Dolg za telebane

»Finančni trgi so v teh kriznih časih še občutljivejši na govorice, zato se državi s pretiranim dramatiziranjem njenega dolga lahko močno škodi,« pravi ekonomist dr. Bogomir Kovač. »Slovenija po višini javnega dolga ni niti približno tam, kjer je Grčija. Nenehne primerjave s to državo so morda politično legitimne, ekonomsko gledano pa izjemno škodljive. Napačne interpretacije javnega dolga so posledica načrtne manipulacije ali pa, kar je še veliko hujše, nerazumevanja.« Pri nas celo vodilni politiki nimajo toliko zdrave pameti, da ne bi nenehno ustvarjali izrednih razmer. Predsednik vlade Borut Pahor svari, da smo priča »predvečeru morebitne nove finančne in posledično gospodarske krize«, prvak opozicijske stranke SDS Janez Janša pa trdi, da je dolg države v zadnjih treh letih tako alarmantno narasel, da se iz njegovega brezna ne bomo rešili še dvajset let. Oba ustvarjata paniko, ki nam v tem trenutku škodi. Zlasti še, ker uradna statistika kaže, da zadolženost naše države ni niti približno tako katastrofalna, kot se morda zdi. Za začetek razčistimo, kako javni dolg sploh nastane in kaj se vanj šteje, saj se tu pogosto mešajo jabolka in hruške.
Država se mora zadolžiti, če v tekočem proračunskem letu ustvari primanjkljaj, se pravi, če prihodki širše države ne zadoščajo za kritje odhodkov. Drugič: če nima pokritih obveznosti v B-bilanci. In tretjič: za plačilo starih glavnic dolgov. Očitek Janeza Janše, da se Pahorjeva vlada zadolžuje predvsem za to, da pokriva tekočo javno porabo, je sicer legitimen. Dejstvo je, da se je Pahorjeva vlada v treh letih mandata zadolževala zlasti zato, da je lahko pokrivala proračunski primanjkljaj. Toda treba je vedeti, da primanjkljaj v mandatu te vlade ni le posledica krize, ki je močno oklestila proračunske prilive, pač pa tudi nekaterih nespametnih odločitev bivše vlade. Ena od teh je bila Virantova plačna reforma, zaradi katere so močno narasli izdatki za plače javnih uslužbencev. Poleg tega od osamosvojitve niso ukinili niti ene socialne pravice, le dodajale so se nove: od brezplačnega vrtca za drugega otroka do brezplačne prehrane za vse srednješolce. Podobno kot Janševi vladi bi tudi Pahorjevi lahko očitali, da je premalo drastično zarezala v javno porabo, zlasti v plače zaposlenih v javnem sektorju, ter tako znižala primanjkljaj, da se ji ne bi bilo treba tako zadolževati, še posebej zdaj, ko zadolževanje postaja vse dražje. Dolg naše države bi bil danes precej manjši, če bi vodilni politiki ravnali bolj premišljeno.

Kaj se šteje v javni dolg

Ko rečemo javni dolg ali dolg države, pri tem mislimo na t. i. maastrichtski javni dolg. Vanj štejemo vse štiri blagajne javnega financiranja, torej državni proračun in občinske proračune ter zdravstveno in pokojninsko blagajno. Sem se prištevajo tudi vsi tisti javni zavodi, agencije in skladi, ki so pod javnim nadzorom in ki manj kot polovico svojih stroškov pokrivajo s tržnimi prodajami, torej večina bolnišnic, zdravstvenih domov, vrtcev, šol, univerz, javnih zavodov s področja kulture, socialnega varstva, raziskovalne dejavnosti idr. Poleg tega sta v sektor države vključeni tudi SOD in KAD. V sektor države je tako v Sloveniji razvrščenih skoraj 2700 institucionalnih enot. Tu je treba opozoriti, da maastrichtski dolg ni enako kot dolg t. i. širšega javnega sektorja. V širši javni sektor se namreč poleg že omenjenih skoraj 2700 enot štejejo tudi t. i. nefinančne družbe pod javnim nadzorom (javna podjetja in družbe, ki so v pretežni lasti države, kot so Slovenske železnice, Dars, Pošta Slovenije, Telekom, podjetja s področja elektrogospodarstva in rudarstva idr.). Prav tako pa se v širši javni sektor štejejo