Prof. dr. Mojmir Mrak: "Odpis dolga je politično vprašanje"

Je Grčija zgolj zelo zadolžena, kot trdi prvi ekonomist ECB Jürgen Stark, ali je v resnici že insolventna?

> Po mojem je že insolventna, razlog za to pa je velik obseg zadolženosti v razmerah, ko v državi tako rekoč ni zaznati gospodarske rasti. Če bi Grčija dosegala višje stopnje gospodarske rasti, bi bila tudi ocena, ali je država že insolventna ali pa gre še vedno za nelikvidnost, kompleksnejša.

Vse očitneje je, da so Evropska centralna banka, države z evrom in Mednarodni denarni sklad pred letom zastavili nerealističen program, ki ga Grčija ne more uresničiti. Samo za servisiranje dolgov nameni skoraj desetino bruto domačega proizvoda. Kakšna oblika pomoči Grčiji bi bila ta trenutek najpametnejša?

> Če se sprejme ocena, da je Grčija insolventna, je treba v temelju spremeniti tudi sedanji koncept pomoči, ki državo v bistvu obravnava kot nelikvidno in se zato v skladu s tem reševanja težav loteva z dodatnimi finančnimi injekcijami. Nov način reševanja težav bi moral vsebovati dva elementa. Grčija bi morala nadaljevati drastično javnofinančno in s tem plačilnobilančno prilagajanje, s katerim bi država spravila javne finance v primarni presežek. Ta proces pa bi moralo spremljati takšno prestrukturiranje dolga, ki bi vključevalo tudi delni odpis tega dolga. Če je država insolventna, njenega problema ni mogoče reševati z zdravilom za nelikvidnost, torej z zagotavljanem dodatnih finančnih sredstev. Prej ko bodo tudi politične strukture v evropski monetarni uniji to pripravljene sprejeti, bolje in ceneje bo za vse nas. Enkrat v sedanji krizi nas je čakanje oziroma nepravočasno odločanje že udarilo. To se je zgodilo lani spomladi, ko se je odlagalo s priznanjem, da se Grčija pač ne bo mogla rešiti sama. Danes je povsem jasno, da če bi se reševanje grških težav začelo že februarja lani, da bi bili tudi stroški reševanja nižji.

Kaj točno pomeni prestrukturiranje dolga in kaj je mišljeno z izrazom »mehko prestrukturiranje« dolga, ki ga uporablja šef evroskupine Jean-Claude Juncker?

> Danes se precej govori o prestrukturiranju dolgov oziroma o različnih izvedenkah tega prestrukturiranja. Prestrukturiranje dolga je izraz za dogovorno preureditev pogodbenih obveznosti iz naslova dolžniških obveznosti - bodisi kreditov in/ali obveznic - med dolžnikom na eni strani ter upniki na drugi strani. Kakšno je to prestrukturiranje, je odvisno predvsem od finančno-ekonomskih možnosti dolžnika za normalno servisiranje dolgov, vpliv pa imajo lahko tudi politični odnosi med dolžnikom ter njegovimi upniki in nasploh z mednarodno finančno skupnostjo. Prestrukturiranje lahko pomeni samo spremembo pogojev, pod katerimi naj bi se dolgovi servisirali. Če bi upniki privolili, da se dolžniku ponudijo ugodnejši pogoji, kot so bili v izvirnih posojilnih pogodbah, potem je to nekaj, kar se danes skuša poimenovati »mehko prestrukturiranje«. Če pa bi prestrukturiranje vključevalo tudi delne odpise plačil bodisi obresti in/ali glavnice, kar je seveda bistveno običajnejše, bi to v današnjem žargonu imenovali »temeljitejše prestrukturiranje«. Prestrukturiranje navadno pomeni podaljšanje roka odplačila dolgov in spremembo obrestne mere, po potrebi pa lahko vključuje tudi element delnega odpisa dolga. Kakšen je konkreten paket prestrukturiranja za posamezno dolžniško državo, je odvisno od njene predvidene sposobnosti, da bo v prihodnje redno servisirala svoje prestrukturirane dolžniške obveznosti. Prestrukturiranje kot koncept torej samo po sebi še ne pomeni nujno tudi delnega odpisa dolga. Ko pa govorimo o Grčiji, bo po mojem takšno prestrukturiranje moralo vsebovati tudi element delnega odpisa. Trgi pričakujejo, da bo obseg tega odpisa nekje na ravni 50 odstotkov celotnega grškega dolga. Pa še nekaj je treba jasno povedati. Prestrukturiranje dolga pogosto spremlja odobritev vsaj minimalnega obsega svežih posojil dolžniški državi. Gre za kredite, ki jih poznamo pod izrazom »neprostovoljno kreditiranje« in jih poznamo že iz časov reševanja dolžniških kriz v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ko je nekdanja SFRJ leta 1988 zadnjič prestrukturirala svoje dolgove do bank v okviru t. i. Londonskega kluba v skupni višini več kot štiri milijarde dolarjev, so morale te banke s stisnjenimi zobmi tej sicer bankrotirani dolžnici odobriti še za približno 800 milijonov dolarjev svežih kreditov.

