Zadnji dnevi raja

Marca letos je odstopil socialist Jose Socrates, portugalski premier, ki je deželi vladal šest let. Parlament ni podprl njegovih varčevalnih ukrepov, prišlo je do volitev, zmagala je opozicija. Novi premier desne koalicije Pedro Passos Coelho je začel uveljavljati še radikalnejše varčevalne ukrepe, kot jih je želel Socrates, napovedal je razprodajo premoženja in odpuščanje v javnem sektorju. Portugalska ravna po zahtevah IMF-a, ki ji je skupaj z EU posodil 78 milijard evrov. Po političnem neuspehu Socratesove vizije Portugalska ni imela druge možnosti. Danes Portugalci svojo državo vodijo po diktatu tujih finančnih ustanov.

Se bo kaj podobnega zgodilo v Sloveniji? Bo zaradi finančne krize prišlo do predčasnih volitev, do menjave vlade, do vsiljenih reform? Podobnosti so morda politične, finančnih ni veliko. Slovenija se je v zadnjih letih res pospešeno zadolževala, po napovedih ministrstva za finance naj bi javni dolg konec leta znašal več kot 40 % slovenskega BDP-ja, portugalski javni dolg je neprimerljivo višji. Lani je dosegel 93 % njihovega BDP-ja.

Malo drugače je s politiko, tukaj je podobnosti s Portugalsko več. Borut Pahor je, kot pravi sam, Socratesov »prijatelj«. Ko je ta marca odstopil kot premier Portugalske, je Pahor dejal: »Klobuk dol pred Socratesom za to, kar je storil. Storil je vse, kar je lahko, čeprav ni bilo lahko. Bilo je težko, a neizo-gibno«. Nato je Pahor fatalistično dodal, da se je skupina socialdemokratskih, levih evropskih vlad zmanjšala še za eno. »Skorajda bi morali biti že zaščitena manjšina.«

Konec marca so bile v Evropi res samo še štiri leve vlade. Zdaj, sredi avgusta, so samo še dobre tri. Levica vodi vlado v Avstriji, v Grčiji, še vedno v Sloveniji in samo na pol v Španiji. Španski socialisti vladajo z manjšinsko vlado, Jose Luis Zapatero je že aprila napovedal, da na novembrskih predčasnih volitvah ne bo nastopil, njegovi stranki pa se jeseni obeta poraz.

A Pahor vsaj za zdaj ne bo ravnal kot Zapatero ali Socrates. Še vedno ne namerava odstopiti kot predsednik vlade, še vedno misli, da bo svojo stranko uspešno vodil na prihodnjih volitvah, in še vedno se veseli, kako bo v predvolilnem boju strastno in prepričljivo branil dosežke svojega mandata. Kakšna je njegova računica in ali se mu sploh lahko izide? Socratesu se ni, tudi španskim socialistom se najverjetneje ne bo, ne ve se, kako dolgo bo nemire in pritiske še zdržal George Papandreu. Od štirih levih evropskih premierov v relativnem miru vlada le še avstrijski kancler Werner Faymann. Pahor tega miru že dolgo nima več.

Pahorjev plan

Pahor je predsednik SD 14 let. Stranko je iz recidivov komunističnih idej, kot pravi sam, popeljal na pot evropske socialdemokracije. Leta 2008 je SD prvič prevzela oblast in bila pred pojavom krize visoko na lestvici priljubljenosti, nato so se začeli prepiri v koaliciji, neuspešni referendumi, politične napake, ugled vlade ter njenega predsednika pa je začel strmo padati. Danes Pahor vodi manjšinsko vlado, septembra prihaja naporna politična jesen. In, kot opozarja Pahor, morda tudi drugi val gospodarske krize.

