Vlada gre v vojno z zavarovalnicami

Je pravično, da moramo za dopolnilno zdravstveno zavarovanje vsi prispevati tako rekoč enak znesek, ne glede na višino naših dohodkov, da torej v povprečju 24 evrov mesečne premije prispeva tako tisti s šeststo evri plače kot oni s šestnajst tisoč evri? Absolutno ne! Bi bilo to pametno spremeniti? Seveda. Pa je to sploh izvedljivo? Vprašanje.

Vladna napoved o odpravi dopolnilnega zavarovanja in uvedbi splošne participacije ali bolje rečeno obvezne zdravstvene dajatve, ki bi bila vezana na celotne dohodke posameznika, torej ne zgolj na plačo, pač pa na vse dohodke, ki so sedaj obdavčeni z dohodnino, je pravzaprav odkrita vojna napoved trem zasebnim zavarovalnicam, ki so življenjsko odvisne od premij dopolnilnega zavarovanja. V Vzajemni in Triglavu, zdravstveni zavarovalnici, pomenijo dopolnilna zavarovanja več kot 95 odstotkov prihodka, v Adriaticu Slovenici pa dobro tretjino. Če ostanejo brez tega priliva, bodo prisiljene zapreti vrata ali pa vsaj drastično spremeniti svoje poslovanje, kar ne bo enostavno. V predlogih ministrstva za zdravje je sicer zaslediti, da naj bi bil del zdravstvenih storitev po novem izločen iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar pomeni, da bi se vsaj deloma odprl prostor za razvoj dodatnih zdravstvenih zavarovanj. Toda treba je vedeti, da gre pri izločanju za zelo specifične storitve (za zdaj se med izločenimi storitvami omenjajo predvsem pogrebnine, posmrtnine, nekateri nenujni reševalni prevozi, nekatera zdraviliška zdravljenja in nekatera zdravila), ki za zdravje državljanov niso nujno potrebne. Ker so ravno te storitve v velikem delu krite iz dopolnilnega zavarovanja, vladna bitka z zavarovalnicami ne bo lahka.

Med javnim interesom in interesom kapitala

Naj spomnimo: zasebnim zavarovalnicam je že leta 2004 uspelo preprečiti zdravstveno reformo, pri kateri bi prišlo do odprave dopolnilnih zavarovanj. Pri čemer je bilo takrat mišljeno, da bi izpad sredstev iz dopolnilnega zavarovanja nadomestili z dvigom prispevne stopnje za obvezno zdravstveno zavarovanje. Nobeno presenečenje torej ne bi bilo, če bi se ta scenarij ponovil. »Zasebne zavarovalnice imajo dovolj denarja, da z njim uresničijo svoje interese. Žal se v naši državi javni interes že dve desetletji umika zasebnemu interesu,« pravi poslanka SD Julijana Bizjak Mlakar, ustanoviteljica Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva. »Zdravstveno reformo, ki jo je želel izvesti nekdanji predsednik Clinton v ZDA, so zavarovalnice preprečile tako, da so kupile ekonomiste, ki so nato pisali članke o tem, kako je reforma gospodarsko škodljiva, čeprav to ni bilo res in je šlo le za dobičke zavarovalnic in podkupljivost ekonomistov. Kupile so tudi lobiste in politike, da so nato preprečili reformo. Tudi sedanjemu predsedniku Obami se ni posrečilo v celoti izvesti svoje zdravstvene reforme. Pa sta bili obe reformi dobri in potrebni. Tako kot v ZDA gre tudi pri nas za bitko med javnim interesom in interesom kapitala. Kakšen bo rezultat te bitke, bomo videli kmalu.«

Za lažje razumevanje moramo najprej razčistiti nekaj osnovnih pojmov. Tako kot drugod po svetu se zdravstvo tudi pri nas napaja iz javnih in zasebnih virov, pri čemer je za Slovenijo značilno, da ima glede na druge razvite države izjemno visok delež financiranja zdravstva iz zasebnih virov. Po zadnjih podatkih za zdravstvo namenimo 9,07 odstotka bruto domačega proizvoda, kar ni slabo. Toda kar 70 odstotkov vseh zdravstvenih storitev je kritih iz zasebnih virov, od tega pol iz dopolnilnega zavarovanja, pol pa s plačili neposredno iz žepa. To pa ni nekaj, na kar bi lahko bili ponosni, kajti več ko državljani za zdravstvo dajejo 'iz žepa', bolj je država nerazvita in nesposobna voditi učinkovito zdravstveno politiko. Ali povedano drugače: najbolj razvite države zdravstveni sistem financirajo v pretežni meri z javnimi viri.

