Kraja ali politikantstvo

Konec junija je v Ljubljani potekalo 11. vseslovensko srečanje, ki so se ga udeležili tudi predstavniki Slovencev v zamejstvu in po svetu. Srečanje bi minilo brez zamer, če ne bi ob tej priložnosti v preddverju velike dvorane DZ odprli razstave z naslovom Slovenci po svetu ob osamosvojitvi Slovenije, ki jo je ob podpori Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu pripravilo Izseljensko društvo Slovenija v svetu.

Avtorji razstave namreč niso celovito prikazali odnosa in prizadevanj Slovencev zunaj državnih meja ob osamosvojitvi naše države. Po besedah Igorja Komela, ravnatelja Kulturnega doma v Gorici, je bila razstava za »Slovence, ki živijo v Italiji, enostranska, pristranska in površna, pa tudi zavajajoča in neobjektivna«. Kako tudi ne, če pa »razstavni pano, namenjen Slovencem v Italiji, za katerega je gradivo iz Italije samovoljno pripravila in posredovala izključno Goriška Mohorjeva družba, dobesedno zavaja obiskovalca, saj prikazuje, kot da se je vse dogajalo pod taktirko SSK (stranke Slovenska skupnost) v Trstu in pod dirigentskim vodstvom Iva Jevnikarja, na Goriškem pa Marjana Terpina«.

In kaj je tisto, kar na razstavi ni prikazano? Komel pravi, da je prezrto skupno delo Kriznega štaba SKGZ - SSO, v katerem so delovali Boris Peric (predsednik SKGZ za Goriško), Bernard Spacapan (SSO), Damjan Pavlin (ZSKP) in Komel za Kulturni dom v Gorici. In prav v tej skupini so nastale zamisli o Solidarnostnem odboru za pomoč Sloveniji '91, zbiranja solidarnostne in humanitarne pomoči ter tudi druge akcije političnega in kulturnega značaja. Solidarnostni odbor je imel sedež v goriškem Kulturnem domu, kjer je bilo tudi tiskovno središče za novinarje italijanskih medijskih hiš. Prav tam je potekal tudi sestanek goriških in novogoriških sindikatov, ki so pozvali italijansko vlado, naj doseže umik jugoslovanske vojske. V Kulturnem domu so poleg tega organizirali še različne akcije, med drugim »nakup baterij za brezžične telefone, s katerimi so takrat oskrbeli slovenske teritorialce«, se spominja Komel. V sklopu omenjenih akcij so zbrali tedanjih 700 milijonov italijanskih lir. Prav tako je bila odmevna Tiha manifestacija na Goriškem travniku 30. junija 1991, ki jo je organiziral Pokrajinski odbor SKGZ za Goriško. Na razstavi pa je prezrta tudi manifestacija Za mir in spoštovanje samoodločbe slovenskega naroda v Trstu. Vse to so avtorji razstave zamolčali ali pa pripisali sebi.

»Krivično in nedopustno se mi zdi, če si nekdo lasti zasluge za delo, ki smo ga opravili mi,« pravi Komel.