Privrženec iPoda sredi Afrike

Ne, zgodba Mihe Logarja ni enaka zgodbi o beli Masajki. Švicarka se je v Kenijo preselila zaradi ljubezni do Masaja, Logar pa se je pred več kot desetimi leti zaljubil v sosednjo Ugando, njeno sonce in način življenja, tako drugačen od evropskega. Že deset let v državi ob ekvatorju pod pokroviteljstvom organizacije Edirisa gradi neke vrste socialno podjetništvo, s katerim si prizadeva za promocijo Afrike, ustvarjalnosti, kultur in praktičnih znanj. Na grobo se Edirisa deli na tri dele: britanski del je karitativni, slovensko društvo Edirisa pod vodstvom Marte Satler si prizadeva za spodbujanje branja in ustanavljanja knjižnic v Ugandi, Logarjev del pa je bolj podjetniško naravnan in zajema skrb za hostel v Kabaleju, treking s kanuji ob jezeru Bunyonyi in multimedijsko ustvarjanje. V gradnji je tudi večji objekt ob univerzi v Nkoziju, kjer bo še naprej središče multimedijskega odseka organizacije, Studio Edirisa.

Minimalizem in iPod

Logar je preprost, a hkrati zahteven človek. Zavzet in obenem brezbrižen. Ko te pozdravi prvič, je na njegovem obrazu prešeren nasmešek, po možnosti ga pospremi s šalo, da te v trenutku sprosti. Za direktorja organizacije, v kateri že deset let veliko delajo prostovoljci, je takšen topel pozdrav nepogrešljiv, za tujca pa eno prvih olajšanj v neznani državi. Večina ljudi ima do Afrike še vedno stereotipno prestrašen odnos in Logar si skupaj z Ediriso prizadeva ravno za to: za spreminjanje nerealnega vtisa o Afriki v svetu.
Verjetno je prav zato, ker so bili taborniki že od malih nog njegov način življenja, po duši večni popotnik. V prvem letniku študija novinarstva je vzporedno študiral kitajščino, a je študij opustil, saj mu je vodenje taborniškega rodu s 300 člani pomenilo več. Uživanje v naravi in nezahtevnem bivalnem okolju je pripomoglo k temu, da se povsod počuti kot doma, a hkrati nobenemu kraju resnično ne pripada. Tudi zato mu je po meri nizka življenjska raven, ki jo navadnemu človeku ponuja Afrika. Ko je gradil svojo hišo v kraju Nkozi (kjer je lokacija Studia Edirisa), se je odločil za klasično afriško gradnjo - ovalno glineno hišo s papirusovo streho in z minimalno opremo. »Čim manj imaš, bolje se imaš,« preprosto skomigne z rameni ob vprašanju, ali res živi tako, da lahko svoje imetje vsak trenutek spravi v en nahrbtnik.
Čeprav mu materialne stvari ne pomenijo veliko, brez dveh tehnoloških iznajdb ne more. Ne moti ga, da v Kabaleju, kjer je Edirisin hostel, nenehno zmanjkuje elektrike. Ne spravljajo ga ob živce slabe ugandske ceste in ne jezijo ga pretirano voženi kombiji, v katerih na 13 sedežih več ur sedi po 18 ljudi in še kakšna kokoš. Ključno zanj in njegovo delo je, da ima pri sebi svoj zvesti iPod Touch, dostop do interneta in Applov prenosnik. Sredi Afrike, kjerkoli. Kot je zapisal na blogu Nora Afrika, ki ga je začel pisati letos: »Moj afriški klic ni bil klic k hranjenju lačnih, zdravljenju obolelih, brisanju solz obupanih ali kaki podobni karitativni dejavnosti. Ne, to je za druge. Mene so vedno zanimale sistemske rešitve.«

Od nezanimanja za potovanja do Afrike

V času, ko je svet prežemal občutek, da bo pohod interneta izničil lakoto, revščino in druge svetovne tegobe, si je Logar za diplomsko nalogo izbral naslov Uporabnost informacijske tehnologije za ženske na podeželju Podsaharske Afrike. Za mesec in pol je odšel v Ugando in v malo več kot štirih tednih našel svoj raj na zemlji. Ni bilo prostora za strahove, ali lahko pripada afriškemu okolju in ali si lahko tako daleč povsem na novo in brez vsakih temeljev ustvari življenje. Prevladal je neki čuden in močen občutek, da absolutno sodi tja. In ta strast do Afrike ga do danes ni izpustila.
Zanimivo je, da ga do fakultete potovanja po svetu sploh niso zanimala. Kot pravi njegova mama Marjana, je bil tih in resen ter se za ljudi nikoli ni pretirano zanimal: »Njegov sedem let mlajši brat je vedno dejal, da se mu zdi, kot da ima tri starše.« Ko so ga hoteli poslati na tečaj angleščine v Anglijo, ni želel iti. Je pa s taborniki pokukal v ogromno kotičkov po Sloveniji. »Nikoli nisem potoval zaradi potovanja samega; vedno je bil v ozadju neki cilj ali oseba, zaradi katere sem odšel,« pojasni ob začudenju, da je nekdo, ki ne mara potovanj, za stalno pristal v Afriki. Tam je nadaljeval podiplomski študij razvojnih študij na univerzi Uganda Martyrs University, spoznal je Ambrosa, s katerim sta ustanovila Ediriso, in bodočo ženo Pamelo, s katero ima dva otroka - Enyo in Maanija.

