Psi lajajo, karavana gre dalje

Ena najmarkantnejših stavb v finskem glavnem mestu Helsinki je Finlandia. To koncertno dvorano in kongresni center je projektiral slavni finski arhitekt Alvar Aalto, gradnja pa je bila končana v začetku sedemdesetih let dvajsetega stoletja. Zunanjost in notranjost stavbe sta oblečeni v carrarski marmor. Gre za zelo drag, svetovno znan marmor, poimenovan po italijanski pokrajini Massa-Carrara v Toskani. Uničujoče finsko podnebje je občutljivi beli kamen že v pičlih dveh desetletjih po dograditvi tako načelo, da so bili Finci v devetdesetih letih, ko so se lotili obsežne prenove, pred zoprno dilemo: naj uporabijo enak kamen ali ga zamenjajo s cenejšim in trpežnejšim. Čeprav je bilo jasno, da življenjska doba carrarskega marmorja v finskem podnebju ne bo dolga, so se odločili spoštovati izvirno arhitektovo zamisel in uporabili enak kamen. Pa čeprav je državo to stalo precej več, kot bi jo uporaba trpežnejšega nadomestka. A to so Finci. Nekaj povsem drugega pa smo Slovenci. Pri nas je uničevanje arhitekturne dediščine, posebej tiste, ki je nastala po drugi svetovni vojni, malodane nacionalni hobi.

Desant na Ravnikarja

Arhitekt akademik profesor Edvard Ravnikar, avtor celovite zasnove Trga republike s Cankarjevim domom, v kulturi slovenskega naroda nima tako bajeslovnega pomena, kot ga ima v kulturi finskega naroda Alvar Aalto. Pa bi ga moral imeti. Ravnikar je po kakovosti arhitekturnega opusa pravzaprav slovenski Aalto. A prav zato, ker povprečnemu Slovencu to ne pomeni nič, je mogoče, da se z brezbrižno lahkotnostjo uničuje Ravnikarjeva dediščina. Že pred desetletjem se je kljub ostremu protestu arhitekturne stroke uničil interjer Nove Ljubljanske banke v stolpnici na Trgu republike in Maximarketa, zdaj pa se v enaki maniri postopoma uničuje še interjer Cankarjevega doma. Vse s priročnim argumentom, da se notranjost posodobi in naredi uporabnejša, pri čemer je treba reči, da interjer Cankarjevega doma sploh ni tako zelo dotrajan, da bi nujno potreboval korenite posege, še zlasti ne takšnih, s katerimi se bo za vedno izgubilo avtorstvo Ravnikarjeve arhitekture. Ko so na Dunaju prenavljali Postsparkasse arhitekta Otta Wagnerja, se niso smeli dotakniti niti izvirnega pohištva, kaj šele česa drugega. Avstrijci so nanj ponosni, tako kot so na Alvarja Aalta in njegovo Finlandio ponosni Finci. Pri nas pa se Ravnikarjevega opusa očitno sramujemo, saj nekateri njegovo delo še vedno napačno štejejo za ostanek socialistične arhitekture. Ne zanima jih, da je bil širši kompleks Trga republike s Cankarjevim domom nagrajen s Plečnikovo in Borbino nagrado in da je bil Ravnikarjev celoten opus nagrajen z veliko Prešernovo nagrado. Verjetno ne vedo niti tega, da je bil projekt Trga republike plod skoraj dvajsetletnega Ravnikarjevega študija in da pomeni največjo monumentalno zasnovo tistega časa. Še manj jih zanima, da je bil Ravnikar učenec Jožeta Plečnika, da se je izpopolnjeval v Le Corbusierovem biroju, da ni bil le arhitekt, ampak tudi urbanist, slikar, vzgojitelj in mislec, da je bil član slovenske in jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti, redni in zaslužni profesor ljubljanske univerze ter gostujoči profesor na graški univerzi.

Arhitekturna stroka je upravičeno zaskrbljena, saj Cankarjev dom z vsako naslednjo “uspešno” prenovo izgubi del avtentične Ravnikarjeve arhitekture.

