Boštjan Gombač: "Vse je glasba"

»Vse je glasba,« ste nedavno rekli. Kaj je za vas, profesionalnega glasbenika, glasba in kako jo doživljate?

Po teoriji je lahko vsak šum, vsak zbir zvokov, ni nujno, da jih proizvajajo inštrumenti ali gibanje človeških glasov - vse je lahko glasba. Če pa govorimo o glasbi, kot jo poznamo, se pravi zvoki, ki jih izvabljamo s pomočjo glasu, glasbil in drugih zvočil, jo že od baroka lahko žanrsko opredeljujemo. Globlje, filozofsko, pa je glasbo zelo težko razložiti. To, da je vse glasba, sem povedal na predavanju mladim s posebnimi potrebami, ki drugače dojemajo svet. Na mizo sem jim igral neke ritmične vzorce. In noga je zvenela po svoje, imela je svoj intonirani zvok, se pravi frekvenco, neke svoje herce, kar v glasbi označujemo s tem in tem tonom. To bi torej že lahko sodilo v glasbo.

Nekateri pravijo, da je glasba univerzalni jezik?

Po eni strani to drži. Pred leti sem na gostovanju skupine Terrafolk na festivalu Fringe v Edinburgu imel priložnost igrati z indijskim glasbenikom. Iz svoje rutice je vzel bansuri flavto, sam sem igral na svoj inštrument. Drug drugemu sva lovila misli, kar je vedno fascinantno. Toda če govorimo o glasbi kot o univerzalnem jeziku, moramo biti previdni, kajti ljudstva imajo različne kulturne kode, sporazumevanje z glasbo pa je možno le takrat, ko jih glasbeniki poznajo. Vedno lahko igramo skupaj, ni pa vedno jezik komunikacije.

Če je po vašem »glasba najbolj abstraktna od vseh umetnosti, hkrati pa tako obširen medij, da je ''greh'', če glasbenik - umetnik - v ustvarjanje oziroma poustvarjanje ne da ogromnega dela sebe vanjo«, se zastavlja vprašanje, kaj pomeni za umetnika »dati vse od sebe«.

Če govorimo o poustvarjanju, se igra že napisana glasba. Nekaj, kar je točno določeno s tempom, tonaliteto, melodijo, ritmičnimi vzorci. V poustvarjanju si omejen, delovati moraš v okviru kompozicije. Vsak umetnik pa ima svojo interpretacijo tistega, kar je zapisano v notnem črtovju. Bach je svoje skladbe zapisal tako, kot je napisal, ampak vsak izmed poustvarjalcev njegove glasbe jo interpretira po svoje. Poljski pianist Artur Rubinstein je imel denimo neverjeten občutek za fraze v že napisanih in točno določenih skladbah. Tudi v Mozartovi glasbi so ornamenti, okrasi, ki jih lahko zaigraš na zelo različne načine, ampak pristop je podoben jazzovski improvizaciji. Mojstri klarinetne glasbe igrajo njegove skladbe na podoben način kot jazzovski glasbeniki, se pravi improvizirajo in nimajo vnaprej določenih ornamentov. Jih vadijo, na koncertu pa lahko zaigrajo določen okrasek ali pa ne. To je ta presežek v poustvarjanju. Po drugi strani pa za vsako zvrst glasbe veljajo določena pravila, ki se jih je treba obrtniško priučiti. Za izvedbo kakovostnega jazza ali indijske glasbe so potrebna leta vaje. Škoda pa je, če kot ustvarjalec vztrajaš le v enem žanru, saj lahko ogromno zamudiš.
Mene navdihujejo predvsem različni zvoki, glasbila in zvočila. Ne želim si biti virtuoz na vsakem glasbilu, ampak vsakega uporabim v prid tiste muzike, ki takrat nastaja. Če bi namreč hotel na trobento zaigrati Čmrljev let Rimskega - Korsakova, bi moral vaditi pol leta po šest do osem ur na dan, da bi speljal. Morda celo leto. Ampak to ni moj cilj. Na trobento bom zaigral, če bom želel imeti ta zvok, dva ali tri tone v kompoziciji, na jam sessionu ali na koncertu.

Kako pravzaprav pristopite k sodelovanju pri nekem glasbenem projektu?