Od Srca do muzeja

Pred desetimi leti je ekipa začela ob jezeru Bunyonyi, ob meji z Ruando, kjer še danes stoji Edirisina lokacija, imenovana Srce. Vanjo je Logar vložil ves denar, ki so mu ga starši po diplomi namenili za stanovanje. »Začeli smo s konceptom, da se bomo sami preživljali. Nekoč nam je pisal nekdo iz Slovenije, rekoč, da bi nas podprl z mesečnim prispevkom. Tako je nastal program Nasmehi. Posameznik iz Slovenije je sponzoriral naše Srce, dejavnosti na šolah in hkrati točno določenega otroka.« Zaradi tega koncepta, ki ga mednarodne človekoljubne organizacije imenujejo botrstvo, se je za Ediriso začela zanimati tudi angleška poslovnica Sheila Windridge. Danes koordinira karitativni del Edirise - Ediriso UK. Logar se je od samega začetka otepal izobraževalno-dobrodelne ravni Edirise; za takšne stvari je po njegovem povsod dovolj prostovoljskega kadra. Res pa je, da je prav ta dimenzija v ključnem trenutku rešila Ediriso. Po spletu srečnih naključij je leta 2007 nastala lokacija
Teach Inn Uganda, 30 kilometrov oddaljena od mesta Kabale: »Teach Inn je nastal kot rezultat britanskega resničnostnega šova za televizijo Channel 4. Pripeljali so skupino milijonarjev in uspešnih ljudi iz Anglije in jim dali nalogo, da ustvarijo nekaj koristnega za okolje. Milijonarji so me povabili k sodelovanju in me prosili, da bi bil koordinator za njihove prostovoljce. Tako se je Teach Inn skozi mojo zvezo začel razvijati v nove smeri in danes je del Edirise UK,« se spominja. Milijonarji so v resnici rešili Ediriso, saj se je leta 2007 znašla v hudi denarni stiski, ki jo je povzročila popolna preureditev Doma Edirise v mestu Kabale kakih sedem kilometrov od Bunyonyija. Tu je Edirisa ob lokalnem muzeju odprla hostel, restavracijo in galerijo. Preurejeni dom je postal medtem tako priljubljen in cenjen, da o njem popotniki poslušajo po vsej vzhodni in južni Afriki.

Študij po afriško

Ob delu v Edirisi je Logar nekaj semestrov poučeval tudi na univerzi Uganda Martyrs University. Ker je ta univerza približno osem ur vožnje oddaljena od Kabaleja, je bilo delo precej nepriročno. Na univerzi so mnogi mislili, da je »faliran« študent iz Evrope, saj sicer ne bi prišel v Ugando. »Kdo bi študiral tukaj, če lahko študira v Evropi, so mi očitali. To je še dodatno smešno, ker sem bil v Sloveniji odličnjak in Zoisov štipendist,« pravi. Hitro je ugotovil, da se politika vodstva univerze ne ujema z njegovimi nazori o učenju. »Enkrat se je zgodilo, da sedem od 50 študentov pri meni ni opravilo izpita. Za univerzo je bilo to nezaslišano, saj sicer nihče ne pade. Zaradi tega so pripravili popravni izpit, na katerega sploh nisem bil povabljen. Vsa ta mentaliteta mi ni pisana na kožo. Dekan je imel enkrat predavanje za vse študente, na katerem je dejal, da bi jih, če bi bili resna univerza, prisilili, da berejo. Takrat sem čudno pogledal, kasneje pa mi je postalo jasno, da študenti sploh ne berejo. Ko se je treba učiti, se sestanejo, posedejo v krogu in razpravljajo o zapiskih. Če bodo take študente pošiljali industriji, jih bo na daljši rok zavrnila,« je prepričan. Vse to ga toliko bolj moti, ker univerza velja za eno boljših v državi.

