Čas je, da se nehamo pretvarjati

Razmere so do konca moreče. Morda celo bolj kot pred štirimi leti, ko se je kriza začela. Takrat so namreč mnogi, še zlasti politiki, upali, da gre le za krajšo epizodo, omejeno na ameriški nepremičninski trg, ki jo bo mogoče prebroditi v letu ali dveh. Danes pa je tudi največjim optimistom jasno, da čudežev ne bo in da okrevanje ne bo prišlo tako naglo. Povsem mogoče je, da so pred nami leta ničelne ali zelo nizke gospodarske rasti, s čimer se sodobna družba, obsedena z nenehno rastjo, težko sprijazni. Histerija, ki smo ji bili v zadnjih dneh priča na kapitalskih trgih, je bila na neki način zgolj uskladitev z realnim stanjem. Mnogi ekonomisti so že mesece prej opozarjali, da se v razvitih državah krepijo znaki ohlajanja gospodarske rasti. Ameriški ekonomist Nouriel Roubini pravi, da je bilo v prvi polovici letošnjega leta opaziti upočasnitev rasti v najbolj naprednih ekonomijah. »Zabloda optimistov, češ gre le za začasno epizodo, se je dokončno razblinila. Postalo je jasno, da ZDA in druge razvite ekonomije drvijo v drugo recesijo.« Evropska periferija se krči ali v najboljšem primeru komajda raste. Tveganje, da Italija ali Španija ali obe hkrati izgubita dostop do zadolževanja na kapitalskih trgih, je zelo visoko. In v nasprotju z Grčijo, Portugalsko in Irsko sta ti dve državi preveliki, da bi zanje lahko jamčili. Še hujše, pravi Roubini. Ključni kazalci globalne proizvodnje se upočasnjujejo tako v rastočih ekonomijah, kot so Kitajska, Indija in Brazilija, kot tudi v izrazito izvozno usmerjenih evropskih državah, kot sta Nemčija in Avstrija.

Posebej skrb zbujajoči so podatki o upadu nemškega izvoza blaga. Nemčija je namreč za Kitajsko druga največja svetovna izvoznica, zato so podatki o nemški zunanji trgovini verodostojen kazalec globalnih gibanj. Pešanje okrevanja je tisto, kar po mnenju poznavalcev v dolžniško spiralo lahko potisne tudi večje preveč zadolžene države.

Skrajni čas je, da se evropski in ameriški politiki nehajo pretvarjati in se soočijo z realnostjo: ta pa je, da tako kot doslej preprosto ni več mogoče naprej. Rast, ki temelji pretežno na zadolževanju, ne more iti v neskončnost. Da morajo države končno spraviti v red svoje javne finance. In da je svet treba postaviti na nove ekonomske temelje. Jasno, vsi bi si želeli čim manj bolečo alternativo, a treba se je zavedati, za večino držav, ki so prekomerno zadolžene, na tej točki druge, primernejše možnosti ni. Medtem ko ekonomisti ugibajo, ali smo ali nismo pred novo recesijo, navadni državljani na lastni koži občutijo, da so še vedno v isti, stari zgodbi. Zanje je recesija kot pornografija: v trenutku, ko jo vidijo, vedo, za kaj gre. Ne potrebujejo statistike. Zadošča, da živijo vsakdan, brez služb, zadolženi čez glavo in brez prave perspektive. Je lahko še hujše? Absolutno. A za mnoge je že zdaj preveč hudo. Kar razviti svet v tem trenutku zares krvavo potrebuje, so odgovorni politiki, ki bodo pripravljeni sprejeti težke odločitve, ki bodo presegale njihov štiriletni mandat, pa čeprav za ceno padca priljubljenosti. Ali kot pravi Roubini: »Morda še ene recesije res ni mogoče preprečiti. Toda politika lahko ustavi drugo depresijo. To pa je dovolj velik razlog za naglo in usmerjeno akcijo.« Ključno je seveda vprašanje, kateri ukrepi so v tem trenutku pravi in kateri napačni. Med strokovnjaki so mnenja različna, kar vsesplošno zmedo še dodatno poglablja.

Skrajni čas je, da se evropski in ameriški politiki nehajo pretvarjati in se soočijo z realnostjo: ta pa je, da tako kot doslej preprosto ni več mogoče živeti. Da rast, ki je temeljila pretežno na zadolževanju, pač ne more iti v neskončnost.