Glavni cilj odprave dopolnilnega zavarovanja in uvedbe obvezne dajatve, vezane na celoten dohodek, je povečati pravičnost financiranja zdravstva in s tem solidarnost med bogatimi in revnimi. To pa je zagotovo v javnem interesu.

Pojdimo naprej. Za obvezno zdravstveno zavarovanje plačujejo delodajalci obvezen prispevek v višini 7,09 odstotka, delojemalci pa obvezen prispevek v višini 6,36 odstotka. ZPIZ pa za upokojence plačuje obvezno zavarovanje v višini 5,96 odstotka. Poleg tega se posameznik lahko še dopolnilno zdravstveno zavaruje in plača premijo, ki za veliko večino znaša slabih tristo evrov na leto. Kdaj in zakaj je sploh prišlo do uvedbe dopolnilnega zavarovanja? »V začetku devetdesetih let je bil čas prodora neoliberalizma v Slovenijo in pritiskov zasebnih zavarovalnic na politiko, da bi zasebne zavarovalnice razširile svoje poslovanje tudi na področje zdravstvenih zavarovanj. Ideja o dopolnilnem zavarovanju naj bi zrasla v ZZZS, kjer so ponesrečeno kopirali del francoske rešitve, s čimer si je ZZZS omogočil enostavno reševanje svojih finančnih težav, saj je lahko morebitne izgube prek zasebnega zavarovanja vsa leta enostavno prenašal v breme zasebnih sredstev prebivalstva,« pravi Bizjak Mlakarjeva. Najprej je dopolnilno zavarovanje izvajal ZZZS, nato pa se je prostor za izvajanje tega zavarovanja z zakonom odprl še zasebnim zavarovalnicam. »Znanja o zdravstvenih zavarovanjih takrat v državi skorajda ni bilo. Niso se proučile posledice uvedbe dopolnilnega zavarovanja. Privatizacija zdravstvenih pravic, kot se imenuje prenos pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v breme zasebnih sredstev prebivalcev, je povzročila zdravju prebivalstva veliko škodo. Posledice so tudi zmanjšanje solidarnosti in pravičnosti financiranja zdravstvenega sistema, zmanjšanje dostopnosti do zdravstvenih storitev, večanje neenakosti v zdravju prebivalstva in zmanjšanje učinkovitosti zdravstvenega sistema. Slovenija se razlikuje od drugih razvitih držav (razen ZDA) po tem, da zasebne zavarovalnice zbirajo sredstva premij za pokrivanje zdravstvenih storitev, ki so pomembne za zdravje ljudi od vseh socialnih slojev. Kdor ne plača premije, mora plačati visoko doplačilo, kadar zboli ali se poškoduje, ali pa se mora odpovedati zdravljenju. Večina ostalih razvitih držav zbere zanemarljivo malo sredstev za zasebna zdravstvena zavarovanja, pa še to predvsem za nadstandardne storitve oz. od najbolj premožnih. Po deležu zbranih sredstev iz zdravstvenih zavarovanj v BDP-ju je Slovenija v samem svetovnem vrhu.«

