Samostan kot šoping center?

Samostan v Mekinjah ima bogato, več kot 700-letno duhovno zgodovino. Stoletja so v njem živele klarise, dokler nepremičnine leta 1902 niso kupile ljubljanske redovnice uršulinke. A to pomembno obdobje samostana se počasi končuje. Sedem uršulink pod vodstvom Mateje Koršič, ki so še ostale v samostanu, namreč ne more več vzdrževati 5000 kvadratnih metrov velike nepremičnine. Fotografijo samostana so zato poslale na nepremičninsko agencijo in ta ga sedaj prodaja kot lepo ohranjenega za 4,7 milijona evrov.

»Same tako velike nepremičnine ne potrebujemo in je finančno ne moremo več vzdrževati, poleg tega je potrebnega kar precej fizičnega dela, še posebej za kurjavo, kot je recimo nošnja drv ali premoga. Čeprav nam je težko oditi iz Mekinj, pa bi se raje ukvarjale z ljudmi kot zidovi,« nam je dejala Koršičeva. Za prodajo na trgu se je odločila po tem, ko so jih z občine obvestili, da nimajo dovolj denarja za nakup objekta, v katerem je po trenutnih prostorskih planskih aktih dopustna sakralna, kulturna ali izobraževalna namenska raba, čemur bi se moral prilagoditi tudi novi kupec.

Prodaja samostana v Mekinjah sicer ni prvi primer vnovične uporabe cerkve ali samostana v druge namene. V samostanu in samostanski cerkvi v Kostanjevici na Krki ima svoje prostore Galerija Božidarja Jakca, v dominikanskem samostanu in nekdanji samostanski cerkvi na Ptuju so prostori Pokrajinskega arhiva Ptuj in Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož, nekdanjo ptujsko cerkev naj bi spremenili v koncertno dvorano, frančiškanski samostan s cerkvijo v Kopru so uporabljali kot šolsko telovadnico, minoritski samostan v Mariboru pa so že preuredili v lutkovno gledališče.

Ali bi morale uršulinke od kupnine, ki bi jo prejele za objekt, državi in občini vrniti subvencije, ki so jih prejele za obnovo?

A v večini omenjenih primerov so nekoč sakralne objekte prodali pred več kot sto leti, ko je Jožef II. ukinil nekatere samostane. Sedaj pa smo očitno priča drugemu valu cerkvene razprodaje. V primeru stečaja holdingov mariborske nadškofije se bodo namreč na seznam nepremičninskih agencij uvrstili še drugi objekti, ki so sedaj zastavljeni pri bankah poleg dvorca Betnava ali Kolpingovega doma denimo tudi samostan Studenice. Ena izmed težav pa je, kot nam je priznal tudi župan Kamnika Marjan Šarec, ta, da je objekte, katerih raba je omejena na področje kulture, težko prodati kakšnemu zasebnemu vlagatelju. Če še občina nima denarja za izobraževalno dejavnost, kako naj ga ima zasebnik?

Primeri preureditev samostanov ali cerkva v gospodarsko privlačnejše oblike, recimo v nakupovalna središča, hotele, diskoteke, stanovanjske objekte, počitniške hiše, vaške trgovine ali nočne klube, kot jih poznamo iz tujine, so teoretično mogoči tudi v Sloveniji. Kot pravijo na slovenskem zavodu za kulturo, je sprememba namembnosti možna, če s tem soglaša pristojna območna enota zavoda za varstvo kulturne dediščine.

A ob tem se postavlja še eno vprašanje, in sicer, ali bi morale uršulinke od kupnine, ki bi jo prejele za objekt, državi in občini vrniti subvencije, ki so jih prejele za obnovo? Verjetno ne, saj je šlo za kulturni spomenik nacionalnega pomena. No, v vsakem primeru pa se pred razprodajo cerkvenih objektov splača državo sprva še iztožiti zaradi t. i. nezmožnosti uporabe v denacionalizacijskem postopku. Za samostan Studenice, ki ga utegne zaseči banka, mariborska nadškofija, denimo, zahteva 621 tisoč evrov.