Dialog gluhih

V začetku junija so začeli rušitvena dela v notranjosti prvega preddverja Cankarjevega doma (CD). »Ker akt o celoviti spomeniški zaščiti kompleksa Trga republike še ni sprejet, je lahko vodstvo CD praktično brez ovir, kljub prošnjam spomeniškovarstvene in arhitekturne stroke za sodelovanje, začelo samovoljno izvedbo projekta, ki pod naslovom tehničnih in funkcionalnih izboljšav korenito posega v arhitekturno podobo prostora, zelo pomembnega za slovensko arhitekturno dediščino in kulturo nasploh. S korenito spremembo prostorskih razmerij, zamenjavo materialov, tipičnih detajlov in avtorske opreme ta poseg predstavlja uničenje enega ključnih delov celote, s tem pa bistveno okrni pričevalnost ter vsakršno možnost ohranitve CD kot celovitega avtorskega dela,« so v javnem pozivu odgovornim za prenovo notranjosti CD zapisali najpomembnejši predstavniki arhitekturne stroke pri nas: dekan ljubljanske Fakultete za arhitekturo Peter Gabrijelčič, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevž Čelik in predsednica Društva arhitektov Ljubljane Maja Ivanič, pozneje pa se jim je pridružil še predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije Andrej Goljar. Prenova prvega preddverja je sporna predvsem zaradi treh reči: dviga stropa, zamenjave tapisona z bambusovim parketom in drugačne razsvetljave, saj naj bi dosedanje klasične luči nadomestili z modernejšimi in energetsko varčnejšimi LED-diodami. Čeprav podpisniki javnega poziva priznavajo, da gre za posege, ki so tehnološko in funkcionalno večinoma potrebni, hkrati dodajajo, da so z vidika spreminjanja arhitekturnega izraza »popolnoma nepotrebni in nesprejemljivi, poleg tega pa tudi ne dosegajo arhitekturnih kvalitet originala«. Sporna se jim zdita predvsem izbira barv in materialov, kot so bambusov parket (za Ravnikarja je bilo značilno, da je vztrajal pri uporabi domačih materialov, zato se ob omembi bambusovega parketa, uvoženega iz Kitajske, verjetno obrača v grobu, poleg tega je danes na razpolago množica sintetičnih tlakov, s katerimi bi bilo sedanji tapison mogoče nadomestiti veliko ustrezneje, kot se nadomesti s 'tujim' parketom), umetni furnir, preobilje zrcalnih elementov, pa tudi po Ravnikarju povzeti, vendar spremenjeni detajli. Arhitekti načeloma ne nasprotujejo dvigu stropa, a če se to že počne, naj se pri tem ne spreminja stropna konfiguracija, kot si jo je zamislil Ravnikar. »Predvsem je vprašanje, s kakšno pravico posegati v arhitekturno podobo hiše tam, kjer to zaradi funkcionalnih razlogov ni nujno potrebno. Vse nujne funkcionalne posege, tudi dvig stropa, bi bilo mogoče izvesti kljub ohranitvi vseh ključnih detajlov in materialov, podobno kot je bilo to pred nedavnim razmeroma uspešno izvedeno ob celoviti prenovi velike sprejemne dvorane.« Avtorji javnega poziva vodstvu CD očitajo, da si je spričo dolgoletne kontinuitete prilastilo vlogo lastnika in izgubilo občutek odgovornosti za varovanje dediščine. »Kot 'začasni' upravljavci nimajo nikakršne pravice presojali o strokovnih vprašanjih, ki naj bi bila v pristojnosti neodvisnih interdisciplinarnih strokovnih komisij.«

Pričakovali bi, da bo sledila polemična javna razprava, vendar se ni zgodilo nič. Če seveda ne štejemo ostre zasebne korespondence med arhitekturno stroko in dolgoletnim direktorjem CD Mitjo Rotovnikom. Na ministrstvu za kulturo, ki je lastnik CD in hkrati soinvestitor prenove (iz proračuna ministrstva bo pokrit pretežni del dobrih milijon evrov vredne investicije, manjši del pa bo kril sam CD z najetjem posojila), se strinjajo, da je »treba spoštovati avtorjevo delo« in da je »pri potrebnih tehničnih posodobitvah vedno treba iskati kompromisne rešitve z dialogom med stroko in uporabniki«, a da je vendarle »treba razumeti tudi nove zahteve, ki jih prinese razvoj«. Nazadnje, po vseh sestankih, pa so stroko obvestili: predvidenih sprememb ni več mogoče ustaviti, ker so vsi materiali že kupljeni (!). Resne razprave o prenovi tako sploh nikoli ni bilo. Ministrstvo za kulturo se je odreklo pristojnosti, ki jo ima kot lastnik objekta, in vodstvu CD pustilo proste roke pri vseh nadaljnjih odločitvah glede prenove. Visokoleteče besede zdaj že bivše ministrice za kulturo Majde Širca, češ da je Ravnikarjev opus »stvaren učbenik nekega pomembnega obdobja« in da si »ne more vsakdo lastiti pravice - sploh če gre za javno infrastrukturo -, da prenovo razume po svoje«, so tako izzvenele zlagano in dvolično.

