O cerkveni pedofiliji, stotič

A na koncu se je izkazalo, da je vse res. Pokazalo se je, da drži vse tisto, na kar so opozarjali - po mnenju Vatikana - škodoželjni, nesramni, vulgarni, proticerkveni, komunistični mediji, ko so poročali, da je vrh Rimskokatoliške cerkve dolga desetletja zavestno in načrtno prikrival pedofilijo, ki se je dogajala po vsem svetu. Po do zdaj zbranih dokazih so najbolj trpeli otroci in mladostniki na Irskem, kjer so spolne, fizične in psihične zlorabe dosegale, lahko bi rekli, biblijske razsežnosti. Zadnje dni se sicer veliko piše o tej temi, a podrobnosti zločinov so odrinjene na rob. V zadnjih letih je pojem pedofilija, zahvaljujoč Vatikanu, postal nekaj abstraktnega, nekaj, kar težko povežemo s kakršnokoli vizualno predstavo. Pri tem je paradoksalno, da več kot se o tem piše in govori, bolj se sam pojem umika v abstraktnost, neprepoznavnost. Zdi se, kot da so se mediji, sicer navadno nikoli sramežljivi, ko je treba razkrinkati najbolj umazane podrobnosti slehernih zločinov, tokrat znašli v svojevrstni zadregi in se ne želijo spuščati v podrobnosti pedofilskih afer. Ne piše se o tem, kako so duhovniki in tudi njihovi nadrejeni analno posiljevali dečke, onanirali na deklice, se v svoji spolni sprijenosti znašali celo nad dojenčki in podobno. Prav tako ne beremo o samomorih, ki so jih storili mladostniki, ker niso prenesli travm iz zgodnjega otroštva. Takih primerov res ni malo. Ne zasledimo niti zapisov o tem, kako so si cerkveni in vatikanski uradniki pošiljali dolga pisma, v katerih so se spraševali, kako zavarovati ugled, premoženje in neko domnevno čast Cerkve, če bi omenjene afere, do sedaj jih je znanih na deset tisoče, kadarkoli prišle na dan. Mimogrede, Vatikan je v tajnem pismu leta 2001 vsem nadškofom eksplicitno naročil, naj pedofilske afere zadržijo zase. Če bi ravnali drugače, bi jih lahko doletelo izobčenje iz Cerkve. Veste, kdo je podpisal pismo? Kardinal Joseph Ratzinger, danes bolj znan kot papež Benedikt XVI. Še ateist na trenutke upa, da pekel res obstaja in da bodo vsi ti ljudje s cerkvenim vrhom vred končali v njegovem najglobljem breznu.

A pustimo pedofilijo, mogoče je res neokusno sploh govoriti o tem, in preidimo na druge oblike fizične ter psihične zlorabe. Kot primer vzemimo Irsko, to najbolj zgledno evropsko katoliško utrdbo, ki je še do nedavnega v širni svet pošiljala duhovnike, zdaj pa jih mora »uvažati« iz vzhodne Evrope in Afrike. In da bomo vedeli, zakaj so Irci te dni tako jezni na Vatikan: leta 1999 je vlada ustanovila komisijo za preiskavo zlorab otrok, ki je po več letih dela objavila 2600 strani dolgo poročilo. Poglejmo si samo nekaj stavkov: »Atmosfera strahu, ustvarjena skozi predirljivo, pretirano in brezmejno kaznovanje, je vladala v skoraj vseh cerkvenih institucijah in v vseh za dečke. Otroci, ki so bili podvrženi vsakodnevnemu terorju, niso vedeli, od kod bodo novi udarci prišli. (...) V nekaterih šolah je bilo pretepanje rutina. Deklice so bile pretepane z orodji, namenjenimi povzročanju čim večje bolečine, po vseh delih njihovih teles.« Zdaj, ko je dokončno prišlo na dan, da je Vatikan res ves čas vedel za vse zlorabe ter narekoval prikrivanje afere, so Irci »Svetemu« sedežu sporočili, da odnosi nikoli več ne bodo enaki. Čas je (že bil), da civilizirani svet sledi temu zgledu.