Več solidarnosti med bogatimi in revnimi

Treba je jasno reči, da sedanje dopolnilno zdravstveno zavarovanje ni pravo zasebno prostovoljno zavarovanje, saj krije zgolj del pravic, ki so v preostalem delu krite iz javnih sredstev, namreč iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Prostovoljno ni zato, ker mora biti vsakdo zavarovan, če želi priti do pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ali kot pravi sindikalist Dušan Semolič: »Sedanji sistem financiranja zdravstvenih storitev, ko so praktično vse pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja dosegljive le, če hkrati obstaja dopolnilno zdravstveno zavarovanje, je krivičen.« Tisti, ki nimajo dovolj denarja za plačilo zasebnega zavarovanja ali ki ne morejo plačati visokih doplačil (resnično revnih in tistih z nizkimi dohodki pa je v Sloveniji vse več), ne morejo uporabiti javnih zdravstvenih sredstev in se morajo zato odpovedati zdravljenju. »To pa seveda pomeni, da imajo premožnejši večji dostop do zdravstvenih pravic, kritih iz javnih sredstev, kar je v nasprotju z enako dostopnostjo do zdravljenja oseb, ki so enako bolne, kar bi moral zagotavljati vsak zdravstveni sistem. Prvi cilj reforme je torej omogočiti enak dostop do zdravljenja vsem enako bolnim, ne glede na njihovo premoženjsko stanje,« pravi Bizjak Mlakarjeva. Ker se premija za dopolnilno zavarovanje plačuje v absolutnih zneskih in ne proporcionalno od dohodka, plačujejo revni bistveno večji delež od svojih prihodkov kot premožni. »V tem, da morajo bogati in revni za dopolnilno zavarovanje prispevati natanko enak znesek, ni prav nobene solidarnosti. Pravzaprav je solidarnost revnih do bogatih, kar je narobe svet,« pravi Semolič. Bizjak Mlakarjeva pa: »Prav zato se je Slovenija znašla med razvitimi državami z najmanj pravično financiranim zdravstvenim sistemom - okoli trideset mest za ZDA.«

Drugi cilj reforme je torej povečati pravičnost financiranja zdravstvenega sistema in s tem solidarnost med bogatimi in revnimi. »Gre za to, da je sedanji sistem v svoji 'univerzalnosti' vendarle razslojevalen, zato bi uvedba prispevka, ki bi bil vezan za celotne dohodke oseb, bistveno bolj pravično uravnotežila vplačila v zdravstveno zavarovanje,« pravi Tit Albreht, vodja Centra za analize sistema zdravstvenega varstva na Inštitutu RS za varovanje zdravja. Na to, da je treba za zdravstveno zavarovanje upoštevati vse obdavčljive dohodke, so opozarjali številni tuji strokovnjaki že ob reformnih poskusih leta 2003. »Ravno vztrajanje pri tem, da se vse 'obesi' na plače, rodi na koncu največ odporov, saj objektivno podraži strošek dela. Ker imamo le slabo razvito popolnoma zasebno ponudbo zdravstvenih storitev, pa tudi ne moremo računati, da bodo bolj premožni iz žepa plačevali številne storitve. Nasprotno, mnoge izkušnje iz tujine kažejo, da se bolj premožni in bolj izobraženi veliko bolje zavedajo svojih pravic in se o njih tudi bolje informirajo in da ni zaznati bistveno manjšega povpraševanja po zdravstvenih storitvah, celo več, na Nizozemskem so ugotavljali bistveno večjo uporabo predvsem storitev ambulantne diagnostike - in to vse iz sredstev obveznega zavarovanja, da ne bo pomote!«

Maks Tajnikar, ekonomist: “Ukinjati tri zavarovalnice v času, ko v slovenskem gospodarstvu vsak dan trepetamo, da bomo še kje izgubili kakšno podjetje in delovno mesto, je zares neokusno.”

Tretji pomembni cilj reforme je povečati učinkovitost sredstev za zdravstveni sistem. Če bi se namreč pravice iz dopolnilnega zavarovanja prenesle v obvezno zavarovanje, bi to pomenilo precejšen prihranek pri obratovalnih stroških, saj so zasebne zavarovalnice stroškovno bistveno manj učinkovite od javnega Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Pri prvih namreč ti stroški znašajo najmanj deset odstotkov vseh sredstev, ki jih zberejo s premijami dopolnilnega zavarovanja, kar v povprečju pomeni 45 do 47 milijonov evrov, medtem ko pri javni zdravstveni blagajni ti stroški znašajo komaj dva do tri odstotke. Treba pa je dodati, da primerjava zasebnih zavarovalnic in javne zdravstvene blagajne ni povsem korektna, kajti v obratovalne stroške zasebnih zavarovalnic spadajo povsem druge postavke kot v obratovalne stroške javne blagajne. »Na ministrstvu za zdravje predvsem menimo, da je sedanja shema zavarovanj nesmiselna in so stroški zavarovalnic, ne glede na to, ali so pet ali pa šestdeset milijonov, popolnoma nepotrebni,« pravi Valentina Prevolnik Rupel, sekretarka v kabinetu ministra za zdravje. Povedano drugače: tudi če bi šlo le za pet milijonov, pa gre seveda za bistveno več, je boljše, če se jih porabi za zdravljenje kot pa za režijske stroške. Ali kot pravi prof. dr. Uroš Ahčan, predstojnik kliničnega oddelka za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline UKC Ljubljana: »Pozitivno je, če bo denar, ki gre za poslovanje zavarovalnic, ostal za zdravljenje ljudi.«