finančne družbe pod javnim nadzorom; sem spadajo centralna banka ter vse poslovne banke, zavarovalnice in druge finančne institucije, ki so v pretežni lasti države, od NLB, NKBM, SID banke do Zavarovalnice Triglav. Vendar maastrichtskega dolga ne gre mešati z javno garantiranim dolgom, torej dolgom podjetij in bank, ki imajo državno poroštvo. V Sloveniji je dolg s poroštvom države konec lanskega leta znašal 21,5 odstotka BDP-ja, po svežih podatkih pa se je v prvem trimesečju letošnjega leta celo nekoliko znižal, tako da je konec marca znašal 20,9 odstotka BDP-ja ali 7,7 milijarde evrov. Pretežni delež tega javno garantiranega dolga predstavljajo državna poroštva Darsu (3,2 milijarde evrov ali dobrih devet odstotkov BDP-ja). Nekateri ta javno garantirani dolg avtomatično prištevajo k dolgu države, kar je povsem zgrešeno, saj tega ne počne nobena druga država EU, pa imajo mnoge med njimi, od Avstrije do Portugalske, znaten javno garantirani dolg. Predvsem pa se takega mešanja ne gre uradna evropska statistika. Pri nas pa, absurd nad absurdi, računsko sodišče od finančnega ministra Franca Križaniča zahteva, naj javno garantirani dolg prikaže kot dolg države! To ni le skrajno neumno, pač pa tudi zelo nevarno, saj v mednarodni javnosti vzbuja napačen vtis, vtis pa ima v teh turbulentnih časih veliko težo, morda celo večjo kot uradna statistika. Treba je jasno povedati, da javno garantirani dolg postane dolg države samo v primeru, če podjetje obresti in anuitet ne odplačuje tri leta zaporedoma. V tem primeru država prevzame zapadlo poroštvo, se pravi, da celoten dolg podjetja postane primanjkljaj in hkrati dolg države. To se je npr. zgodilo po osamosvojitvi Slovenije, v času sanacije, ko je v javni dolg prešel celoten dolg Slovenskih železnic, pa tudi celoten dolg bančnega sistema, ki je nastal pred osamosvojitvijo. Ključno je vprašanje, ali se to lahko zgodi tudi Darsu. Predpostavimo, da se uresniči najbolj črn scenarij in da ves javno garantirani dolg postane dolg države. V tem primeru bi dolg države letos lahko dosegel skoraj 66 odstotkov BDP-ja in bi tako za šest odstotnih točk presegel maastrichtsko mejo. Vendar je verjetnost, da se to zgodi, majhna. Dars za zdaj vse svoje obveznosti plačuje redno. Ni pa mogoče popolnoma izključiti potencialne nevarnosti. Stvari bi se lahko dramatično spremenile po letu 2016, ko začne zapadati največji del Darsovih dolgov. Pri čemer je treba reči, da so državna posojila Grčiji trenutno bolj tvegana od državnega poroštva Darsu. Avtoceste prek vinjet redno prinašajo prihodke Darsu in mu tako omogočajo servisiranje dolgov. Pri Grčiji pa je skrajno vprašljivo, ali bo sposobna poravnati dolgove ali pa ji bo te potrebno na koncu vsaj delno odpisati. Darsova sposobnost servisiranja dolgov je odvisna tudi od tega, ali se bo cena vinjet sproti valorizirala s splošno rastjo cen na drobno. Do zdaj se namreč to ni počelo, čeprav je bil to ob uvedbi vinjet pogoj, saj je bilo jasno, da se bo brez tega Darsu pri servisiranju dolgov zalomilo. Če torej vlada ne bo vodila take politike vinjet, da bo njihovo ceno vsako leto uskladila najmanj s splošno inflacijo, bo Darsu za poplačilo dolgov zmanjkalo denarja. Po mnenju Kovača to kljub vsemu ni razlog za paniko, kajti pri uskladitvi cen vinjet z inflacijo gre za tehnično vprašanje, ki ga je mogoče rešiti dokaj enostavno. Skrajno nepošteno je torej trditi, da je Darsov javno garantirani dolg že zdaj del dolga države. Mimogrede: v celotnem obdobju zadnjih deset let je bilo iz državnega proračuna za zapadla unovčena poroštva plačano skupaj okoli 55 milijonov evrov, kar predstavlja pičlega 0,01 odstotka od celotnih odobrenih poroštev države v tem obdobju.