Izbira manjšega zla

Predavatelj ekonomije na harvardski univerzi in nekdanji glavni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada Kenneth Rogoff, ki je skupaj s kolegico Carmen Reinhart že pred časom izdal knjigo 'Tokrat je drugače', v kateri sta proučila finančne krize nekaj zadnjih desetletij, v teh dneh znova opozarja: pri sedanji krizi ne gre za običajno recesijo, ki se kaže v padcu rasti in povečanju brezposelnosti, pač pa za globoko finančno krizo, ki se zgodi le vsakih 70 do 80 let. Posledic takšnega »velikega krčenja«, ki zajema tudi dolgove in posojila, po njegovem ni mogoče odpraviti čez noč, ampak šele v več letih. »Preveč odgovornih se je opiralo na prepričanje, da gre navsezadnje zgolj za hudo recesijo, ki jo bo mogoče obrzdati z velikodušno uporabo običajnih orodij politike, pa naj gre za fiskalno politiko ali obsežno finančno podporo. Resnična težava tiči v tem, da je svetovno gospodarstvo kronično prezadolženo. Preprostega izhoda ne bo brez načrta, po katerem bi premoženje prenesli iz upnikov na dolžnike, naj bo s plačilno nezmožnostjo, finančnim pritiskom ali inflacijo.« Rogoff je zelo jasen: »Če države, ki obdržijo visoko oceno kreditne sposobnosti, želijo skromne vire porabiti čim učinkoviteje, to najlažje dosežejo z dogovori med upniki in dolžniki ter zmanjšanjem dolga. Države bi se na primer lahko odločile za odpis hipotekarnih posojil v zameno za delež pri morebitnem prihodnjem zvišanju cen nepremičnin. Podobno bi lahko storili na ravni držav. Volivci v premožnejših evropskih državah bi se morda pustili prepričati, naj podprejo bolj velikodušen program pomoči Grčiji, tako velikodušen, da bo dejansko učinkovit, v zameno za višje obroke čez deset do petnajst let, če bo grška rast solidna.« Že decembra 2008 je Rogoff zapisal, da je edini uporaben način, kako skrajšati obdobje bolečega zmanjševanja zadolženosti in počasne rasti, nadzorovana zmerna inflacija v višini na primer od štiri do šest odstotkov, ki bi trajala več let. Ko je ameriška centralna banka oznanila, da bo do sredine leta 2013 ohranila izredno sproščeno denarno politiko in tako skušala pomiriti histerijo na svetovnih kapitalskih trgih, ki je vrednost tečajev potisnila tja, kjer so bili nazadnje septembra leta 2008 ob zlomu razvpite banke Lehman Brothers, je Rogoff ekipi centralnih bančnikov na čelu z Benom Bernankejem predlagal agresivno denarno politiko. »Agresivno spodbujanje likvidnosti bi moral nadaljevati takoj, in to ne z omejeno količino denarja, temveč dokler ne ogreje inflacije na dva do tri odstotke na leto. Podobno velja za območje evra - potrebuje precej bolj sproščeno denarno politiko in precej bolj agresivno odkupovanje obveznic držav v dolžniških težavah.« Rogoff se zaveda, da je inflacija »nepošten in samosvoj prenos sredstev med varčevalci in dolžniki«, vendar jo hkrati vidi kot »najbolj neposreden pristop k hitrejšemu okrevanju. Nekateri opazovalci na predlog o zmerni inflaciji gledajo kot na nekakšno krivo vero. A veliko krčenje je v nasprotju z recesijami izjemen pojav«. Še več: »Strah pred inflacijo, gledan v kontekstu možne globalne depresije, je kot zaskrbljenost pred ošpicami, ko ti grozi kuga.«

