Srećko Horvat: "Brez samokritičnega odnosa do samega sebe se ne razvijaš."

Horvatova življenjska zgodba, ki je po njegovih besedah botrovala njegovemu ukvarjanju z aktualnimi družbenimi vprašanji, se sliši kot kakšen roman Johna Irwinga. Njegova družina je do leta 1991 živela v Nemčiji, starši, oba ekonomista, pa so prehodili dolgo pot od navadnega delavca do svetovalca v bankah. Po osamosvojitvi se je družina vrnila na Hrvaško in odprla verigo butičnih trgovin z oblačili. Ni šlo in bankrotirali so. Nato so se na Velebitu začeli ukvarjati z kozjerejo, pa spet ni šlo. Namesto koz so nato kupili sto ovac. Pa se tudi tokrat ni izšlo. Konec srednje šole, ko se je Horvat že budil kot mladi intelektualec, je bil tudi sam pastir na Velebitu. O tistem času pravi: »To je zanimivo tudi teoretsko, saj človek, če bere razsvetljence, vedno bere o ''vračanju k naravi'', kako je to lepo, kako lepo je živeti z naravo, a narava sploh ni tako lepa. Okrutna je in v resnici zaradi medvedov, ki so zaščiteni, lahko končate v zaporu, če ga ubijete. Vseskozi ste pod eksistencialno grožnjo.«
Tudi osebne življenjske izkušnje, vzponi in padci, so zaznamovale Horvatovo misel in njegov pogled na svet. Kot pravi sam, je na lastni koži izkusil, kaj lahko povzroči kapitalizem, in se odločil, da ga bo skušal razumeti, hkrati pa iskal nove načine sobivanja.

Izjava o kuharju je seveda šala, a v vsaki šali je zmeraj tudi nekaj resnice. Hočem opozoriti na to, da mladi danes živijo v razmerah, ko so prisiljeni sprejeti več identitet. Živijo v razmerah prekariata. Tudi sam nimam stalne službe. Nezaželen sem zaradi stališč, ki jih zagovarjam. Po drugi strani pa je vprašanje, ali bi na Hrvaškem lahko počel to, kar počnem in govorim, če bi bil v službi, če bi imel stalno pozicijo. Nihče izmed nas mladih danes ne ve, kaj bo počel čez pet let, kakšno delo bo opravljal. Takšna je pač narava sistema, v katerem živimo. Starejši intelektualci, če me že sprašujete o njih, pa povsod na območjih nekdanje Jugoslavije, vsaj velika večina njih, jemljejo sami sebe preveč resno. Narobe. Če namreč hočeš imeti zdrav odnos do samega sebe, do svojega dela, moraš imeti tudi do sebe določeno distanco in se ne smeš jemati preveč resno. Brez samokritičnega odnosa do samega sebe se ne razvijaš. Za tem bolehajo stari intelektualci.

Trdite, da starejši živijo za miselnimi obzidji, ki so si jih sami postavili?

Tako nekako. Pa ne vsi, kajti tudi med njimi so misleci, ki zmorejo priznati svojo zmoto. Ki ne jemljejo vsega, kar so kdaj zapisali, za sveto. Michel Foucault je proti koncu svojega življenja na novinarkino vprašanje o tem, kako lahko danes trdi nekaj, kar je diametralno nasprotno od tistega, kar je trdil pred desetletji, odgovoril, da s tem dokazuje svoj teoretični in miselni razvoj. Mirne duše lahko rečem, da večina naših intelektualcev, pa ne le starejših, svoje delo razume kot nekaj za vedno dano, monolitno. Zato niso sposobni novih prebojev v razmišljanju. Zelo redko boste slišali koga priznati, da je pred tremi ali štirimi leti storil napako in da danes ne bi več podpisal tistega teksta. Sam bi denimo eno knjigo, ki sem jo izdal pred leti, prvo sem objavil pri dvaindvajsetih, danes napisal drugače. Večina ljudi ne razmišlja tako. Držijo se svojih starih presoj. Mislijo, da bi s priznanjem napak iz preteklosti izdali ves svoj teoretični habitus.

Gre za neke vrste eskapizem, beg od resničnosti. Z njim pa je v precejšnji meri zaznamovana zdajšnja mlada generacija.

