Fojbe in negovanje tradicij fašizma

V Italiji te dni že svečano obeležujejo dogodke izpred več kot pol stoletja. Spominjajo se namreč 10. februarja, dneva “spomina na fojbe” in eksodus italijanskih optantov z ozemelj, ki so po drugi svetovni vojni pripadla takratni Jugoslaviji, po razpadu SFRJ pa njenima naslednicama, Sloveniji in Hrvaški. Manifestacije so se začele že v petek. Čeprav v obeležitvi spomina na tiste, ki so umrli v povojnih pogromih, ki so jih v v nasprotju z mednarodnimi konvencijami zakrivili osvoboditelji Jugoslaviji, ne bi smelo biti nič spornega, pa praznik, ki ga praznujejo šele od leta 2005 (zakon je bil sprejet leta 2004) predvsem na slovenski strani meje sproža vrsto kritičnih odzivov.

Do prvega razburjenja je prišlo že ob uvedbi praznika, ko je italijanska televizija RAI predvajala sporni film Srce v breznu režiserja Alberta Negrina, ki je sprožil številne polemike zaradi enostranskega prikazovanja medvojnih in povojnih dogodkov v Istri. Film je pokazal, da se Italija še ni zares soočila z zločini fašizma. Drug dokaz za italijansko prikrivanje zločinov fašizma je dejstvo, da je Italija sicer kupila dokumentarec britanske televizije BBC "Fascist Legacy" o vojnih zločinih v Jugoslaviji in drugod, a ga ni nikoli predvajala. Pogledi na zgodovino so iz zornega kota uradne politike še zmeraj zelo zamegljeni. Leta 2007 je na primer italijanski predsednik Giorgio Napolitano z govorom, v katerem je uporabil izraze, kot so “slovanski ekspanzionizem”, “barbarstvo” in “etnično čiščenje”, sprožil oster odziv hrvaškega predsednika Stipeta Mesića, medtem ko je tedanji slovenski predsednik italijanskemu napisal osebno pismo. Lani je Napolitano ponovil trditve o etničnem čiščenju na škodo Italijanov. Na njegove besede se je takrat odzval slovenski predsednik Danilo Türk, ki je dejal, da bi bil Napolitano "prepričljivejši, če bi v svojem govoru omenil fašizem z imenom".

Pod vprašajem tudi mednarodna meja?

Praznik ni sporen zgolj zaradi nacionalističnih sporočil, ki se ob tej priložnosti zmeraj slišijo z druge strani meje, pač pa tudi zato, ker so 10. februarja 1947 podpisali mirovna pogodba z Italijo, po kateri so večji del Primorske in Istre, Reka, Zadar in nekateri kvarnerski oziroma dalmatinski otoki pripadli Jugoslaviji. Tako je dan, ko je v tem delu sveta nastal mir, postal dan spomina na povojne poboje in odhod italijanskih optantov z omenjenih ozemelj, s tem pa se vsaj posredno dokazuje tudi italijansko nezadovoljstvo z rezultati povojne ureditve.

Vendar obstaja tudi nekaj znakov o tem, da so odzivi predsednikov Slovenije in Hrvaške v preteklih letih vendarle dosegli vsaj omejen učinek, saj je italijanski predsednik v odziv na zadnje pismo slovenskega kolega spomnil na zgodovinski in aktualen pomen italijanske ustave, ki po njegovih trditvah izvira iz jasnega zavedanja zgodovinske odgovornosti fašizma. V sporočilu iz urada predsednika Napolitana so tudi poudarili “pomen dokončnega preseganje zgodovinskih delitev med narodi, ki jih danes povezujejo občutki iskrenega prijateljstva in bratstva.” Predsednik Slovenije Danilo Türk je zato že izrazil zadovoljstvo nad odzivom Giorgia Napolitana na izjavo o etičnem primanjkljaju Italije zaradi odsotnosti jasnejšega soočenja z zločini fašizma in izrazil veselje nad tem, da italijanskega predsednika njegova izjava “ni osebno prizadela.” Türk je namreč 8. januarja v odzivu na predlog hrvaškega predsednika Stipeta Mesića za spravno srečanje treh predsednikov poudaril, da ni niti nujne potrebe niti vseh pogojev za takšno srečanje, ker ima vprašanje sprave tudi etično dimenzijo. "Ta pa zahteva, da se v Italiji opravi jasnejše soočenje z zločini fašizma, zgodovinsko najbolj zgodnjega totalitarnega sistema v tem delu Evrope, ki je bil vir mnogih vrst zla v dvajsetem stoletju," je takrat zapisal slovenski predsednik.

