16. 6. 2011 | Mladina 24 | Politika
Razgradnja socialne države
Je modernizacija javnega sektorja le drugo ime za njegovo privatizacijo?
© Borut Krajnc
»Javni sektor je pravzaprav največje podjetje v državi, in to v vsaki; rodimo se v javnih bolnišnicah; hodimo v vrtec, osnovno šolo, srednjo šolo in na univerzo, ki so praviloma javne; če smo brezposelni, bolni ali stari, nam država zagotavlja preživetje; kupujemo dobrine in storitve, ki jih ponujajo državna podjetja. Država nam zagotavlja varnost,« pravi ekonomist Jože Mencinger.
Seveda bi bilo lahko tudi drugače. Lahko bi vse privatizirali. Vprašanje pa je, ali bi bile zaradi tega storitve kaj boljše in cenejše. V ZDA, kjer so privatizirali skoraj vse, kar so lahko, za zdravstvo porabijo približno 16 odstotkov BDP, medtem ko ga v Evropi porabijo pol manj. In še en primer: Francija ima najbolj kakovosten zdravstveni sistem v Evropi, pa je ta še vedno javen in ga upravlja država, kar dokazuje, da ni nujno, da je država slab gospodar. Zdravstvo je eno od tistih področij, kjer ima lahko privatizacija več škode kot koristi. »Primerjalne analize javnega in zasebnega zdravstva, ki so bile narejene v nekaterih državah, so pokazale, da je kakovost zasebnega zdravstvenega sistema v najboljšem primeru enaka javnemu, nikakor pa ni boljša. Druga ugotovitev je bila, da zasebni zdravstveni sistem tudi v najbolj urejeni državi podraži zdravstvene storitve za vsaj deset odstotkov, lahko pa tudi za dvajset odstotkov in več,« opozarja nekdanji minister za zdravje, zdaj pa svetovalec v UKC Ljubljana, Dušan Keber. Da privatizacija storitve skoraj nujno podraži, nenazadnje kaže primer Maribora. Tam so številne storitve, ki bi morale biti javne, v rokah zasebnikov in posledično tudi dražje. Čistilno napravo je že leta 1997 kot prvi projekt javno-zasebnega partnerstva zgradilo podjetje Aquasystems, katerega najpomembnejši deležniki so multinacionalke. To je tudi razlog, da Mariborčani danes za komunalne storitve, torej za odvajanje in čiščenje vode, plačujejo približno enkrat več kot Ljubljančani. Prav tako pa je biznis v Mariboru tudi pokopališka dejavnost. Tam ni javnega podjetja Žale, kot ga imamo v Ljubljani, ampak Pogrebno podjetje, d. d.. In medtem ko v prestolnici redna upepelitev stane 76 evrov, je ta v Mariboru 200 evrov.
Ključno je vprašanje, v kakšni družbi želimo živeti. Teoretično je možno privatizirati skoraj vse, kar danes spada pod javni sektor. »V ZDA privatizirajo celo zapore in se vojskujejo s pomočjo privatnih družb in najemnikov. Na eni strani so družbe, ki zagovarjajo tržno zadovoljevanje čim večjega števila potreb, na drugi družbe, ki prebivalcem zagotavljajo javno ponudbo številnih javnih in privatnih dobrin. V EU v prvo skupino poleg Velike Britanije uvrščamo še Irsko in baltiške države, v drugo pa skandinavske. V prvih delež javnega sektorja običajno ne presega 35 odstotkov BDP, v drugih se je delež povzpel na 55 odstotkov. Vmes so mediteranske države, v katerih se delež javnega sektorja giblje med 35 in 40 odstotki, in države centralne Evrope s povprečnim deležem med 40 in 50 odstotki, sem sodi tudi Slovenija. (...) Delež javnega sektorja v BDP Slovenije je povsem normalen, če je normalno to, kar je evropsko povprečje,« pravi Mencinger. V Sloveniji delež javnega sektorja znaša 44,97 odstotka BDP, povprečje EU 27 pa je 44,11 odstotka BDP. Ne drži torej, da je pri nas vse narobe in slabše kot v drugih državah sedemindvajseterice, in da je javni sektor nujno neučinkovit, zasebni pa učinkovit, opozarja Mencinger. A to še ne pomeni, da javnega sektorja ni mogoče modernizirati in poskrbeti, da bi bil učinkovitejši. Vlada Boruta Pahorja je modernizacijo javnih služb napovedala v koalicijskem sporazumu. Tam so zapisali, da bodo »modernizirali pravni status javnih podjetij in zavodov ter jim omogočili dejansko avtonomno upravljanje svoje dejavnosti«, hkrati pa bodo »vzpostavili učinkovit nadzor nad izvajanjem teh dejavnosti«, pri čemer to »ne bo pogojeno s privatizacijo njihove dejavnosti«. Slaba tri leta po volitvah je pred poslanci DZ predlog zakona o izvajanju dejavnosti splošnega pomena, ki so ga pripravili na ministrstvu za javno upravo. Vendar poslanci koalicijskih strank glede koristnosti predlaganega zakona niso povsem enotni. Najostrejša kritičarka je poslanka SD Julijana Bizjak Mlakar. Trdi, da je zakon »sramoten za socialdemokratsko vlado«, ker se z njim pod krinko modernizacije namerava izpeljati privatizacijo in komercializacijo javnih zavodov, kar neizbežno vodi v razgradnjo socialne države. »Ta zakon ministrice Krebsove naj bi realiziral želje ljubljanskega lobija po legalizaciji privatizacije dobičkonosnih lekarn in vseh ostalih investicijskih lobijev po privatizaciji bolnišnic in zdravstvenih domov, domov za starejše občane ter ostalih javnih zavodov,« opozarja Mlakarjeva. V kritiki ni osamljena. Podobno meni še nekaj poslancev, tudi iz stranke Zares, od koder prihaja ministrica Irma Pavlinič Krebs. Tako poslanec Zaresa Vili Trofenik v zakonu ne vidi ustrezne rešitve za uresničitev javnega interesa, skrbi ga, da bodo v zavodih prevladali cehovski interesi. Nikakor ne drži, da javni sektor ni dobičkonosen, pravi in našteje nekaj primerov, med drugim lekarne in domove za upokojence. »Ko bo cilj takšnih avtonomnih družb dobiček, bodo cene višje, kakovost storitev pa slabša. To ni v javnem interesu,« opozarja Trofenik in zahteva umik zakona. Pa gre res za krovni privatizacijski akt, ki bo legaliziral lastninjenje javnih zavodov ali so strahovi kritikov pretirani? Poglejmo nekaj najbolj problematičnih določb, zaradi katerih bodo nasprotniki zakona prihodnji teden, na dan glasovanja, organizirali protestno zborovanje pred parlamentom.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.