O gasilcih in arhitektih Evropske unije

»Ne potrebujemo le gasilcev; potrebujemo tudi arhitekte.« S temi besedami je septembra lani Jacques Delors, trikratni predsednik Evropske komisije, v pogovoru za časnik Mittelweg 36 opozoril na nujo o novih premislekih o Evropi, ki mora nastati v času krize. Do danes, skorajda leto pozneje, arhitektov še vedno ni. So le »gasilci«.

Upravljavci Evropske unije (Evropska komisija in Evropski svet) si s svojimi paketi finančne pomoči najbolj zadolženim evropskih državam v evroobmočju, da bi ga ohranili, ne drznejo poseči po radikalnih ukrepih. Računajo, da bo finančna in gospodarska kriza minila in da bodo z boljšimi časi, ko bo gospodarstvo spet steklo, konec tudi kritik, ki jih na EU usmerjajo »jezni« v Španiji in v Grčiji, ker od njihovih vlad zahteva le varčevanje, ne pa tudi razvoja in zaposlovanja. Drugi pa so jezni nanjo, ker morajo plačevati večletni »zapitek« južnih držav. Jezni so na upravljavce Evropske unije tudi zato, ker je v preteklih desetletjih vse stavila na gospodarski razvoj in zanemarila »zasilne načrte« za delovanje skupnosti v slabših časih. Za vse pa, kar jih tudi jezi, postaja Bruselj v njihovi percepciji oddaljen tempelj birokracije, sami pa nimajo nobene besede pri sprejemanju odločitev. Ljudje so jezni tudi zaradi afer, ki so razkrile podkupljivost (nekaterih) evropskih poslancev. In, ne nazadnje, mnogi so jezni zato, ker je kriza in je na nekoga treba biti jezen.

Sistemske napake

Tudi v tem času pa mnogi politiki opozarjajo, da v kitajskem jeziku kriza pomeni tudi priložnost. Tudi priložnost za Evropsko unijo, da naredi nove razvojne korake in popravi stare napake. Dejstvo je, da se je Evropski uniji iz preteklih kriz vedno uspelo izviti kot zmagovalka. Še več. Njenim upravljavcem je vedno uspelo najti rešitev, ki je poglobila integracijo in omogočala delovanje EU na višji ravni. Krize v EU so se po mnenju nemškega politologa Ludgerja Kühnhardta reševale skladno s prakso, da »če je le vidna luč na koncu predora, bo nekdo v Evropski uniji zagotovo podaljšal predor«.

Toda kriza združevanja Evrope, ki smo ji priče v času velikih finančnih in gospodarskih turbulenc v svetu in v Evropi, ni enaka prejšnjim. Zdajšnja je razkrila tudi čeri projekta združevanja, ki so bile ob plimi, v času gospodarske konjunkture, manj vidne. Je sistemska in ne zgolj institucionalna, kot so bile prejšnje. Kar pomeni, da se morajo snovalci projekta EU soočiti z dilemami razvoja, ki so bile vidne že po koncu hladne vojne, ko so pod evropski dežnik vstopale tudi nove države, prej socialistične, ki pa so resnici na ljubo postale le pribežališče za zahodnoevropski kapital, ki so se mu zapirali drugi trgi sveta. Hkrati pa je EU razglasila svoj projekt za »najbolj konkurenčno in dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo na svetu ...« , zajadrala je v morje gospodarske globalizacije, stavila svojo prihodnost na stalno gospodarsko rast in pri tem zanemarila evropske prvine socialne države. Vrh EU se je namreč skupaj z Evropskim svetom, kjer so predsedniki vlad, oklenil neoliberalne maksime, da je mogoče socialno državo »kupiti«, če je gospodarstvo le dovolj konkurenčno.

Za zdaj še nič o “najbolj konkurenčnem in dinamičnem, na znanju temelječem gospodarstvu na svetu ...”

Kriza je spodrezala krila takšnim načrtom in visoko leteče ideje o »najbolj konkurenčnem in dinamičnem, na znanju temelječem gospodarstvu na svetu ...« postavila na realna tla. Pokazalo se je, da evropska gospodarstva ne morejo tekmovati z azijskimi tigri z zelo nizko ceno dela in brez elementarnih delavskih pravic. Gibanja za pravice delavcev se tudi v Aziji krepijo, vendar te pravice še dolgo ne bodo dosegle evropske ravni, ki je plod večstoletnega boja delavcev. Potemtakem pa tudi globalizacija še lep čas ne bo »uravnotežena« na svetovni ravni. In kot vse kaže, bodo na kratek rok zmagovalci zdajšnje krize Kitajci, ki za »drobiž« kupujejo grška, italijanska in španska podjetja, ker so jih zasebni lastniki in države prisiljeni prodati.

