»Smeh razkriva bistvo življenja«

Kaj povezuje pusta, Martina Krpana, Harlekina, Racmana Jako, Alfa in gospoda Beana? Na prvi pogled ne ravno veliko. Vsi nas sicer skušajo spraviti v smeh ali zabavati, a med njimi so stoletne, celo tisočletne razlike. Človek jih je pač ustvaril v povsem različnem zgodovinskem in družbenem kontekstu.
Filozof dr. Izar Lunaček je bil kljub temu prepričan, da obstaja globlja povezava med starodavnimi plemenskimi verovanji, po katerih so si božanstva še lahko privoščila, da so bila smešna in norčava, srednjeveškimi karnevali, v katerih je imel smeh osrednjo vlogo, in današnjo popularno kulturo, ki nas zalaga s stripi, z risankami in s humorističnimi nadaljevankami. Želel je dokazati, da so si tako zelo podobni, da »smešni« del pop kulture pravzaprav nadaljuje izročilo prastarih zgodb. Želel je dokazati tudi, da tisto, čemur so se smejali nekoč in čemur se smejimo danes, ni nujno banalno, temveč v nas včasih spodbudi še pomembnejše razsvetljenje kot resnobno razmišljanje.
Ko se je lotil raziskovanja, sprva sicer ni prišel prav daleč, saj so veliki misleci, od Bergsona do Freuda, smehu praviloma pripisovali negativno konotacijo ali ga opisovali kot manjvrednega v primerjavi z »resnim« razmišljanjem. Potem je odkril Bahtina, ki v študiji srednjeveških karnevalov ugotavlja, da nosi smešno svoj lastni pogled na svet in da je ta pri celovitem odnosu do sveta včasih celo ključnega pomena. »Smeh in obredi, povezani z njim, torej niso družbeni ventil, ki ga potrebuje resna družba, da lahko še naprej ostane resna. Takšni obredi nam pravzaprav pomagajo, da pridemo bliže temu, od koder sploh izvira ves smisel,« pravi Izar. Ker obredov, kakršni so bili srednjeveški karnevali, skoraj ni več, so tisti, ki nam dandanes pomagajo iskati bistvo vsega, torej komiki.
Izar je smeh proučeval že v diplomski nalogi, predlani pa je raziskovanje zaokrožil z doktorsko disertacijo Ciklična vera popularne kulture. Ta je zdaj v knjižni različici izšla pri založbi Aristej in v njej najdemo številne konkretne povezave med starodavnimi božanstvi ter Jankom in Metko, brati Marx, Balkijem iz nadaljevanke Popolni tujci in E. T.-jem. Humorni ali bizarni motivi, ki so posredno ali neposredno omenjeni v knjigi, so se v obliki ilustracije prelili tudi na njeno naslovnico, kjer sestavljajo nekakšen ciklični plemenski pop vzorec.
Za zunanjo podobo knjige je poskrbel oblikovalski studio IlovarStritar, ki je za svoje delo prejel že kar nekaj uglednih nagrad, njegova ustanovitelja pa sta tudi sicer Izarjeva prijatelja. Z enim od njiju, Robertom Ilovarjem, sta se že, ko sta bila še mulca, skupaj navduševala nad stripi, izdala pa sta tudi skupni strip Le Cafe Noir. Robert je naredil bolj realistično, darkersko, Izar pa bolj humorno polovico iste zgodbe. Strip je izšel v Beštijah, Izarjevem prvem stripovskem albumu. Izar namreč ni le filozof, je tudi stripar, ilustrator in karikaturist.