Podobno razmišlja slovenski ekonomist Jože Mencinger, ko pravi, da za izstop iz prezadolženosti preostajata dve poti: odpis velikega dela dolgov in/ali inflacija, ki je dejansko tudi nekakšna oblika odpisa. Jasno, nihče si ne želi hiperinflacije. Bi pa centralne banke v nekaj naslednjih letih lahko dovolile inflacijo, ki bi bila vsaj malenkost višja od običajnih dveh odstotkov. A tako kot pri drugih vprašanjih so tudi tu mnenja ekonomistov različna. Nasprotniki trdijo, da vbrizgavanje novih količin denarja v finančni sistem ne bo pomagalo, saj je vzrok za današnjo krizo v prezadolženih državah, ki ne zmorejo kredibilnih ukrepov, s katerimi bi uredile svoje javne finance. Tudi če bi torej centralne banke v sistem poslale še več denarja, ta ne bi zaokrožil, dokler med udeleženci trga ne bo več zaupanja oziroma dokler jih dovolj globoko upadanje cen ne prepriča, da se jim sedenje na kupu denarja ne splača več in je čas za nakupe. Se pa vsi skupaj strinjajo, da je glavni krivec za sedanje stanje neverodostojna politika. »Politiki so predaleč od realnosti, EU nima načrta, kako iz dolžniške krize, polom javnofinančnih pogajanj v ZDA smo pravkar opazovali, dejansko se ni razrešilo prav nič. To je strašljivo in vzrok za paniko,« pravi Rogoff. Danes so vse oči še posebej pozorno uprte v ameriškega predsednika Baracka Obamo. Če namreč zavozijo ZDA, bo posledice občutil ves svet. Pravzaprav so ZDA do neke mere že zavozile v trenutku, ko je Obama pokleknil pred izsiljevanjem političnih nasprotnikov in pristal na kompromisni sporazum glede zgornje meje ameriškega javnega dolga. »Pravo vprašanje, s katerim se sooča Amerika, ni, ali porezati bilijon tu ali bilijon tam za znižanje primanjkljaja. Pač pa, ali je mogoče ekstremiste, ki blokirajo kakršnokoli odgovorno politiko, poraziti in omejiti,« pravi Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman. Nemški ekonomski analitik Jakob Augstein je v reviji Spiegel zapisal, da se je Amerika odmaknila od Zahoda in da je »socialni razkroj v državi osupljiv«. O tem fenomenu je nedavno v svoji kolumni pisal tudi Nobelov nagrajenec za ekonomijo Joseph Stiglitz. Gre za to, da najbogatejši en odstotek Američanov zase zadrži četrtino celotnih dohodkov v državi. Stiglitz opozarja, da se je v mnogih državah t. i. tretjega sveta razkorak med dohodki revnih in bogatih zmanjšal, medtem ko se je v ZDA povečal. »Družbena kritika in socialne razlike, ki so bile nekoč primarno povezane s tretjim svetom, so danes postale ameriški žig. To še pospešuje socialni razkroj, kajti bolj ko se neenakost povečuje, manj verjetno je, da bodo bogati pripravljeni prispevati k skupnemu dobremu. Ko ima podjetje, kot je Apple, s 67 milijardami evrov v banki na voljo večje rezerve kot vlada v Washingtonu, lahko Evropa le zmaguje z glavo nad republikanskim nasprotovanjem dvigu davkov,« pravi Augstein. Združene države bi zgolj s tem, ko bi bolj obdavčile bogate, rešile vprašanje svojega enormnega javnega dolga. A za zdaj politične volje za to še ni. V tem pogledu je razočaral tudi Obama, kar ne nazadnje kažejo javnomnenjske ankete, po katerih je izgubil dobršen del nekdanje visoke podpore volivcev. »Na vidiku ni odrešitve. Ni se več mogoče zanašati na politiko v Ameriki. Zanašanje članov kongresa na donacije bogatih je postalo preveliko,« je pesimističen Augstein.

Danes je tudi največjim optimistom jasno, da čudežev ne bo in da okrevanje ne bo prišlo prav naglo.

Kljub vsem napakam, ki jih je Ameriki mogoče očitati, pa poglabljanje krize, ki smo mu priča, vsaj za zdaj še ne pomeni definitivnega konca ameriške prevlade. »Prerazdelitev gospodarskega in političnega vpliva se je dogajalo že tudi pred to krizo, predvsem v smislu, da so večjo težo in pomen dobivale večje države v razvoju, kjer je na vrhu seznama Kitajska, sledijo pa ji Brazilija, Rusija in Indija. Čeprav to na neki način lahko povzroči trenja, menim, da gre za logičen proces, ki je pozitiven za globalno gospodarstvo, saj s tem postaja manj odvisno od dogajanja v ZDA,« pravi Andraž Grahek iz KD Skladov. Čeprav se zdi, da so ZDA že poražene, ekonomist Bogomir Kovač meni, da o definitivnem koncu ameriške prevlade še ni mogoče govoriti. »ZDA so dobile prvi polčas tekme s finančno krizo in Evropska unija jo je nesporno izgubila. Niso ogrožene ZDA, temveč predvsem EU, bolje gre dolarju kot evru. Res pa je, da dolgoročno ZDA izgubljajo. Njeni problemi so večji od problemov vodilnih članic EU, ki bodo jutri morda sestavljale zopet staro in bolj elastično institucionalno podobo EU. Morda se bo EU morala vrniti k izhodiščem, skupnemu trgu, prostocarinski uniji in podobno, in če bo to storila nadzorovano, ne bo posebnih pretresov in tudi škode bodo manjše, kot so lahko oportunitetne izgube poglabljanja sedanje krize. Obstaja pa seveda alternativa: da države območja evra uvedejo skupno fiskalno politiko.«