Največkrat je koncept že izdelan. Harmonikar Bratko Bibič ima svoje kompozicije in vmes so dogovorjeni momenti improvizacije. Toda nikoli se ne ve, kaj se bo zgodilo na koncertu, ker je vedno drugače. Katalena se je začela kot enkraten projekt šestih glasbenikov iz različnih glasbenih voda. Boštjan Narat nas je odpeljal v Belo krajino, da bi priredili nekatere ljudske pesmi, in čeprav je imel Boštjan komade že narejene in jasen koncept, smo z improvizacijo ustvarili svojo zvočno podobo. Spet poseben je Los Hermanos Muy Simpaticos, trio, ki ga sestavljamo kontrabasist Žiga Golob, tolkalec Blaž Celarec in jaz na klarinetu, torej brez akordičnega inštrumenta. Nastopamo brez vnaprejšnje vaje ali priprav, improviziramo na osnovi nekega glasbenega motiva. Pristopi v projektih so torej različni. Zanimiva so tudi sodelovanja s tolkalcem Zlatkom Kavčičem. Letos sva imela dva nastopa in odločila sva se, da pred špilom ne vadiva skupaj in celo da na koncert prineseva vsakič druga glasbila. Tako smo pred leti delali z Bast kolektivom na Metelkovi, kjer smo imeli mesečne »burn out« večere eksperimentalnega psihedeličnega rocka. Gre za eno izmed najtežjih disciplin, saj lahko začnemo zelo hitro težiti, se ponavljati.

Pa je odgovorno do publike, če skupina »le« improvizira?

Je, ker sicer improviziraš, vendar ne gre za brezizhodno improvizacijo, da bi ne vedel, kam vse skupaj pelje in kje si začel. Vedno imaš namreč v glavi strukturo ali pa misel nekega dialoga, pogovora med tremi, štirimi, petimi ali šestimi ljudmi, ki nastopajo. Muziko se namreč, tako menim, igra z ušesi. Je kot pogovor, okrogla miza, kjer ti ne boš dve uri govoril, ampak boš pustil tudi drugim povedati svoje o neki ideji in o tem, kako jo speljati.
Včasih se čudim nekaterim izvrstnim jazz ali folk glasbenikom, ki vedno in tako rekoč na isti način preigravajo iste komade. V Buenos Airesu sem denimo srečal virtuoza na portugalski kitari, vendar je igral le naučene komade. Škoda, kajti tako ne dosežeš »pogovora« v glasbi. Prvič se vidimo v življenju, morda se ne bomo nikoli več, in zato me vedno zanima, kaj ima glasbenik »povedati«. Priključi naj se igri, igrajmo se skupaj, kot se igrajo mulčki v peskovniku. Zato je zelo pomembno poslušati drug drugega. Fajn je tudi presenečati. So pa tudi profesionalci in ljubitelji glasbe, mi smo jih poimenovali z jazz policaji ali pa folk policaji, ki mislijo, da je predpisani način edini način igranja. Tudi Katalena ima ta problem, kajti znanstveniki, ljudje, ki se morda ukvarjajo na drug način z ljudsko glasbo, menijo, da jo mi skrunimo. Ampak mi nikoli nismo rekli, da igramo na tradicionalen način. Ker že rock zasedba nima tradicionalnih glasbil. Mi igramo svoje videnje, svoje slišanje, svoje predrugačenje.

Kako ste postali fen irske glasbe, kar vas je očitno spodbudilo, da se posvetite tudi etno glasbi?

V srednji glasbeni šoli sem nekaj časa sodeloval v različnih pihalnih orkestrih. Potovali smo po tujini. Med drugim tudi na Irsko. Čeprav sem v štirinajstih dneh gostovanja na Irskem kar nekaj dni ležal bolan v postelji, pa sem občutil vonj Irske, njen zven, obilo zelenja in hribčkov, kar me je spominjalo na Slovenijo. Takrat sem si nabavil prvo tin whistle, kositrno piščal in počasi začel igrati po svoje. Potem sem odkril Giora Feidmana, ki je bil dvajset let v izraelski filharmoniji klarinetist, in ko je zapustil orkester, je začel igrati klezmer glasbo, glasbo srca, kjer klarinet res privede do smeha, joka, do različnih čustvenih stanj. To me je tudi pritegnilo.

