Štafeta ponarejanja

Manipulacija SDS z dokumenti Arhiva RS, ki se nanašajo na predsednika republike Danila Türka in prirejanje dela dela dokumenta tako, da so mu dodali še dokument, ki ga Türk ni prejel, je pravzaprav samo ena od podobnih manipulacij, ki so nastale v Janševem krogu zaupnikov. Res je, da gre za dvojen škandal, ki kaže, kako SDS laže in kakšne metode uporablja, hkrati pa dokazuje, da ta krog politikov očitno meni, da cilj posvečuje sredstva. Vendar je upanje Franca Jurija, da se bo vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar opredelila do teh kaznivih dejanj, ker ima “zdaj priložnost, da dokaže, da ni le politični privesek Janše, ampak da je vodja najvišjega tožilskega organa” najverjetneje neutemeljeno. Predvsem zato, ker je bila prav Barbara Brezigar tista ki je že v aferi Depala vas v zelo podobnem primeru zavrgla prav vse ovadbe proti ključnim Janševim sodelavcem, ki so ponarekali dokumente in z njimi zavajali tako policijo kot samega predsednika tedanje vlade. O tem smo v Mladini poročali že pred desetimi leti. Zgodba pa je zelo podučna tudi za razumevanje najnovejše afere s prikrojenimi dokumenti Arhiva RS, saj nazorno kaže, kako je to, da Janševi ponarejevalci niso bili nikoli kaznovani, posredno omogočilo nastanek novih maniupalcij in prikrojenih dokumentov, tokrat v režiji SDS.

Za kaj pravzaprav gre? Če bi zgodbo na hitro obnovili, bi lahko zapisali, da gre za eno od manj znanih plati afere Depala vas. Kazenske ovadbe, ki so jih proti osumljenim, ki so na koncu (zaradi zastaranja nekaznovano) pretepli Milana Smolnikarja, so namreč tožilci razdelili v dva dosjeja. V prvem so ovadbe proti storilcem, ki naj bi kršili pooblastila, protipravno odvzeli prostost Milanu Smolnikarju in mu poškodovali vozilo. V drugem dosjeju so ovadbe zaradi ponarejanja, ki naj bi jih izvedli pooblaščeni pripadniki ministrstva za obrambo. Prvo skupino ovadb - zaradi prekoračitve pooblastil - je Barbara Brezigar kot vodja posebne skupine tožilcev zavrgla že junija 1996. Kaj se je zgodilo z drugo skupino ovadb, je bilo do članka v Mladini leta 2001 povsem neznano. Vendar pa ima tudi zgodba o pisalnem stroju (znamke Olympia), na katerem so bili sestavljeni ponarejeni dokumenti (in verjetno tudi kuverte pisem Civilne iniciative), svoj konec. Pisalni stroj je dobil vlogo materialnega dokaza v preiskavi, da ga je posebna tožilska skupina dobila v svoje roke in celo izdelala njegov tipkopis. Na podlagi tega so bili izvajalci ponarejanja vojaških dokumentov - predvsem pripadnik Morisa Mitja Kunstelj - v izvedenih kriminalističnih analizah popolnoma razkriti. Vendar pa je voditeljica posebne skupine tožilcev Barbara Brezigar kljub jasnim dokazom o storilcih zavrgla tudi te ovadbe, sporni pisalni stroj pa vrnila njegovemu lastniku Romanu Kordiču, znanemu še iz "celovške afere", v kateri so pripadniki slovenske vojske v Avstriji poskušali ugrabiti grškega trgovca z orožjem. In s tem praktično ustavila vse postopke proti ponarejevalcem vojaških dokumentov, ki so z njimi zavajali policijo, posredno pa celo predsednika takratne vlade dr. Janeza Drnovška.

Kriminalisti, ki so po osamosvojitvi Slovenije raziskovali nepravilnosti v ministrstvu za obrambo, so namreč že zelo zgodaj posumili, da je del dokumentov, ki jih je od Mitje Kunstlja dobil policijski sodelavec in civilist Milan Smolnikar, ponarejenih. Ponaredki so bili plasirani zato, da bi zaradi njih "devalvirali" tudi originalni dokumenti o trgovini z orožjem in bi se tako prikrila kazniva dejanja, ki so jih raziskovali kriminalisti. Prav tako so s temi papirji poskusili na laž postaviti resnične posege Morisa v civilno sfero (zasledovanja novinarjev, tudi novinarjev Mladine itd.), ki so se že zgodili.

