Kaj se skriva za navalom nasilja?

Val izgredov, nasilja in plenjenja se je iz četrti Tottenham, severnega londonskega okrožja, razširil tudi na druge predele prestolnice in zatem še v druga britanska mesta: Birmingham, Bristol in Liverpool. Britanski tisk se je za začetek zadovoljil s poimenovanjem tega pojava s »copycat«, kar pomeni posnemanje. To je lahko priročna definicija, vendar za razumevanje bistva nezadovoljstva mladih Britancev zagotovo ni ustrezna, saj ne odkriva pravih razlogov. Na zunaj je dogajanje sicer podobno protestom mladih v osemdesetih letih v Londonu ali pa nemirom v predmestjih francoskih mest leta 2005. In tudi povod je skorajda isti.

V Tottenhamu, na severu Londona, so se prejšnji četrtek protestniki začeli zbirati zato, ker je policija ubila 29-letnega Marka Duggana, samohranilca štirih otrok. Duggam je bil po prvih poročilih ubit v strelskem obračunu s policijo, česar pa protestniki niso verjeli. Trdili so, da je Duggan žrtev policijskega nasilja, in zahtevali preiskavo. Duggan je bil taksist, menda priljubljen v soseski in brez dokazanih grehov v policijski kartoteki. Po nekaterih medijskih poročilih pa naj bi se ukvarjal z drogami. Temnopolti Mark Duggan je bil sopotnik v kombiju, ki ga je ustavila policija. Pri sebi naj bi imel prirejeno pištolo, vendar je očitno ni uporabil. Policist je, misleč da bo streljal, dvakrat ustrelil vanj in ga ubil. Pozneje so mediji poročali, da je krogla iz Dugganove pištole končala v policijskem radiu, toda izkazalo se je, da je bila najdena krogla izstreljena iz policijske pištole. Njen »lastnik« pa je pripadnik posebne enote metropolitanske policije, ki v operaciji Trident preiskuje kriminal temnopoltih.

Protestnikom pa očitno kmalu ni bilo več mar za resnico o Dugganovi smrti. Že zvečer istega dne so mirni protesti prerasli v nasilne izgrede, ki so se začeli z ropanjem različnih trgovin, razbijanjem avtomobilov in se v torek preselili na ulice drugih londonskih četrti v Londonu ter v druga mesta.

Kdo so mladi, očitno dobro organizirani ljudje, ki se med seboj o svojih vandalskih pohodih obveščajo s SMS-sporočili, po Blackberry Massengerju in po Twitterju? Kamere britanskih televizij so kazale posnetke mladih, oblečenih v temne trenirke s kapucami in obutih v bele športne copate, kako razbijajo izložbe trgovin in iz njih odnašajo različno blago in naprave. Na njihovo moč in nakane je opozorilo mlado dekle, ki je zakrito TV-gledalcem povedalo, »da zdaj ropajo in kažejo na nemoč policije. Zatem pa se bodo neposredno spopadli s policijo ...«. Kako resno je dogajanje, kaže tudi to, da sta se z dopusta predčasno vrnila londonski župan Boris Johnson in predsednik britanske vlade David Cameron. Britanska notranja ministrica Theresa May je potrdila, da gre za »najhujše prizore nasilja in izgredov na londonskih ulicah v zadnjih letih. Kraje, nasilje, izgredi, razbijanje - vse to je popolnoma nesprejemljivo«.

Da pravi vzroki za sedanje nasilje v britanskih mestih ne tičijo v uboju Marka Duggana, je ob njegovi širitvi kmalu postalo jasno tudi tistim, ki so se nadejali, da se bo vse skupaj hitro poleglo. Le redki so, tako kot Mike Fischer, mestni svetnik iz Croydona, opozarjali od vsega začetka, da »brezumno huliganstvo« ni povezano z ustreljenim Markom Dugganom. »Če bi vprašali tiste, ki so to noč razgrajali, kdo je Mark Duggan, ti ne bi niti vedeli, o kom govorite. Gre za kriminalno dejavnost huliganov in nasilnežev.«

Temu so kaj kmalu začeli pritrjevati tudi britanski mediji, ki so se trudili poiskati vzporednice z zdajšnjim dogajanjem v Londonu in v drugih britanskih mestih v preteklosti. Opozarjajo na leto 1981, leto urbanega nasilja v Brixtonu in Toxtethu, ko je huda gospodarska kriza spravila na ulice in trge - tudi na istih lokacijah kot zdaj - ljudi, ki so ropali po trgovinah in zažigali vse, kar jim je prišlo pod roke. Protestniki niso bili tako dobro organizirani, kot so tokratni, saj je bila komunikacijska tehnologija šele v povojih. Je pa bilo tudi za proteste pred tridesetimi leti značilno posnemanje (copycat), saj so izgredi v različnih mestih potekali po istem vzorcu.

