Ladja norcev

V osemdesetih letih je bilo v generalštabu nekdanje Jugoslovanske ljudske armade precej napeto. Zvezna skupščina nikakor ni hotela odobriti denarja za nakup dveh sovjetskih fregat tipa Koni in licenčno izgradnjo preostalih dveh fregat razreda Kotor. Ladje naj bi namreč bile prevelike in nepotrebne. Ker se jih ne bi dalo skriti v številne podkope, ki jih je jugoslovanska mornarica izvrtala v mnogih jadranskih otokih, bi v primeru vojaškega spopada težko ostale nepoškodovane. Vsekakor pa naj bi bile predrage. Zagato je rešil admiral Branko Mamula. Sovjetske fregate, dolge dobrih 90 metrov, je enostavno preimenoval v velike patruljne ladje in zadeva je šla gladko skozi. Mornarica je dobila največje ladje, fregate pa so se v Jugoslaviji odtlej imenovale „velika patruljna ladja“.

Dobrih dvajset let pozneje je stanje v Sloveniji podobno. Minister za obrambo Karl Erjavec za 34,9 milijona dolarjev podpiše pogodbo za nakup ruske vojaške patruljne ladje razreda Svetlyak 10412, a javnost nenehno prepričuje, da nikakor ne gre za vojaško, temveč naj bi bila to večnamenska ladja.
A po podatkih proizvajalca Almaz gre za pravo vojaško topnjačo. Ladjo, dolgo 49,5 metrov, široko 9,2 metra in z maso 375 ton ponujajo v treh različicah. V prvi je oborožena z avtomatskim topom kalibra 76,2 milimetra in avtomatskim topom 30 milimetrov. Nadalje s protiletalskimi raketami Igla in torpedi za boj proti podmornicam. V drugi „raketni“ izvedenki je naštetemu orožju dodan sodoben protiladijski raketni sistem z dosegom 130 kilometrov. V tretji, najbolj oskubljeni verziji, ki jo je kupil Erjavec, pa ima ladja le dva avtomatska topova 30 milimetrov in dva mitraljeza kalibra 14,5 milimetrov.

Več kot očitno je torej, da obrambni minister tudi pri nakupu ladje sledi principu iz nakupa oklepnikov Patria, kjer so na zmogljivo osemkolesno vozilo namestili zgolj mitraljez, čeprav so bili sprva predvideni avtomatski topovi.
A z nakupom ladje se težave šele zares začnejo. Pravilo v vseh mornaricah je, da je za eno ladjo, ki naj bi bila stalno v operativni uporabi, treba imeti najmanj tri ladje istega tipa. Ena je pač na remontu, druga v procesu usposabljanja in urjenja posadke, tretja pa na operativni nalogi. Prav zato, da bi se približali temu pravilu, je bil v Srednjeročnem obrambnem programu 2005-2010, predviden nakup „še ene hitre patruljne ladje“. Torej patruljnega čolna Ankaran, ki je izraelskega tipa Super Dvora MkII. Vendar so se po očitno „ugodni“ ponudbi Rusov za poplačilo iz klirinškega dolga odločili drugače. Da se obetajo spremembe, je bilo čutiti že ob nadgradnji srednjeročnega programa, saj v naslednjem za obdobje 2007-2012, „še ene hitre patruljne ladje“ ni bilo več. 

Zato ne preseneča, da so namesto dodatnega patruljnega čolna istega tipa, prvi je stal štiri milijone mark, raje kupili dvakrat daljšo ladjo za najmanj desetkrat višjo ceno. Če bi upoštevali prvotne načrte, bi lahko danes imeli dve ladji, ki bi se zamenjevali, ko bi bila ena v remontu ali delovali v paru, zdaj pa ima Slovenska vojska dve ladji različnih tipov. Ko bo denimo pričel čas za remont obeh ladij, Slovenija ne bo imela operativnega vojaškega plovila, desetinam milijonov evrov davkoplačevalskega denarja navkljub. Sicer bi za ceno Svetlyaka lahko kupili kar celo floto manjših, gotovo bolj primernih ladij in čolnov.

