki nima ideologije ali organizacije, temelji zgolj na enem občutku, to pa je bes,« je povedal za časnik Ethnos. Poslanec sredinske Stranke demokratične zveze Theodoros Skylakakis pa privržencem gibanja svetuje, naj najdejo način vplivanja na proces političnega odločanja, če hočejo postati vplivni. »Morajo se politizirati in se politično realizirati,« je dodal. Organizatorji protestov so njegovo izjavo, naj bo gibanje bolj konkretno v svojih zahtevah, objavili na spletnem portalu Facebook in konkretno predlagali, naj Mednarodni denarni sklad zapusti Grčijo, poslancem naj se ukine imuniteta, zahtevali pa so tudi ustanovitev komisije, ki bi preiskala nastanek državnega dolga. Po tej zahtevi se nihče izmed politikov ni več spustil v dialog z grškimi »jeznimi«.

Zahteve “jeznih”

V Španiji, kjer je gibanje v svojih ciljih (že) bolj artikulirano, protestniki zahtevajo temeljne spremembe volilne zakonodaje, da bi lahko kandidirali posamezniki, ne le člani strank. Poleg tega zahtevajo kazenski pregon bančnikov in politikov, ki so odgovorni za največje škandale v zadnjih letih, ter opozarjajo, da je plenilska logika političnih strank danes največja ovira za demokracijo ... V tem jim pritrjujejo razmišljujoči ljudje v vseh evropskih državah.
Najbolj artikulirane zahteve je podala organizacija Democracia Real! Ya (Prava demokracija zdaj!). V manifestu poudarjajo, da bi država morala varovati svoje državljane ter zagotavljati pravico do dela in stanovanja, politiki pa bi morali biti izvrševalci ljudske volje. A to se lahko zgodi le z uveljavitvijo participatorne demokracije. Avtorji manifesta vidijo rešitve za družbeni napredek v spremembi ekonomskega modela, ki zdaj sloni le na pobudah za akumulacijo kapitala, medtem ko druge razsežnosti, socialne, ekološke itd., zanemarja. Prav tako bi se verjetno povsod po Evropi podpisali pod tisti del manifesta, ki govori o izkoreninjanju korupcije, kajti njihova definicija se razteza tudi na delovanje lobistov v Španiji in Bruslju, prestolnici Evropske unije.
Imajo več kot 40 taksativno naštetih zahtev, med katerimi je tudi zahteva za ukinitev imunitete, ki omogoča skorumpiranim politikom, da se izognejo kaznim. Tu so še prepoved delovanja davčnih oaz, prepoved državnih poroštev bankam za denar, ki so ga prejele od vlade ... Zahtevajo pravico do šolanja z nižjimi šolninami na univerzah in kopico mehanizmov, ki bi zagotavljali socialno državo. Španska vlada bi morala po njihovem razpisati referendum za vse tiste odločitve, ki zadevajo vsakodnevno življenje državljanov, kot je na primer vladni nadzor nad spletom in podobno. Delovni čas bi morali skrajšati in uveljaviti delavsko soodločanje ter seveda znižati upokojitveno starost iz 67 na 65 let.
Socialistična stranka (PSOE) Luisa Zapatera se je znašla v precepu, saj je večina - vsaj tistih, ki so se udeležili volitev - zdajšnjih protestnikov na zadnjih volitvah namenila glas prav Zapateru. Marca letos se jim je poskušala približati, vendar je hotela s ponesrečeno potezo gibanje pravzaprav zlorabiti. Protestom študentov Univerze v Madridu, ki so pod geslom »Juventud Sin Futuru« (Mladi ljudje brez prihodnosti) zahtevali drugačno politiko, se je, ko so postali odmevni, poskušala približati z objavo njihovega manifesta na svojih spletnih straneh. Odziv je bil jasen: »Oni nas ne zastopajo.« Naslednjega dne manifesta ni bilo več na spletnih straneh socialistične stranke Španije.
Sicer pa španski protestniki zdaj nič več vsak dan ne prihajajo na madridski trg Puerta del Sol, ampak se zbirajo v 120 različnih centrih v prestolnici. Tam pilijo svoje ideje, na trgu pa se bodo dobili le enkrat na teden.