Kot namreč izhaja iz podatkov, ki so bili zbrani ob preiskavi kriminalistov, je Mitja Kunstelj, tedaj pripadnik 1. specialne brigade Morisa, prek skupnega znanca Gregorja Emeršiča Milanu Smolnikarju prvi sporočil, da ima zanj nekaj "zelo zanimivega". Takoj zatem sta se Milan Smolnikar in Mitja Kunstelj dogovorila za sestanek v lokalu KIM. Ker je ob svojem prihodu v lokalu Milan Smolnikar opazil drugega pripadnika Morisa, Andreja Podbregarja, sta oba odšla na pogovor v živalski vrt. Tam je Kunstelj Smolnikarju dal prva dva ponarejena dokumenta: ukaz št. 47/893 z dne 1. 8. 1993 in podpisom "Njavro" ter obvestilo s številko 189/11193. Oba dokumenta sta govorila o nepravilnostih v Morisu in posegih Morisa v civilno sfero. Milan Smolnikar je to, kar je dobil od Kunstlja, takoj zatem prijavil kriminalistu P. iz UNZ Ljubljana, ta pa ga je napotil h kriminalistu Dragu Kosu. Ta si je dokumente ogledal 23. 12. 1993. Dan pozneje, 24. 12. 1993, je ponarejene dokumente na svojo delovno mizo dobil predsednik slovenske vlade dr. Janez Drnovšek. V naslednjih dneh je Mitja Kunstelj izdelal in Milanu Smolnikarju predal še vrsto drugih ponarejenih dokumentov, ki pa jih Smolnikar ni želel izročiti Dragu Kosu vse do 13. 1. 1994.

Ta zgodba je bila v tistem času deloma povezana tudi z Mladino, ki je kritično pisala o trgovini z orožjem. Na srečanju med Smolnikarjem in Kunstljem 25. 2. 1994 je namreč Kunstelj Smolnikarju izročil tudi seznam novinarjev Mladine, katerih nadzor naj bi odredil Darko Njavro. Na enem od papirjev so tako pod naslovom "Shopping list" (nakupovalna lista) napisana imena novinarjev, ki naj bi bili potrebni nadzora, na drugem listu pa še naslov Mladine in ime Bum-bara, lokala, kjer naj bi se zbirali novinarji. Takšnih dokumentov je bilo še več. Kunstelj je Smolnikarju do brutalne aretacije izročil vsega skupaj 10 ponarejenih dokumentov.

Ker so bili dokumenti sestavljeni iz različnih drugih dokumentov, kriminalistom v poznejših analizah ni bilo težko ugotoviti, da gre za ponaredke. Na ministrstrstvu za obrambo so v času ministrovanja Jelka Kacina, ki je na tem mestu nasledil Janeza Janšo, izdelali analizo, iz katere jasno izhaja, da so bile pod dokumenti podpisane nepooblaščene osebe, da je na nekaterih dokumentih še zmeraj žig “Strogo zaupno - Ljudska obramba”, ki v tem času ni bil več v uporabi, in podobno. Grafološka analiza, ki jo je opravil izvedenec V. V. iz Ljubljane, je pokazala, da je Njavra večinoma podpisoval Kunstelj ali pa so bili podpisi sestavljeni s fotokopiranjem. Tožilstvo si je v postopku preiskave prav tako pridobilo sporni električni pisalni stroj znamke Olympia, na katerem so bili napisani ponarejeni dokumenti, zelo verjetno pa tudi pisma Civilne iniciative, ki so obremenjevala predvsem takratnega predsednika države Milana Kučana.

V dopisu, ki ga je podpisal direktor OVS Marjan Miklavčič, je zapisano, da naj bi ta pisalni stroj 18. 5. 1994 Romanu Kordiču zasegel "delavec OVS Andrej Podbregar". V dokumentih o preiskavi je zapisan nekoliko drugačen podatek; sporni stroj naj bi Roman Kordič le "predal uradni osebi ministrstva za obrambo". Vsekakor pa ni dvoma, da je Andrej Podbregar - kot izhaja iz dopisa ministrstva za obrambo - 19. 1. 1994 izdelal ponaredke uradnih listin in jih izročil Mitji Kunstlju, ta pa Milanu Smolnikarju. Vendar pa so šele junija 1997 s pisalnega stroja, ki ga je poseba skupina tožilstva z ministrstva za obrambo dobila že 28. 10. 1996, na list papirja izpisali celotno tipkovnico stroja. Na tej podlagi so nato z grafoskopskimi metodami kriminalisti ugotovili, da so bili ponarejeni dokumenti dejansko napisani na pisalnem stroju, ki je last vrhniškega podjetnika Romana Kordiča. Po mnenju kriminalistov je šlo v vseh teh primerih za kaznivo dejanje ponarejanja listine, zato so v ovadbah zahtevali, da pristojnega tožilca Mitjo Kunstlja in njegove sostorilce spozna za krive in jih obtoži.

