Dr. Igor Pribac: "Mi nismo to, kar smo bili."

Z dr. Igorjem Pribcem, docentom za socialno filozofijo in filozofijo zgodovine na Filozofski fakulteti, smo se ob dvajseti obletnici osamosvojitve Slovenije pogovarjali o posebnostih tranzicije v Sloveniji, stanju duha v političnem prostoru, o vzrokih za averzijo do politike in tudi o pomanjkanju notranje svobode ljudi. Dr. Pribac je prepričan, da se je treba odvrniti od ideološke matrice slovenstva, ki temelji na reklu »Iz korenin rastemo«, in usmeriti pogled v prihodnost. »Mi nismo to, kar smo bili. Kar smo, je vsaj toliko odvisno od tega, kar smo bili, kot od odgovora na vprašanje, kaj hočemo postati.« Šele s to zavestjo bodo po Pribcu možni resnejši razvojni premiki.

Dvajset let po razglasitvi samostojnosti Slovenije, zaznamovana je bila z veliko enotnostjo ljudstva in pripravljenostjo tudi na odpovedovanje, smo se znašli v anemični družbi, ujeti v stare vzorce razmišljanja in razvoja. Tedanji emancipatorski potenciali, družbeni in osebni, so, če primerjamo čas konca osemdesetih z današnjim, usahnili. Zakaj?

Udejanjili so se. Večina njih. Strinjam se z mnenjem bivšega predsednika Milana Kučana, ki je rekel, da smo točno to hoteli, vedeli smo za smer in v tej smeri smo šli. Dobršen del teh potencialov je torej uresničen. Ti ideali so postali politike, ki so se minulih dvajset let uresničevale na splošno zadovoljstvo. Šele kriza je presekala s tem zadovoljstvom in samozadovoljstvom. Nekatere stvari je postavila v povsem novi luči. In v tej luči krize se je za nazaj pokazala vprašljivost te naše poti. Če bi vprašali ljudi pred tremi ali štirimi leti, bi rekli, da smo na pravi poti, kajti uresničili smo velike projekte: osamosvojitev in vključitev v mednarodne integracije Zahoda. Zdelo se je, da smo v varnem pristanu.

Kriza razkriva čeri, ki jih v času konjunkture nismo opazili. Razgalja vsa nasprotja v razvoju in spreminja podobo minulih dveh desetletij.

Da, kriza je marsikaj razgalila in spremenila sliko, ki jo gledamo. Ko pravim spremenila, mislim na popolno rekontekstualizacijo naših zadnjih dvajsetih let, ki se je zgodila v minulih treh letih. Iste stvari so preprosto dobile popolnoma drug predznak. Vključno, ali pa najprej, ideja varnega pristana, s čimer se šele soočamo. Mislili smo, da smo opravili s tranzicijo in prešli z enega brega na drugega, kjer smo hoteli privezati svoj čoln. Mislili smo, da lahko vesla potegnemo v čoln, da nam ni treba več veslati, ker smo na cilju. Izkazalo pa se je, da smo na cilj prišli v trenutku, ko je obala, na kateri smo pristali, začela plavati in postali smo del bistveno večje tranzicije, ki zajema ves svet. Tega nas je večinoma groza. Pred tem bi si najraje kar zatisnili oči.

Toda slovenska politika je vendarle v krču, saj namesto razvojnih dilem zmeraj znova vabi na volitve s temami ideologizirane preteklosti, ki temelji na sovraštvu in delitvah. Tega tej družbi, tudi po veliki osamosvojitveni enotnosti, ni uspelo preseči?

Vse, kar se dogaja, se dogaja znotraj ideoloških matric. Ideologija je pravzaprav sistem vrednot. Tudi marksovsko razumevanje ideologije, ki je nekoliko ožje, tega ne zanika. Ljudje nismo nikoli brez vrednot. Vselej jih imamo. Ko je Janša ob zmagi levosredinske koalicije govoril o ideološki tranzicijski levici, bi moral vedeti, da je s tem sebe umestil v ideološko tranzicijsko desnico, ne pa v postideološki svet. Nesmiselno je govoriti o tem, da so nekateri ujeti v ideologijo, mi pa nismo. Vsi smo pristaši, ali, če hočete, ujetniki vrednostnih sistemov. V primerjavi s tistimi, ki mislijo, da se je sistem vrednot s to krizo porušil, sam ne mislim tako. Vrednote se v enaki populaciji ne spreminjajo zlepa in čez noč. Recimo, vrednota pravične, stabilne in učinkovite družbe je bila živa v socializmu in je živa tudi danes. Se pa razlikujemo od drugih v tranziciji, ker smo bili bolj zaprti vase. Bili smo v limbu med Zahodom in Vzhodom in nismo začutili močnega odpiranja družbe - majhne družbe, ki je v tem smislu še bolj problematična - navzven, v svet. Ozirali smo se nazaj, zazirali vase in v svojo preteklost.