Prostovoljci, študenti in lokalci

Kljub nezadovoljstvu z univerzo direktor Edirise veliko upov polaga ravno v študente in mlado generacijo. V Nkoziju je dve leti deloval celo Studio Edirisa, v sklopu katerega so lahko študenti sodelovali pri pripravi radijske oddaje in pisanju novičarskega bloga. Septembra lani so to dejavnost opustili, ker je bila preveč odvisna od Logarja: študenti sami od sebe niso ustvarjali, prostovoljci pa tudi niso imeli dovolj izkušenj oziroma voditeljskih sposobnosti za vodenje radijske oddaje in ustvarjanje spletnega medija. Ravno zato, ker so se vsi preveč zanašali nanj, se je ob neuspehih pogosto porajalo nezadovoljstvo med prostovoljci.
Še danes mu marsikdo očita, da ne zna ravnati z ljudmi. Tega niti ne zanika: »Dejstvo je, da nisem človek, ki bi se poudarjeno zanimal za osebne težave ljudi. Sem projektno usmerjen. Če imaš enako željo kot jaz, da napravimo fantastičen projekt, bova odlično sodelovala. Na dušo pihati pa ne znam. Sem preveč zahteven, preveč sem že videl, ne morem biti tvoj psiholog, ker za to preprosto nimam časa. In s tem so bile ves čas težave.« Potem so bile tu še kulturne razlike, zaradi katerih so potrebni različni pristopi do sodelujočih. Prostovoljec pride s srcem, navdušen je, in če ga pravilno motiviraš in pohvališ, bo naredil vse. Lokalci pa bodo ob lepi besedi nehali delati. »Potem imaš sestanek z obojimi in ne veš, kako komunicirati, ker bo tako ali drugače za nekoga narobe. Nekoč sem na sestanku osebja v Edirisinem hostlu vsem povedal, da ne morem biti njihov šef, temveč da mora biti vsak posameznik odgovoren in sam svoj vodja. Naslednji dan je sledil popoln razpad sistema!«
Vzgibi prostovoljcev so zelo različni. Eni pridejo na počitnice, drugi želijo pomagati, a ostanejo prekratek čas. Sicer pa morajo Edirisini prostovoljci ob prijavi obvezno predložiti potrdilo o nekaznovanosti. »Enkrat je prišel junak, ki so ga v Sloveniji hoteli videti na sodišču, sočasno pa smo imeli iz naše ljube državice še dva alkoholika. Tako smo kajpak uvedli obvezno potrdilo o nekaznovanosti in omejitev pitja med delom,« pravi Logar. Tudi zaradi vseh teh prigod, se sam najraje osredotoča na prostovoljce, ki se ukvarjajo z multimedijo, ali pa se ukvarja z lokalnimi ljudmi. Zadnjih deset let je njegova ključna spodbuda, da bi ustvaril organizacijsko strukturo, neodvisno od njega samega.

Proti soncu, naprej

Čeprav obžaluje propad radijske oddaje in bloga, tehnologijo vidi kot gonilno silo. Multimedijski odsek organizacije se prav zdaj ukvarja z ustvarjanjem videov s skupnim imenom Kreativni vodiči ali Creative guides, v katerih je poudarek na odličnih učiteljih in njihovih metodah poučevanja. Različni videi in delovni zvezki naj bi učiteljem pomagali pri izboljšanju izobraževalnega sistema. Logar načrtuje, da bi Creative guides sčasoma prerasli v gibanje za boljše šolstvo v Afriki: »Upam, da nam bo okoli Kreativnih vodičev uspelo ustvariti samostojno organizacijo. Fascinantno je predvsem to, da z osredotočenjem na učitelja lahko dosežeš večje učinke. Zagotovo je bolje zmotivirati 100 učiteljev kot pa pripraviti zanimivo urico za 100 učencev.« Projekt je že bil predstavljen na mednarodni univerzi v ugandski prestolnici Kampala. Kako uspešna bo ta veja Edirise, pa bo pokazal čas. Za zdaj vsaj v hostlu in pri trekingih s kanuji stvari tečejo tako, kot je treba. »Vse vodijo in organizirajo Ugandčani, turisti pa so navdušeni. Nasploh je to, da je Edirisa kakim 30 ali 40 Ugandčanom zagotovila službo, naš največji dosežek,« je ponosen.
Edirisa pravzaprav pomeni okno. Okno svetu, da vidi Afriko, in okno Afriki, da vidi svet. Po prvih desetih letih njegovega bivanja v Ugandi se zaradi njegove energije okno počasi odpira. O vseh pripetljajih in vragolijah v tem času je začel pisati celo zgodbo Nora Afrika, ki je za zdaj dostopna na spletni strani noraafrika.si. »Marsikdo me je v teh letih spraševal, kdaj bom kaj napisal. Zato sem želel sestaviti zgodbo, ki bi ljudem omogočala spoznati lepote Ugande in kompleksnost celotnega položaja, morda celo mene v novi luči. Po desetih letih poskušam narediti evidenco. In pomaga mi, da zraven pišem,« je zadovoljen.