Vrnimo se k maastrichtskem javnem dolgu, saj je to tisti relevantni dolg države, na katerega mislimo, ko govorimo o izpolnjevanju maastrichtskih kriterijev, po katerih naj dolg države ne bi presegal 60 odstotkov BDP-ja. Slovenija je za zdaj še daleč pod to mejo. Konec leta 2010 je njen maastrichtski javni dolg znašal 38 odstotkov BDP-ja, kar je daleč pod povprečjem EU, ki je znašalo 80 odstotkov. Še več. Nižji dolg države od nas so konec lanskega leta imele le Romunija, Luksemburg, Bolgarija in Estonija. Torej je kar 22 držav članic EU imelo višji javni dolg od Slovenije. Prednjači Grčija, kjer je javni dolg konec leta 2010 znašal kar 142,8 odstotka BDP-ja. Sledijo ji Italija, Belgija, Irska, Portugalska, Nemčija, Francija, Madžarska, Velika Britanija, Avstrija, Malta, Nizozemska, Ciper, Španija. Pri vseh naštetih je javni dolg ob koncu leta 2010 presegel maastrichtsko mejo 60 odstotkov BDP-ja, medtem ko je bil pri ostalih članicah EU pod njo. Gledano širše je po deležu dolga v BDP-ju na prvem mestu v svetu Japonska, saj je njen javni dolg konec lanskega leta znašal več kot 220 odstotkov BDP-ja, medtem ko se je v ZDA povzpel na 93 odstotkov, v letošnjem letu pa naj bi po napovedih presegel sto odstotkov. Pri čemer je treba dodati, da je Japonska, podobno kot Italija, v nekoliko drugačnem položaju kot so Grčija ali ZDA. Pomembna je namreč tudi struktura dolga, predvsem ali gre pretežno za zadolženost doma ali za zadolženost v tujini. Japonska si je enormni dolg nabrala v več kot desetletju recesije. Ker pa je ta dolg pretežno notranji, torej do zasebnega sektorja, ga servisira sama sebi. Na Japonskem sta torej oba, dolžnik in upnik, npr. v Grčiji pa so upniki predvsem tuje banke. Japonska mora ta dolg še vedno odplačati, saj se sicer ne more dodatno zadolževati, je pa zato, ker gre pretežno za zadolženost doma, pritisk manjši, saj je morebitni padec bonitetne ocene ne bi prizadel tako, kot je Grčijo.

Trend rasti dolga

Zanimiva je primerjava stanja dolga med državami članicami EU v kriznih letih 2008-2010. Podatki Eurostata razkrivajo, da trend rasti dolga v deležu BDP-ja v Sloveniji sicer ni najbolj ugoden, vendar še zdaleč ni med najslabšimi. Od konca leta 2008 do konca leta 2010 je delež dolga države v BDP-ju najbolj povečala Irska, in sicer za 51,8 odstotne točke. To se je zgodilo predvsem zato, ker je država iz zagate reševala banke s podržavljanjem. Sledi ji Grčija, ki je delež javnega dolga v BDP-ju v dveh letih povečala za dobrih 31 odstotnih točk, medtem ko sta ga Velika Britanija in Latvija povečali za 25 odstotnih točk. Tudi Slovenija tu ni povsem nedolžna. Dolg naše države je konec leta 2008, torej ob nastopu Pahorjeve vlade, znašal 21,9 odstotka BDP-ja. Nato se je v letu 2009 predvsem zaradi visokega primanjkljaja in dodatnega zadolževanja izrazito povečal in je znašal 35,2 odstotka BDP-ja. V letu 2010 pa se je povzpel na 38 odstotkov, se pravi, da se je v dveh letih povečal za 16,1 odstotne točke. Letos naj bi se po prvotnih ocenah povzpel na 43,3 odstotka BDP-ja, pri čemer je v to že všte-
ta 250-milijonska dokapitalizacija NLB. Ker pa se je vlada odločila, da bo reševala še Slovenske železnice in Adrio, hkrati pa bo še naprej pomagala Grčiji, naj bi po zadnjih ocenah delež javnega dolga konec leta narasel na 45 odstotkov BDP-ja. To pomeni, da se bo od začetka krize več kot podvojil. Vlada sicer računa, da bo z rebalansom zmanjšala proračunske odhodke za 400 milijonov oz. za toliko, da primanjkljaj ne bo višji od prvotno predvidenega. A tudi če ji to ne uspe in se bo dolg države povzpel na 45 odstotkov BDP-ja, bo še vedno za 15 odstotnih točk pod maastrichtsko mejo in še vedno krepko pod povprečjem 27 članic EU. Kar pa ne pomeni, da se lahko tudi v prihodnje zadolžujemo s takšnim tempom kot doslej.