Od blokcev do akademije

Glede na njegov genetski potencial je obstajala precejšnja verjetnost, da bo postal učitelj ali zdravnik. Njegov praded je bil ravnatelj šole v Šentrupertu, njegov ded dr. Pavel Lunaček pa pionir sodobnega porodništva in ginekologije ter med drugo svetovno vojno eden ključnih mož pri vzpostavitvi skrivnih partizanskih bolnišnic. Zdravnik, specialist psihiater, je tudi Izarjev oče dr. Matjaž Lunaček, sicer pa rod Lunačkov na naših tleh živi zaradi češkega plemiča, ki se je konec 19. stoletja preselil na Dolenjsko in tam menda odprl prvo parno žago pri nas. A Izarja je že, ko je bil otrok, obsedlo risanje. »Pred mojo klopjo so se vedno vile vrste, ker so sošolci želeli, da jim narišem kaj v spomin. Še zdaj včasih srečam koga, ki pravi, da ima denimo mojega papagaja iz tistih časov. Nekaj mi jih je celo povedalo, da zdaj sicer rišem v redu, ampak takrat, takrat sem bil pa menda za petletnega otroka čisto neverjeten. Tako sem samega sebe pozneje kar malce razočaral. In druge najbrž tudi,« se šali ob spominih na risarske začetke.
Zelo zgodaj se je začel navduševati nad stripi, kar ni presenetljivo, saj je bila naša stripovska scena takrat res močna. Bral je Mikijev Zabavnik in Mikija Mustra, pozneje je požiral Mladinine stripe, med katerimi je najbolj občudoval dela Tomaža Lavriča in Zorana Smiljanića, v tistem času pa je s polno paro delovala tudi Kazina, in ker je živel v središču Ljubljane, je tam visel cele dneve in bral dobre stripe. Takrat je imel najraje stripa Krazy Kat ter Calvin in Hobbes (slednji mu danes ni več tako všeč), pozneje pa so ga zelo zaznamovale risanke Texa Averyja in nadaljevanke, kot so Monty Python, Seinfeld in Simpsonovi.
Risanja prvih stripov se je lotil že, ko je bil osnovnošolec. »A se spomniš, ko smo imeli takšne majhne blokce formata A5? No, razdelil sem jih na kvadratke in potem sem vanje s svinčnikom risal stripe. Ko sem bil star kakšnih osem let, sem imel že cel pok teh oštevilčenih blokcev, v katerih so bili sami stripi, uganke in labirinti. Ko sem imel dvanajst let, sem jih delal že bolj profesionalno, z rotringom. Spomnim se, da sem takrat en strip tudi skopiral in ga dal nekaj prijateljem.« Pri petnajstih je na pobudo učiteljice likovnega pouka ilustriral prvo knjigo; v njej se je Nataša Bolčina Žgavec razpisala o svoji hčerki. Približno takrat je začel v Stripburgerju objavljati prve stripe, Minije, v katerih so nastopale živali, ki so bile tudi pozneje redne protagonistke njegovih stripov.
Stripe najpogosteje ustvarja tako, da like pripravi vnaprej in jim nato prepusti, da zaživijo svoje življenje, sam pa le popiše najzanimivejše situacije. A v srednješolskih letih je skoraj obupal, saj likov nikakor ni znal postaviti v neki skupen zaplet. Kljub temu se je odločil vpisati na likovno akademijo, a ni bil sprejet, zato je nepričakovano pristal na filozofiji in primerjalni književnosti. Da je za rezervo izbral slednjo, je razumljivo: rad je bral, zlasti Dostojevskega in Kafko, pozneje tudi Millerja, Marqueza in Bartha, in zdelo se mu je, da bi lahko s knjigami interpretiral marsikaj, tudi vsakodnevno življenje. O filozofiji ob vpisu ni vedel tako rekoč nič, a se je v njej zelo hitro našel. Naslednje leto je bil sprejet tudi na akademijo, na študij slikarstva, in tako je hkrati krmaril med dvema fakultetama. »Na filozofski fakulteti niso komplicirali, na akademiji pa so me opozarjali, da tisti študentje, ki študirajo vzporedno, drugi študij navadno pustijo, ker umetnost postane njihovo življenje. Priznati moram, da je bilo vsaj prvo leto res naporno,« se spomni Izar.