Obstaja racionalna razlaga za takšno početje?

Morda razumljiva, ne pa sprejemljiva. V nekem trenutku tranzicije se je zdelo, da smo s čolnom varno na drugi strani reke, privezali smo najprej čoln, potem pa še dušo in se lotili lagodnega življenja. Mislim na maksimiranje individualnih koristi v tržno usmerjeni družbi. Opustili smo vložek, ki smo ga državljani v osemdesetih in v devetdesetih letih investirali v javno razpravo. Ta je zato počasi usihala, postala vse ožja, omejila se je na stranke, ki so postale edine akterke na sceni. To stanje smo tolerirali zato, ker smo živeli čedalje bolj lagodno. Obnašali smo se, kot da je politika stvar izvoljenih poklicnih politikov, ne pa vseh državljanov. Ravnali smo popolnoma drugače kot v osemdesetih letih, ko smo se vsi čutili državljani in v tem smislu državotvorni. Ta duh je uplahnil.

Umiritev revolucionarnega duha je značilna za vse tranzicijske družbe.

Med tranzicijskimi deželami smo dolgo veljali za prve v razredu. Ta status pa nam ni pomagal, nasprotno, zaradi tega smo imeli dodatne težave, ki jih zadnji v tranzicijskem razredu niso imeli, saj so imeli tekmovalno spodbudo, ki je mi nismo imeli. Drugi izraz istega je naš gradualizem. Druge z nami primerljive države so se pod vplivom emisarjev MDS-a finančno odprle, v državo so spustile velik kapital in s tem dopustile grobe, tudi brutalne spremembe v ustroju družbe. Mi pa smo šli po poti družbe konsenza in socialnega ravnovesja, ohranili smo razmeroma močno socialno državo. V resnici smo se vseskozi upirali neoliberalizmu in bili pri tem relativno uspešni.

In kaj je v tem narobe?

Nič, če ne bi bilo krize, ki je razgalila, da večji del našega gospodarstva z zastarelo strukturo in miselnostjo s težavo dohaja zahteve trenutka. Prilagoditve svetovnemu tržnemu gospodarstvu so bile preslabotne. Ukrepi državne pomoči za subvencioniranje nizko produktivnih delovnih mest na začetku mandata, ki so požrli velike denarje, so bili to, kar je počel socializem. Državni denar je šel za preprečevanje izbruhov socialnih požarov. Mislim, da ta poteza ni bila dovolj premišljena. Minimalen UTD, kakršnega predlaga Valerija Korošec, ali kakšna druga pogumna inovacija v razumevanju odnosa med trgom in socialno državo bi bila bolj v duhu časa. Ogromna socialna subvencija, ki je vlada ni pospremila s primerno retoriko o časih težkih preizkušenj, zategovanja pasu itd., se je z izidom referenduma o pokojninski reformi izkazala kot nož v hrbet, ki si ga je vlada zadala sama. V ljudeh je s temi ukrepi le še utrdila iluzijo, da je vse v najlepšem redu, da je mati država navzoča, njena malha pa brez dna. S krizo so stiske in pričakovanja ljudi do državnih posegov leve vlade samo naraščale in v takem vzdušju je prišel predlog pokojninske reforme kot nesprejemljivo negativno presenečenje.

Prej ste mimogrede omenili večjo odprtost drugih tranzicijskih dežel in zaprtost Slovenije. Zakaj?