Drži. Mladi danes gledajo Big Brotherja, a tudi za raziskovalca je to početje teh mladih precej dolgočasno. Zato bi morali usmeriti svoja raziskave drugam, na tiste mlade ljudi, ki ne sodijo med eskapiste. Mislim na tiste mlade na območju Balkana, Španije, Grčije in s trga Tahrir v Kairu, ki se upirajo. Ne zadostujeta jim ne televizija, usodo želijo vzeti v svoje roke. Kar se dogaja na obalah Sredozemlja, na Bližnjem vzhodu, med mladimi na Hrvaškem, v Beogradu in v Makedoniji, zanika tezo o eskapizmu.

Študentski nemiri so navadno kot nevihta, ki se poleže, življenje pa nato teče po starem. Ali se ni prav to zgodilo v Zagrebu?

Ne povsem. S študentsko blokado v letu 2009 in zdaj z gibanjem Pravo na grad (Pravica do mesta) so mladi začeli tematizirati eno od univerzalnosti posttranzicijskega obdobja - privatizacijo javnega prostora. Gre za upor proti privatizaciji javnih površin v mestih, kar pa ima širše razsežnosti. V Zagrebu in v celotni Hrvaški nastaja alternativno gibanje, začelo pa se je dejansko s študentsko blokado nekaterih fakultet, kjer so mladi aktualizirali vprašanje privatizacije izobraževanja. Danes je tematika širša. Zgodba je zajela problem privatizacije hrvaškega elektrogospodarstva, privatizacijo hrvaških gozdov in voda. Gibanje je usmerjeno proti privatizaciji teh gospodarskih segmentov in naravnih danosti. Gre za upor proti ironiji oblastnikov, ki se najbolj kaže v besedah hrvaškega ekonomista, nekdanjega finančnega ministra in zdajšnjega svetovalca Jadranke Kosor, predsednice vlade, ki je v Manifestu za drugo hrvaško privatizacijo zapisal, da to »delo, ki smo ga opravili na področju privatizacije v devetdesetih letih, ni bilo lahko in ga nismo mogli končati brez madežev na obleki«. Ti madeži pa so oropane in zdaj privatizirane tovarne na Hrvaškem. Gibanje mladih, pa ne le mladih, ki se je zdaj začelo na Hrvaškem, je usmerjeno proti političnim elitam, ki bi rade nove reforme ponovno speljale na plečih navadnih ljudi in zdaj še pod okriljem Evropske unije.

Toda množični protesti na zagrebških ulicah in trgih so potekali le nekaj časa v marcu. Kaj se je spremenilo, kakšni so odzivi med ljudmi?

To vprašanje bi zahtevalo zelo dolg odgovor. Po teh marčnih protestih smo bili navdušeni, kajti zdelo se je, da se končno dogaja nekaj velikega. V Zagrebu je bilo takrat vsak dan od 10 do 15 tisoč ljudi, ki so protestirali na ulicah. V resnici so se protesti začeli kot projekt desničarskih skrajnežev, ki so se spopadli s policijo, potem pa se je dogajanje spremenilo v nekaj, kar bi lahko pogojno poimenovali z »levimi«, dejansko pa so bili to protesti za alternative. Ljudje so na ulicah nosili protikapitalistične transparente. Ti protesti so bili strukturirani podobno kot nekoč tisti v Beogradu, ko so protestniki s pohodi želeli spodnesti Miloševićev režim. V Zagrebu pa smo šli še korak dlje, ker so bili protesti tudi pred sedeži velikih podjetij, predvsem Agrokorja, ki je velik igralec. Jeza protestnikov je bila usmerjena tudi na medijske korporacije, ki cenzurirajo celotno situacijo podjetniških partnerstev in jih reklamirajo.

Toda protestne akcije so se ustavile ali pa so jih zaustavili?

Da, v nekem trenutku so se protesti na ulicah prenehali. Devetdeset odstotkov ljudi, ki so protestirali, je bilo »navadnih« državljanov, ki se niso opredeljevali ne za levico, ne za desnico, ampak so opozarjali, da tako, kot živijo zdaj, ne morejo več. To so v resnici vsi tisti ljudje, ki se danes v Španiji imenujejo »indignirani«, ogorčeni. To so ljudje, ki tako kot tisti v Grčiji, protestirajo na ulicah in trgih zaradi vladnega varčevanja na njihov račun. Enako je bilo na Hrvaškem. Protesti so bili nato zaustavljeni. Tudi hrvaška oblast je strateško modro ravnala - to Marcuse imenuje »tolerantna represija« - saj se policija ni spopadla s protestniki, računajoč, da se bo gibanje v nekem trenutku iztrošilo. Zdaj, po nekaj mesecih, se na Hrvaškem uveljavljajo nove metode političnega boja. Ne protesti na ulicah, ampak se gibanje povezuje z delavci, skupaj se lotevajo konstruktivne kritike sindikatov, ki so popolnoma odpovedali v svojem poslanstvu. Kakšne bodo posledice, ne vem. Sicer pa so se šele sedaj pokazale prave posledice študentskih protestov v letu 2009. Takrat je le peščica profesorjev na zagrebški Filozofski fakulteti sestankovala s tisoč študenti. V teh dneh stavka Filozofska fakulteta, nimajo izpitov, ker profesorji nasprotujejo komercializaciji študija. Pred dvema letoma so temu nasprotovali študentje, zdaj so tudi profesorji spoznali, da so imeli prav. Pridružili so se študentskim zahtevam.