Niso pa vsi tega mnenja. Ekonomist dr. Maks Tajnikar, ki je ministru za zdravje Dorijanu Marušiču svetoval pri pripravi izhodišč za nadgradnjo zdravstvenega sistema, ni naklonjen odpravi dopolnilnega zavarovanja. Eden od razlogov je, da bo zaradi tega brez služb ostalo več sto ljudi, ki so sedaj zaposleni na Vzajemni, Adriaticu Slovenici in Triglavu, zdravstveni zavarovalnici. »Ukinjati tri velika podjetja v času, ko v slovenskem gospodarstvu vsak dan trepetamo, da bomo še kje izgubili kakšno podjetje in delovno mesto, je zares neokusno. Res je, da so te zavarovalnice nastale po čudni poti in danes ne igrajo prave vloge, saj zavarujejo doplačila, ki sploh ne bi smela biti zavarovana. Toda ob tem so to tri resna podjetja, ki obračajo več kot odstotek bruto domačega proizvoda, zaposlujejo več kot sto ljudi in zberejo okoli 420 milijonov evrov za zdravstvo. Če bi jim dali pravo vlogo v sistemu zdravstvenega zavarovanja, bi lahko zbrala še bistveno več, z investiranjem bi posegala v zdravstveno ponudbo, bogatila paleto zdravstvenih storitev in bila glavno sredstvo, da v Sloveniji večji del denarja namenimo za zdravstvo, kar bi moral biti pomemben cilj naše družbe.« Večno ponavljajoči se očitek o režijskih stroških zavarovalnic po mnenju Tajnikarja temelji na iluziji, da lahko kdo drug, npr. davkarija ali ZZZS, teh 420 milijonov za zdravstvo zbere zastonj. »Poleg tega pa je očitek podoben tistemu, ko bi Mercatorju očitali, da ima režijo, in bi mu zato z zakonom prepovedali trgovino na drobno.«

Generalni direktor UKC Ljubljana Simon Vrhunec nasprotno meni, da ideja o odpravi dopolnilnega zavarovanja in uvedbi obvezne dajatve načeloma ni slaba, ga pa skrbi njena izvedljivost. Dodaja pa še, da bi bilo »pametno razmisliti tudi v smeri, kako tudi prispevek za obvezno zavarovanje vezati na vse prihodke, za katere plačujemo dohodnino, namesto da je ta še naprej vezan samo na plačo.«

Hudič je v podrobnostih

Največja težava nove dajatve je, da je z njeno uveljavitvijo povezan cel kup neznank. Tako na primer ni znano, kdo naj bi sploh izdajal položnice in pobiral novo dajatev ali samoprispevek, kot tej dajatvi posmehljivo rečejo v Vzajemni. Bi to počel ZZZS ali davkarija?

Denimo: če se bo dajatev določila na podlagi dohodninske napovedi, to pomeni, da se bo določila na podlagi podatkov za nazaj za naslednje leto. »Pri tem je treba opozoriti, da so podatki za preteklo leto za zavezance obdelani postopoma, tako kot davčna uprava tudi izdaja odločbe. Verjetno bi bilo treba za določitev samoprispevka počakati, da davčna uprava konča vse postopke za preteklo leto, kar je enkrat sredi naslednjega leta,« pravi Robert Sraka, direktor sektorja za razvoj in izvajanje zavarovanja na Vzajemni. »Višina samoprispevka za tekoče leto bo torej z zamikom določena na podlagi dohodnine za preteklo leto. Ali to pomeni, da bo samoprispevek akontativen, se pravi, da bo v primeru spremembe dohodninskega razreda v tekočem letu lahko oseba naslednje leto zahtevala delno vračilo samoprispevka oziroma bo morala doplačati, če bo uvrščena v višji razred? To zna pobiranje denarja dodobra zaplesti, povečani pa bi bili tudi administrativni stroški.« Poleg tega, opozarja Sraka, ne davčna uprava ne ZZZS nista usposobljena za izdajo okrog 1,5 milijona položnic oz. drugačnih odtegljajev. »Zavarovalnice imajo vzpostavljene postopke za izdajo položnic, odtegljaje od pokojnin, odtegljaje od plač, plačila prek trajnega naloga, prav tako pa imajo vzpostavljene postopke v primeru neplačila. Vse te postopke bi bilo treba na novo vzpostaviti, kar zagotovo ne bo zastonj.«