Treba pa je poudariti tudi dejstvo, da so takrat protesti izbruhnili zaradi jeze in ogorčenja mladih temnopoltih ljudi zaradi brezperspektivnosti in zaradi policijskega nasilja nad temnopoltimi. To je bil namreč še čas, poln rasističnih stereotipov tudi v policiji, kar naj bi bila danes, kot pravijo poznavalci, že zgodovina, saj je policija doživela v treh desetletjih pomembne spremembe v svojem delovanju in se znebila rasističnih predsodkov. Toda praksa kaže drugače. Predvsem v večkulturnih predelih Londona se pripadniki etničnih manjšin, predvsem mladi temnopolti, zelo pogosto pritožujejo zaradi neprimernega ravnanja policije, ki jih šikanira in ponižujoče ravna z njimi. Na to opozarjajo protestniki. V Tottenhamu je namreč v primežu različnih oblik policijskega nadzorovanja četrti od leta 1998 umrlo najmanj 333 ljudi. A nobeden od policistov ni odgovarjal za to. Tudi sodišča so bolj naklonjena policiji kot pa navadnim ljudem, če se znajdejo na sodišču. »Veliko mladih fantov, ki danes protestirajo, je policija med odraščanjem nadlegovala na različne načine. Vedno znova jih preverja. Zato ljudje, ne samo mladi, ne marajo policije. Čutijo, da jih ne ščiti, ni na njihovi strani. Zdaj so se znesli nad policisti. Maščujejo se jim. Hočejo jih razbesneti,« je za Guardian povedala mlada protestnica.

Sociolog Zygmunt Bauman: »Ne gre za nerede, ko se ljudje borijo za preživetje. To so neredi izključenih potrošnikov.«

Časnik Guardian k temu dodaja, da so zdajšnji protesti »kompleksna in žalostna zgodba, ki je povezana s kultom nasilja, še posebej strelnega orožja in predvsem besa ljudi, ki nimajo možnosti za zadovoljitev svojih potrošniških želja«. Četudi sta nasilje in vandalizem vse obsodbe vredna, pa si ni mogoče zatiskati oči, da se Velika Britanija na ulicah svojih mest na najbolj grob način srečuje z uporom revnih in deprivilegiranih mladih, večinoma brezposelnih in brez prave prihodnosti. Tokrat ne igrajo nikakršne vloge rasni predsodki, kajti večina mladih je v istem breznu brezperspektivnosti. Njihovo obnašanje in ravnanje sta zgovorni. Ropajo po trgovinah in se obnašajo, kot da bi bili nakupovali. Ko pa se kateri izmed njih odloči za pogovor z novinarji, v opravičilo za ropanje pove, da »napadajo predvsem trgovine velikih korporacij, kjer je veliko denarja, sami pa so brez njega«.

V Franciji so leta 2005 nastali komaj obvladljivi protesti deprivilegiranih mladih priseljencev zaradi policijskega uboja arabskega mladeniča, tri leta zatem je nastal revolt v Atenah, ker je policija v atenski četrti Axarchia ubila najstnika - vse to se je nadaljevalo s plenjenjem trgovin in za-žiganjem avtomobilov -, vprašanje pa je, kaj žene mlade v takšen vandalizem. Bloger New York Timesa opozarja, da »s plenjenjem ne protestiraš zaradi uboja mladega človeka, ampak izkoriščaš njegov umor«. Drži. Drži pa tudi mnenje Washington Posta, da so nasilju v Tottenhamu botrovali »šibko gospodarstvo, visoka stopnja brezposelnosti in zgodovinsko globoki proračunski rezi, ki so močno zmanjšali vladno financiranje revnejših skupnosti«. Časnik napoveduje »žalostno prihodnost« za mlade Britance, ki nimajo več česa izgubiti.

