Prilivanje olja

Vlada je pred kratkim sprejela sklep, da bo Slovenija za opremljanje afganistanskih varnostnih sil prispevala do 6680 avtomatskih pušk v vrednosti okrog milijon evrov in pol.

Nato je svoje članice namreč pozval, naj poskrbijo za dodatno oboroževanje afganistanskih vojakov, ki na terenu prevzemajo vedno večjo vlogo, saj čedalje več tujih držav umika svoje sile iz Afganistana. Pošiljanje orožja je zato po svoje logična poteza. Če Afganistance že puščamo same v boju s talibani, bi bilo prav, da bi jih vsaj dodatno opremili. Prav tako pa drži, da to še zdaleč ne odpravlja nekaterih kroničnih težav, ki pestijo afganistansko vojsko že vsa ta leta: razširjena nepismenost, podplačanost, korupcija, ki izhaja iz te podplačanosti, služenje interesom posamičnih klanov namesto državi, prebegi k talibanom in podobno ... Predstavniki tamkajšnjih človekoljubnih organizacij že ves čas opozarjajo, da številne odrede vojske vodijo brezobzirni vojni zločinci, in dodajajo, da dajanje orožja v roke tem ljudem zagotovo ne vodi v večjo stabilnost v državi, ampak prej nasprotno.

Slovenija namenja vojaško pomoč Afganistanu že od samega začetka. Novembra 2002 je kot članica »mednarodne protiteroristične koalicije«, kot se je temu takrat reklo, v državo poslala 1800 pušk, 88 minometov, 26 protioklepnih ročnih minometov in pripadajoče strelivo. Na ministrstvu za obrambo so tedaj izjavili, da omenjena pošiljka pomeni »velik in konkreten prispevek Slovenije k stabilizaciji območja in vzpostavitvi delovanja afganistanske države«. Danes to zveni samo še kot slaba šala. Od takrat smo poslali v Afganistan še en stabilizacijski paket. Novembra 2006 je takratni obrambni minister Karl Erjavec v državo poslal 10.000 polavtomatskih pušk in dva milijona kosov streliva v vrednosti dobrega pol milijona evrov. Tokratna pošiljka bo tretja po vrsti in glede na razmere v državi najbrž tudi ne zadnja.

Obstaja pa še ena težava pri darovanju orožja afganistanskim silam. Februarja 2009 je Pentagon moral priznati, da je izgubil vsako sled za 222.000 puškami, ki so bile predvidene za oborožitev tamkajšnje vojske. Ameriški vladni urad za nadzor nad proračunsko porabo (GAO) je namreč ugotovil, da je izginila kar tretjina vsega lahkega orožja, ki so ga ZDA med decembrom 2004 in junijem 2008 namenile afganistanskim vojakom.

Kje je torej končalo v Afganistan že poslano slovensko orožje? Na ministrstvu za obrambo pojasnjujejo, da je naše orožje označeno in dokumentirano za poznejše sledenje: »Označevanje in evidentiranje vsakega posameznega kosa orožja bo afganistanskim oblastem omogočilo nadzor in sledenje orožja ter morebitno sankcioniranje odgovornih oseb v primeru zlorab.«

Vendar to, da je orožje označeno, v afganistanskem kaosu pač ne pomeni prav veliko. Kot je v svojem poročilu izpostavil GAO, »so imele podarjene puške svoje serijske številke, ki so bile tudi zabeležene, vendar kljub temu ameriški poveljniki nimajo nobene predstave o tem, kje so zdaj«.

Ah, le kje, Američani tudi svoje orožje dobivajo nazaj, »metek za metkom«.