Spregledani tajkun

Posledice so očitne. Delo Revije, še pred leti eno najuspešnejših in dobičkonosnih podjetij, ki na leto izda več kot osem milijonov izvodov različnih publikacij, med katerimi so tudi Jana, Lady, Stop, Obrazi, Anja, Kih, Smrklja, Eva, Lepa & zdrava, Modna, Ambient in Naša žena, je tik pred zlomom. Jelka Sežun, predsednica sveta delavcev Dela Revij, je nedavno opozorila, da pošta revij noče več dostavljati naročnikom, da tiskarna ne more več kupiti tiskarskega papirja, zaposleni in zunanji sodelavci že mesece delajo brezplačno, še celo bencin na službenih vožnjah si plačujejo sami. Sindikalna zastopnica zaposlenih Alma M. Sedlar pa je nedavno za Mladino jasno povedala, da je težko sprejeti dejstvo, da lahko pač nekdo preprosto pride v podjetje in ga uniči: »To ni le tragedija za medije in novinarstvo, temveč gre tudi za tipično tajkunsko zgodbo, le da v njej namesto bosanskih delavcev nastopajo novinarji.«

Kaj se je zgodilo? Enostavno povedano je kupec, direktor in 100-odstotni lastnik tega nekoč perspektivnega podjetja Matej Raščan podjetje kupil brez pravega denarja. Kot je mogoče razbrati iz letnih poročil, je podjetje kupil predvsem zato, da bi z njim odplačal svoje pretekle dolgove, in zato, da bi vzel nov kredit in z njim poplačal nakup prav tega podjetja. Zato je seveda izvedel malce bolj zapleten finančni manever. Podjetje Delo Revije je bilo še pred leti nezadolženo. Kot izhaja iz letnih poročil, pa je potem, ko ga je kupilo Raščanovo podjetje Monera, že imelo 26 milijonov evrov dolgov pri bankah in še dodatnih 3,2 milijona evrov pri drugih družbah. A Delo Revije tega denarja ni potrebovalo zase, ampak zato, da ga je posodilo lastnemu kupcu - Moneri. Monera zato seveda ne vrača dolgov, še celo obresti ne. Medtem ko je javnost in politika v začetku leta 2009 protestirala proti podaljševanju t. i. tajkunskih kreditov Bošku Šrotu ali Igorju Bavčarju, je Raščanu to uspelo. Predvsem NKBM mu je kratkoročna posojila, očitno namenjena menedžerskemu prevzemu, pretvorila v dolgoročna, ki zapadejo med letoma 2013 in 2017.

Matej Raščan je podjetje Delo Revije kupil predvsem zato, da bi z njim odplačal svoje pretekle dolgove, in zato, da bi vzel nov kredit in z njim poplačal nakup prav tega podjetja.

Pri tem v ozadju ni viden zgolj ekonomski apetit, ampak tudi »tajkunsko-politične« povezave, »ki s kriminalnimi dejanji še naprej razpredajo lovke po celotnem nacionalnem tkivu in brezsramno bogatijo«, kot je tovrstno mešetarjenje definiral Janša. Raščanu je namreč prevzem Dela Revij uspel v trenutku velikega spopada za Terme Čatež. V tisti igri so poleg vodje urada za varstvo konkurence Janija Soršaka nastopali še gospodarski minister Andrej Vizjak in lastnik DZS (in časopisa Dnevnik) Bojan Petan. Vojne je bilo konec, ko je DZS pod vodstvom Bojana Petana večinski delež v Delu Revijah nepričakovano prodala družbi Monera v lasti Mateja Raščana.

Seveda so tedaj vsi vpleteni zanikali, da je država oziroma Soršak tedaj Petanu v zameno za umik iz Dela Revij razvezal roke v Termah Čatež. Vseeno pa se lahko vprašamo: je morda potem zato Raščan vrnil uslugo in s 300 tisoč evri financiral SDS-ov brezplačnik Ekspres, poleg tega pa še ustanovitev Reporterja? In, špekuliramo, ali zato Janez Janša na slavni parlamentarni razpravi leta 2007 med medijskimi tajkuni ni omenil Raščana, ampak le Petana?

Ob sedanjem propadanju podjetja Delo Revije postane še bolj očitno, s kakšnim manevrom je hotel Raščan, s pomočjo majhnega, nepomembnega podjetja 3lan kupiti oziroma »soupravljati« Večer, ki je prav tako kapitalsko zelo ustrezen, da bi ga obremenil s krediti. Tudi pri tem poslu je odločilno vlogo igral urad za varstvo konkurence. Soršak, bivši Raščanov odvetnik, prijatelj in poročna priča, seveda zanika, da bi kakorkoli vplival na sporno odločitev urada za varstvo konkurence, ki je 3lanu dovolilo netransparentni nakup Večera. Ker ministrstvo za kulturo soglasja za nakup ni dalo, posel ni bil sklenjen. In morda se prav zato danes Raščanov imperij potaplja v dolgovih ...