To je res treba pojasniti. Nekaj odločitev je specifično slovenskih. Slovenija se je bolj kot druge države odvrnila od tiste entitete, iz katere je prišla. Hotela je čisti rez s preteklostjo in Slovenci smo se, strumno kot eden, usmerili proti zahodu. Vsi smo gledali le v eno smer in za sabo hoteli zapustiti vse.
Nobenega opravka nismo več hoteli imeti z Balkanom. Ne pravim, da je to bila povsem napačna usmeritev, ampak le, da smo v tem pretiravali. Čeprav smo v zadnjih letih, na primer z referendumom o meji s Hrvaško, takšno usmeritev presegli, pa smo zaradi nje izgubili ogromno resursov in priložnosti, na primer veliko človeškega kapitala, ki bi v Sloveniji lahko videl varno pribežališče pred vojno. Temu smo se gladko odpovedali. V resnici smo enostransko prekinili kulturno izmenjavo, ki nas je pred tem bogatila. Na drugi strani so se vezi v naši novi širši domovini, EU, spletale počasi, v strahu pred gospodarsko in kulturno močjo naših novih partnerjev.

Povrniva se k tezi o slovenski zazrtosti v preteklost, ki ima več razsežnosti.

Mnogi so se v časih presekanih vezi na vzhodu in odsotnostjo novih na zahodu razmeroma dobro počutili. Zdelo se je, da je to tisto, za kar smo se borili: da bomo sami svoj gospodar. To je bilo obdobje najintenzivnejšega iskanja slovenske samobitnosti, ustvarjanja kanona slovenstva. Pogled tako čutečih ni bil usmerjen ne na vzhod ne na zahod, ampak v preteklost kot semafor prihodnosti. Zdelo se jim je, da nas mora definirati tradicija in da je treba odgovor na vprašanje, kdo smo in kako moramo ravnati, iskati v polju preteklosti. Težava iskanja samobitnosti je, da se lahko hitro izteče v zahtevo, da opustimo tisto, kar smo pridobili v procesu izmenjave z drugimi. S tem brskanjem po preteklosti smo ustoličili ruralne miselne vzorce. Na misel mi pride stavek, ki je bil nekoč, mislim, tudi predvolilno geslo SLS: »Iz korenin rastemo.« Ta metafora iz rastlinskega sveta nam govori, da so odgovori na vprašanja, kdo smo, v preteklosti. Toda mi nismo to, kar smo bili. Kaj smo, je vsaj enako odvisno od tega, kar hočemo biti. In kaj hočemo biti, ni determinirano s tem, kar smo bili. Kajti če bi bilo tako, ne bi verjeli v svojo svobodo, ki prebije zunanjo določenost.

V svojem bistvu je bilo iskanje odgovora na vprašanje, kaj smo in kaj hočemo biti, srčika emancipacijskih gibanj v osemdesetih letih. Kje se je izgubila ta volja za iskanje in spreminjanje družbenih razmerij in razmer?

Nenormalno bi bilo, če bi se neka družba vseskozi toliko ukvarjala s političnimi vprašanji, kot se je naša konec osemdesetih in v začetku devetdesetih. Zelo velik del družbenih moči je bil takrat vprežen v reševanje političnih vprašanj. Ampak v družbi je treba tudi kaj proizvajati. Samoupravljanje je zahtevalo veliko družbenih resursov, graditev demokracije nič manj. Do krize smo z odgovori dokaj zadovoljivo potešili svoje identitetne obsesije. Da smo politiko prepustili politikom in se ukvarjali s svojim osebnim standardom, to potrjuje.

Pa bi lahko šlo drugače? Kapitalizem namreč po svoji zakoniti logiki razdružuje družbo in atomizira posameznike.

Dvajseta obletnica samostojnosti je priložnost, da se vprašamo, kaj smo naredili, kje smo in kaj hočemo. To, o čemer govoriva, je, hočeš nočeš, bilanca ob okrogli obletnici osamosvojitve. Seveda bi lahko šlo tudi drugače, vendar je malokatera od teh neuresničenih možnosti hkrati verjetna in boljša od uresničene. Nujna je tako tudi mitologizacija dogodkov pred dvajsetimi leti. Ta je posledica prihoda novih generacij, ki se prelomnosti tedanjih časov ni zavedala. Njim se te pripovedi nujno zdijo nekoliko bajne. Takšna mitologizacija ima tudi negativne učinke. To, kar slavi in povzdiguje, čeprav je tega še tako vredno, s tem na neki način oddaljuje. Sakralizacija preteklosti pomanjša tiste v sedanjosti. Nevarnost tega je vselej navzoča ob obujanju herojskih časov. V samem dejanju spoštljivega oziranja v preteklost se oddaljujem od tistega, kar je predmet našega spoštovanja. Pred dvajsetimi leti, v obdobju dejanj, nam ni bilo nič bolj tuje kakor zazrtost v preteklost. Če hočemo biti zares zvesti tistim časom, moramo biti uprti v prihodnost.