Barbara Brezigar je o tej možnosti verjetno vsaj razmišljala. Vendar je na koncu kljub vsem dokazom, ki so potrjevali sum kazivega dejanja, od pregona odstopila. Prvi razlog za zavrženje ovadb je bila ocena tožilke, da je v tem primeru šlo za dejanje majhnega pomena. Slovenski kazenski zakonik namreč določa, da ima neko sicer kaznivo dejanje majhen pomen tedaj, kadar je "njegova narava neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni". Drugi, z opisanim razlogom za zavrženje pregona skregan razlog pa naj bi se skrival v dejstvu, da je preiskava pokazala na neizpodbitno dejstvo, da pri ponarejanju listin ni sodeloval le Mitja Kunstelj, pač pa tudi drugi, še neidentificirani sostorilci. Pregon Mitje Kunstlja bi bil torej le pregon enega od storilcev, zaradi česar je Barbara Brezigar - menda zaradi "načel pravičnosti" - pregon zavrgla. V pozabo je potem odromal tudi sporni pisalni stroj, za katerega vse doslej sploh ni bilo znano, kje je končal, čeprav je posebna tožilska skupina postopek vračanja pisalnega stroja končala septembra 1997.

Po vseh letih dela kriminalistov, tehnikov in sodnih izvedencev, grafoloških in grafoskopskih analizah so bile tako vse ovadbe zaradi ponarejanja zavržene, spis z njimi pa se je preselil v arhive. V nasprotju s prvo skupino ovadb v aferi Depala vas, ki jih je pravno kot "subsidiarni tožilec" za nekaj časa nasledil Milan Smolnikar, je bilo v primeru ponarejanja listin zavrženje dokončno. Kadar država sama odstopi od pregona, namreč ni nikogar drugega, ki bi lahko stopil na njeno mesto. Sicer pa UNZ Ljubljana, ki je podala ovadbe, sploh ni bila obveščeni o zavržbi ob koncu postopka. Obvestilo o tem so prejeli šele naknadno in šele takrat, ko so se na tožilstvu menda sami pozanimali, v kateri fazi so njihove ovadbe.

Zaustavitev postopka zato, ker obstajajo samo dokazi proti enemu in ne vsem storilcem, ni le podobna pometanju nesprejemljivih dejanj pod predpražnik, pač pa se zdi skregana tudi s pametjo. Kadar policija dobi v pest samo nekatere člane kriminalne verige, jih prav gotovo ne izpusti z izgovorom, da "pač niso dobili vseh" in da bi bil postopek proti ulovljenim "nepravičen" glede na druge, ki so se "izmazali". Ali bo, na primer, tožilstvo v primeru suma korupcije na ptujskem tožilstvu ustavilo postopek proti tožilcu Glavarju, če ne bo ujelo prav vseh sodelujočih v podkupovanju? Po tem načelu bi se vsi zločinci zaradi čudno interpretiranih "načel pravičnosti" lahko povsem mirno sprehajali na prostosti.

Sicer pa je iz že objavljenega dopisa OVS-a jasno, da sta bila v ponarejanje vključena vsaj dva pripadnika Morisa - Andrej Podbregar in Mitja Kunstelj, zato je odločitev o zavržbi še toliko bolj nenavadna. Podobni sklepi veljajo za oceno o neznatni nevarnosti prakse ponarejanja vojaških listin. Po tej logiki naj bi bili ponarejeni vojaški dokumenti, ki zavajajo slovensko policijo in predsednika slovenske vlade, le "neznatno nevarni". Da je takšno sprevrženo razumevanje "pravičnosti" nezdravo tudi za državo v celoti smo kritično ocenili že v času, ko so tesni Janševi sodelavci ob pomoči Barbare Brezigar prvič ušli pregonu. Sklepe, ki se ponujajo sami po sebi, smo na koncu članka leta 2001 povzeli tako: “Ponarejanje listin je v Sloveniji načeloma sicer prepovedano, vendar to ne velja za določene pripadnike ministrstva za obrambo.”

Deset let po razkritju prvega ponarejanja Janšinih sodelavcev je stranka SDS od Janšinih ponarejevalcev prevzela štafeto ponarejanja. Od Janšinih sodelavcev, ki so ponarejali, da bi zavajali javnost in škodovali Milanu Kučanu in Janezu Drnovšku so prevzeli ponarejevalsko štafeto in jo nadgradili s ponarejenjem, ki znova zavaja javnost in škodi sedanjemu predsedniku države dr. Danilu Türku. V skladu s tradicijo nekaznovanja ponarejevalcev v Sloveniji bi zato lahko sklepu izpred enega desetletja dodali še novega: “Ponarejenje listin je v Sloveniji načeloma sicer prepovedano, vendar to ne velja za določene člane SDS.” In glede na logiko uporabljeno v tem primeru lahko torej skoraj z gotovostjo napovemo, da bo tožilstvo tudi prikrojevanje podatkov s strani SDS označilo za “dejanje majhnega pomena” ker je “njegova narava neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni". Razen v primeru, če organi pregona dokažejo, da je Slovenija danes vendarle drugačna država kot tista, v kateri so vojaške osebe po osamosvojitvi lahko brez posledic ustrahovale in pretepale civiliste.