Kljub temu je le malo znakov o tem, da bi v Italiji trpljenje neitalijanskih narodov pod fašizmom v zadnjem času doživelo kakšno večjo pozornost politikov ali medijev. Mnogi od zločinov, storjenih nad Slovenci, zlasti civilnim prebivalstvom, med drugo svetovno vojno v času italijanske vojaške okupacije namreč še vedno niso bili kaznovani, odnos do fašizma v Italiji pa je še zmeraj zelo daleč od standardov, ki so, na primer v Nemčiji, uveljavljeni za odnos države do zločinov nacizma. V Italiji na primer še ni bilo objavljeno poročilo skupne slovensko-italijanske zgodovinske komisije iz leta 2000, ki celovito osvetljuje zgodovino odnosov med narodoma v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja.

Vse to je bilo opazno tudi v vrsti slovesnosti, ki jih ob dnevu spomina pripravljajo različni italijanski državni organi, predvsem pa tržaška občina, tržaška pokrajina, odbor za počastitev žrtev fojb in številne organizacije optantov. Slovesnosti so se začele v petek z odprtjem muzeja istrske, reške in dalmatinske civilizacije v Trstu, nadaljevale pa naj bi se v ponedeljek s polaganjem vencev k obeležjem, ki v Trstu spominjajo na povojne poboje in eksodus. V nekaterih mestih so pripravili predavanja na temo “fojb in eksodusa 1943 – 1956”. Vrhunec bodo manifestacije dosegle jutri, 10. februarja, ko bodo pri opuščenem rudniškem jašku pri Bazovici, ki je postal simbol povojnih pobojev in kjer so uredili tudi dokumentacijski center, potekali maša z branjem molitve za žrtve pobojev in nagovori predstavnikov oblasti. Nato bodo na tržaški prefekturi podelili spominske medalje svojcem desetih žrtev povojnih pobojev, popoldne pa bodo v prostorih deželnega parlamenta Furlanije-Julijske krajine predstavili knjigo o petdesetletnici nastanitve optantov v pokrajini Pordenon v Furlaniji. Vendar so v javnih manifestacijah doslej znova pozabili omeniti vlogo fašizma v dogodkih, ki so pripeljali do povojnih pobojev in fojb.

Poveličevanje fašizma

Poveličevanja fašizma v Italiji je mogoče še danes zaslediti tako rekoč na vsakem koraku. Ob nedavnem obisku zabaviščnega parka Gardaland ob Gardskem jezeru v Italiji sem tako lahko v trgovini s spominki na svoje veliko presenečenje odkril zanimive spominke – obeske s slikami Benita Mussolinija, očeta fašizma in rasih zakonov, ki so inspirirali Adolfa Hitlerja in tako začrtali pot v katastrofo svetovnih razsežnostih. Vendar pa obesek, ki si ga je mogoče kupiti za drobiž in visi tudi v številnih drugih prodajalnah s podobnimi relikvijami iz časa fašizma ni izjema, pač pa pravilo. V mnogih italijanskih trgovinah je mogoče kupiti tudi “Mussolinijevo” vino.

Vse do leta 2005 je v središču Rima stal tudi obelisk iz Aksuma, Etiopije, ki ga je v čast fašizma in italijanske okupacije Etiopije med leti 1936 in 1941 dal v Rim pripeljati Mussolini. Italija je nato obelisk v več kosih vendarle vrnila Etiopiji, vendar ima še zmeraj precejšnje težave z razumevanjem bistva pojava, ki jo je v preteklosti spravil na temno stran zgodovine.