Oblastem v Veliki Britaniji je za zdaj uspelo preprečiti še večje nasilje. Na ulice mest so poslale več policije, nekaj časa pa je celo kazalo, da bo ukrepala vojska. Sama represija lahko sicer za nekaj časa utiša upor mladih, ki se kaže v vandalskem početju na ulicah, vzrokov pa ne odpravi. Nezadovoljstvo mladih ima globlje razloge, ki so posledica tudi različnih kulturnih in družbenih razmer, v katerih živijo in odraščajo. Seveda je vprašanje, ali se lahko zadovoljimo s tezami tistih sociologov, ki trdijo, da so zdajšnji protesti le posledica vpliva potrošniške ideologije na mlade, ki so v minulih petnajstih, dvajsetih letih odraščali z zavestjo, da so jim dostopne vse družbene dobrine, država pa mora poskrbeti za njih. Sociolog Zygmunt Bauman pravi: »Ne gre za nerede, ko se ljudje borijo za preživetje. To so neredi izključenih potrošnikov.« Potemtakem se po njegovem mladi ne puntajo in zganjajo nerede zato, ker ne morejo preživeti, ampak zato, ker si ne morejo privoščiti dobrin, ki jim jih vsiljujeta propagandna mašinerija in ideologija nakupovanja, kar je dobilo že »eshatološke razsežnosti«. Po njegovem so supermarketi postali sodobni templji, kjer je vse zreducirano na dilemo: kupiti ali ne kupiti. »V ljudeh, predvsem mladih, so se v teh letih kopičili jeza, ponižanje, kljubovanje in zamere, ker si dobrin niso mogli privoščiti, hkrati pa se je v njih krepilo hotenje, da uničijo tisto, česar nimajo, pa si želijo. Plenjenje in požiganje trgovin sta posledica tega impulza in izvirata iz istega hrepenenja ... Tistih, ki si česa ne morejo privoščiti, ne zaznamuje le odsotnost užitka, ampak tudi odsotnost človeškega dostojanstva. Umanjka jim smisel življenja. Pa tudi lastno samospoštovanje in spoštovanje drugih.«

V času krize je britanska vlada z varčevalnimi ukrepi močno udarila po mladih, predvsem po deprivilegiranih, saj je krepko skrčila socialne pravice za vse. V tem smislu je upor razumljiv, saj so se ljudje znašli v nemogoči asocialni situaciji in s protesti, pa tudi razbijanjem na ulicah, opozorili nanjo. Ni šlo torej za nasilje zaradi nasilja. Po svoje govori v prid temu tudi konec protestov v Londonu, saj so se mnogi »storilci«, vsaj tisti, ki niso bili aretirani, menda sami lotili čiščenja ulic. »Nekaj je bilo treba storiti po koncu protestov. Zato so ljudje začeli kar sami pospravljati za seboj. Kako zelo britansko,« piše Guardian.

Samo nasilje nikjer, niti v Veliki Britaniji, ne more povzročiti družbenega preporoda. Na dolgi rok je zmeraj neuspešno. Tomaž Grušovnik v Delovih Pogledih piše: »Iskanje družbenega preporoda skozi nasilje ni problematično zato, ker bi bilo neokusno, temveč zato, ker ni učinkovito.« So pa dogajanja v Londonu lahko poučna tudi za druge države, kjer lahko izgubljene generacije posežejo po nasilnih metodah, da bi opozorile nase. Če se želijo temu izogniti, je treba po Grušovniku ubrati drugačne poti: »Čeprav je cilj v splošnem znan, pa pri njegovem doseganju vendarle ne more iti zgolj za vračanje v preteklost, ki je minula. Nasprotno: da bi dosegli večjo enakost in svobodo, moramo politične prakse in institucije rekonstruirati našemu času primerno. Kako natanko to storiti, je naloga, ki je pred vsemi nami ... Kot ena glavnih ovir na tej poti se kaže naša nezainteresiranost za participacijo oziroma za aktivno sodelovanje pri izmišljanju načinov tovrstne transformacije. Morda ji je vzrok naša relativna materialna blaginja, posledica naše izborjene dominantne globalne pozicije, ki nam začasno omogoča, da živimo na račun drugih, tako ljudi kot narave. Gotovo pa je vzrok tudi dejstvo, da znotraj ustaljenih miselnih okvirjev enostavno ne vidimo poti naprej: zdi se, kot da danes nihče več ne ve, kaj natanko je krivo za našo stagnacijo, še manj, kaj natanko bi bilo potrebno narediti.«

V Tottenhamu je namreč v primežu različnih oblik policijskega nadzorovanja četrti od leta 1998 umrlo najmanj 333 ljudi. A nobeden od policistov ni odgovarjal za to.

Sicer pa so neredi, ki so jih povzročili mladi v Britaniji, del širšega protestnega gibanja nezadovoljnih v Evropi, pa tudi po svetu, ki se pač izražajo skladno z različnimi kulturnimi, družbenimi in političnimi tradicijami. V Španiji in Grčiji to počnejo »jezni«, drugje pa smo priče konformističnemu molku, ki je lahko nevaren, saj se lahko kaj hitro najde netivo za večji požar. Tudi v tradicionalno zaprtih družbah, kot je slovenska!