Naslednja težava je posadka. Ker je mornarica že stoletja veliko bolj tehnološko zahtevna kot kopenska vojska, se nakup ali gradnja ladij opravlja po temeljiti strokovni predpripravi in strateškemu razmisleku. Posadka je tu v urejenih mornaricah še najmanjši problem, saj imajo obilo vnaprej izšolanih mornarjev, podoficirjev in oficirjev. Njihovo šolanje in usposabljanje za novo ladjo opravijo že pred nakupom novih ladij, tako da je prehod nove ladje v operativno uporabo čim krajši. Seveda imajo za vsako ladjo najmanj dve posadki. A tu pade v oko še ena zanimiva podrobnost. Minister Erjavec je zatrjeval, da posadka nove ruske ladje šteje 24 članov, celotno število edinega mornariškega diviziona je 76 pripadnikov, a po podatkih ruskega proizvajalca število posadke na ladji šteje 40 oseb. Torej ima Slovenska vojska že zdaj premalo mornarjev, da bi popolnila dve posadki nove ladje, da o prvi ladji, potapljačih in logistiki ter drugih pritiklinah, ki pritičejo vsaki vojaški enoti ne govorimo. 

Vse bolj očitno je, da je topnjača brez topov, ki jo je kupil Erjavec namenjena zgolj za „demonstracijo moči“, bolje rečeno paradiranje ali „zastraševanje“ sosedov v Piranskem zalivu, ki se lahko le hahljajo ob tem nakupu. Hrvaška mornarica je namreč zaradi težav z motorji na svojih topnjačah nedavno kupila dve rabljeni finski raketni topnjači za vsega 9 milijonov evrov. 

Ob tem seveda težav Slovenske vojske s privezi, zaščito, zmogljivostmi za vzdrževanje in remont niti ne omenjamo. Celo hrvaška mornarica po letu 1991 kljub vsem tehničnim, znanstvenim in remontnim zmogljivostim, ki so ji ostale od nekdanje JLA, ni bila sposobna usposobiti svojih najmočnejših raketnih topnjač za operativno uporabo. Slovenija pa trenutno ne more zagotoviti niti posebnega priveza za manjšo, kaj šele za večjo ladjo. 

Če vzamemo v zakup še dejstvo, da se tudi pri poslih iz klirinškega dolga pojavljajo isti lobisti in posredniki kot pri nakupu finskih oklepnikov Patria, postaja vse bolj jasno, zakaj se je tej vladi tako mudilo z nakupom ruske ladje. Bolj ko so nenavadni vojaški nakupi, večje so provizije za vpletene. Ker so finski kriminalisti zaradi podkupovanja pri prodaji orožja doslej aretirali že osem uslužbencev Patrie, dva sta še vedno v priporu, obstaja utemeljen sum, da nekateri posamezniki v Sloveniji ob nakupu orožja za Slovensko vojsko prejemajo visoke podkupnine. Slovenski kriminalisti se seveda v primeru Patrie niso zganili. Da bi preiskavo o prodaji ladje Sloveniji sprožili njihovi ruski kolegi, bi bilo tudi povsem iluzorno pričakovati.

Svetlyak ali Kresnička utegne v najboljšem primeru zasvetiti le na prvi vožnji, za katero bodo verjetno napaberkovali mornarje od vsepovsod po Sloveniji za nekajurno predstavo za slovensko javnost, nakar utegne ostati v privezu za dolgo časa. „Nori“ nakup vojaške ladje, ki se lahko po velikosti kosa z največjimi hrvaškimi ladjami, pa bo brez dvoma obremenil slovenski proračun za vrsto let. In nemara bi bila najbolj modra odločitev nove vlade, da ladjo čim prej prodajo naprej, še preden prispe v Slovenijo.

Kaj pa tisti, ki so zaslužili z nakupom te ladje? Njih seveda vprašanja, kje bo Slovenska vojska dobila posadko, priveze in remontne kapacitete gotovo ne skrbijo. Še manj jih zanima, čemu bo tako velika ladja v slovenskem akvatoriju sploh namenjena. Se pa verjetno prej ukvarjajo s slajšimi dilemami in skrbmi. Denimo, si kupiti jadrnico ali jahto?