Protesti mladih po Evropi potekajo z različno intenzivnostjo in imajo različne oblike upora. Vsem pa je skupna zahteva za več demokracije, kar so sicer zahtevali že študentje v svoji revoluciji leta 1968. Kaj je tokrat zares novega?

Mislim, da so sedanji protesti drugačni predvsem zaradi zahteve za uveljavljanje neposredne demokracije. Samoupravljanja, če hočete. Če so se gibanja v šestdesetih letih prejšnjega stoletja bojevala za več demokracije, so zdajšnja nezadovoljna s predstavniško demokracijo. V bistvu so proti njej, ker se je izjalovila. Dogajanje v Grčiji, v Španiji, v določeni meri tudi na Hrvaškem in v Egiptu, kaže na to nezadovoljstvo. Ubrati je treba novo pot tako, kot so jo pred štiridesetimi leti ubrali Joschka Fischer, Daniel con Bendit in drugi, ki so sicer na koncu pristali v tistem, proti čemer so se borili. V določenem smislu so sicer postali del političnega establišmenta, vendar na tretji, ali pa če hočete zeleni poti razvoja. Ta danes premika Evropsko unijo, vendar bo za uveljavljanje neposredne demokracije potreben še »dolgi marš skozi institucije«, saj je ne morete uvesti čez noč.

Pohod skozi institucije pa ni le dolgotrajen proces, ampak tudi poln neznank.

Toda hkrati je to edina pot, da nas ne doleti kaj hudega. Pred kratkim sem Samirja Amina, znanega egiptovskega ekonomista, vprašal, kaj misli o egiptovskih predsedniških kandidatih Amru Musi, nekdanjem voditelju Arabske lige, in Mohamedu El Baradu, do nedavnega generalnem direktorju Mednarodne agencije za jedrsko energijo. Kateri bo zmagal? Dejal mi je: »Srećko, ta vprašanja so v resnici povsem nepomembna. Na volitvah imajo dejansko le trije možnost za zmago - generali, muslimanska bratovščina ali pa kapital.« In ker je tako, kajti nobena od teh treh možnosti ni dobra, se bodo Egipčani morali še naprej zbirati na Tahrirju in ob novi predstavniški oblasti nenehno izvajati pritisk za spremembe. Dobro je, da so se leve politične stranke v Egiptu konsolidirale in oblikovale svojo koalicijo, ki naj bi skozi parlament spreminjala razmerja. Proces spreminjanja družbenih razmerij mora potemtakem teči skozi parlament in druge institucije in s pritiskom množic na Trgu Tahrir.

Tudi na Hrvaškem je potrebno gibanje, ki ne bo nikjer in hkrati povsod in bo sposobno takoj, če bo parlament odločal o kakšnem škodljivem zakonu, pripeljati na ulice tisoče ljudi, ki se bodo takšni nakani uprli. Hkrati pa potrebujemo v parlamentu radikalnejšo levo politično opcijo, ki se bo slišala v takšnih primerih. Če je ne bo, bomo imeli situacijo, podobno Italiji, Madžarski, Franciji, kjer desnica, celo skrajna, obvladuje parlament. Potrebujemo torej gibanje, ki bo sposobno takoj mobilizirati ljudstvo, in hkrati stranko poštenih in nepodkupljivih ljudi, ki bo delovala znotraj sistema in ga spreminjala.