Pri nas vse preveč težimo k prenovi. Pri tem prostori prepogosto izgubijo svojo dušo. V tujini so zadovoljni z videzom stavb tudi, če imajo te nekaj patine.

Rotovnik zagotavlja, da se avtentičnost Ravnikarjeve arhitekture pri prenovi »upošteva, kolikor je le mogoče«, a da je pri nekaterih stvareh pač treba hrabro reči bobu bob. »Naš koncept prenove se glasi: vrnimo Ravnikarja Ravnikarju in končno popravimo napake iz časa gradnje. Takrat so namreč pozabili, da je treba napeljati tudi prezračevalne cevi in naprave, zato so morali strop spustiti skorajda meter in pol nižje, kot so prvotno načrtovali. Prenova preddverja je nesmiselna, če končno ne bomo popravili napak pri projektiranju iz leta 1978. Vsem skupaj je po tridesetih letih dovolj te klavstrofobične in zadušljive 'kletke' s tapisonom, ki ni primeren za prostor, po katerem se vsako leto sprehaja sto tisoče obiskovalcev, in z razsvetljavo, ki dobesedno žge tik nad glavami obiskovalcev. Nehigienični tapison, ki smo ga v vseh letih zamenjali štirikrat, se je tako hitro umazal, da ga nismo bili sposobni sproti očistiti. Pa še ena cvetka: strop je sedaj, zlasti ob vstopu v Linhartovo dvorano, tako nizek, da so se morali košarkarji Olimpije skloniti, da so sploh lahko prišli v dvorano na prireditev Športnik leta.« Za vodstvo CD je prvo preddverje molzna krava, saj tam lahko pripravlja večje prireditve, kot so knjižni sejmi in kongresi, kar vse prinaša nujno potrebni prihodek (hkrati pa so prav množične prireditve tiste, zaradi katerih so nizek strop, slaba razsvetljava in občutljiva talna obloga daleč najbolj moteči elementi, saj je težko pričakovati, da bo tapison ostal čist, potem ko tam z rdečim vinom nazdravljajo direktorji in drugi pomembneži). »Skozi CD gre na leto pol milijona ljudi, od države smo financirani le polovično, šest milijonov evrov moramo zaslužiti sami. Prvo preddverje je pomemben prostor za pridobivanje prihodka. Vztrajati pri konservativnem stališču, da nas prenova ne zadeva v smislu funkcionalnosti, je nevzdržno.« Lahko sicer razumemo, da gre Rotovniku za preživetje CD in da je zato prisiljen sprejemati kompromise. Toda zato je tu država oziroma ministrstvo za kulturo kot njen eksponent, ki bi moral vse vprašljive posege v Ravnikarjevo dediščino ustaviti, pa tega ne stori. CD je kot objekt kulturne dediščine zavarovan v okviru širšega območja dediščine med Aškerčevo, Tivolsko in Slovensko cesto, vendar ta odlok za CD ne določa posebnega varstvenega režima. Za posege v notranjost CD je mogoče postavljati pogoje glede ohranjanja tlorisne razporeditve, izbire značilnih materialov, ohranjanja konstrukcijskih značilnosti in ustrezne namembnosti notranjosti. Pomenljivo je, da je pristojna konservatorka Tatjana Adamič iz ljubljanske območje enote Zavoda za spomeniško varstvo Slovenije septembra lani izdala kulturnovarstvene smernice, po katerih bi moral tapison ostati, strop se ne bi smel zvišati, pa tudi razsvetljava bi morala ostati takšna, kot si jo je zamislil Ravnikar. Toda Rotovnik je te smernice gladko prezrl. Še več. Obrnil se je na vodjo ljubljanske območje enote ZVKDS Borisa Vičiča in pri njem izposloval soglasje za vse načrtovane spremembe, od stropa in tlakov do razsvetljave, kar meče čudno luč na ZVKDS in to javno institucijo diskreditira. Skrb zbujajoče je tudi, da že dvajset let vse prenove v CD načrtuje 'hišni' arhitekt Andrej Kasal, namesto da bi ministrstvo za kulturo v sodelovanju z arhitekturno zbornico pripravilo javni arhitekturni natečaj za izbiro najboljše rešitve. Pri tako pomembnih objektih, kot je CD, je naivno pričakovati, da bo en sam arhitekt imel vse odgovore in da bo našel optimalno rešitev. Res je sicer, da je bil Kasal že v študentskih letih Ravnikarjev sodelavec pri projektiranju interjerjev CD, nato pa je vse do Ravnikarjeve smrti delal v njegovem biroju. Toda to mu verjetno še ne daje dosmrtne pravice do vodenja vseh prenov v tem objektu. V razviti Evropi je v navadi, da tako zahtevne prenove projektirajo specialisti, združeni v svetovno organizacijo Docomomo, ki ima predstavništvo tudi v Sloveniji.