Evropske politične sile možnost prestrukturiranja dolgov vsaj za zdaj odločno zavračajo. Zakaj?

> Res je, evropska uradna politika še vedno zavrača možnost prestrukturiranja grških dolgov in morda dolgov še katere druge od perifernih držav evroobmočja, in takšno možnost prestavlja na obdobje po juliju 2013. Razlogi za to so predvsem trije. Prvič, delni odpis dolgov bi se nanašal na vse upnike Grčije, razen na Mednarodni denarni sklad, torej tudi na države evroobmočja in Evropsko centralno banko. Delni odpis dolgov Grčiji bi torej pomenil priznanje, da celoten obseg davkoplačevalskega denarja, namenjenega reševanju te države, ne bo povrnjen. To je brez dvoma težava za politike, ki so še pred letom obljubljali nekaj povsem drugega. Drugič, finančna pomoč, ki jo Grčija dobiva od evrodržav, pomeni, da ta država normalno nadaljuje redno servisiranje svojih zapadlih obveznosti do upnikov, to pa so pretežno banke iz evroobmočja in v zadnjem času tudi Evropska centralna banka. Če bi se servisiranje grških dolgov tem upnikom občutno spremenilo, na primer s prestrukturiranjem in z delnim odpisom terjatev, bi to lahko pomenilo resne težave za tiste evropske banke, ki so še vedno zelo izpostavljene do Grčije, s tem seveda tudi za njihove države ter za Evropsko centralno banko. Uradna evropska politika pričakuje, da bodo čez čas evropske banke lažje preživele morebitno prestrukturiranje in delne odpise grških dolgov, saj zanje zadnje leto pospešeno delajo rezervacije. Odlaganje prestrukturiranja torej dejansko pomeni zmanjševanje težav za komercialne banke, vendar zaradi tega tudi povečevanje težav za države evroobmočja, ki pomagajo Grčiji z obsežnim paketom finančne pomoči. In tretjič, morebiten bankrot ene od evrodržav bi pomenil resne težave tudi za Evropsko centralno banko. Ne samo zaradi tega, ker ima ta institucija v svojem portfelju precej dolgov problematičnih evrodržav, temveč tudi zaradi izpostavljenosti Evropske centralne banke do teh držav prek plačilnega sistema centralnih bank evroobmočja, znanega po imenu Target.

Član izvršnega sveta Evropske centralne banke Lorenzo Bini Smaghi opozarja, da bi prestrukturiranje grškega dolga ali njen morebitni bankrot pomenil politični in ekonomski samomor, ki bi grško gospodarstvo spravil na kolena in množico ljudi v revščino. Je to res?

> Strinjam se z mnenjem, da bi nenadzorovan bankrot katerekoli države evroobmočja imel zelo hude negativne posledice za gospodarstvo te države in s tem lahko tudi za njeno politično stabilnost. Takšen bankrot bi pomenil močno omejitev, če že ne popolno prekinitev dostopa države do likvidnosti ECB z vsemi negativnimi posledicami, ki bi jih to imelo za normalno delovanje države. Ni namreč realno pričakovati, da bi država preprosto razglasila bankrot in prekinila servisiranje svojih obveznosti do tujine, vse drugo pa bi ostalo nespremenjeno. Posledice bankrota bi se hitro prenesle na vse oblike poslovanja s tujino in tudi v državi sami.

Nobena skrivnost ni, da se z načrtom Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada rešujejo predvsem nemške in francoske banke, bistveno manj pa se misli na prihodnost grškega gospodarstva in grških državljanov ...