Uvodoma ste citirali nekdanjega predsednika, ki je dejal, da smo vedeli, kam gremo, in da smo točno to hoteli. Kapitalizem torej. Pa tudi družbo sebičnih ljudi? Hlastanja za vedno več bogastva? Brez pristnih medčloveških odnosov?

Tisti, ki zagovarjamo idejo, da ne obstaja preprosta esenca naroda, kulturna ali kakšna drugačna, trdimo tudi, da je trg oziroma vzpostavljanje menjalnih razmerij v populaciji enako esencialen za nastanek tvorb, kakršen je narod. Kjer je menjava, se lahko vzpostavi organizirano trgovanje in z njim kapitalizem.

Sprašujem zato, ker so očitno težave z vzpostavljanjem novih oblik civilne družbe, ki bi bile skladne s to kapitalistično paradigmo.

Od devetdesetih naprej smo poslušali tožbe o izgubljeni enotnosti in druge izraze razočaranja. Nekateri še zdaj vztrajajo v tem prepričanju. Moje videnje našega »dvajset let kasneje« je povsem drugačno. Mislim, da sta politična apatija in pasivnost že kar nekaj časa v upadu. Deloma zato, ker so nam tedanji heroji svoja herojstva že dovolj zasoljeno zaračunali, deloma zato, ker ugotavljamo padanje delnic tega, kar so ustvarili, in seveda, zaradi krize, ki je velika navdihovalka te repolitizacije družbe. Število ljudi, ki misli, da je racionalno reševati svoja osebna vprašanja na politični ravni, ker so na ravni zgolj osebnih prizadevanj, pogoreli, narašča vsepovsod in tudi pri nas. To nas približuje časom pred dvajsetimi leti. V družbi vidim in slišim brbotanje, oglašanje, včasih kakšen krik, pozive, pobude. Na spletnih forumih ob obkladanju nekaterih, zaznavam krepitev argumentiranja. Pobuda Resetirajmo Slovenijo gotovo ni strahospoštljiva do preteklosti. Volilna udeležba na trojnem referendumu je za Slovenijo spodbudna. Tudi v oglašanjih državnih uradnikov vidim več samozavesti in odgovornosti.

Potem podoba o slovenski državi ni tako črna, kot se kaže?

Te spremembe so, vendar še zdaleč niso zadostne. Kriza je razkrinkala rjavečo strukturo slovenskega gospodarstva, pokazala je nedoraslost političnega razreda, ki ni znal razložiti realnosti, v kateri smo se znašli, in tudi nedoraslost slovenske javnosti, ki infantilno odvrača pogled od bolečih točk in zahteva politiko s čarodejnimi močmi. Ta infantilnost se kaže tudi v tem, da krizno razsežnost zmanjšuje in odgovornost zanjo vali na domačo politiko. Brez upoštevanja ozadja krize so te ocene izkrivljene. Gre za preprosto psihološko napako, ki se je pokazala tudi pri »odkritju« nasilja v družinah. Kar naenkrat smo se spraševali, kako je to mogoče, saj prej tega ni bilo. Potrebno je bilo kar nekaj pojasnjevanja, da statistični poskok ne pomeni povečevanja teh praks, ampak povečano družbeno pozornost do njih ... Nekaj podobnega se dogaja zdaj glede korupcije in tudi glede drugih slabih praks. Večina tega, kar prihaja na dan, ima dolgo brado. Ene sežejo par let, druge kakšno desetletje ali več nazaj. Nekatere v čase tranzicije, druge pa v predtranzicijsko obdobje.

Saj prav te dni poslušamo, da je vladajoča koalicija vsega kriva in jo je zato treba zamenjati.