Toda razlike so očitne: v severni Afriki je ljudstvo vstalo proti diktatorjem, v Evropi pa se dogaja nekaj drugega.
Ko postavljamo vse te upore in gibanje v isti kontekst, se sicer moramo zavedati razlik, ki jih omenjate, in vedeti, da nam je v Evropi težje, ker so soočamo z na videz nevidnim nasprotnikom - neoliberalnim kapitalizmom. Toda vsi diktatorji so bili, ali pa so še, partnerji zahodnega sveta, ki je investiral v njihove države in vzdrževal njihovo oblast. Tu pa sta izhodišče in stična točka dogajanja na trgih v severni Afriki in v Evropi. Tega dejstva ob analiziranju protestov ne smemo zanemariti. In zdaj državam, kjer so se osvobodili diktatorjev, grozi nova nevarnost. V Economistu, ki je sicer znan po zavzemanju za demokratizacijo in svobodni trg, sem nedavno našel oglas z naslovom »Pomagajte ljudem iz Tunizije«. Bral sem in se čudil, zakaj želi takšen časnik pomagati Tunizijcem. In kmalu sem videl, da je oglas v bistvu izjava skupine najbogatejših držav G8, ki so se prejšnji mesec zbrali na francoski rivieri in se sporazumeli o svežnju ukrepov za Tunizijo. Economist pa to na koncu »zapakira« v stavek »Invest in Democracy«, saj so v skupini G8, v Mednarodnem denarnem skladu in v Svetovni banki sklenili, da bodo začeli graditi tunizijsko demokratično državo na »trajnostnih institucijah«, kar je očitno izum velikih multinacionalk, saj po naravi stvari trajnostne institucije, karkoli si že mislimo pod njimi, blokirajo razvoj. Mladi v severni Afriki vedo, kako škodljiv je za njih sodobni neokolonializem, čeprav so imeli v rokah na demonstracijah i-phone in trdili, da hočejo »živeti kot mi«.

In na Hrvaškem?

Najprej je kazalo, da so marčni protesti proti Jadranki Kosor in proti Ivu Sanaderju, vendar je bil to konstrukt, ki so ga ustvarili mediji, ker jim je to ustrezalo. Množica transparentov in sporočil pa je kazala na kritiko sistema. Problem potemtakem ni v Jadranki Kosor ali Ivu Sanaderju, ki je trgoval z evropskimi političnimi elitami in bil deležen pohval, da ima boljši model razvoja kot Tuđman. Povrh tega pa še govori nemško in angleško, ima dobre manire in je znal parirati ljudem na večerjah. In če k temu dodam, da so ljudje nejevoljni zaradi dogajanj z banko Hypo Alpe Adria, ki je tesno povezana s korupcijo na Hrvaškem, potem ne smemo mimo dejstva, da je 90 odstotkov bank na Balkanu v tuji lasti. To so predvsem italijanske, nemške in avstrijske banke. Zato protesti na zagrebških ulicah niso bili namenjeni le našim politikom, ampak je šlo za sistemsko kritiko. In v tem kontekstu je treba govoriti tudi o odgovornosti Evropske unije in njenih elit. Da je pri tem svoj delež kritike dobil tudi predstavniški sistem v državi, predvsem pa saborski poslanci, je povsem razumljivo.

Če torej parlamentarni sistem danes več ne zagotavlja upravljanja javnih zadev na pošten način, bi morali »izumiti« kaj novega. Ga oblike neposredne demokracije lahko dopolnjujejo?

Dolgoročno, ampak res čez dolgo časa, se bodo ideje o neposredni demokraciji udejanjile. Zdaj pa bi nekatere oblike neposrednega odločanja, kot so referendum in različne oblike neposredne participacije ljudi pri odločanju, že lahko bolj uveljavljali. Nekateri moji prijatelji na Hrvaškem so že zdaj za temeljit zasuk, sam pa mislim, da moramo korak za korakom in z različnimi mehanizmi, kot so recimo v Estoniji uvedli e-glasovanje, povečati stopnjo participativne demokracije. Državljanske skupščine v nekaterih mestih že obstajajo in le legalnost jim je treba dati in jih vključiti v sprejemanje političnih odločitev. Na koncu tega uvajalnega procesa bi lahko postale prava alternativa predstavniški demokraciji.

Toda nekateri primeri, tudi referendumov, kažejo, da vendarle ne gre za enostaven proces. Državljani bi morali biti bolj izobraženi za sprejemanje odločitev, ki so pomembne za splošno dobro.