O tem, kako živ je fašizem, kaže tudi dejstvo, da je eden od najbolj znanih nogometašev na svetu, Alessandro del Piero napovedal, da bo tožil Facebook, saj se je na tem portalu pojavil profil, ki naj bi bil njegov, ob njem pa so hiperaktivne povezave, ki vodijo do internetnih strani z nacistično in fašistično propagando. Del Piero, ki ga imajo ženske po raziskavah med pripadnicami ženskega spola nad 30 let enako rade kot Davida Beckhama, trdi, da nikoli ni imel svoje osebne strani na Facebooku. Sicer pa ima fašistična simbolika med italijanskimi nogometaši zelo dolgo tradicijo. “Če ste bili kadarkoli na tekmi Lazia v Rimu, potem bi morda lahko postali prepričani, da je za nekatere navijače Mussolini še zmeraj živ in da živi na obali Sredozemlja,” je vzdušje med italinaskimi navijači opisal novinar CNET-a. Ena izmed navijaških zvezd Lazia je tudi nogometaš Paulo di Canio, ki navijače neprestano pozdravlja s fašističnim pozdravom. Njegova pojasnila so preprosta: “Sem fašist, nisem rasist.” Večkrat je tudi pojasnil, da je bil Mussolini "slabo razumljen” in v resnici "v osnovi zelo načelen in etična oseba.” Ni nenavadno, da so navijači Lazia pred nekaj leti nasprotno moštvo AS Roma na tekmi žalili z napisom, da gre za “ekipo črncev, krdelo Židov.”

Takšno obnašanje seveda ni nenavadno, če ima tudi predsednik vlade Silvio Berlusconi težave z razumevanjem zgodovine. Celo njegovi pristaši so bili nekoliko šokirani, ko je jeseni leta 2003 Berlusconi – tudi tedaj v vlogi premierja Italije - dejal, da “Mussolini ni bil tako slab”, ker “Mussolini nikoli ni ubil nikogar”, pač pa je “poslal ljudi na počitnice in jih konfiniral na majhnih otokih, kot so Ponza in Maddalena, ki so sedaj mesta visokega turizma”

Berlusconi je sicer letos ob dnevu holokavsta izrekel nekaj javnih obsodb fašizma, kar je prvi korak naprej. Toda ob tem ni mogoče pozabiti na dejstvo, da v njegovi vladi še zmeraj sedi vrsta poveličevalcev fašizma. To je postalo jasno že lani jeseni, ko desno usmerjeni župan Rima ni želel označiti fašizma kot zlo, minister za obrambo pa se je poklonil fašistom, ki so se med drugo svetovno vojno skupaj z nacisti borili proti anglo-ameriški navezi.

Obrambni minister Ignazio La Russa je svojo podporo fašistom izrazil v govoru na proslavi ob 65. obletnici rimskega upora proti okupaciji nacistov leta 1943 in vlogo protifašističnih partizanov. Ob tem je La Russa omenil tudi padalsko divizijo „Nembo“, ki se je pod Mussolinijevo Republiko Salo skupaj z Nemci borila proti zaveznikom. „Izdal bi svojo vest, če se ne bi spomil na druge može v uniformah, kot so bili pripadniki divizije „Nembo“, ki so se prav tako, glede na svoja prepričanja, borili za svojo državo,“ je dejal. Izjave, ki so jih politiki na levici obsodili, so spore še bolj razburkale, ko se jim se pridružil še rimski župan Gianni Alemanno, ki je dejal, da čeprav so bili rasistični zakoni sprejeti v času Mussolinija napačni, bi bilo površno obsodili fašizem kot celoto in ga označiti za zlo. „Nikoli nisem tako razmišljal, fašizem je bolj kompleksen pojem,“ je izjavil Alemanno, ki je bil nekoč vodja neofašistične stranke. „Veliko ljudi se je združilo v dobri veri in tega ne mislim označiti z eno definicijo,“ je še dodal. Člani opozicije in židovska skupnost so župana obtožili spreminjanja enega izmed najbolj črnih poglavji v zgodovini Italije.