Rotovnik Kasala odločno brani, češ da gre za tiste vrste arhitekta, ki zagotavlja kontinuiteto Ravnikarjeve vizije interjerja CD, hkrati pa ima pretanjen posluh za razvojne potrebe CD: »Je arhitekt, ki dosledno upošteva osnovne principe profesorjevega oblikovanja in ki se ne bi hotel nikoli, res nikoli povzpeti nad profesorja oziroma nad njegovo arhitekturo.« Predvsem pa Rotovniku še na misel ne pride, da bi sporno prenovo ustavil oziroma prisluhnil argumentom arhitekturne stroke: »Usoda prenove prvega preddverja je bila zapečatena, potem ko smo dobili nove kulturnovarstvene smernice, ki dovoljujejo maksimalno zvišanje stropa, zamenjavo tapisona s parketom in posodobitev razsvetljave. Zapečatena je tudi zato, ker se s polno paro že izvaja, ker so vsi materiali že kupljeni in ker mora biti prenova končana do 25. avgusta, sicer bi bil ogrožen načrtovani program po tem datumu, CD pa bi doživel finančni kolaps.« In še: »Parket bo. Prihaja iz Kitajske, lahko da je zdaj v Sueškem prekopu, ustaviti ga ni mogoče.« Gre za tipično socialistično mentaliteto, podobno tisti pri črnograditeljih, ki najprej brez gradbenega dovoljenja zgradijo hišo, potem pa pravijo, da je, kar je, in od države pričakujejo, da bo črno gradnjo legalizirala. S tem ne želimo reči, da je prenova prvega preddverja CD črna gradnja, ker to ni. Želimo le opozoriti, da gre za identično vehementen odnos, s katerim upravljavec objekta stroko in lastnika objekta postavi pred izvršeno dejstvo. Rotovnik se vede tako, kot da je CD v njegovi zasebni lasti, s to razliko, da iz lastnega žepa za prenovo interjerja ne bo prispeval niti evra, pač pa bomo pretežni del stroškov krili davkoplačevalci, tudi tisti, ki se z grobim posegom v Ravnikarjev opus ne strinjamo.

Bo to še Ravnikar ali bo Kasal?

Čeprav se z laičnega vidika morda zdi, da je stališče arhitekturne stroke pretogo, to ne drži. Ni namreč vseeno, kaj delamo s svojo arhitekturno dediščino. Arhitekturni kritik Andrej Hrausky pravi, da je arhitektura pomemben del naše kulture, saj nas opredeljuje, kdo sploh smo. »Ni naključje, da so zavojevalci do tal porušili Kartagino, ker so hoteli uničiti kulturo Kartažanov, ali da so se teroristi spravili nad newyorška dvojčka. Zato tudi mi ščitimo Ljubljanski grad, Nebotičnik in druge zgodovinske priče naše samobitnosti. Sem uvrščamo tudi dela Edvarda Ravnikarja, najpomembnejšega arhitekta povojnega obdobja.« Jasno je, da so stavbe namenjene uporabi in niso zamrznjeni objekti nekega obdobja. Morajo se prilagoditi novim potrebam in številne menjajo funkcijo. »Tu ni vprašanje, ali se lahko prenovijo, ampak kako se prenovijo. Gre za dialog med izvirnim arhitektom in tistim, ki prenavlja. Ker prvotnega ni več, se mora v njegovo vlogo vživeti tisti, ki prenavlja. Vprašanje je le, ali je dovolj občutljiv, da zazna prvotnega duha.« Navadnemu obiskovalcu je sicer morda vseeno, strokovnjaku pa se zdijo pomembne tudi najmanjše podrobnosti. Prav kar zadeva podrobnosti, pa so sedanja prenova prvega preddverja CD, pa tudi že izpeljane prenove kluba CD, drugega preddverja in Kosovelove dvorane sporne. Ali kot pravi Hrausky: »Če menjamo materiale, pač nimamo več izvirnika.«

