Šporn, Radomlje

Gostilna Šporn
Cesta radomeljske čete 1, Radomlje
tel.: 01/722 70 00
www.sporn.si
Na tatarskem biftku se sredi Radomelj lahko ustavite vsak dan, razen nedelje, od 12.00 do 23.00

Fino:
tatarski biftek
strežba

Ne tako fino:
creme brulee
prepelica z lisičkami
skromnost ponudbe

Če vam pri Špornu rata sestavit štirihodno špuro, pričakujte, da boste zanjo odšteli okrog 40 evrov.

Ne bi bilo slabo, dragi bralec, ako bi si pred začetkom branja tegale sestavka vzel pet minut časa, sedel pred računalnik (ali v roke prijel ploščico), zagnal YouTube in v iskalno polje vtipkal besedo »nazaj«, nato pa prisluhnil prvemu zadetku, ki ga bo izpljunila ti-tuba.

Si že nazaj? No, ondan sem se počutil natančno tako, kot se človek počuti, ko sliši ta komad (ali pa ko dobi vabilo na dvajseto obletnico mature, sreča kolega iz vojske ali med pospravljanjem predalov nabaše na paket starih, še na ORWO film posnetih fotk, na katerih je on sam, le da ima lase in to ne sive). V za to rubriko relevantnem gastronomsko/prehranskem smislu je to pomenilo, da me je vleklo v kakšno oštarijo, v kateri se je na polno dogajalo, odkrivalo in gosponsko vedlo pred dvajsetimi leti. Z drugimi besedami: zluštalo se mi je posedet pri Špornu. Tudi zato, ker še pomnim, kako sem na stran dajal koščke štipendije, da sem si potem za rojstni dan lahko pošpogal uglajeno koreografiran servis Špornovih fensi kelnarjev, ki so na mize prinašali fino dišeče ribovje in biftkovje ter vešče vlekli pluto iz buteljk.

Seveda si nisem delal utvar, da so na onem križišču v Radomljah ustavili čas in pustili vse, tako kot je bilo na prelomu iz Juge v Slovenijo. Takisto mi je bilo jasno, da niso skočili na vlakec hipsterskih penic in zrakcov in redukcij in sous-vide dinstanja. Sem pa pričakoval relativno zajeten niz korektno izvedenih klasik, s kakšno sodobnjakarsko intervencijo za bonus. Pa se je ustavilo že pri postavki »relativno zajeten niz«. Špornov jedilni list je namreč nevarno kratek. Tako kratek, da ti, če nisi biftekar ali ljubitelj brancina-v-pečici-za dva skorajda zmanjka opcij. A s pomočjo prijetnega šefa sale smo nato le napaberkovali relativno spodoben scenosled in ko se je na mizi poleg lepo ohlajenega Makovčevega tokaja generacije 07 znašla še košarica s popečenimi belimi in z bučnimi semeni ojačanimi kruhki, se je zdelo, da smo točno tam, kjer smo hoteli biti. Za dodatno razpoloženjsko dizalico je nato poskrbel še oblikovalsko, teksturno in aromatično dodelan hlebček tatarskega biftka, katerega spodnji del pa se je žal že kopal v mešanici kisov vloženih kumar, jurčkov, feferonov in oliv, ki so bile stisnjene med ostale sestavine velikega predjednega ovala: zmahani šniti karpača na gozdičku rukole, čisto fletna hobotnična solata v lupini kapesante in na vroči plošči popečen olimski sir. Nedolgo zatem je iz krušne skodelice lepo zadišalo po gobovi juhi in zlatih devetdesetih prejšnjega stoletja, medtem ko je gratinirana kapesanta z minimalistično gratinažo iz fino naribane mocarele šla bolj v korak s sedanjostjo.

Boj za staro slavo je Šporn začel izgubljati v glavnih poglavjih večera in če smo bili, zavoljo starih dobrih časov, žrebičkovemu medaljonu še voljni spregledati dejstvi, da je bil veliko bližje oznaki well done, kot pa naročeni znački medium in da smo namesto obljubljane zapečene polente zraven dobili pečen krompir, pa ne moremo mimo čudno grenkljate in zmatrane omake iz lisičk in grudastega pireja, s katerim so bile opremljene tri polovičke prepelic. Na koncu se je izkazalo, da jo je najbolje odnesel solatarski del ekspedicije, ki je pod streho brez pritožb spravil solato s popečenimi repki kozic in kremastim avokadom. Manevrskega prostora za popravo vtisa v cukrastem finalu je tako ostalo bolj malo. Morebiti bi dišeča cimetova zmrzlina še zmogla breme, a vsekakor ne v paru z debelo, dolgo nazaj zapečeno karamelo, ki je prekrivala vrh presladke in pregoste creme brulee ali v kombinaciji z jabolkom, ki naj bi bilo kuhano v rdečem vinu, a je glede na njegovo trdoto bolj verjetno sklepati, da se je v njem le mariniralo.

Je že tako, da tudi pri Špornu vedo, da starih cajtov ne bo več nazaj in tako so restavraciji očitno namenili vlogo tretje violine ob zraven postavljenem hotelčku in dnevnem baru. No, so pa vsaj oni kvazi disko dokončno zaprli.