K temu je potrebno prišteti še vrsto podobnih izjav italijanskih lokalnih veljakov. Namestnik župana v Trbižu Giancarlo Gentilini (iz Severne lige) je na primer dejal, da naj gredo Muslimani “scat v svoje mošeje” , italijanski minister za reforme Umberto Bossi pa je hladnokrvno pripomnil, da Italijani pač ne marajo, da pri njih živijo "Bingo Bongi”. Malo zatem je sledila še seksistična Berlusconijeva izjava o tem, da so ženske v Italiji “tako lepe”, da nimajo dovolj vojakov, da bi jih zaščitili pred posiljevalci. Nekdanji fašist in župan Rima Gianni Alemanno je v podobni maniri maja lani prišel na misel, da bi eno ulico v Rimu lahko imenovali tudi po Giorgiu Almiranteju, italijanskemu politiku, ki je bil podpisnik “rasnega manifesta” in eden od ustanoviteljev fašističnega gibanja. Nemški časnik Frankfurter Allgemeine Zeitung je to komentiral z naslednjimi besedami “Izgradnje Hitlerjevega mavzoleja v Braunau si ni mogoče niti zamisliti, toda zato je grob Mussolinija v Predappiu za fašiste sveto mesto.”

Fašistični romarski kraji

Mussolinijevo rodno mesto Predappio je namreč že desetletja središče nenavadnih romarskih pohodov. Na sveta mesta fašizma je mogoče tudi z organiziranimi turističnimi potovanji. Prvi postanek je ob grobnici velikega “Duceja”, nato pa si je v trgovinicah ob ulici Matteottija, socialdemokrata, ki so ga ubili fašisti, mogoče kupiti tudi majice z likom Mussolinija, kipce fašističnega diktatorja, znanih voditeljev SS-a, lično izdelanih svastik ter drugih nujnih pripomočkov, potrebnih za negovanje temnih tradicij fašizma. Odlična prodaja in zaslužki v Italiji imajo vse več posnemovalcev tudi drugje. João António Pais Lourenço, župan portugalskega mesta Santa Comba Dão si tako na primer želi postaviti spomenik Antóniu de Oliveiru Salazarju, portugalskemu diktatorju, ki je vladal od lete 1932 do leta 1968. Kip je bil uničen med revolucijo leta 1974, ohranila se je le glava, ki pa jo župan zvesto čuva. Španski diktator Franco teh težav nima, saj si je že za časa življenja postavil mavzolej v “Dolini padlih.”

Italijo, pa tudi nekatere druge evropske države zato čaka še veliko dela za odstranjevanje ostankov fašističnih in avtokratskih simbolov in soočanje s temnimi platmi svoje preteklosti. Ob tem pa, kot kažejo najnovejše raziskave, skupinske manifestacije, če niso pravilno vodene, ne pomagajo veliko. Tako vsaj kažejo najnovejše raziskave. Študija, objavljena v New Scientistu,dokazuje, da je praksa velikih javnih manifestacij, mahanja z baklami in praksa “gosjega korakanja” v veliki meri vplivala na uspeh fašizma in nacizma. Dr. Scott Wiltermuth z univerze Stanford University v Kaliforniji je namreč dokazal, da aktivnosti ki se izvajajo “skupinsko” kot so na primer skupni plesi ali marši, pomagajo nadzorovati razmišljanja množic. Poskus je izvedel na 96 osebah, ki so morale izvajati vse aktivnosti skupaj. Ko so bili soočeni z dilemo, ali naj ostanejo zvesti skupini ali sprejmejo odločitev, ki je v nasprotju z obnašanjem večine, je večina v “uniformirani” skupini ostala zvesta skupini. Vasilij Klučarev iz nizozemskega Dondens centra za kognitivne raziskave je na podoben način dokazal, da v primeru, ko je odločitev posameznika v skladu z odločitvijo množice, možgani proizvedejo več dopamina, ki sproža občutke ugodja.

V Trstu se je leta 2005 na veliko skupinsko korakalo, razkazovalo se je tudi orožje in ni dvoma, da bo raven ugodja množic, ki bodo tudi letos na podoben način proslavljale “dan spomina” v Italiji v teh dneh visoka. Toda za resnično spravo med narodi bodo politiki morali storiti še kaj – predvem pa se bodo najprej morali resno soočiti z neugodnimi posledicami lastne zgodovine. Kajti, kdor se iz zgodovine zaradi ugajanja množicam ničesar ne nauči, je na najboljši poti, da bo še naprej ponavljal precej bolj neugodne, tragične zgodovinske lekcije.