Istospolne družine so!

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je ta teden sprejelo zelo pomembno odločitev. Partnerici v lezbičnem paru je namreč dovolilo posvojitev otroka druge partnerice, ki je tudi biološka mati tri leta in pol stare posvojenke. Za tovrstne posvojitve si prizadeva nov družinski zakonik, ki pa še ni začel veljati, saj so njegovi nasprotniki napovedali zbiranje podpisov za referendum. Prav zato je odločitev ministrstva spodbudna: postalo je jasno, da četudi zakonik ne bo začel veljati, bodo lahko partnerji v istospolni skupnosti v prihodnje posvojili otroka svojega partnerja po sedaj veljavni zakonodaji. To pa ne pomeni, da bomo imeli kar naenkrat ogromno družin z istospolnimi starši.

Po naši zakonodaji ima lahko otrok le dva starša. Pravnica Barbara Rajgelj, ki je svetovala lezbičnemu paru, ki je ta teden z ministrstva dobil pozitiven odgovor na zavrnilno odločbo centra za socialno delo, pojasnjuje, da gre pri posvojitvi v lezbični družini za popolnoma enaka pravila, kot se uporabljajo v raznospolnih družinah. Posvojitev je bila mogoča, ker oče otroka ni bil znan. Če bi bil znan, bi moral namreč soglašati s posvojitvijo. Za gejevske pare je enostranska posvojitev dopustna pod enakimi pravili, torej v primeru, ko je eden od partnerjev že starš otroka, ga drugi lahko posvoji. V praksi pa so ti primeri redkejši.

Postalo je jasno, da bodo, četudi družinski zakonik ne bo začel veljati, istospolni pari lahko v prihodnje posvojili otroka svojega partnerja tudi po sedaj veljavni zakonodaji.

Ob tem tudi ne smemo pozabiti dejstva, da pri nas samske ženske nimajo pravice do umetne oploditve, ker je bil zakon s tem predlogom pred leti na referendumu zavrnjen. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve se je pri svoji zadnji odločitvi opiralo na zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki izhaja iz leta 1976, pojasnjuje Rajgljeva. Razlog, da imamo prvi primer posvojitve v istospolni partnerski skupnosti šele po 35 letih od začetka veljavnosti zakona, pa vidi v tem, da pari za to možnost večinoma niso vedeli, sploh pa so se družine z istospolnimi starši pojavile v zadnjih letih.

V tem času smo v Sloveniji dobili primer gejevskega para, ki je v ZDA s pomočjo nadomestne matere posvojil deklico, tujo sodno odločbo pa je priznalo Okrožno sodišče v Ljubljani. Pomemben korak v izenačevanju pravic istospolnih in raznospolnih parov je bila tudi odločitev ustavnega sodišča iz leta 2009. Sodišče je takrat presodilo, da pri pravici do dedovanja po zakonu o registraciji istospolne partnerske skupnosti ni ustavno dopustnega razloga za razlikovanje med istospolnimi partnerstvi in zakonci. Vse to kaže na počasno izboljševanje pravic istospolnih, pri čemer je ključno vztrajanje in iskanje rešitev s strani deprivilegiranih. Kot pravi pravna strokovnjakinja z Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon, se lahko z dobrimi pravnimi argumenti na sodiščih veliko doseže, saj sodišča niso dolžna upoštevati le naše zakonodaje, ki je v tem smislu dokaj omejena, ampak upoštevajo tudi mednarodno sodno prakso, splošna načela nediskriminacije ter ustavna načela nediskriminacije. In če se bodo istospolni za pravice večkrat borili na sodišču ali na ministrstvih, bo več odločb le teh pripomoglo tudi k lažjim zakonskim spremembam na področju izenačevanja pravic.