Zadeva se zna hudo zaplesti tudi pri izterjavi. Davčna uprava že sedaj izterjuje prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, a pri tem ni najbolj uspešna. Po drugi strani pa imajo zavarovalnice vzpostavljene postopke za učinkovito izterjavo, tudi prek sodišč in z izvršitelji. Kako bo torej izterjava urejena po novem? »Če bo tako kot pri prispevkih za obvezno zdravstveno zavarovanje, lahko pričakujemo le še dodatna neplačila,« je prepričan Sraka.

Vprašanje je tudi, kdo bodo sploh zavezanci za novo dajatev. Po doslej znanih podatkih je mogoče sklepati, da bodo to tisti, ki so doslej morali oddajati dohodninsko napoved. »Pri tem gre za drugačno skupino oseb, kot so sedanji zavezanci za doplačila, in seveda tudi za drugačno skupino oseb, kot so zavezanci za plačilo prispevkov v obveznem zdravstvenem zavarovanju. Osebe brez lastnih prejemkov npr. po novem ne bodo zavezanci, so pa bili zavezanci za doplačevanje.« Prav tako pa ni jasno, kaj bo z upokojenci. »Sedaj jih večina ne daje dohodninske napovedi in tudi ne prejme odločbe. Glede na to, da ni jasno, kaj se bo zgodilo s številom zavezancev, pričakujemo pa, da se bo to zmanjšalo, bo ustrezna tudi obremenitev zavezancev po novem. Če bo število zavezancev manjše, bodo ti bolj obremenjeni,« še meni Sraka.

Dušan Semolič, sindikalist: “Tej spremembi se bo upiral sloj, ki bi moral plačevati več, torej tisti, ki imajo visoke dohodke. Ti pogosto obvladujejo politike in tudi večino medijev, tako da je pot do spremembe, ki jo ponuja vlada, vse prej kot lahka.”

Uganka je tudi, kakšna bo lestvica. Na pol uradno se govori o treh razredih, enako kot pri dohodnini. Nekdanji minister za zdravje Dušan Keber pa meni, da bi bilo bolj pošteno, če bi bilo razredov več, denimo pet. Ker je delovna skupina, v kateri so predstavniki ministrstev za zdravje, finance in delo ter ZZZS, šele komaj začela pripravljati izračune (prvi podatki bodo verjetno na voljo šele v avgustu), za zdaj tudi še ni mogoče reči, koliko ljudi bo za novo obvezno dajatev plačevalo več, koliko enako in koliko manj od tega, kar danes plačujejo za dopolnilno zavarovanje. Pri čemer minister Marušič trdi, da bodo državljani večinoma finančno razbremenjeni in da bo uvedba obvezne dajatve verjetno celo povečala konkurenčnost našega gospodarstva. Treba je namreč vedeti, da z novo dajatvijo ne bo treba zbrati 420 milijonov evrov, kolikor zasebne zavarovalnice danes zberejo z dopolnilnim zavarovanjem, pač pa precej manj, namreč le 244 milijonov evrov.

Zakaj toliko manj? Ker bodo prevetrili oziroma racionalizirali košarico pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja. Iz nje naj bi izločili nekatere socialne pravice, pa tudi nekatere dosedanje zdravstvene pravice, kot so na primer nekateri nenujni reševalni prevozi, posmrtnine, pogrebnine in nekatera zdraviliška zdravljenja, poleg tega pa naj bi uvedli terapevtske paralele.