To je točno. Nedavno sem o tem razpravljal z enim izmed svetovalcev našega predsednika, ki je dejal, da živimo v iluzijah, ker hočemo neposredno demokracijo. Grobo me je zavrnil, češ da se hočemo vrniti v leto 1991, ko je sosed klal soseda, če parafraziram. Ljudje naj bi se takrat pokazali v najslabši luči in zato si ne moremo privoščiti neposredne demokracije. Torej je nevarno zagovarjati uveljavljanje neposredne demokracije zaradi zgodovinskih izkušenj, opozarjajo neoliberalci. Zato moramo najprej postati člani Evropske unije, saj naj bi bilo tako mogoče našo družbo bolj demokratizirati. In zatrjujejo, da ni mogoča neposredna demokracija, če pa niti predstavniške nimamo dovolj. Že v osnovi so takšne teze zgrešene. Padajo namreč v zanko, ki jo je dobro analizirala bolgarska sociologinja Maria Todorova v knjigi Imaginarni Balkan, po svoje pa jo perpetuira v svojih filmih tudi Kusturica, da živijo na tem koncu sveta nekakšni norci, ki bi vse poklali in posilili. Tako nas legitimirajo tudi v Evropski uniji.

Tudi za Evropsko unijo se je zdelo, da nosi v sebi emancipacijske potenciale na globalni ravni. Tudi kali neposredne demokracije. Ali ne vidite Evropske unije v tej luči?

To je dobro vprašanje. Ostajam pri ideji Evrope. Namerno pravim Evrope in ne Evropske unije, kajti treba je dodati, da je Evropska unija, že od Skupnosti za jeklo in premog naprej, tvorba, ne nujno neoliberalna, ki ne služi toliko ljudem kot kapitalu. Danes je jasno, da je svoboden pretok kapitala najmočnejši element EU, vse drugo je temu podrejeno ali pa sploh ne obstaja. Tudi v ekonomskem pogledu je Evropska unija propadel projekt, kar kaže dogajanje v Grčiji in v Španiji. V EU sta samo dva močna igralca - Nemčija in Francija. Odnos Nemčije do Grčije je katastrofalen, saj je aktivno sodelovala v grškem propadu. Evroobmočje praktično ne obstaja več. Nekateri vidni ljudje svetujejo Grkom, naj se umaknejo iz njega in si vrnejo drahmo. Ne le na ekonomski ravni, ampak tudi na ravni varovanja človekovih pravic, Evropska unija ni zmožna napredka. Dovolj razlogov za premislek o EU, ki pa je vendarle ne smemo opustiti, vendar pa je treba več razmišljati o možnostih tesnejšega sodelovanja na regionalni ravni, denimo sredozemski, da bi se s čim manj škode izognili morebitnemu razpadu EU.

Povrniva se k protestom. Nekateri pravijo, da sta z Igorjem Štiksom pobudnika upora, saj ste napisali celo knjigo Pravica do upora. Je bil vaš vzor tekst Stephana Hessla?

S književnikom Igorjem Štiksom pogosto sodelujeva. Knjigo Pravica do upora sva objavila pred Hesslom. Skozi najin pogovor pa je več kot očitno, da imamo pravico, ne le razloge, do upora. Če pa že govoriva o Hesslu, sodim, da je v njegovem delu kar precej naivnosti, njegova knjiga pa je bila deležna takšne pozornosti predvsem zaradi simboličnega kapitala osebe, ki jo je napisala. To je 93-letnik, ki je bil član upora med drugo svetovno vojno, ki je bil soavtor Univerzalne deklaracije o človekovih pravicah in podobno. V njegovi knjigi so stališča, ki jih midva s Štiksom, pa tudi Žižek in Chomsky, že dolgo zagovarjamo. Nekateri avtorji trdijo, da je Hessel vplival na najnovejše proteste. To tezo ponavlja tudi Costas Douzinas v Guardianu, kjer trdi, da so indignadosi svoje ime prevzeli iz Hesslove knjižice. Popolnoma napačno, kajti indignadosi so obstajali že prej, pred Hesslom. Drugi avtorji spet trdijo, da so se začeli protesti v Egiptu po sežigu demonstranta v Tunisu, kar naj bi učinkovalo kot bumerang. Ne uvidijo pa, da obstaja v Egiptu to gibanje že deset let, da je v tej državi ogromno stavk in že dolgo razvito študentsko gibanje. Vsega tega ni mogoče zožiti na Hessla, čeprav se sliši simpatično, vendar je daleč od resničnosti.

Še zmeraj niste odgovorili, kakšna je vaša vloga v teh procesih na Hrvaškem.