Torej vpliva na izbiro glasbenih preferenc iracionalen moment?

Vsi smo si različni, vsak ima drugačno lobanjo, ušesa, čutila in naravno je, da vsak drugače sprejema frekvence. Isto frekvenco midva zaznavava vsak na svoj način. Vsak ima svojega notranjega kritika, ki ti naježi kožo, dvigne kocine pokonci. To je najboljši kritik. Ni nujno, da slišiš ta zvok, včasih je dovolj, da te doseže prava frekvenca. Včasih je dovolj, da samo pomisliš na neki dogodek, ki ti kot Proustove magdalenice obudi zvočni spomin.

Vaš prvi odmevni etno band je bil Terrafolk. Zakaj ravno etno?

S kitaristom Danielom Černetom sva se odpravila na Novo Zelandijo snemat material za Terro Mystico. Tja sva šla kot progresivna rock glasbenika, vrnila pa sva se kot folk glasbenika. Na ulicah sva igrala material, ki smo ga potem uporabili s Terrafolkom. Ko smo hodili na turneje, sem v Londonu, na Škotskem in na Irskem kupoval glasbila, predvsem njihove piščali. Vseh variant in tonalitet. Teh instrumentov se nisem učil, ampak sem se jih priučil sam. Ravnal sem po občutku, nisem kupoval not, ampak sem oblikoval svoj stil. Danes imam različnih glasbil in zvočil že čez dvesto.

Kaj pa menijo tuji etno glasbeniki, ko slišijo vaše igranje?

Predlani sem igral z Johnom McSherryjem, ki je eden najboljših glasbenikov na uilleann pipes, irskih dudah. Fenomenalen inštrument. Tudi akorde lahko igraš na njih. McSherryja sem takrat predlagal kot gosta za Festival Maribor, sam pa sem ob tej priložnosti uglasbil Slomškovo Večernico. Prišel je k meni in mi povedal, da ne zna brati not. Pa je še kot mladoletnik zmagoval na festivalih irskih igralcev na dude. Takšna srečanja so za glasbenike vedno dobra šola. Spoštovanje med nami pa je samoumevno.

Vendar je mogoče opaziti razliko v odnosu do glasbe med njenimi »ljubiteljskimi« akterji, da tako rečem, in pa profesionalci, ki so v orkestru.

Mislim, da imajo »ljubitelji«, če uporabim vaš izraz, pogosto celo bolj profesionalen odnos od večine profesionalcev ali pa orkestrašev. Ker jim ustvarjanje in poustvarjanje pač ni vsakdanjik, tlaka. Niso dvajset let v orkestru. Ta vsakdanji trening je sicer super, ampak ta količina glasbe, ki jo morajo preigrati, ta hiperprodukcija, je neznosna. In če si član orkestra, imaš zelo malo besede pri izbiri programa. Tako kot igralec v igralskem ansamblu ne. Delaš dva ali tri mesece z režiserjem in furaš njegovo idejo. Potem pride drugi režiser, z drugim tekstom, z drugo idejo, ki je zanj absolutna.

Pa takšna pozicija ubija ustvarjalnost?

Ne, le sam jo ubiješ. Tvoja odločitev je, če se zaposliš v orkestru. Jaz sem službo v orkestru Slovenske vojske zavrnil. Ta svoboda sicer ni zastonj, imam pa možnost izbire, s kom bom delal in kaj bom delal. To je največja svoboda.

Ki vam omogoča ustvarjanje v sproščenosti?

Če si v ansamblu, veljajo pravila in zapovedani odnosi. Če tega ni, če se v njem ne razume šest ljudi med seboj, potem so lahko še takšni virtuozi, pa bo glasba trpela. Ni nujno potrebne iskrice, ki bi omogočala, da bi publika doživela presežek. Le odigrano je.

So pa tudi bendi, kjer so konflikti sestavina ustvarjalnosti?

Ja, takšen primer so Rolling Stonesi in Eaglesi, ki so skregani med seboj, ampak na odru delujejo kot najboljši prijatelji in profiji. Ko pa so ustvarjali, zagotovo niso bili skregani med seboj. Presežek v glasbi je odvisen od vsakega benda posebej. Ko smo vsi skupaj, pride ven stereo zvok, za katerega smo vsi odgovorni. Za ta, en samcat zvok. Ego je treba odpraviti. Če ni skupne vizije, če nismo vsi zanjo, potem je bolje, da gre vsak svojo pot. Na silo se v glasbi pač ne da delati. Vsi smo del tega zvoka.

