7. 7. 2011 | Mladina 27 | Svet
Strašansko prijetna družina
Evropska ljudska stranka, nekoč motor integracije, je sprta. Nekatere članice zganjajo populizem proti Bruslju.
Ko se zbere vrh Evropske ljudske stranke (ELS), Angela Merkel le stežka najde prostor, na katerem ne bi imela nobenega zloglasnega soseda pri mizi. Italijanski premier Silvio Berlusconi je na slabem glasu zaradi številnih seksualnih afer. Madžarski premier Viktor Orbán je izdal medijski zakon, ki ovira svobodo tiska. Zdaj pa še Antonis Samaras. Šef grške stranke Nea Dimokratia je skupaj s svojo opozicijsko stranko glasoval proti varčevalnemu programu vlade, čeprav je za rešitev evra nujno potreben.
ELS je krovna stranka evropskih konservativnih strank. Uradno je najmočnejša družina strank v EU. Sedemnajst od skupaj 27 predsednikov držav in vlad je njenih članov, je največja frakcija v evropskem parlamentu, postavlja predsednika evropskega parlamenta, predsednika evropskega sveta in predsednika evropske komisije. Ko pa so se pred kratkim v bruseljski Académie royale sestali predsedniki strank, da bi nazdravili 35. obletnici obstoja, kakšnega prazničnega razpoloženja ni bilo čutiti. Pravzaprav so se silovito prepirali.
Z nemško kanclerko Angelo Merkel na čelu so predsedniki vlad in strank Samarasu dopovedovali, naj, lepo prosijo, podpre reformni program grške socialistične vlade, sicer ne grozi samo insolventnost Grčiji, temveč tudi padec evra in celo zlom svetovnega gospodarstva.
Romunski premier Emil Boc je povedal, da je na varčevalni program Mednarodnega denarnega sklada za Romunijo sprva tudi gledal kritično, zdaj pa mora priznati, da je bilo prav, da so ga sprejeli. Premiera portugalske in Irske Pedro Passos Coelho in Enda Kenny sta poročala, da sta privolila v reforme svojih predhodnikov in bila kljub temu izvoljena.
Samaras pa je trmasto vztrajal pri svojem. »Mar hočete postati premier,« se je posmehoval predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy. »Če boste tako nadaljevali, si v Grčiji ne boste mogli privoščiti niti papirja, na katerem bodo natisnjeni volilni listki.«
Nekoč so bili konservativci, zbrani v ELS, na primer Helmut Kohl ali Jacques Chirac, pobudniki integracije, zdaj pa vedno bolj gojijo nacionalne egoizme. Ravno konservativni politiki so dovzetni za protievropski populizem. Berlusconi je tako hotel skupaj s kolegom iz ELS, francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem, omejiti svobodo potovanj v EU.
Tudi CSU (nemška Krščanskosocialna unija) se ne zavzema neomajno za evropski združitveni projekt. Tako je generalni sekretar Alexander Dobrindt pred kratkim predstavil evropsko kritične teze, ki jih je evropski poslanec nemške CDU (Krščanskodemokratske unije) Elmar Brok označil za »populistične«.
»Notranjepolitične igrice«, ki jih Brok očita grškim strankarskim kolegom, potekajo tudi v lastnih vrstah. Razlika je v tem, da je od grške opozicije sedaj odvisna usoda svetovnega gospodarstva. Voditelji grške stranke Nea Dimokratia očitno tega še niso spoznali.
Marietta Giannakou, voditeljica te stranke v evropskem parlamentu, zavrača kritike svojih konservativnih strankarskih kolegov. »Varčevalni program je vendar dobil večino, za to nas socialisti ne potrebujejo,« pravi.
To pa je le pol resnice. Za naslednji obrok posojila zadošča navadna parlamentarna večina, za novi program pomoči pa hoče Mednarodni denarni sklad imeti privolitev opozicije, ker bo program trajal še po naslednjih volitvah.
Če bodo strankarski kolegi v Atenah še naprej trmoglavili, v ELS že razmišljajo o sankcijah. »Če stranka tako popolnoma nasprotuje evropskim interesom,« pravi Manfred Weber, član CSU, »je treba razmisliti, ali še lahko ostane v ELS.«
© 2011 Del Spiegel
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.