Konkurenčne prepovedi

Omejevanje akademske svobode?

Senat Univerze na Primorskem (UP) je pred kratkim sprejel Pravilnik o izvajanju konkurenčne prepovedi. V njem so podrobneje opredeljene dejavnosti uslužbencev univerze, ki so neposredno prepovedane, ter tiste, za katere morajo zaposleni pridobiti ustrezno dovoljenje. Podobno velja tudi za preostali javni univerzi v Sloveniji.

Konkurenčne prepovedi so na slovenskih javnih univerzah vpeljali z namenom, da bi zvišali kakovost predavanj in akademskega dela. V preteklosti so namreč lahko predavatelji in drugi akademiki svoje delo na javni ustanovi »dopolnjevali« z delom na zasebnih šolah. Kot nam je povedal nekdanji rektor Univerze v Ljubljani Jože Mencinger, je težava v tem, da takšne zasebne šole pogosto konkurirajo javnim »z večjo 'učinkovitostjo', tj. z enostavnimi izpiti, visokimi ocenami oziroma kar s prodajo 'znanja'«. Pozitivna plat konkurenčnih prepovedi je torej preprečevanje intelektualne korupcije in izboljšanje kakovosti izobraževanja na javnih šolah, saj so akademiki prisiljeni, da jim posvetijo skoraj ves svoj čas. Vendar, kot opozarja tudi Mencinger, so lahko v nekaterih primerih konkurenčne prepovedi dvorezen meč, saj »lahko včasih nove univerze malo pretiravajo«.

V preteklosti so namreč predavatelji in drugi akademiki lahko svoje delo na javni ustanovi »dopolnjevali« z delom na zasebnih šolah.

V na novo sprejetem pravilniku UP je na primer brezpogojno prepovedano kakršnokoli sodelovanje pri študijskih programih (ali njihovo ustanavljanje), ki so vsebinsko podobni programom UP in ne delujejo pod okriljem primorske univerze. Največja slabost konkurenčne prepovedi UP je tudi morebitna prepoved predavanj in drugega akademskega dela na tujih univerzah. Zaposleni načeloma sicer ne potrebujejo dovoljenja za sodelovanje pri javnih dejavnostih, ki pomenijo uresničevanje akademske svobode, vendar lahko rektor po svoji presoji takšno dejavnost vseeno prepove.

Na Univerzi v Ljubljani se strinjajo, da je morebitna prepoved sodelovanja v skupnih projektih problematična, in dodajajo, da to težavo rešujejo z dogovarjanjem. Rektor ljubljanske univerze prof. dr. Stane Pejovnik je še dodal, da je »že večkrat predlagal ustanovitev pedagoškega sistema z delovnim imenom Univerze v Sloveniji, v katerem bi enakopravno sodelovali vse javne univerze in nekaj javnih raziskovalnih zavodov«. To bi rešilo nekaj težav, ki se tičejo konkurenčnosti v slovenskem prostoru.

Uslužbencem, ki so delno zaposleni tudi v tujini, pa to ne pomaga. Še posebej pereče je, če nekdo dela tako na slovenskem akademskem področju kot tudi na tujem, saj bi ga lahko slabo premišljene oblike konkurenčne prepovedi pri takšnem delovnem razmerju močno omejevale. 5