Tudi v Sloveniji je opazno vračanje k etno zakladnici v obliki folk revivala. Tudi med mladimi glasbeniki. Zakaj? Je etno glasba res tako inspirativna?

Praktična je. Zanjo ni treba plačevati avtorskih pravic. To bi moral sicer povedati na koncu, kajti gre za enega izmed zadnjih razlogov. Je pa ljudska zapuščina zares bogata in super se mi zdi, da so Trutamora Slovenica, Trinajsto prase, Istranova in Kurja koža s tradicionalnimi glasbili publiki dali poglobljen uvid v to zapuščino. S predrugačenjem te glasbe ponujamo nekaj novega. Vse je dovoljeno in avtorjev pristop k tej tematiki je njegova kreacija. To se da narediti z vsako glasbo. Tudi Miles Davis je nekoč dejal, da nima nič proti sintetizatorjem zvoka, ampak proti ljudem, ki ga uporabljajo na napačen način. Pri nas se zdaj s tem ukvarjajo tudi Katice, Brina, Katalena, Vruja, Volk Folk, projekt Sounds Of Slovenia, Petzapet in zdaj, Jararaja, pa še bi lahko naštevali. Fino, saj bo morda tudi kak mladi človek spoznal, da je to zanimivo. Je pa problem, ker se izgublja inštrumentalni zvok ljudske glasbe, kajti izumirajo glasbila, ljudski godci in ljudje, ki znajo delati ta glasbila. Mislim na trstenko in žveglo, ki ju sicer zdaj obujamo, saj bi bila škoda, če bi to izgubili. Kajti veliko lažje je zbrati pet ali šest ljudi in poustvariti eno največjo posebnost - večglasno petje. Od štiri- do petglasno. Na drugi strani pa se zvok inštrumentalne ljudske glasbe ne da poustvariti brez potrebnih tradicionalnih glasbil.

Toda velika večina ljudi je prepričana, da je zvočna identiteta slovenstva harmonika.

To je nemško glasbilo, ki je k nam prišlo tam nekje v drugi polovici 19. stoletja. Veliko ljudi tega ne ve. Imamo pa na Slovenskem na tisoče harmonikarjev, a šele pred nekaj leti smo dobili na Akademiji za glasbo oddelek za harmoniko. Pa mislimo, da je naša.

Pravijo celo, da je harmonika »fašističen« inštrument, saj je uničila veliko starih melodij, ker je uglašena tako, da ni mogoče nanjo zaigrati starih napevov.

Harmonika je bila nekoč to, kar je danes sintesajzer. Lahko si igral večglasno, basovsko, ritmično, lahko si pel zraven. Veliko ljudskih glasbil, ki so bila drugače uglašena, se niso ujela s harmoniko. Za to pa ni kriva harmonika, ampak ljudje. Tradicionalna instrumentalna ljudska glasba izginja zato, ker do smrti Frana Laporška, izdelovalca trstenk, nismo vedeli, kaj pravzaprav imamo. Trstenka je namreč ena izmed najbolj unikatnih panovih piščali. Upodobljena je že na vaški situli.
Drugi tipično slovenski instrument je žvegla. Igrali so jo skupaj s trstenko. Žvegla je lesena prečna piščal z luknjicami in jo včasih radi zamešamo z drumlo. Slovenija je še posebej zanimiva po ljudskih inštrumentih. V obmejnih krajih je veliko zanimivosti. Iz Bele krajine so znani tamburaši, v Prekmurju spet obujajo cimbale, ki so tudi že v šolah. Istra je fascinantna, včasih je bila slovenska, hrvaška in italijanska Istra, tudi glede glasbil. Zdaj se ta glasba povsod revitalizira, tudi v glasbenih delavnicah. Žal pa na nacionalni ravni ne premoremo potrebne institucije za ljudsko petje in glasbila, ki bi se strokovno ukvarjala z revitalizacijo tega narodnega bogastva.

Pa saj imamo Glasbeno narodopisni inštitut, ki je celo nekoč kritiziral sodobne slovenske »ljudske« skupine, da ne igrajo prave ljudske glasbe. Kaj jim odgovarjate?