Evropska unija je v svetu neoliberalne paradigme poraženka. Tega si njen vrh noče priznati in poskuša še naprej z neoliberalnimi orodji gasiti požar. Jalovo početje, če ne bo našla načinov, kako z novimi in drugačnimi politikami razvoja okrepiti legitimnost svojega obstoja in si v očeh državljanov zagotoviti kredibilnost. Tokrat pa zagotovo za »ljudsko zadovoljstvo« ne bo zadoščala le rast industrijske proizvodnje in družbenega bruto produkta, ampak bo treba oblikovati mehanizme in varovala pred krizami, preventivna sredstva pred požari in tudi nova razmerja v družbenem upravljanju. Evropska unija bo morala, verjetno prvič v zgodovini, upoštevati tudi voljo ljudi in jih vključiti v proces političnega odločanja tudi s poglabljanjem mehanizmov neposredne demokracije.

Neupravičen strah

Toda v isti sapi je treba opozoriti, da ima strah pred razpadom Evropske unije vendarle prevelike oči, kajti prežetost skupnega evropskega družbenega tkiva z integracijo je vendarle dosegla raven, ki se ji ne more nihče odpovedati. Zato bo obstala navkljub »jugoslovanskemu sindromu« in krepitvi nekaterih protekcionističnih gibanj v posameznih državah EU. Pa ne zaradi nekakšne apriorne naklonjenosti projektu združevanja, ampak zato, ker nobeni izmed držav članic - vključno ali predvsem z Nemčijo in Francijo, zgodovinskima motorjema Evropske unije - ni v interesu njen razpad. Preveč sta investirali v EU. Odprti trgi, prost pretok kapitala, delovne sile in storitev pač štejejo veliko. Še posebej za velike evropske države. Lahko pa se zgodi - na ta scenarij so lani v poročilu o prihodnosti Evrope do leta 2030 opozorili nekdanji premieri in predsedniki držav članic -, da bo EU, če ne bo temeljito razmislila o sebi, postala marginaliziran akter v globalni sferi, njene članice pa bodo vse bolj solirale na globalnem odru in vsaka zase iskale priložnosti na njem.

Naši politiki si, boječ se Bruslja, ne drznejo kritično spregovoriti o EU.

Za zdaj ne prihajajo na dan novi premisleki o Evropski uniji. Preveč dela je z gašenjem požarov. Konec prejšnjega tedna je Evropski svet, da bi obvaroval evro in evroobmočje, sprejel odločitve za izboljšanje konvergence, konkurenčnosti in vladanja v evroobmočju. Skupaj z Mednarodnim denarnim skladom so Grčiji namenili nov sveženj pomoči v višini 109 milijard evrov. Drug pomemben korak, ki so ga voditelji držav članic storili, pa se nanaša na oblikovanje novega mehanizma za okrepitev fiskalne konsolidacije. Ta ukrep so napovedovali že dlje časa, saj naj bi z njim svojim članicam preprečili prikrivanje resničnega zdravja financ, kar je botrovalo nevzdržnemu javnemu dolgu v nekaterih državah. »Zdaj imamo monetarno unijo. Potrebujemo pa podobno fiskalno unijo, da bi lahko nadzorovali, kako države upravljajo finance,« je lani napovedal predsednik Evropske centralne banke Jean Claude Trichet. Predlog se udejanja. Do prihodnjega leta naj bi pripravili tudi ukrepe za fiskalno konsolidacijo v državah članicah in hkrati opozorili, da bi »v regulatornem okviru EU morali zmanjšati odvisnost od mednarodnih bonitetnih agencij«, ki očitno niso ravno »prijazne« do članic EU. Nekateri zatrjujejo, da je to tako tudi zato, ker gre za ameriške bonitetne agencije, ZDA pa imajo svoje igre in interese znotraj in z Evropsko unijo.