Cankarjev dom je vrhunec Ravnikarjevega ustvarjalnega opusa in je poleg drugih arhitekturnih del predmet številnih domačih in tujih strokovnih ogledov in razstav. »Arhitektura je - tako kot jezik in druge umetnosti in znanosti - kulturna dediščina naroda. Cankarjev dom je zaradi izjemnosti arhitekturne in oblikovne zasnove del kulturne dediščine Slovencev. Zavarovan je kot kulturni spomenik. Kulturne spomenike pa naj bi v izvirniku ohranjali tudi za prihodnje rodove, ker s tem ohranjamo duha časa, predvsem pa svoje korenine, svojo bit. Vsi se strinjamo, da je nedopustno in kaznivo kakršno koli popravljanje ali spreminjanje na primer Prešernovih sonetov ali Jamovih slik. Zaščitena arhitektura je enako občutljiva. Prenese restavriranje, dosledno obnavljanje ali kvečjemu senzibilno prenavljanje, nedopustno pa je spreminjanje njenega izvirnega značaja. Še zlasti, če prenova temelji na samovšečnosti, slabem okusu ali nesamokritičnosti arhitekta in nerazumevanju naročnika. Pri nas smo priča arhitekturnemu paradoksu: prenavljamo stvari, ki bi jih morali zgolj dosledno obnoviti, obnavljamo pa arhitekturno 'šaro', ki bi jo morali korenito posodobiti ali celo porušiti,« meni arhitektka in predsednica Društva arhitektov Ljubljane Maja Ivanič. Po njenem je prenova kulturnega spomenika dobra in korektna, kadar je pravzaprav sploh ne opazimo. »To je takrat, ko je meja med originalom in novimi elementi jasno berljiva, duh in z njim originalni šarm prostora pa sta ohranjena. V CD je bila nadvse uspešno prenovljena velika sprejemna dvorana, ki ohranja avtentičnost Ravnikarjeve izvirne zasnove. Zasnovala jo je skupina arhitektov, ki že vrsto let raziskuje Ravnikarjeva dela in njegovo osebnost. Čisto drugače pa je s popolnoma neprimernimi prenovitvenimi posegi v drugi kleti in klubu, ki jih je za CD načrtoval arhitekt Andrej Kasal.« Ravnikarjev izvirni interjer je, tako kot pročelja, premišljena in duhovita kompozicija gabaritov, žlahtnih materialov in inovativnih detajlov. Predvsem pa, pravi Ivaničeva, je treba hišo razumeti in obravnavati kot celoto - gre za neločljivo povezano zunanjost in notranjost. »S prenovo druge kleti, kluba na vrhu in dvoran, kjer arhitekt Kasal na pobudo in ob podpori naročnika in s soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije samovoljno spreminja izvirno barvno lestvico in nabor materialov, stene pa oblaga s plastičnimi ploščicami v imitaciji eksotičnih lesov, dobiva nacionalni kulturni hram groteskno podobo. Se še kdo spominja nekoč najlepše restavracije na vrhu CD, iz katere so se skozi lesene stene odpirali pogledi na tri strani neba? Danes je tam velika zaprta plastična škatla, v kateri potekajo klubski koncerti, predstave ... pa tudi arhitekturna apatičnost obiskovalcev,« je kritična Ivaničeva.

Predračunska vrednost investicije znaša dober milijon evrov. Pretežni del tega krije ministrstvo za kulturo, ki je lastnik Cankarjevega doma. To pa pomeni, da uničevanje enega zadnjih ohranjenih Ravnikarjevih interjerjev pravzaprav plačujemo vsi davkoplačevalci, tudi tisti, ki se s tem barbarizmom ne strinjamo.