Kompromisna rešitev

Vlada namerava avgusta odpreti debato o reformi tudi s socialnimi partnerji, čeprav so ti po oceni predsednika vlade Boruta Pahorja in ministra Marušiča predvidenim spremembam naklonjeni. »Slutimo lahko, da bo šlo za rešitev, ki bo kompromisna. Solidarnost bo večja kot zdaj, saj naj bi več plačevali bogati, toda pomemben je podatek, koliko bodo plačevali tisti z najnižjimi ali povprečnimi dohodki, in seveda kakšna bo vsebina košarice obveznega zdravstvenega zavarovanja,« opozarja Semolič in dodaja: »Pa še v nečem zna biti problem, ki ni nov in ne bo presenečenje. Tej spremembi se bo upiral sloj, ki bi moral plačevati več, torej tisti, ki imajo visoke dohodke. Ti pogosto obvladujejo politike in tudi večino medijev, tako da je pot tudi do te spremembe, ki jo ponuja vlada, vse prej kot lahka.« V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije so bili o uvedbi nove dajatve seznanjeni le prek medijev, zato se do nje še niso dokončno opredelili. »Seveda pa to ni tisto, kar smo predlagali in s čimer smo bili tudi seznanjeni prek prvega predloga reforme, ki je ponujal variante dviga prispevne stopnje obveznega zdravstvenega zavarovanja za 2,4 odstotka, dva odstotka in 1,6 odstotka. Z dvigom prispevne stopnje smo soglašali, ker menimo, da je solidarnost pri zbiranju sredstev v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja za delavce z nižjimi dohodki pravičnejša od vzajemnosti pri določanju premij dopolnilnega zavarovanja.«

Zakaj so na ministrstvu za zdravje spremenili taktiko in so se namesto za dvig prispevne stopnje odločili za uvedbo obvezne dajatve, ko je vendar jasno, da je ta pot izvedbeno precej zahtevnejša? »Nedvomno je reforma zdravstvenega zavarovanja v smislu zbiranja sredstev le prek prispevne stopnje, seveda skupaj z vsemi ostalimi predlaganimi spremembami, kot so racionalizacija poslovanja javnih zavodov, oblikovanje košarice pravic in tako dalje, bolj enostavna in sistemska. Pri tem pa je treba vedeti, da bi dvig prispevne stopnje povzročil izpad dohodnine v državnem proračunu in torej takšna sprememba ne bi bila finančno nevtralna,« pojasnjuje Prevolnik Ruplova.

Čeprav je zavarovalnicam mogoče očitati pristranskost - ne nazadnje gre tu za vprašanje njihovega obstoja, pa nekateri njihovi argumenti niso povsem brez teže. »Na podlagi tega, kar vemo doslej, ocenjujemo, da vlada ponuja polovičarsko rešitev, ob kateri ostajajo nerešeni vsi problemi financiranja slovenskega zdravstva,« pravijo v Adriaticu. Predvidevajo, da se račun s participacijo ne bo izšel, že tako obremenjeno prebivalstvo pa bo na koncu plačevalo določene storitve kar iz žepa, ker bodo v javnem zdravstvu enostavno rekli, da denarja ni več. In še: »Gre za še več denarja v skupno blagajno ZZZS, kar pomeni še manjši nadzor nad porabljenim denarjem in posledično večanje participacije, ko bo ZZZS ponovno zmanjkalo denarja. Po drugi strani to zagotovo pomeni več zaposlenih v javnem sektorju, ki naj bi kontrolirali tako zbiranje kot porabo denarja.«

Vsaj v eni stvari imajo zavarovalnice prav: s predvideno reformo ne bo rešeno vprašanje dolgoročne vzdržnosti financiranja našega zdravstvenega sistema in dolgotrajne oskrbe. To posredno priznava tudi minister Marušič. Po seji vlade, na kateri so potrdili izhodišča reforme, je namreč dejal, da bi bila najboljša rešitev, ki bi bila hkrati tudi sistemska, dvig prispevne stopnje. Kompromisna rešitev, v katero so morali privoliti - to je uvedba nove dajatve za zdravstvo, pa pomeni pomemben korak naprej pri nadgrajevanju zdravstvenega sistema. Na ministrstvu za zdravje se zavedajo, da dopolnilnega zavarovanja ni mogoče odpraviti čez noč, zelo verjetno tudi ne v mandatu te vlade. Kajti pri uveljavitvi te in še nekaterih drugih sprememb bo treba v zakonu definirati prehodno obdobje. So pa prepričani, da je izbrana pot prava, saj v prvi vrsti upošteva javno dobro. Takšna samozavest je verjetno tudi posledica dejstva, da je večji del javnosti predvidenim novostim v financiranju zdravstva naklonjen.