Kot rečeno, gre za nekoliko infantilno reakcijo, ki pozablja nekaj osnovnih dejstev. Med drugim tudi na to, da smo vse politike na oblasti izvolili mi. Obsojanje politikov namreč omogoča, da ljudje o sebi mislijo le najboljše in samim sebi zagotavljajo, da niso za nič odgovorni, saj vso odgovornost nosijo politiki. Iz politikov smo naredili možiclje v lunaparku, ki jih zbijamo z žogo. Tu so zato, da nad njimi znesemo svojo nemočno jezo in si tako pri-igramo tolažilno nagrado.

Ali ne prispeva k zmanjševanju ugleda politikov tudi vse več referendumov, ki so orodje v rokah opozicije, da znižuje »ceno« svojih nasprotnikov na političnem trgu?

Usoda referendumov je vredna temeljitega premisleka. Po zavrnitvi treh referendumov domnevam, da imajo volivci čedalje več težav s svojo domnevno reformno naravnanostjo, ki so jo izpovedovali v javnomnenjskih raziskavah pred referendumom. Po zavrnitvi treh pomembnih zakonov ti volivci težko rečejo zase, da so reformno naravnani. Zdaj tudi ne moremo več zatrjevati, da nismo nič krivi in da so vsega krivi politiki.

Potem slovenski ljudje niso dovolj izobraženi, da bi zmogli presoditi, kaj prinaša kakšen zakon, ki ga zavrnejo na referendumu. Ne gre le za signal politiki, da naj sama opravi svoje delo?

Za oboje gre. Razlika med današnjimi časi in tistimi iz osemdesetih je nedvomno v tem, da je bila takrat politika privlačna, kajti odločalo se je o svetli prihodnosti, danes pa se moramo odločati med odtenkoma sive prihodnosti, ko sta oba videti bolj siva od sedanjosti. To človeku vzame voljo. Poleg tega pa gre za utajevanje realnosti. Nočemo vedeti, da nastaja v pokojninski blagajni letno skoraj milijarda primanjkljaja in da s to izbiro ponavljamo vzorec, zaradi katerega smo zapustili Jugoslavijo. Kamen tega dolga valimo na pleča prihodnjih generacij, ki nam bodo to zamerile šele v prihodnosti, ko se bodo tega dodobra ovedele. Te vlade ne bom kritiziral, ker sem jo že dovolj, in zato imam pravico kaj dobrega reči o njej. Ni mogoče tej vladi in koaliciji pripisati vsega slabega, s čimer se soočamo, in pozabiti, da je kriza kot globok rez prišla v malo Slovenijo že v času prejšnje vlade, ki pa je še zmeraj trdila, da krize ni. In zdaj nam nekdanji gospodarski minister pripoveduje, da je imela prejšnja vlada šestodstotno rast BDP-ja, zdaj pa, da imamo šest odstotkov minusa. To pove vsakič, ko pride do besede. Populizem v čisti obliki za tiste, ki si najbolj zatiskajo oči.

Dobršen del ljudi naseda tem manipulacijam.

Seveda naseda. Nekaj nemogočega, nerazsodnega izjavlja bivši minister, ki zagotovo ni neumen človek, ampak to počne zato, ker se mu splača. Prinaša mu politične točke. Tudi njegov predsednik stranke je že nekajkrat povedal kaj takšnega. Po dveh letih sistematičnega gonjenja te plošče pa so jo prenehali vrteti, kar verjetno pomeni, da se je plošča obrabila.

V izvornem smislu je politika dejavnost za splošno dobro. Njeni akterji bi morali biti visoko moralni ljudje. Tip današnjega politika je očitno daleč od visokih moralnih vrednot.

Podoba politika, ki ste jo zarisali, je preveč visokoleteča. Da so to visoko moralni ljudje, ki delajo v javno dobro? Zaželeno, ampak v resnici so politiki na tehtnici splošnega, pokvarljivo blago, njihove vrednote se obrabijo. Lahko so idealisti nekaj časa, ne pa ves čas. Velika moč je polna skušnjav. Sam ne bi stavil na to, da so politiki ljudje posebnega kova, ampak na to, da bi demokracija morala delovati tudi med moralno sprijenimi ljudmi. Demokracija je sistem protiuteži in varoval, ki nagrajuje odpovedovanje dajanja prednosti lastnemu interesu. Ta sistem je nastal prav zato, ker se upanje o dobrem vladarju vselej lahko izkaže za prazno. Za deliberativno demokracijo, torej participativno, če hočete, je treba imeti ljudi, ki so ne samo splošno izobraženi in hkrati voljni investirati svoj čas, ampak je potrebno, da imajo tudi kar precejšnjo medijsko kulturo, kar je nekaj, kar za starejše generacije ni tako samoumevno.