Jeseni bodo morali poslanci najprej izvoliti novega predsednika državnega zbora. Pavel Gantar je odstopil, ker je koalicijo zapustil njegov Zares. Pahor je bil nad Gantarjevo potezo razočaran, pravzaprav šokiran, svojega nezadovoljstva zaradi Gantarjevega odhoda ni skrival. A Gantar se je odločil, kot se pač je, in SD mora poiskati njegovega naslednika. Za zdaj SD pravega imena nima in verjetno ga tudi ne bo imela. Miran Potrč na to funkcijo ne bo kandidiral, če pa bi SD za Gantarjevega naslednika izbrala svojega poslanca, potem bi moral Potrč zaradi ravnovesja v državnem zboru odstopiti kot podpredsednik zbora. Težko je verjeti, da bo Pahor svojemu političnemu zavezniku nekaj mesecev pred zaključkom dolge politične poti odvzel ugledno politično funkcijo. Gantarjevega naslednika bo koalicija tako morala iskati ali znotraj poslanske skupine LDS, kjer izbire sicer ni veliko, ali med opozicijskimi strankami. Boruta Pahorja opozicijski predsednik parlamenta sploh ne bi tako motil.

Če bo predsednik parlamenta izvoljen, bo okrnjena koalicija v parlament poslala rebalans proračuna. Spisek varčevanj, ki naj bi bil »dovolj zgodnje in energično kontroliranje nevarnosti, ki zaradi nestabilnih finančnih trgov vpliva tudi na finančne, ter posledično gospodarske in socialne razmere v Sloveniji«. Po vsej verjetnosti Pahor rebalansa proračuna ne bo vezal na zaupnico, saj bi potem veliko poslancev glasovalo o njegovi politični prihodnosti, ne pa o predlaganih varčevalnih določbah.

SD za zdaj Boruta Pahorja podpira, kritiki njegove politike so osamljeni in nepovezani. Z drugimi besedami - stranka za novega mandatarja nima boljšega kandidata, kot je Borut Pahor.

Če se bo zgodil politični čudež in bo večina poslancev našla novega predsednika državnega zbora, kasneje pa potrdila še predlagani rebalans in nove ministre, naj bi stranke poiskale najboljši datum volitev. Po nekaterih napovedih naj bi bile te v začetku februarja, morda že decembra.

Pahor pred volitvami ne namerava odstopiti. Ne kot predsednik stranke ne kot predsednik vlade. Nasprotno, tako on kot velik del SD sta še vedno prepričana, da je Pahor edini, ki se lahko dostojno kosa z Janezom Janšo. Zapisano pa seveda ne pomeni, da v SD ni notranje opozicije. Je, tako med »mladimi« kot »starimi«. Nekateri razmišljajo, da bi na prihajajočih volitvah raje poskusili s Patrikom Vlačičem, morda bi jim uspelo z Metko Tekavčič ali s kom tretjim. A za zdaj SD Boruta Pahorja podpira, kritiki njegove politike so osamljeni in nepovezani. Z drugimi besedami - stranka za novega mandatarja nima boljšega kandidata, kot je Borut Pahor.

Ni nepomembna še ena stvar. Borut Pahor ne podpira ideje o veliki koaliciji, ki bi se lahko izoblikovala po volitvah. Koaliciji med SD in SDS. Ne podpira je zato, ker Janša nasprotuje arbitražnemu sporazumu in ker Janša ni podprl pokojninske reforme. Po nekaterih informacijah Pahor tej ideji nasprotuje tako močno, da stranke v morebitni povolilni koaliciji s SDS sploh ne bi želel voditi.

Pahorjev načrt je torej takšen: v parlamentu zbrati dovolj podpore za izvolitev novega predsednika državnega zbora, za potrditev rebalansa proračuna in izvolitev začasnih ministrov, potem pa slovensko politiko »kontrolirano« odpeljati na volitve, kjer se bo pomeril z Janezom Janšo. Po volitvah sledi strankarski kongres, kjer bi ob morebitnem velikem porazu na volitvah odstopil kot predsednik SD.

Preveč neznank

Vprašanje pa je, ali ima predsednik vlade še toliko moči, da lahko narekuje tempo predvolilnega dogajanja. Za pot do volitev ali pa do nove vlade obstaja še nekaj drugih scenarijev. Eden je, da začasni predsednik vlade postane nekdo, ki ni Borut Pahor, da vlado prevzame človek, ki na volitvah sicer ni dobil tega mandata, ima pa dovolj ugleda v javnosti in politiki, da bi lahko postal začasni premier. Volitve naj bi bile tako naslednjo jesen. Temu scenariju Pahor odločno nasprotuje, saj naj bi šlo za prevaro.

