Domovina se je poklonila ubitim

»V imenu vsega naroda se poklanjam nad vašimi krstami, hvaležen in s spoštovanjem, ki gre tistim, ki so žrtvovali življenja za svojo domovino. V mislih sem z njihovimi družinami, njihovimi otroki, katerih bolečina gane srca vseh Francozov. Z mislimi sem tudi z njihovimi soborci (frères d'armes, brati pod orožjem), ki so jih videli umreti in ki kljub temu tvegajo svoja življenja za domovino,« je v torek točno opoldne, povsem premočen zaradi naliva, med katerim je na notranjem dvorišču Doma invalidov, svetišča francoskih oboroženih sil, po scenariju, zamišljenem leta 1919, potekala žalna slovesnost za sedmimi vojaki, ki so 11., 13. in 14. julija izgubili življenja v Afganistanu, dejal francoski predsednik Nicolas Sarkozy.

Po žalni slovesnosti v vojaški kapeli so krste, pokrite s trobojnico, prenesli na dvorišče pod vedrim nebom, kjer jih je med več kot uro trajajočo slovesnostjo, tako kot postrojene pripadnike enot, ki so jim pripadali, in predsednika republike, močil močan dež. Že vojaški škof msgr. Luc Ravel je v kapeli dejal, da mrtvi vojaki ne pripadajo več svojim družinam, temveč Republiki, predsednik pa je kako uro kasneje dodal: »Vojaki, odšli ste v vsej svoji mladosti, vendar vam nihče ni ukradel usode; živeli in umrli ste kot svobodni ljudje.«

Medtem ko so ministrom držali dežnike, je predsednik nosil le dežni plašč in bil povsem premočen.

Ker je nekdanja in bodoča predsedniška kandidatka socialistov Ségolène Royal po tragičnih dogodkih v Afganistanu za medije izjavila, da so vojaki umrli zaman, ji je moral predsednik med slovesnostjo ugovarjati: »V nevarnost ste spravili sebe, da bi zavarovali nedolžna življenja. Niste umrli zaman, žrtvovali ste se za veliko stvar.«

Svojce je predsednik pred žalno slovesnostjo sprejel v Elizejski palači, po obredu pa so se ob krstah zbrali v eni od dvoran visoke vojaške šole, kjer jih je ob tolažilnem nagovoru sprejel še načelnik pariških vojaških oblasti. Predsednik, ki je Veliki mojster Legije časti, je med slovesnostjo na dvorišču na premočene blazinice na krstah vojakov pripel križce Legije časti in vsakič dejal: »V imenu Francije vas povzdigujem v viteza častne legije.« Načelnik je vsem ubitim vojakom posmrtno dvignil njihov vojaški čin.

Povsem jasno je, da vojaki in častniki na službeni dolžnosti ne nosijo dežnikov. Med neposrednim prenosom žalne slovesnosti pa se komentatorji niso niti enkrat vprašali, zakaj je, medtem ko so ministrom držali dežnike, predsednik nosil le dežni plašč in bil povsem premočen. Jasno jim je bilo, da je bil tam kot vrhovni poveljnik oboroženih sil, obenem pa je zastopal vsakega državljana Francije posebej in nacijo kot celoto.