Vendar v Španiji, Grčiji in zdaj tudi v Franciji nastaja nekaj novega, novo vrenje med mladimi, pridružujejo se jim tudi starejši, ki hočejo več od parlamentarne demokracije, takšno politično participacijo ljudi, ki bo omogočila, da postane država lastnina državljanov. Z njo pa so dolžni smotrno upravljati. Pri nas takšnih premislekov še ni?

Se pa tudi pri nas to občutenje stopnjuje. So civilnodružbene pobude, ki niso vezane na referendume. Pozdravljam vse te pobude, pa naj gre za pobudo o resetiranju Slovenije, za razmislek o svetu modrecev, pa tudi o tem, da gremo čim prej na volitve. Pozdravljam jih, ne vse po vsebini, ampak v njihovi čisti obliki. So tudi druge, manj opazne. Ena takih je civilna pobuda za izboljšanje zaščite živali pred mučenjem, ki se je izoblikovala v zakonski predlog, predan parlamentu. Zanj so pobudniki v pičlih treh mesecih zbrali kar 30.000 podpisov, realnih, ne spletnih, veliko med njimi je mladih. Take številke bi bili veseli celo sindikati. Imamo vzpon prostovoljstva za plemenite etične cilje, začetke socialnega podjetništva. Res pa je, da vse to ni in ne more nadomestiti političnega razpravljanja v javnosti.

Obstaja pa kajpak resna nevarnost, da bodo te pobude, tako kot so referendum, politične stranke zlorabile.

Seveda se tudi to lahko zgodi. Nobena od teh pobud ne pade v prazen prostor in politične stranke imajo pač kraljevsko pozicijo v tej igri. Takšno pozicijo je imela tudi nekdanja Zveza komunistov v osemdesetih letih, vendar je morala priznati prepustnost za civilnodružbene pobude, vgradila jih je vase in jim nazadnje tudi prepustila pobudo. Takšne pobude dinamizirajo slovenski javni prostor. Končno smo začeli razmeroma živahno in na različnih ravneh politično komunicirati. Kot bi šele referendumska nedelja proizvedla učinke, ki bi jih moral že vdor krize pred tremi leti. Je pa še zmeraj res, da imamo probleme z drugačnostjo. Nimamo kulture razlik in drugačnosti, in to nas tepe bolj, kot si pogosto mislimo. Kulturni esenicalizem različnost v resnici črti in jo postavlja zunaj kroga, ki določa to, kar je naše. Zato imamo težave z razpravljanjem, razumevanjem drugačnih stališč. Drugačnost ni zaželena, javno nestrinjanje z nami pa pogosto doživljamo kot žalitev, ki zahteva protiukrepe. Nasprotne drže, da nas razlike bogatijo, v resnici ne živimo. Radi bi imeli popoln konsenz, ne pa razumevanje o točki, v kateri se razlikujemo. To je problem tudi za gospodarstvo, v katerem so v vsak izdelek in storitev vtkani kulturni kodi. Drugačnosti lahko dojemamo kot poživljajoče spodbude in izzive ali pa kot grožnjo naši identiteti. S težavo si dopovemo, da sta tudi v poslu hibridizacija in kontaminacija zaželeni. Tudi politično mi ne moremo dozoreti na ta način, kajti živimo v znamenju ideje, da je strinjanje edino normalno, nestrinjanje pa izjemno stanje. Drugi obraz te tiranije soglasja je ideja o čisto posebni razklanosti slovenskega naroda. Vse to je pretiravanje, ki pa nas ovira pri tem, da bi postali politična nacija v polnem pomenu in da bi soočali ideje in argumente z željo, da bi zmagal najboljši.

Ali je participativna demokracija nevarna za parlamentarno, jo spodnaša?