Filozofski stripi

Zaradi študija se je risanja spet lotil intenzivneje in prvi večji medijski preboj mu je uspel z Miniji. Eni od urednic Slovenskih novic so padle v oko njegove ilustracije v srednješolskem časopisu Gimnazije Ledina in povabili so ga k sodelovanju. Nekaterim je šlo sicer v nos, da je, čeprav je bil stripar, ki je štartal v undergroundu, ustvarjal strip za tako izrazito rumen časopis, a sam pravi, da tudi njegov najljubši strip, Herrimanov Krazy Kat, ki je bil zelo poetičen, ni izhajal v kakšnem fanzinu, ampak v najbolj branih časopisih: »Kot stripar imaš lahko popolno svobodo glede tega, kaj rišeš, a meni se je vedno zdel izziv, da se skušaš držati okvirov, ki jih narekuje žanr, in znotraj njih ustvariš nekaj, kar je še vedno avtorsko.« Kljub temu tudi sam priznava, da Miniji verjetno res niso bili najbolj pisani na kožo Slovenskim novicam. Uredniki so mu večkrat zagrozili s prenehanjem objavljanja, sploh če je naredil kakšno bolj poetično epizodo, pa tudi sam je menil, da je strip prezahteven za občinstvo. Kljub temu ga je objavljal pet let.
Potem je prestopil k Delu in se ob karikaturah za Soboto prilogo lotil novega stripa, Oklepajev, v katerem je vsebino zastavil še bolj filozofsko. Ker je začel v svoje filozofsko delo vključevati pop kulturo, je bil tudi obraten proces pač neizogiben. Oklepaje je objavljal kot dvovrstični strip. V prvi vrstici sta nastopala revolucionarni polž in materialistična želva, ki sta padala v bizarne situacije, drugo je namenil nememu stripu z versko tematiko, ki je spominjal na ljudska verovanja ali celo na zgodbe na panjskih končnicah. To, drugo vrstico Oklepajev, je pozneje nadgradil v spletni strip Založeni raj (Paradise Mispaced), v katerem je razkrival, da je dogajanje v raju veliko vznemirljivejše, kot pričajo biblične zgodbe, in da še najbolj spominja na prigode v hiši Big Brotherja.
Nadaljevanja tega stripa, ki ga je ustvarjal v slovenščini in angleščini pod psevdonimom Bogo Brezimni ali Anonymous Gosh, v katerem je združil variacijo besede Bog in ime nizozemskega slikarja Hieronymusa Boscha, ki je na začetku 16. stoletja ustvarjal religiozne motive, je več kot leto dni vsako nedeljo, torej na Gospodov dan, objavljal na spletni strani http://www.paradisemisplaced.si/. V njem so nastopali znanci iz Biblije, le da je imela Eva za seboj manekensko kariero, Adam pa je rad popival z živalmi, ker kot eden od dveh ljudi druge družbe pač ni imel. »Te zgodbe so malo rahljale togo predstavo, ki jo imamo o Bibliji, saj sem si privoščil najrazličnejše zaplete na temo osnovne zgodbe. Ena od metod je bila recimo menjava sadja v vsaki epizodi. Namesto kače in jabolka sem na primer narisal opico in banano in gledal, kaj se zgodi. Geslo stripa je tudi zato 'vsak greh je izviren'. Bog je seveda na vsako novost v raju reagiral zelo burno: vsakič je čisto znorel,« pravi Izar, ki pa je do stripa tudi samokritičen. Žal mu je, da obisk spletne strani nikoli ni zares zaživel in da tudi sponzorji niso imeli posluha za projekt.