Španski protestniški virus je zajel tudi Francijo, kjer pa se mora vsaka revolucija začeti z zasedbo Bastilje. Konec maja se je zato dvesto protestnikov podalo pred slavno trdnjavo, da bi zanetili revolucijo. Dva dni zatem jih je bilo že dva tisoč. Protestniki zahtevajo, tako kot v Madridu in Atenah, »democratie rélle« - pravo demokracijo - in upajo, da se bodo protesti razširili po vsej državi, saj je razlogov zanje dovolj, in to ne le v Franciji, ampak po vsej Evropi. »Jezni« se zato poskušajo povezati in oblikovati panevropsko gibanje, ki bi prisililo vlade in Evropsko unijo v spremembe. Občutek med mladimi, da bodo živeli slabše kot njihovi starši, da bodo imeli manj možnosti, je prisoten po celotni Evropi.
Der Spiegel je takole opisal proteste »jeznih«: »V Parizu sedijo na ulicah in se pripravljajo na boj, toda na civiliziran način. Eden od njih govori, drugi pa z gibi rok odobravajo njegove besede ali pa ne. Videti je kot učilnica na univerzi. Blizu njih je skupina arabske mladine iz pariških predmestij, ki opazujejo dogajanje med ''jeznimi''. Prihajajo iz mestnih okrožij, kjer je stopnja brezposelnosti najvišja in kjer so pred leti goreli avtomobili. To so otroci priseljencev. Zdijo se zmedeni ter tu in tam kaj s sikajočim glasom sporočijo ''jeznim''. Toda aktivisti ''jeznih'' so mili ljudje, ki se znajo lepo vesti. Nihče se ne odzove. Kot da hočejo ostati zbrani in mirni.« Nemški časnik sugerira, da »jeznih« svet »zraven« ne zanima. Niso sposobni, nočejo ali ne znajo integrirati mladih priseljencev v svoje gibanje. Še ne. Ali jih bodo kdaj zmogli!
Nemirno je tudi na Portugalskem. Marca je v Lizboni dvesto tisoč ljudi korakalo po Avenida de Liberdade oziroma Ulici svobode. To so bili največji protesti po letu 1974, ko je ljudstvo brez prelivanja krvi strmoglavilo profašistični Salazarjev režim. Tokratni marš po Lizboni je drugačen. Marš »izgubljene generacije«. »Mi, brezposelni, slabo plačani ali zaposleni za določen čas, smo najbolj izobražena generacija v zgodovini nacije. Protestiramo proti tistim, ki so odgovorni za prekerne pogoje,« so zapisali. Portugalska je med štirimi najrevnejšimi državami v evroobmočju. Nezaposlenost se je v šestih letih podvojila in znaša 12,6 odstotka. Sedemindvajset odstotkov mladih je brez dela. Država je zadolžena in nova desničarska vlada, ki so jo Portugalci dobili minulo nedeljo, bo imela težko delo.
Drugje po Evropi vlada zatišje, a vendar so se mladi, četudi le nekaj sto, pod sloganom »jeznih« zbirali tudi na ulicah Hamburga, Dunaja in Rima.