Sam menim, da nikakor ne. Mislim, da je participativna demokracija povsem združljiva s parlamentarno demokracijo, kajti njuna združljivost je v resnici razlika med dvema modeloma demokracije. Poznamo agregativni model demokracije in pa deliberativni model. Prvi pravi, da ljudje odločajo politično samo takrat, ko gredo na volitve in osebno oddajo svoj glas. Drugi model pa pravi, da je sicer glasovanje, končno štetje, sicer nujno, a je demokracija dejansko demokracija, kolikor je pred tem štetjem bogata javna razprava na različnih ravneh, v kateri se soočajo najboljši argumenti in v kateri najdejo svoje mesto tudi predstavniki manjšinskih stališč, ki jim agregativni model ne daje nobenih možnosti. Tega smo v Sloveniji vedno imeli malo. Zunaj televizijskih in elektronskih forumov danes ne najdete intelektualcev ene in druge provenience, ki bi se srečali fizično in se konfrontirali na prireditvah, ki so temu namenjene v realnem življenju. Imate forume, ki so bodisi znotraj posameznih taborov, malo širše, malo ožje, celovitejših pa ne.

Ampak v Sloveniji je problem tudi v tem, da vse to sprejemamo z vdanostjo v usodo. Da se nič ne da spremeniti, da vlada nima veliko manevrskega prostora, čeprav drugod po Evropi zmorejo. To še dodatno delegitimizira politično kasto v Sloveniji, ki ji ne uspe najti razvojnega ključa za dva milijona ljudi.

Vdanost v usodo je del sindroma zavezanosti preteklosti. Če smo vdani v svojo usodo, smo prepričani, da je bila naša prihodnost zapisana in določena že v preteklosti. Nimamo se za svobodne ljudi, mislimo kot marionete v rokah velikega lutkarja. Ta ideja je Slovencem zelo blizu, tudi metafora je bila uporabljena že v preteklosti. Strinjam se s predsednikom vlade, ki je v govoru 27. aprila dejal, da se moramo znebiti sivih madežev tranzicije, ali nekaj podobnega. Ampak mediji so zgrešili njegovo glavno sporočilo. Pred tem je namreč dejal, da se moramo znebiti pasivnosti. Da, točno to je potrebno. Biti podjetnejši, gospodarsko in politično. Vzeti moramo državo v svoje roke, da bo naprava, ki nam bo dobro služila, jo prirediti tako, da bo delovala v skladu z našimi interesi. Vsi imamo interes prispevati k temu, kajti politika je zagrebla pregloboko, da bi to napravo prepustili »politikom«. Mnoge stvari lahko rešimo znotraj Slovenije. Toda ta oder ni edino politično prizorišče, na katerem je treba delovati. To sta tudi Evropska unija in širša mednarodna skupnost. Imamo pravico biti glasni z našim stališčem do delovanja mednarodnih finančnih ustanov.

Glede na stanje duha v Sloveniji se nam lahko zgodi Madžarska, ki je presenetila svet z nekaterimi zakoni, ki z evropskimi standardi nimajo ničesar skupnega. Lahko dobi načelo o »koreninah«, o čemer sva govorila, domovinsko pravico?

Gotovo je, da Janša zelo korenini v preteklosti. Njegova retorika in retorika SDS sta naperjeni proti komunistom in njihovim naslednikom. To je seveda tudi boj za interpretacijo 2. svetovne vojne pri nas, boj za interpretacijo socializma in njegove dediščine, ki ga je SDS že materializirala v postavljanju meril za mehko lustracijo: kandidat za lustracijo je vsak, ki je v prejšnjem režimu presegel raven kompromitiranosti njenega predsednika. To ni obetavno. Takšne kampanje si nikakor ne želim. Prihodnja predvolilna kampanja bi morala, če nam je kaj do države in javnega interesa, imeti v središču vprašanja o tem, kam hočemo priti, ne pa, kje smo bili.
Močno se nadejam, da se nam ne bo zgodila madžarska orbanizacija, ampak dokončna zmaga urbanizacije. Mesta so v razmerju do vasi kraj pluralnosti proti kraju enovitosti. Mesta so kraj mnogih cerkva, kjer srečate tujca, drugačnega, kjer morate pokazati odprtost in dialog, kjer kraljuje razlika, vas z enim zvonikom pa je simbol parohialnosti in omejene resnice. Sam si želim urbanizirane Slovenije.