Nagci in smeh

V stripu Založeni raj je želel sicer ujeti duha neke risbe, polne detajlov, v katero je, ko je bil še študent slikarstva, vložil tri tedne dela. Ne le s to risbo, tudi z drugimi deli na akademiji je ves čas rinil na področje stripa, čeprav se je marsikateremu profesorju, ki je povzdigoval zgolj abstraktno slikarstvo, že figuralno slikarstvo zdelo čisto preveč pop. Kaj šele strip. Prav zato je rad izzival. Med študijem je na večernem aktu vsako noč risal nagce, da je izpopolnil tehniko in znanje anatomije, čez dan pa je menda na grozo profesorjev slikal disneyevske like z genitalijami. S tem se je upiral tradicionalnim idejam, da je golo telo v slikarstvu sicer sprejemljivo, a le s stisnjenimi nogami in z majhnimi spolnimi organi. »Stripi so pogosto odpirali tudi to vprašanje, a sploh ne nujno na vulgaren ali pretirano estetiziran način. Sam sem ga načel tako, da sem risal disneyjevske osle z erekcijami. Ampak takrat nas je učila Metka Krašovec, ki pa je bila bolj naklonjena figuraliki, in je tudi takšne provokacije niso motile. Zdi se mi, da sem prav zato, ker mi je šel malo v nos njen blagi, materinski pristop, še toliko raje risal vse tiste tiče,« ugotavlja danes.
Veliko nagcev, a seveda ne le njih, je narisal tudi v sodelovanju z revijo Pil Plus, ki nagovarja najstnike. Pri reviji je sprva delal le kot ilustrator, pozneje pa je skupaj z Ireno Duša Draž pisal tedenska nadaljevanja rubrike Seksikon, ki je pozneje izšla v knjižni obliki. Irena je pisala nasvete za dekleta, Izar za fante, hkrati pa je rubriko tudi ilustriral. »Sprva se mi je zdelo povsem mimo, da bi pisal nasvete za najstnike, ampak urednica je vztrajala, naj poskusim, in odziv je bil odličen. Pisala sva o konkretnih rečeh, o prsih, orgazmih, erekcijah, menstruaciji, in to čim bolj neposredno. Skušala sva krmariti med tem, da bi bila vulgarna, in med podajanjem nekih vljudnostnih floskul, ki nič ne povejo. Sčasoma pa se je začelo vodstvo založbe vtikati v vsebino, češ da gredo nekatere teme predaleč, in rubriko so za nekaj številk celo ukinili. Zanimivo je, da jih hkrati ni motilo, da so zadnjo stran časopisa razprodali komercialnim številkam 090,« pravi Izar, ki hkrati obžaluje, da je zaradi teh posegov zanimanje za rubriko pozneje nekoliko upadlo. Z Ireno sta na podoben način ustvarila še priročnik Vzgoja staršev, ki je pred nekaj tedni izšel v knjižni obliki, zdaj pa snujeta naslednji projekt.
Tisti, ki Izarja dobro poznajo, pravijo, da je eden najbolj radovednih in vsestranskih ljudi, kar jih poznajo, in da menda piše in riše hitreje, kot lahko beremo. Skoraj neverjetno se zdi, da je ob vsem tem sploh našel čas za popotovanja po vsem svetu ali pa za prevajanje, saj je v sodelovanju z Julijo Potrč prevedel Barthov roman Trgovec s tobakom. A sam pravi, da je njegov fokus precej bolj jasen, kot se zdi: »Rad bi razmišljal o zadevah in jih analiziral na najsplošnejši možni način, kar mi omogoča filozofija, in rad bi risal stripe. To je to. Po naključju sem medtem prevedel tudi Barthov roman, ki sem se ga deloma lotil že v diplomi iz primerjalne književnosti, a je bil to najverjetneje enkraten projekt. Če že, bi se lotil le še kakšnega drugega njegovega dela, ker sem njegov velik občudovalec.«
Izar je te dni Ljubljano za leto dni zamenjal za katalonsko prestolnico, kjer bo v okviru postdoktorskega študija naprej razvijal svojo tezo o smehu. Tokrat se bo osredotočil na razvijanje mita, da so komedije usmerjene v promocijo ljubezni in plodnosti, in proučeval, kakšen odnos ima komika v resnici do spolnosti in spolnih vlog. V Barceloni ne miruje niti njegov stripovski alter ego, saj trenutno finišira tretje nadaljevanje stripa Metamorfoze, ki ga boste lahko že kmalu spremljali na zadnjih straneh Mladine. »Prvi del Metamorfoz je bil objavljen v Beštijah in govori o zadnjih dneh v življenju racmana, ki ga ustreli mačka, pri čemer on ne ve, zakaj je to storila. Drugi del stripa je bil predlani objavljen v Mladini in racman se je v njem spominjal svojih počitnic v Sloveniji. Zdaj pa se v Mladino vračam s tretjim delom. Ta bo šel še globlje v preteklost in v bistvu bo zgodba o njegovem otroštvu,« je za zdaj še skrivnosten Izar. Kljub temu je pričakovati, da se bomo ob branju stripa tudi smejali in s tem vsaj poskušali odkrivati bistvo vsega.