Da igramo svoje videnje, slišanje in svoje predrugačenje, če smem spet uporabiti besede Boštjana Narata. Narat na vsakem koncertu pove, kdo smo in da igramo slovensko ljudsko glasbo na svoj način. Smo Katalena, imamo svoj zvok, imamo rock glasbila, kitare, bas, bobne, klaviature.

Ampak v kontekstu ohranjanja pristnega izročila, je vaše predrugačenje protislovno.

Lahko bi reševal svet, imam veliko željo, da bi ga spremenil, pa ga naenkrat ne morem. Smo pa morda lahko spodbuda mladim, ali pa komu drugemu, da uvidijo vse razsežnosti v ljudski glasbi.

Kako ustvarjalni so slovenski glasbeniki? Iščejo svoj glasbeni izraz ali se le zgledujejo po tujem? Nastaja »v garažah« zanimiva sodobna slovenska glasba, pa je ne poznamo?

To zadnje drži. Ampak v zadnjih letih se je pokazalo, da imamo veliko perfektnih jazz glasbenikov. Na srednji glasbeni šoli so odprli tudi študijski oddelek za jazz. Naši imajo danes možnost videti svet, kar je dobro za umetnika. Fajn je videti svet, druge kulture, drug jezik, spoznati druge energije, če hočeš biti ustvarjalen. Tudi razmišljaš drugače, postaneš odprt v svet in do novih glasbenih spoznanj. Pravi umetnik ne more biti fahidiot in riniti le eno, svojo špuro, četudi je zanj to pravica in resnica. Ljudje, s katerimi se družim, so perfektni glasbeniki. Kar pa slišimo na radiih in na televizijah, je poneumljanje ljudi. Pa uredništva imajo možnost izbire, vendar se ne odločajo skladno z merili kakovosti, ampak le biznisa in tega, kar jim svet narekuje. V isti sapi pa govorijo, da ni dovolj kakovostne slovenske glasbe. Ni res. Samo malo se je treba pomujati in jo najti. Že v prvi trgovini s ploščami je mogoče kupiti plošče 20 nadvse kreativnih slovenskih izvajalcev. Zdaj na primer Roberta Jukiča z novo ploščo itd.

Pa postaviva vprašanje drugače: Je v Sloveniji še dovolj poslušalstva, ki zna poslušati kakovostno glasbo, ali se mu morate glasbeniki približati s posodabljanjem glasbene zapuščine, da bi lahko izpostavili stik s širšim občinstvom?

To ni potrebno. Na srečo imamo odlične festivale. Festival Maribor, Festival Ljubljana, Druga godba, Lent, Cerkno jazz festival, ki je v zadnjih petnajstih letih zrasel iz nič. V Cankarjevem domu imamo glasbe sveta in Cankarjeve torke. Tu je Brane Rončel, ki je pripeljal vrhunske jazz glasbenike v Slovenijo. Možnost izbire je pri nas velika. Imamo publiko, ki zna ceniti, kar delamo.

To pomeni, da zabavljaški bend ni pogoj za stik s publiko?

Če je energija med glasbeniki, bo iskrica med njimi zelo hitro preskočila na publiko. Lahko pa si tudi preračunljiv, manipuliraš z občinstvom in ustvarjaš jok. To smo nekoč naredili s skupino Terrafolk. Po dveh urah vesele glasbe smo jih zaprosili, naj na koncu ne ploskajo, ampak vzamejo glasbo s sabo. Aplavz je namreč protislovna stvar. Po eni strani je to nagrada izvajalcu, po drugi strani pa je tudi totalna zvočna agresija po skladbi. Skladba bi lahko izzvenela povsem drugače, lahko bi jo podoživeli, če bi lahko nadaljevali v tišini. To je zelo pomembno. In takrat se je publika jokala. Ker so bila čustva tako močna.

Je bila to instrumentalna skladba?

Da. Če bi bil vokal, bi bilo še hujše. Takrat še nismo imeli pevke in basistke Kate Hosking, ki je odpela romunski komad iz filma Nori tujec/Gadjo dilo. Prekrasen komad.

Slovite po sproščenosti na odru. Ste tak človek, vas glasba tako sprosti ali pa tudi malce igrate?