Čas besa

Mar gre za zatišje pred viharjem? Zgodovinar Simon Shama je v Financial Timesu zapisal, da nas čaka »obdobje besa«. »V Evropi in Ameriki je zelo veliko možnosti za dolgo in vroče poletje socialnih nemirov.« Po njegovem mnenju smo priče časovnemu razkoraku med »vznikom ekonomske katastrofe in akumulacijo nezadovoljstva v evropskih družbah«, ki še traja, vendar pa po obdobju »strahotne dezorientacije« prihaja nevarno obdobje »organiziranega besa«. Ta bes bo po njegovem naperjen proti superbogatim in tistim, ki so odgovorni za krizo. Vzporeja »naše plutokrate« s finančniki, ki so bili med francosko revolucijo leta 1789 označeni za »bogate egoiste«. V britanskem časniku The Observer je konec maja Will Hutton, nekdanji urednik in zdaj svetovalec konservativno-liberalnodemokratske koalicije, zapisal: »Na preizkušnji je prihodnost Evrope. Možna dezintegracija evroobmočja in propad evra bosta lahko prvi dve izmed ekonomskih in političnih katastrof. V političnem smislu pa bo vse, kar je držalo našo raznoliko celino skupaj, kjer so stare sovražnosti in sumi še vedno prisotni, izginilo. Nova Evropa bo spominjala na tisto v tridesetih letih. Boječo, ujeto v stagnacijo ter plen zlonamernih rasističnih in nacionalističnih ideologij.«
Še bolj apokaliptične scenarije prikazuje Deutsche Welle. Sklicuje se na opozorila o gospodarskem kolapsu, ki jih je leta 2008 izrekel generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun. Posvaril je, da se »lahko zgodijo socialni nemiri v številnih državah - vključno z razvitimi ekonomijami«. Avtorji prispevka dodajajo, da so te grožnje »bolj realne kot kadarkoli prej in najhujše po letu 1929«. Zelo jasen je tudi Gerald Celente, direktor raziskovalnega inštituta Trends. V pogovoru za King World News je o španskih protestnikih dejal: »Ti ljudje so avantgarda prihajajočih revolucij. Ti ljudje razumejo, da če se ne bodo bojevali proti stroju, jih bo ta zmlel ...« Dodal je še: »Te revolucije se bodo razširile čez to poletje v Evropi, do zime pa bodo dosegle globalno raven.«
Po mnenju direktorice evropskega »think-tanka«, Evropskega laboratorija za napovedovanje političnih sprememb, Marie-Helene Caillol se bodo socialne napetosti krepile v vseh tistih družbah, kjer se spopadajo s krizo zunanjega dolga, torej zagotovo v Španiji, na Irskem, Portugalskem, Islandiji, v Ukrajini, na Madžarskem in kasneje tudi v Veliki Britaniji ter Združenih državah Amerike. Caillolova trdi: »Sedanja kriza je neposredno povezana s koncem globalnega reda, kot ga poznamo od leta 1945. Celotno globalno tkivo, katerega središče so bile v zadnjih šestdesetih letih Združene države Amerike, se bo zato počasi razkrojilo in zanetilo napetosti različnih oblik«. In kje se bodo končali socialni nemiri? »V vojni. Tako preprost in strašljiv je odgovor.«
Zanimive so tudi primerjave sedanjega družbenega dogajanja v Evropi s tistim iz leta 1848, ko se je revolucionarno vrenje iz Francije in Italije širilo drugam po Evropi. Takrat je Karl Marx v Komunističnem manifestu pisal o »strahu, ki se plazi po Evropi,« in pri tem mislil na strah političnih elit pred družbenimi spremembami, ki jih prinaša komunizem.
Tudi zdaj so elite v strahu pred neznanim in nepredvidljivim tokom družbenih sprememb. Z velikim nezaupanjem zrejo na gibanja mladih, še zlasti »jeznih«, ki vse bolj jasno artikulira svoje zahteve v evropskem prostoru. Realno gledano obstoječe družbene elite, državne, politične, gospodarske, kulturne in cerkvene, nimajo druge izbire, kot da prisluhnejo zahtevam evropskih »jeznih«, ki niso le mladi, ampak večina prebivalstva. Potrebne so spremembe. Druga možnost je veliko nevarnejša in na daljši rok tudi neuspešna, čeprav mamljiva za sodobne populiste, ki se iz zgodovine niso ničesar naučili. Gre za zagotavljanje reda in sistema z represijo. Tej poti se je treba izmakniti. Zato je gibanje »jeznih« alternativa, ki ni revolucionarna v klasičnem smislu, ne želi porušiti vsega in na novo zgraditi svet od temeljev, ampak oblikovati družbo na načelih »socialne pravičnosti in poštenja«. Zahtevajo resnično demokracijo. To pa je mogoče doseči le z omejitvijo vloge kapitala in profita ter z družbeno odgovornimi lastniki. Hkrati pa se bo treba otresti tudi misli, da - po dr. Slavku Splichalu v Objektivu - vse, »kar ni del kapitalizma, tako rekoč po definiciji ni demokratično. Vsaka ideja, ki gre čez rob kapitalizma, je razglašena za komunistično, protidemokratično in še marsikaj drugega. Kar je nesmisel. Kapitalizem je bil lahko srž demokracije v času, ko se je demokracija rojevala. Razmere so bile tedaj povsem drugačne, kot so danes.«