12. 8. 2011 | Mladina 32 | Družba
Nadja Velušček
Soavtorica več filmov o reki Soči in zagovornica zaščite reke pred gradnjo elektrarn
© Toni Dugorepec
Skupaj z več posamezniki in organizacijami v izjavi pozivate vse ozaveščene ljudi, naj ohranijo Sočo, kot so to storili v sedemdesetih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
12. 8. 2011 | Mladina 32 | Družba
© Toni Dugorepec
Skupaj z več posamezniki in organizacijami v izjavi pozivate vse ozaveščene ljudi, naj ohranijo Sočo, kot so to storili v sedemdesetih.
Že sredi sedemdesetih so oblasti želele zgraditi hidroelektrarno Trnovo. Zaradi nje bi jez sotesko od Bovca navzdol spremenil v jezero. Takrat se je javnost zavzela za Sočo in to ji je uspelo preprečiti. Na podlagi tega se je sprejel zakon, da se na Soči ne bo več gradilo. In zdaj so sredi poletja, ko so vsi na dopustih, obvestili javnost, da bodo spremenili člen, ki Sočo ščiti. Gotovo, da je tako star zakon treba prevetriti, prenoviti, nikakor pa se ne sme ukinjati člen, ki varuje Sočo. Kajti potem lahko samo čakamo, kdaj se bo našel kdo, ki bo želel na Soči graditi elektrarne.
Pobuda za ohranitev Soče izhaja iz vaših filmskih projektov o Soči ...
Pri zadnjem filmu »Trenutek reke - Il tempo del fiume«, ki je nastal v produkciji Kinoateljeja, s soavtorico in mojo hčerjo Anjo Medved nisva govorili toliko o reki, ampak predvsem o ljudeh, ki živijo in so živeli z njo. Najprej nisva načrtovali naravovarstvenega filma, temveč je to postal spontano. Vsekakor je šlo za projekt ohranitve tega, kar imamo, še preden je presenetila neprijetna vest o spreminjanju zaščitnega člena za Sočo. In okoli tega projekta se je nekako spontano zbralo določeno število dobro mislečih ljudi, ki želimo, da Soča ostane zaščitena.
Zdaj s skupnim pozivom k ohranitvi Soče nagovarjate tudi politiko v Ljubljani ...
Da, vsem poslancem nameravamo tudi poslati naš film v upanju, da bo morda v njih zganil kako čustvo, zavest, da bi ponovno razmislili. Zavedamo se, da so spremembe energetskega načrta potrebne, moramo pa se vprašati, koliko je kaj vredno. Kakšna je torej cena, ki jo moramo plačati za nekaj dodatne elektrike. Vprašati se moramo, ali morda ne izgubimo več, kot bomo pridobili.
“Gotovo, da je tako star zakon treba prevetriti, prenoviti, nikakor pa se ne sme ukinjati člen, ki varuje Sočo. Kajti potem lahko samo čakamo, kdaj se bo našel kdo, ki bo želel na Soči graditi elektrarne.”
Verjetno bodo argumenti na vaši strani, Soča je zavarovana z več državnimi in lokalnimi predpisi.
Tako je. Sama pravnih vprašanj glede tega sicer ne poznam dovolj dobro, ampak pravijo mi, da če ukinejo zaščitni člen za Sočo, potem se lahko sesuje vse drugo, da se torej odpre možnost za posege v Sočo. A verjamem, da takšni načrti s Sočo ne bodo uspešni, ker se bodo ljudje uprli.
Četudi se gradnja elektrarn na Soči za zdaj ustavi, pa je očitno, da bo prej ali slej to realnost. Kaj tedaj?
Prav to moramo preprečiti. In če je naša država še pravna, potem nam bo uspelo.
Podpora pozivom za ohranitev Soče na slovenski strani prihaja tudi z italijanske strani. Vse skupaj spominja na terminale v Trstu, le da ga tu lomi slovenska politika ...
Vprašanje je, kaj lahko dejansko počnejo na Soči, saj je čezmejna reka. In tu je padla tudi ideja, da bi imeli dan Soče. Pa ne v smislu promocije, pač pa kot priložnost, da ljudje pomislijo na reko, jo obiščejo. Tak dan je lahko uspešen le, če bo priznan na obeh straneh meje.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.