Omamljeni na zadnjem sedežu

Zagotovo pa, če gledamo na dogajanje v Evropi realno, sta intenzivnost integracije, pa tudi reševanje finančnih in gospodarskih zagat v državah EU v dobršni meri odvisna od Nemčije. Zdaj je opazno njeno omahovanje na poti utrjevanja EU. Kot da je projekt združevanja zastal. »Če bo zastal, se lahko zgodi, da mu ne bo pomagala niti ročna zavora, da ne bi zdrsnil po klancu navzdol in se znašel na cesti. Dva možakarja se prepirata o tem, kdo bo prevzel krmilo; drugi ležijo omamljeni na zadnjem sedežu taksija. Potrebujemo žensko, da bi ju spametovala,« je v Guardianu sedanje stanje EU slikovito opisal Timothy Gorton Ash. Zgodovinar Ash še opozarja na pomanjkljivost, da je bil za »očete« skupne evropske valute evra to »večinoma politični projekt, ne pa ekonomski. Zdaj je poudarek na drugi strani. Če želimo rešiti slabo oblikovano in preveliko monetarno unijo, potrebujemo izjemno politično zavezo. Potrebujemo politični zagon, da bi rešili ekonomski projekt«. V tem pa ima bistveno vlogo nemška kanclerka Angela Merkel. Evro namreč lahko reši le kombinacija politik Nemčije in Evropske centralne banke. Če bosta delali skupaj, se bodo pomirili tudi mogočni mednarodni trgi. Merklova je v zadnjem letu skušala najti ravnotežje med tem, kar je mogoče narediti za periferijo evroobmočja, in tem, kar še lahko prenese nemško javno mnenje. Ni ji uspelo. Zdaj pa mora začeti na nasprotni strani: skupaj z Evropsko centralno banko in državami članicami evroobmočja mora pripraviti najbolj kredibilen načrt in potem zastaviti vso svojo avtoriteto, ki jo ima v vse bolj omahljivi nemški javnosti, da bi se ta uresničil. »Nihče namreč ne bo izgubil z razpadom evroobmočja toliko, kolikor lahko izgubi prav Nemčija. Kmalu bo lahko prepozno,« pravi Ash. In ob tem opozarja, da se »solidarnost in socialna pravičnost - ključni vrednoti projekta, ki je začel nastajati po letu 1945 - povsod umikata, tudi kot rezultat vse večje neenakosti in varčevalnih ukrepov, da bi zajezili javni dolg«, piše Ash.

Čas in razmere so zagatni. Zato bi morali snovalci politik najti tudi nove načine integracije Evrope. »Zanimivo je, da nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer in politični filozof Jürgen Habermas še naprej poskušata uresničiti tisto, kar ni uspelo nemškemu kanclerju Helmutu Kohlu in tedanji generaciji evropskih voditeljev: povezati denarno unijo z ekonomsko in politično, brez česar ('trojstva') ostaja evrsko območje stalno ranljivo in gledano dolgoročno nerealen projekt. Vendar je za elitistični model, ki je gotovo prinesel evropskim državljanom veliko dobrega, danes mogoče reči, da se je njegov rok uporabe iztekel,« je v Delu nedavno zapisal dr. Rudi Rizman. Po Rizmanovem mnenju je treba namesto elitističnega modela vpeljati nove vzorce političnega odločanja. Rizman opozarja, da evropske elite državljanov sploh niso vprašale, kakšno politično skupnost hočejo, saj so Lizbonsko pogodbo, pa tudi druge, dobile le v potrditev. »Nova Evropska unija mora temeljiti na novem demosu, javni sferi, evropskem ljudstvu,« piše Rizman.

Kako vzpostaviti mehanizme demokratične participacije in drugih oblik neposredne demokracije, kako odvzeti evropskim elitam vsaj del politične moči v transnacionalnem prostoru, kot je Evropa, ki nima enotne civilne družbe in je pravi babilon različnih jezikov, socialnih, političnih, ekonomskih in medijskih tradicij, ostaja seveda vprašanje za milijon evrov. Pa vendar je t. i. demokratični deficit, kot bruseljska elita navadno poimenuje razkorak med njenimi institucijami in državljani EU, le slab izgovor za to, da bi v posameznih državah članicah, tudi v manjših, »zgolj omamljeni ležali na zadnjem sedežu taksija«, če še enkrat uporabimo besede Gortona Asha. Ali le obup(a)no tekli za nemško-francoskim vozom, kar rad pove tudi slovenski premier Borut Pahor. Zato Evropske unije in celega spleta razmerij v njej ne kaže idealizirati in tudi ne iskati v njej le grdih strani delovanja.

Gregor Golobič, predsednik Zaresa, je pred kratkim opozoril, da se »slovenska politika s težavami, s katerimi se sooča Evropa, ukvarja premalo in še to zgolj za potrebe lastne promocije in potrebe domačega političnega obračunavanja«. Po njegovem je treba zavzeti proaktivno politiko, Golobičeva stranka pa predlaga, da državni zbor prevzame pobudo v svoje roke in oblikuje svoja stališča za potrebne spremembe v EU. Treba je pritrditi Golobičevim razmišljanjem, ki so redka med slovenskimi politiki. Ti si očitno, boječ se zamere v Bruslju, ne drznejo kritično spregovoriti o EU. In tudi zato se EU kaže »prej kot kaj drugega za političen projekt, ki ne zagotavlja dovoljšne stopnje odpornosti, saj se je realnost oziroma politika evroobmočja izkazala kot nezadostna«, še pravi Golobič.