»Ravnikar je imel poseben odnos do materiala. Vgrajevali so se le domači materiali. Ti so ponekod potrebni prenove, vendar ne v takšnem obsegu, kot se načrtuje tokrat. Vse obloge so bile v dobrem stanju. Morda bi bilo treba le zamenjati tekstilno oblogo na tleh. Pri nas vse preveč težimo k prenovi. Pri tem prostori prepogosto izgubijo svojo dušo. V tujini so zadovoljni z videzom stavb tudi, če imajo te nekaj patine. Treba je vedeti, da v tujini interjerjev ne prenavljajo pogosto in tudi ne tako, da bi jih spreminjali. Interjerji iz obdobja šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja ostajajo v duhu tistega časa. In z velikim ponosom jih razkazujejo,« pravi arhitektka Maruša Zorec, poznavalka prenove arhitekturne dediščine. Prepričana je, da bi bilo tehnično posodobitev interjerja mogoče izpeljati ob doslednem spoštovanju izvirne Ravnikarjeve arhitekture. »Zaradi posodobitve instalacij je mogoče dvigniti strop. Toda to bi bilo mogoče storiti tudi brez spremembe njegove podobe. Tako bi se spremenil le proporc prostora, kar je treba prav tako upoštevati in premisliti, kateri je tisti najbolj pravi. Drug problem je sprememba tlaka. Sedanji tlak je mehka tekstilna akustična obloga svetle barve in je del celote. Zato je treba temeljito premisliti, kakšen tlak bi lahko omogočil podobno atmosfero, ki jo ima prostor danes. Parket iz bambusa za to ni primeren.« Ravnikar pač ni kdor koli, da bi po njegovem opusu smeli prostodušno šariti. »Je nesporno najpomembnejši arhitekt druge polovice 20. stoletja. Za nas arhitekte pomeni to, kar pomeni Alvar Aalto za Fince. Njegova arhitektura je spoj lokalne tradicije in moderne arhitekture - izkušnje učiteljev Plečnika in Le Corbusiera. Trg republike je nastajal tri desetletja, kar se kaže v izjemni kompleksnosti celote, ki izraža razvoj avtorske govorice arhitekta. Ta je popolnoma drugačna od te, ki jo obvladamo danes. Gre za tradicijo, ki jo je iz Wagnerjeve šole v naš prostor prinesel Plečnik. Tradicijo oblačenja prostora, ki to povsod jasno pokaže in ničesar ne skriva. Danes so interjerji povečini oblečeni v knauf in cenene materiale, razmerje med lupino, konstrukcijo in oblogami ni razvidno. Ravnikarjevi interjerji so iskreni, dosledni in jasni. Iz njih lahko preberemo sestavo hiše,« pravi Zorčeva. »Interjer CD je eden zadnjih ohranjenih Ravnikarjevih interjerjev. V sklopu Trga republike smo že izgubili izjemna interjerja Ljubljanske banke in Maximarketa.« Da je mogoče prenovo izpeljati v spoštljivem odnosu do izvirnika, kaže primer ljubljanske trgovine id:doma, kjer je Ravnikarjeva arhitektura s prenovo prostora prišla do svojega polnega izraza.

Dekan Fakultete za arhitekturo Peter Gabrijelčič se strinja, da bi si bilo danes nesmiselno zatiskati oči pred zahtevami nove dobe in pred novimi tehnološkimi možnostmi za rešitev težav, s katerimi se je pred desetletji spoprijemal Edvard Ravnikar. »Ravnikar bi te možnosti brez dvoma izkoristil, če bi imel za to priložnost. Vendar se moramo ob tem poglobiti v razumevanje njegovih celovitih izhodišč, ki so privedla do konsistentne rešitve celotnega ansambla. Kajti parcialne rešitve, čeprav z vidika obravnave posameznega prostora optimalne, lahko porušijo doživljanje CD kot umetniške celote. Hočem povedati, da so Ravnikarjevi interjerji CD del celovite zasnove CD in jih je treba kot take spoštovani oziroma ohraniti temeljno zamisel.« Podobno razmišlja direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevž Čelik: »Cankarjev dom je celosten umetniški in arhitekturni izdelek, ki je hkrati simbol slovenske kulture. Je največje in tudi ključno delo Edvarda Ravnikarja, arhitekta, ki je za razvoj moderne slovenske arhitekture tako pomemben kot Plečnik v obdobju pred njim. Sprememba preddverja CD je primerljivo enak poseg, kot bi bila sprememba Plečnikovega preddverja v Narodni in univerzitetni knjižnici. Po potrebnih tehničnih posodobitvah bi tako pomembni prostori morali obdržati prvotni videz.« Čeprav se Čelik strinja, da je tehnična posodobitev prednostna naloga, hkrati meni, da je z obnovo izvirnih materialov, detajlov in obdelav mogoče obdržati videz vsakega prostora nespremenjen: »Cankarjev dom je nedvomno ena od ključnih zapuščin modernega obdobja pri nas in prvi, ki bi moral biti na seznamu, ko govorimo o ohranjanju arhitekturnih simbolov tistega časa v pristnem stanju.«