Takšen človek bi lahko bil Janez Potočnik. Evropski komisar je maja to možnost že zavrnil. Druga možnost je nadstrankarski posameznik, ugleden gospodarstvenik, dovolj prepoznaven in uspešen, da bi lahko prepričal dovolj poslancev. Nekateri so tako že razmišljali o direktorju Krke Jožetu Colariču, a ta nam je povedal, da je »njegovo ime povezano le s Krko, tovarno zdravil iz Novega mesta. Verjamem, da bo tako tudi v bodoče«. Colarič torej ne bo prevzel izginjajoče vlade. Po političnih hodnikih je zaokrožilo tudi ime generalne sekretarke vlade Helene Kamnar. Na videz je idealna kandidatka, pozna delovanje vlade, pozna sestavo državnega proračuna ...

Podobno ugibanje je povezano z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem, morda bi lahko prevzel to vlado ali pa na bodočih volitvah poskusil s svojo listo. A tudi ta račun ima preveč neznank, da bi se (za zdaj) izšel. Janković dobro deluje v Ljubljani, ker ima njegova lista absolutno večino, kako bi urejal težke koalicijske odnose, pa je težko napovedati. Prav tako je težko napovedati, koliko podpore bi njegova lista dosegla zunaj Ljubljane in kako njegovemu ugledu koristita razborita sinova.

Vprašanja brez odgovorov

Sta res edini opciji za novega mandatarja Pahor in Janša? Življenje v svetu dualizmov je nevarno. Kliče po manihejstvu, slednje pa v politiki rojeva sovražnike, ne pa prijateljev. Izbira Borut ali Janez je seveda boljša kot samo Janez, a če se politična razprava ustavi samo pri dveh imenih, je vodena napačno. Kajti ni res, da ne obstajajo druge možnosti. Za slovensko politiko, levico, desnico, katerokoli, bi bilo mnogo bolj modro, če ne bi toliko razpravljala o imenih, pač pa vsebini, o konceptih vladanja. Kombinacije z imeni so predvidljive, dolgočasne, ne prinašajo pravih sprememb. Prava sprememba v slovenski politiki ne bi bil poraz enega Boruta ali zmaga nekega Janeza, pač pa povečanje moči nestrankarskih političnih struktur, javnosti, civilne družbe. Seveda ne tistih na ulici, četudi so ti vedno rezultat drugih porušenih razmerji, pač argumenti in dejanja ljudi in skupin, ki politiko ne razumejo samo skozi očala strankarske politike. Prava sprememba bi bila, če bi študentska organizacija prisilila politiko, da ji prisluhne, ne pa da se kot po pravilu njeni odsluženi funkcionarji selijo na strankarska mesta. Prava sprememba bi bila, če bi izkoriščani delavci vztrajali tako dolgo, da bi pravosodna oblast natančno preiskala sume kaznivih dejanj. Prava sprememba bi bila, če bi civilna družba prisilila politike, da si ukinejo privilegije, prisilila direktorje v javnih podjetjih, da si nehajo plačevati ekscesne nagrade, prisilila stranke, da začnejo delovati politično. Politika ni način, kako se prebiti na oblast in na njej ostati, pač pa kako delovati v interesu javnosti.

Ni res, da sta si Pahor in Janša enaka. Za prvega prevzeti vlado ni volilni plen, a morda z njo ne zna upravljati. Za drugega velja nasprotno. Gre za dve različni politiki, za dva različna pola. Kdor tega ne vidi, je ali slep, ali vernik, ali pa mu je čisto vseeno, kaj se dogaja okoli njega. Politična jesen bo zelo dolgočasna, če se bo mesece prerekalo samo o teh dveh konceptih. O tem, ali je greh Katarine Kresal večji od greha Dragutina Mateja. Ne, nista si enaka, seveda ne, nekdo je svojo napako priznal in odstopil, drugi o njej sploh ne želi razpravljati, vendar je razprava o tem, kateri greh je večji, nesmiselna. Ne gre za greh in grešnike. Gre za sistem, ki spodbuja takšna ravnanja, gre za politiko, ki se z njimi oplaja.

Histerija, v katero drsi slovenska družba, skriva veliko nevarnosti, uporaba starih političnih metod in gesel bo te nevarnosti samo povečevala.