Breivikovo ogledalo

V iskanju razlogov za napad Andersa Behringa Breivika imata njegova sovražna ideologija ter duševna nestabilnost praktično enako težo. Da je človek nor, javno razglaša tudi njegov odvetnik Geir Lippestad. To bržkone drži, vendar se je treba vpričo norveške tragedije zamisliti predvsem nad Breivikovimi ksenofobičnimi motivi, ki so privedli do nje. Breivik je svoje sovraštvo do drugačnih ter drugače mislečih pripeljal do ekstrema, toda ksenofobija kot družbena bolezen obstaja vse okoli nas in se širi. Že dalj časa žal tudi v Sloveniji. To je tisto, kar bi nas moralo skrbeti in o čemer je treba naglas spregovoriti.

Breivik je na dolgo in široko popisal svoje sovraštvo do priseljencev, predvsem muslimanov, ki da jih je treba izgnati iz Evrope in enkrat za vselej uničiti večkulturnost, opraviti pa da je treba tudi s »kulturnimi marksisti«. Če njegova stališča primerjamo z zapisi, ki se redno pojavljajo na spletnih straneh nekaterih domačih (skrajno) desničarskih skupin, zlahka opazimo skrb zbujajoče podobnosti. Gre za enaka, če ne celo ista prepričanja. Breivik trdi, da migranti uničujejo Evropo, na spletni strani skupine Tu je Slovenija pa lahko preberemo, da »priseljenci ne bogatijo naše družbe, ampak jo predvsem hromijo, in če ne bomo storili nič proti, bo na koncu prišlo do tega, da nam bodo vzeli lastno državo«. Slovenskim muslimanom še podtikajo, da so nam nevarni, da se z njimi ne da pogovarjati, ni mogoče iti na tekmo oziroma v njihovem varstvu pustiti svojih otrok. Napovedano gradnjo mošeje pa označujejo za »korak predaleč, ker so začeli prostorsko, kulturno in družbeno vplivati na srce naše dežele in treba je postaviti meje za zdravo prihodnost«. Manj znana skupina Avtonomni nacionalisti na svoji spletni strani kriči, da je treba ustaviti migracije, preden bo prepozno. Na svojih letakih, s katerimi bi sicer težko opravili izpit iz slovenščine, pozivajo: »Slovenci smo vse večji sužnji državi, postajamo pa tudi ogrožena manjšina zaradi multikulturnih imigracijah ter imigrantskega nasilja nad nami. Nam in našim otrokom je vsiljena neka strpnost do drugih, katere žrtve pa smo prav mi sami. Temu moramo narediti konec! Revolucija sedaj, smrt sistemu in njegovim slugam!« Oziroma kot je zapisal Breivik: »Čas za dialog je minil. Miru smo dali priložnost. Prišel je čas za oborožen upor.«

In potem so tu še Hervardi. Na svoji spletni strani imajo novičarski portal Projekt za nacionalno politiko, v sklopu katerega objavljajo precizno izbrane novice in paranoidne članke proti priseljencem ter sploh drugačnim. Nekateri izmed člankov nosijo naslove: »Zamorski muslimani preženejo policijo iz svoje četrti«, »Židje igrajo vodilno vlogo v promoviranju multikulturalizma«, »Francozi so nacisti zaradi upiranja ciganski invaziji«, »Muslimani ilegalno okupirajo ulice v Parizu«, »Na ulicah Osla ni niti enega posiljevalca zahodnega porekla«, »Afrika ne daje nikomur nič - z izjemo AIDSa« itd. Zadnja kolumna o muslimanih se konča s pozivom somišljenikom Hervardov: »Kameradi! Prihaja leto sprememb, ki bodo odločile o tem ali bo narod preživel ali propadel. Dovolj je bilo nemega opazovanja, praznega govoričenja. Boste mirno opazovali kako naše največje vrednote propadajo in so iz dneva v dan bol zaničevane ter teptane? Vi imate možnost to spremenit vsak ima na razpolago sredstva, povežimo se v skupnem boju!« Iz naštetih in številnih drugih podobnih zapisov je mogoče razbrati težnjo teh skupin po nekakšnem narodnem prebujenju in boju proti priseljencem - v imenu obrambe države in celine. In prav to je to, na kar opozarja Breivik, ko pravi, da je z napadoma želel šokirati, ergo prebuditi Norveško in obvarovati Evropo pred islamom. Retorika je v osnovi enaka.

Če slovenski skrajni desničarji na muslimane gledajo kot na grožnjo, nevarnost oziroma teroriste, naj zdaj po Breivikovem napadu pojasnijo, kako se pa oni razlikujejo od tega stereotipa.

Pred napadoma je Breivik tudi zapisal, da je treba »zdesetkati kulturni marksizem«, pri čemer lahko predvidevamo, da je imel v mislih družbeno levico, sicer podpornico večkulturnosti. Podobno sovraštvo ali vsaj zaničevanje do nje izkazujejo vse naštete (skrajno) desničarske skupine. Ko je 27. aprila 2009 v Ljubljani potekala manifestacija Za svobodo sveta, ki se je je udeležilo okrog 60 civilnodružbenih organizacij in številni znani Slovenke ter Slovenci, so Hervardi na spletni strani komentirali: »Združeni anarhisti, liberalci, socialdemokrati in zares komunisti si prisvajajo ves svet. Drugače misleče napadajo in jih zmerjajo z nacisti in fašisti. Na dan upora proti okupatorju so levi skrajneži združeni v 'fronti' v slovenijo poklicali internacionalne potujoče nestrpneže, da bi skupaj okupirali Ljubljano ter zanetili državljansko vojno!« Hervardi so sicer znani tudi po tem, da organizirajo gozdne tabore z namenom vojaškega urjenja, njihov vodja Andrej Šiško pa je bil v preteklosti obsojen na leto in 10 mesecev zaporne kazni zaradi poskusa umora s podstavljeno bombo, ki pa ni eksplodirala.

Ni namen članka na silo predstavljati omenjenih skupin za zločinske (čeprav je že samo širjenje sovraštva po kazenskem zakoniku kaznivo dejanje), je pa treba zahtevati: če ti ljudje na muslimane gledajo kot na grožnjo, nevarnost oziroma teroriste, naj zdaj po Breivikovem napadu pojasnijo, kako se pa oni razlikujejo od tega stereotipa. Norveška tragedija je najhujše možno opozorilo, zakaj tovrstne ksenofobije v družbi ne bi smeli tolerirati niti od daleč. Slovenska policija je pred časom uvedla preiskave zoper domače neonaciste zaradi širjenja sovraštva, spletni strani slovenskega Blood&Honour in Slovenskih radikalov pa ne obstajata več; slednji so se sicer preselili na blog Rasna zavest in tam sporočajo: »Mi moramo zagotoviti prihodnost naše rase in belih otrok.« Treba je razmisliti o dodatnih ukrepih, kajti izražati solidarnost z Norveško, nič pa storiti pred svojim pragom, je zgrešeno. In to, da so vse te skupine marginalne in zato nenevarne, ni noben izgovor. Kajti na koncu lahko en sam Breivik dokaže prav nasprotno.