Umrla pisateljica Ela Peroci

'Ne pišem za otroke, pišem otrokom in tako se z njimi pogovarjam,' je dejala ob neki priložnosti. Z njenimi pripovedmi, ki so doživele nešteto ponatisov, so zrasle številne generacije slovenskih otrok.

Najbolj znana in priljubljena med njenimi pravljicami je Muca copatarica, ki je z ilustracijami Ančke Gošnik Godec prvič izšla leta 1957. Doma in na tujem je bila večkrat tudi uprizorjena kot lutkovna igrica. Tako kot druge njene pravljice, tudi ta pripoveduje o vsakdanjih stvareh, ki gredo rade neopazno mimo nas, pisateljica pa jih z močjo besede osvetli in pokaže, da so pomembne v otrokovem doživljanju sveta.

Ela Peroci se je rodila 11. februarja leta 1922 v Rogaški Slatini. Končala je gimnazijo in učiteljišče v Ljubljani. Najprej je bila učiteljica v več slovenskih krajih. Kot novinarka je sprva delala v uredništvih Pionirja in Cicibana, od leta 1955 do leta 1962 v uredništvu Mladega sveta (kasneje revija Otrok in družina), potem pa do ukpokojitve leta 1978 v uredništvu mladinskih in izobraževalnih oddaj na Radiu Slovenija.

Perocijeva je bila predvsem uspešna in priljubljena mladinska pisateljica. Njena prva objavljena pravljica je bila Moj dežnik je lahko balon z ilustracijami Marlenke Stupica (1955) in v njej je Perocijeva odkrivala svet otrok v urbanem okolju, ki je bil tako drugačen od kmečkega, kakršno je dotlej prevladovalo v mladinski književnosti, kot je ob izidu knjige Pravljice tik-tak (1998) pri založbi Mladinska knjiga opozorila Marinka Svetina.

Moj dežnik je nastal po rojstvu hčere, pravljca Fantek in punčka (1996) pa tedaj, ko so bili veliki že njeni vnuki. Slednja pripoveduje o osamljenosti, ki jo poznajo tudi otroci. Napisana že leta 1988, je bila stkana iz slutnje vojne.

S prvo in naslednjimi knjigami (Tisočkrat lepa, Muca copatarica in na desetine drugih) je izoblikovala privlačen tip sodobne mestne pravljice. Njena dela so vzbudila zanimanje in odziv tudi zunaj slovenskih meja.

Pisala je tudi pesmi - zbirki Rišem dan in Ko živim, prozo - Po šoli me počakaj, in besedila za televizijo - pravljica Nina in Ivo, Ankine risbe. Snov za pravljice sta ji prinašali hčeri in sosedovi otroci. Vse zgodbe so bile del življenja teh otrok in njene družine.

Leta 1955 in leta 1956 je prejela Levstikovo nagrado, leta 1971 pa nagrado Prešernovega sklada.