Ko si na odru, ko si v realtimu, publika vse vidi in čuti. Ko zapoješ, ljudje opazijo, ali je tvoj vokal utrujen, ali si žalosten ali vesel. Tega ne moreš skriti. Na gledališkem odru so drugačne zakonitosti kot na glasbenem. Je pa tudi nekaj podobnosti. Ko si na odru, si lahko privoščiš več, kot če si v publiki. Kontakt, ki ga vzpostaviš s publiko, je bistven. In tudi pravila so, kako se je treba obnašati na odru. Včasih se zgodi, da se kdo spozabi in med stavkom ploska, ampak zakaj ne? Če je res vrhunska izvedba, je opravičljivo. Za ignoranco pa ni opravičila. Ampak pravila obnašanja na odru so ustaljena. In če greš mimo teh okvirov, se zelo hitro povežeš s publiko. Ko prideš na oder in mimo mikrofona z nasmehom rečeš: »Dober večer, kako ste kaj,« je to izven teh pravil. To delajo tudi veliki glasbeniki.
Vsi ljudje nosimo maske. Tudi v zasebnem življenju. Skrivamo se za njimi. Toda ko si na odru, je tisto, kar se na odru zgodi, takoj resnica. Tudi če je laž, je resnica. Prijatelj in producent Janez Križaj lepo pravi, da reklamo za zobno pasto vidiš sedemkrat in je laž, osmič pa te že prepriča in jo greš kupit. Na odru pa je ta »laž« takoj resnica, ni blefa, ali pa ga vsaj ne bi smelo biti. Mnogi naši glasbeniki pa se skrivajo za masko in jo kažejo ljudem, ker naj bi jim bila všeč. Eden redkih, ki je bil pošten do samega sebe in do poslušalcev, je bil pokojni Brendi. On je rekel, da ve, kaj je ljudem všeč, zato pa dela takšno glasbo.

Že, ampak v Sloveniji je vse preveč glasbenikov, ki pravijo, da delajo glasbo za ljudi.

Ljudje živijo iz dneva v dan, služba in dom, nedelja pa je rezervirana za govejo župco z nudlji, mogoče meso iz juhe in tenstan krompir. To so ustaljene navade. Zraven gre tudi takšna glasba. Ljudje so zadovoljni s tem. Morda se bojijo drugačnosti, jih niti ne zanima, kaj se dogaja zunaj njihovega plota in vasi. Zaplankanost. Bilo bi pa super, če bi poznali tudi drugo muziko. Da bi poslušali Roberta Jukiča s Krampom ali pa Pata Methenyja, Jamieja Safta, Johna Scofielda, Hermeta Pascoala, Vaska Atanasovskega. Vsaj kdaj na radiu, da bi jih slišali. Zagotovo bi rekli, kako fajn je ta muzika, in se vprašali, kaj pa je to. Oni pač ne bodo šli v trgovino s ploščami in kupili nekaj, česar ne poznajo. Saj tudi v indijsko ali tajsko restavracijo ne gredo, da bi poizkusili nekaj drugega. Gre za odprtost navzven in željo po spoznavanju novega in drugačnega.

Toda brez prilagajanja »okusu« publike, tudi na račun nižjih kriterijev za kakovost, menda svobodnjak z glasbo ne more preživeti?

Se da. Poglejte Elevators, kjer delujejo legendarni glasbeniki kot Jani Hace, Robert Pikl, Sergej Randželović in Davor Klarić, pravi genialci, njihove skladbe vrtijo tudi radijske postaje. Njihova glasba je zelo poslušljiva in kakovostna. Ne poneumlja z nekimi banalnimi teksti tipa »Zaljubil sem se, šla sva v Piran« itd. Se pravi, da se da, in želim si le, da bi čim več glasbenikov delalo tako kakovostno glasbo. Moralo pa se bo premakniti komu tudi kaj v glavi. Poglejte le primer z Emo. Hoteli so imeti kakovost, povabili so nekatere glasbenike, da pripravijo skladbe, in nato so trem skladbe zavrnili, češ da so preveč kakovostne. Prav je imel pokojni basist, profesor kontrabasa Luciano Bole, ki je rekel: »Glasba je zelo lepa zadeva, ampak vse, kar je okrog glasbe, je pa lahko zajebano.«