> To, da se s sedanjim načinom reševanja Grčije rešujejo predvsem banke, je pretirana sodba. Z dogovorom o pomoči Grčiji in ustanovitvijo začasnega mehanizma za reševanje držav v krizi so države maja lani preprečile propad evra kot skupne evropske valute. Takratni odziv je bil po mojem primeren, če smo si želeli kupiti čas za resnično reformo evroobmočja. Kriza je jasno pokazala, da institucionalna infrastruktura, na kateri je bil postavljen projekt evra, ni bila dovolj trdna za gospodarske preizkušnje, v kakršnih smo sedaj. Sodba, da je šlo pri grškem paketu preprosto za reševanje nemških in francoskih bank, je prevelika poenostavitev in je po mojem tudi populistična. Je pa res, da isti način, ki je bil primeren v trenutku izbruha krize in je bil namenjen predvsem gašenju krize, ni primeren za današnje sistemsko reševanje dolžniškega vprašanja te države. Za današnje razmere bi bilo primerno, da se takoj lotimo prestrukturiranja grškega dolga. Če se bo s prestrukturiranjem odlašalo, pa bi se moral spremeniti sedanji ključ, po katerem države evroobmočja prispevajo v reševalne pakete. Sorazmerno manj bi morale vanje prispevati države, katerih banke nimajo tako rekoč nikakršnih terjatev do držav evroobmočja, ki so zašle v dolžniške težave.

Špekulirajva, da Grčija bankrotira. Na kolikšen del celotnega dolga v tem primeru lahko upniki sploh še računajo?

> Sam nikoli nisem in tudi sedaj ne bom špekuliral s tako resnimi stvarmi, kot je na primer morebitni bankrot suverene države. Se mi pa kot ena realnih možnosti za reševanje grškega dolžniškega vprašanja ponuja izkušnja Argentine. Ta je svojim upnikom ponudila tri različne možnosti, katerih skupna značilnost je bila, da so upniki prostovoljno odpisali tej državi približno dve tretjini terjatev. Zanimivo je, da je večina upnikov ta predlog sprejela in tako je Argentina dogovorno rešila večji del svojih dolgov do tujine, kar ji je tudi omogočilo, da je ponovno zaživela dokaj normalno življenje. Mnogi od upnikov, ki prostovoljnega odpisa niso sprejeli, se še danes tožarijo z argentinsko državo.

Bi bila prava rešitev izstop Grčije iz evroobmočja? Kakšne bi bile prednosti in kakšne slabosti morebitnega izstopa za same Grke, pa tudi za celotno monetarno unijo? Ekonomisti opozarjajo, da zato, ker so grški dolgovi denominirani v evrih, Grčija z izstopom iz evroobmočja in ponovno uvedbo drahme ne bi zmanjšala obveznosti do tujine.

> Občasno se pojavljajo predlogi, da bi Grčija prostovoljno izstopila iz evroobmočja in ponovno uvedla nacionalno valuto. Glavni argument v prid takšnemu reševanju težav je, da bi ponovna uvedba nacionalne valute in seveda njena znatna depreciacija v odnosu do evra omogočila državi obnovitev mednarodne cenovne konkurenčnosti in s tem zmanjšanje primanjkljaja na tekočem računu. To je sicer res, vendar bi bil takšen projekt povezan tudi z velikimi negotovostmi in ogromnimi stroški za nacionalno gospodarstvo. Tako bi napoved ponovne uvedbe nacionalne valute zelo verjetno pomenila velik pritisk na banke, saj bi deponenti z dvigom vlog skušali zavarovati vrednost svojega premoženja. Poleg tega bi obveznosti, ki jih imajo Grki do tujine v evrih, postale sorazmerno še večje, to pa bi verjetno vodilo v množične bankrote v podjetniškem sektorju, povečale bi se tudi težave v sektorju gospodinjstev. In navsezadnje, tako bi se Grčija verjetno za daljši čas poslovila od kolikor toliko normalnega dostopa do mednarodnih finančnih trgov. Je pa treba poudariti, da bi bili vsi ti stroški bistveno manjši, če bi bil proces ponovnega prehoda na nacionalno valuto usklajen z drugimi državami evroobmočja in bi morda celo potekal z njihovo pomočjo.