Težko odgovorim. S Štiksom nisva nikakršna ideologa. Povod za najino knjigo je bila študentska blokada leta 2009, kar sva povezala z drugimi univerzalnostmi in bojem proti komercializaciji in privatizaciji šolstva in vsega ostalega. Gre za refleksijo na to dogajanje. Toda moje konkretne vloge v teh procesih ne želim razkriti niti v Mladini. »Sovražnik vedno prisluškuje. Sovražnik nikoli ne spi,« pravijo. Organiziranje protestov je težka in kompleksna naloga, kajti ne gre le za izbiro transparentov na čelu kolone. Sam se ukvarjam z nekakšnim globalnim omreževanjem. To delam s subverzivnim festivalom v Zagrebu. Bil sem tudi na Svetovnem socialnem forumu in kakorkoli sem kritičen do takšne vrste organiziranja, vendarle mislim, da je to dobra alternativa za iskanje izhoda iz sedanje krize sveta. Vse bolj sem vključen v te tokove, bolj aktivistično kot pa teoretično, četudi se še naprej ukvarjam s teorijo.

Na marčnih protestih so bili ljudje leve in desne politične provenience. Je potemtakem Hrvaška na poti normalizacije?

Resnično se je rodila neka alternativa po vsej Hrvaški, ki nujno leva in tudi ne nujno desna. Nevarnost, da kam zdrsne, pa vedno obstaja. Le mesec dni po teh protestih je bil v Haagu obsojen Ante Gotovina. In spet so bili protesti na Trgu bana Jelačiča. Vsi so se jih bali. Zanimivo pa je, da se jih je udeležilo zelo malo ljudi. Ko pa govorimo o Anteju Gotovini ...

... ste rekli, da bi moral biti osvobojen.

Da, ampak tega mi ni uspelo argumentirati. Nisem mislil, da bi moral biti osvobojen, če je kriv, in v Haagu se je izkazalo, da je kriv. To pa sem izjavil v kontekstu naših marčnih protestov. Bal sem se namreč, da se bodo vsi naši protesti, če Gotovina ne bo osvobojen, vrnili na točko nič. Da bomo namesto 20.000 protestnikov proti sistemu imeli 40.000 desnih protestnikov. Mojo izjavo je torej treba razumeti v tem kontekstu. Kritika name je priletela iz zelo pomembnega alternativnega glasila na Hrvaškem, ki ga, navkljub neumnostim, ki so jih zapisali, sicer še naprej cenim, češ, kako lahko jaz, Srećko Horvat, v istem kontekstu omenjam kot zločinca guvernerja Hrvaške narodne banke Rohatinskega in generala Anteja Gotovino, ki je zločinec. In jaz pravim: oprosti, Viktor Ivančić , toda v današnji Hrvaški so večji zločinci ljudje tipa Todorović, Rohatinski, Sanader, ki niso pristali v zaporu, ampak v minulih dvajsetih letih ogromno profitirali. Sam mislim, da je prišel čas, da nehamo govoriti o Gotovini, kajti več ko se bo govorilo o njem in nacionalizmu, večja je grožnja, da se vrne med nas pekel nacionalnega sovraštva. Zato me moti, da ljudje, ki so s Feralom odigrali zelo pomembno vlogo na Hrvaškem, ostajajo v starih interpretacijskih matricah nacionalizma in komaj čakajo na kakšen desničarski protest, da lahko spet povedo svoje. Ne govorijo o ključnih reformah, ki so nam potrebne, ne o ekonomiji kot ključnem dejavniku, ampak o nacionalizmu, s katerim pa zamaskirajo vse, kar se je dogajalo v minulih dvajsetih letih na Hrvaškem.

Bi nam lahko opredelili vlogo Rohatinskega, guvernerja nacionalne banke, v teh procesih? Ga jemljete kot simbolno figuro?

Da, pomemben je kot simbol, problem s tem simbolom pa je, da ga je vzela za svojega progresivna Hrvaška. Po anketah, ki jih lahko v zadnjem času berete na Hrvaškem in ne po naključju v nekaterih medijih, nastopa kot eden izmed najboljših Hrvatov. Toda kaj se je zgodilo z denarjem, ki ga je pred nekaj meseci spravil v obtok iz banke? Velik odstotek tega denarja je pristal pri Konzumu oziroma Ivici Todoroviću. Namesto da bi Hrvaška narodna banka varovala interese državljanov, v resnici varuje interese določenih podjetnikov. In o tem nihče ne govori. Na žalost.

Rekli ste, da bi morali intelektualci svojo pozornost preusmeriti od nacionalizma k politični ekonomiji. Je to res izhod iz sedanje zadrege?