15. 7. 2011 | Mladina 27
Srećko Horvat: "Brez samokritičnega odnosa do samega sebe se ne razvijaš."
filozof
© Tjaša Zajc
Horvatova življenjska zgodba, ki je po njegovih besedah botrovala njegovemu ukvarjanju z aktualnimi družbenimi vprašanji, se sliši kot kakšen roman Johna Irwinga. Njegova družina je do leta 1991 živela v Nemčiji, starši, oba ekonomista, pa so prehodili dolgo pot od navadnega delavca do svetovalca v bankah. Po osamosvojitvi se je družina vrnila na Hrvaško in odprla verigo butičnih trgovin z oblačili. Ni šlo in bankrotirali so. Nato so se na Velebitu začeli ukvarjati z kozjerejo, pa spet ni šlo. Namesto koz so nato kupili sto ovac. Pa se tudi tokrat ni izšlo. Konec srednje šole, ko se je Horvat že budil kot mladi intelektualec, je bil tudi sam pastir na Velebitu. O tistem času pravi: »To je zanimivo tudi teoretsko, saj človek, če bere razsvetljence, vedno bere o ''vračanju k naravi'', kako je to lepo, kako lepo je živeti z naravo, a narava sploh ni tako lepa. Okrutna je in v resnici zaradi medvedov, ki so zaščiteni, lahko končate v zaporu, če ga ubijete. Vseskozi ste pod eksistencialno grožnjo.«
Tudi osebne življenjske izkušnje, vzponi in padci, so zaznamovale Horvatovo misel in njegov pogled na svet. Kot pravi sam, je na lastni koži izkusil, kaj lahko povzroči kapitalizem, in se odločil, da ga bo skušal razumeti, hkrati pa iskal nove načine sobivanja.
Izjava o kuharju je seveda šala, a v vsaki šali je zmeraj tudi nekaj resnice. Hočem opozoriti na to, da mladi danes živijo v razmerah, ko so prisiljeni sprejeti več identitet. Živijo v razmerah prekariata. Tudi sam nimam stalne službe. Nezaželen sem zaradi stališč, ki jih zagovarjam. Po drugi strani pa je vprašanje, ali bi na Hrvaškem lahko počel to, kar počnem in govorim, če bi bil v službi, če bi imel stalno pozicijo. Nihče izmed nas mladih danes ne ve, kaj bo počel čez pet let, kakšno delo bo opravljal. Takšna je pač narava sistema, v katerem živimo. Starejši intelektualci, če me že sprašujete o njih, pa povsod na območjih nekdanje Jugoslavije, vsaj velika večina njih, jemljejo sami sebe preveč resno. Narobe. Če namreč hočeš imeti zdrav odnos do samega sebe, do svojega dela, moraš imeti tudi do sebe določeno distanco in se ne smeš jemati preveč resno. Brez samokritičnega odnosa do samega sebe se ne razvijaš. Za tem bolehajo stari intelektualci.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.