Upoštevati je treba, da si glede na svojo gospodarsko moč, demografski položaj in omejitve gospodarstva znotraj monetarne unije ne moremo privoščiti tako visokega deleža javnega dolga v BDP-ju kot nekatere druge članice EU. Zlasti ne v teh prelomnih časih, ko je pod vprašajem obstoj evra. »Dejstvo je, da si manjše države lahko privoščijo manj dolga kot velike. Kot majhno in zelo odprto gospodarstvo smo ranljivejši,« opozarja ekonomist dr. Vasja Rant. Pri tem je treba opozoriti še na nekaj: če smo po deležu javnega dolga v BDP-ju v primerjavi z drugimi državami EU v še dokaj ugodni poziciji, je vse bolj skrb zbujajoča naša visoka zunanja zadolženost, torej naš skupni nacionalni dolg, kamor se šteje tudi dolg zasebnega sektorja. Po podatkih centralne banke se naš bruto zunanji dolg giblje okoli 120 odstotkov BDP-ja (to je kar 42 milijard evrov!). Od tega večji del pomeni dolg bank in gospodarstva. V primerjavi s Portugalsko je to sicer še znosno, saj njen bruto zunanji dolg krepko presega 200 odstotkov BDP-ja. Vendar se s tem ne gre tolažiti in še naprej mirne duše zadolževati. Dodatno zadolževanje je tvegano, saj zaradi njega lahko pride do znižanja bonitetne ocene, po kateri se naša država zadolžuje na mednarodnih finančnih trgih. To bi podražilo kredite, slednje pa bi še dodatno poglobilo krizo in povečalo število brezposelnih.
Kam vodijo napačne odločitve, smo se lahko prepričali po padcu pokojninske reforme. Res je sicer, da se Sloveniji zaradi tega ni kar avtomatično znižala bonitetna ocena, se je pa zvišala obrestna mera oziroma pribitek na državne obveznice. Ekonomist dr. Igor Masten je marca zapisal, da se nam je ob zadnji izdaji državnih obveznic zahtevana obrestna mera v primerjavi s preteklimi izdajami povečala za približno 40 bazičnih točk. »Glede na to, da se je Slovaška, ki ima uradno nižjo bonitetno oceno, sočasno zadolžila ceneje, je to znamenje anticipacije formalnega znižanja bonitetne ocene Slovenije. Ko bo do te tudi dejansko prišlo, lahko računamo na še višje pribitke na ceno našega dolga.« Masten opozarja, da zgolj prenos pribitka 40 bazičnih točk v posojilne obrestne mere za obdobje enega leta odškrtne 0,3 odstotne točke našega BDP-ja, kar pomeni približno sto milijonov evrov manj dodatne vrednosti v gospodarstvu, to pa je enako znesku povprečnih letnih bruto plač za 5500 ljudi. Že takrat je dejal: »V primeru, da nas v prihodnosti doletijo višji pribitki, lahko pričakujemo tudi primerno višje stroške. Ker bodo pribitki po vsej verjetnosti trdoživi (v klub držav s slabo bonitetno oceno lahko hitro padeš, le počasi pa prideš ven), bodo temu primerno tudi dlje trajali.« Takšnega scenarija si ne želi nihče, zato je zelo pomembno, kakšno sliko kažemo navzven. Pa ne le z uradno statistiko, pač pa tudi s tem, kar v javnosti govorijo politiki.