Sušna tla plodna za rast korupcije

Na Združene narode se je pred nekaj dnevi vsul plaz kritik in ogorčenja zaradi njihovega, res milo rečeno, slabega odziva na spoprijemanje z lakoto, ki je prizadela tako imenovani Afriški rog (Somalija, Džibuti, Kenija, Etiopija) in razselila že več kot sedem milijonov ljudi. Kritike so bile usmerjene predvsem v agencijo za begunce UNHCR, ker se ji s kenijsko vlado ni uspelo dogovoriti o odprtju begunskega taborišča Ifo 2. Ta je mednarodne donatorje stal 60 milijonov dolarjev, v njem pa bi lahko nastanili 80.000 ljudi. V bližnjem kampu Dadaab, zgrajenem za 90.000 ljudi, jih je namreč trenutno že skoraj pol milijona in reke novih beguncev nimajo več kam. Izkazalo se je, da je UNHCR svojo nesposobnost poskušal prikriti z manipuliranjem medijev. Begunce so usmerili na grmičasto raven ob Ifo 2 in zatrjevali, da je kamp odprt ter da v njem naseljujejo ljudi. To laž so potem natisnili številni mediji po vsem svetu, medtem ko begunci še vedno životarijo in umirajo na prostem. »Za tisoče obupanih Somalcev, ki vsak dan prihajajo na to območje, je pogled na novo, popolnoma opremljeno, a prazno taborišče zadnji udarec,« je za britanski The Independent komentiral Daniel Bekele, direktor afriške podružnice človekoljubne organizacije Human Rights Watch.

John Githongo, protikorupcijski aktivist: “Lakota je velik biznis. Nekateri bodo iz te suše izvlekli visoke dobičke zase.”

Medtem ko se humanitarna katastrofa zaostruje, v Keniji poteka razprava, ali bi se dalo lakoti izogniti. Nekateri detajli so prav neverjetni. Začnimo kar s tem, da prenekatere predele te države suša ni niti oplazila, prej nasprotno, zemlja je tam rodovitna, sadje in zelenjava pa gnijeta, ker so ceste tako slabe, da ju ne morejo s tovornjaki dostaviti lačnim. Potem je tu še endemična korupcija oblasti, po kateri je Kenija zelo znana. Protikorupcijska komisija preiskuje, kam je izginilo vsaj štiri milijone dolarjev, namenjenih za reševanje lakote, izginjajo pa tudi zaloge hrane, ki jih kenijski prebivalci darujejo za begunce in navkljub splošni infrastrukturni bedi poskušajo nekako dostaviti. John Githongo, znani protikorupcijski aktivist, po katerem je nastala tudi knjiga o pokvarjenosti tamkajšnjih oblasti It's our turn to eat, je za britanski BBC povedal: »Lakota je velik biznis. Nekateri bodo iz te suše izvlekli visoke dobičke zase.« Kenijsko vlado si namreč lahko predstavljamo kot kanalizacijsko luknjo, v kateri ponikne velik del mednarodne pomoči. Poleg tega njena nesposobnost dosega paranormalne razsežnosti. Kot pripovedujejo ljudje s prizadetih območij, so vlado že lansko jesen opozarjali, da bo letos prišlo do katastrofe, saj tam že več let ni bilo pravih padavin in so vse zaloge hrane začele že davno pojemati. Kot se je izrazil Etukoit Erupe iz plemena Turkana: »Suša je delo boga. Lakota je delo človeka.« Vlada se pred obtožbami, da ni poslušala ljudi in klimatologov, brani z izgovorom, da je letošnja suša močnejša, kot so si lahko sprva predstavljali. Bedniki.

Pa ne gre samo za tamkajšnjo oblast. Na velikanskih površinah Kenije se razprostirajo polja pridelkov - ne za hrano, ampak za biogoriva. Ker so si pač neki evropski komisarji zamislili, da bi pa beli Evropejci morali dihati čistejši zrak. In da se nam ne bi bilo treba ničemur odreči, je tudi prav, če za naš zrak dejansko ceno plačajo drugi, po možnosti temnopolti. Tako kot vedno.