Legitimna nemoralnost

V ponedeljek je bil pomemben cerkveni praznik, Marijino vnebovzetje, ob katerem so škofje na različnih prireditvah po Sloveniji veliko govorili o pomenu družine. Ljubljanski metropolit Anton Stres je na Brezjah poudaril, da je »Sveta družina simbol in ideal družine. Tiste družine, ki se je v tisočletjih izkazala za najboljšo osnovo narodnega obstoja«. Mariborski metropolit Marjan Turnšek pa na Ptuju ni pozabil pozvati k zagovarjanju družine z vsemi sredstvi, tudi z referendumom. Pobuda se je nanašala na družinski zakonik, ki ga je državni zbor že sprejel, septembra pa bodo njegovi nasprotniki nadaljevali z zbiranjem podpisov za referendum proti njegovi uveljavitvi. Da bi šlo slednje čim bolj gladko, je Civilna iniciativa za družino in pravice otrok že začela kampanjo. Na Brezjah so predstavniki delili letake, vodja Aleš Primc je tudi nagovoril navzoče in zakonsko ureditev spet označil za nesprejemljivo.

Da je civilna iniciativa verski praznik izrabila za politične interese, je prva opozorila ministrica v odstopu Katarina Kresal, nastop pa se je zdel nekaterim sporen tudi zato, ker je bil tako nedvoumno dogovorjen s Slovensko škofovsko konferenco. Ta že ves čas podpira prizadevanja iniciative in prepričanje, da je družinski zakonik sporen. Religiolog Aleš Črnič pravi, da se ima cerkev pravico zavzemati za določene vrednote in družbene cilje, pri čemer je težko presojati, kje je meja ločitve cerkve od države. »V tem primeru imajo cerkveni dostojanstveniki prav, ko poudarjajo, da se imajo pravico zavzemati za določene vrednote in k njim pozivati ljudi,« je prepričan. Da formalno spornosti glede ločevanja cerkve od države tu ni, se strinja tudi religiolog Marjan Smrke, a ponedeljkovo dejanje označuje kot nehigienično: »Drugi vatikanski koncil je nakazal pripravljenost, da se politika loči od ožje cerkvene dejavnosti. S takimi dejanji pa cerkev prihaja v nasprotje z lastnimi opredelitvami.« Sporen je tudi način nagovarjanja, ki smo mu bili priča ob prazniku: »Veliko se je uporabljal diskurz, kaj Bog, Marija ali Kristus pričakujejo od nas. Že tak način pripovedovanja je zloraba, ker tega v resnici nihče ne ve. Ko pa se na to naveže še konkretno politično vprašanje, je to še bolj problematično,« ne dvomi Smrke.

V resnici je žalostno, da se zavračanje drugačnosti tako intenzivno dogaja pod pretvezo, da gre za pravice otrok, in to ob praznikih, namenjenim drugim temam. Smrke je prepričan, da je kritičnim vernikom in drugače kritično religioznim jasno, da se tu želi »neki čustven veter, ki nastaja ob prazniku, kot je veliki šmaren, izkoristiti zato, da bi zajela sapo tudi neka politična organizacija, ki je ni mogoče na prepričljiv način povezati z osebo, ki ji je praznik namenjen«.

Poleg smo bili v zadnjem času tako na lokalni kot globalni ravni priča pomembnim negativnim dogodkom, ki bi bili vredni osvetlitve in pozornosti - namesto tega se po Črničevem mnenju cerkev fundamentalistično obrača na javnost, da bi bil zavrnjen družinski zakonik. Nerazumljivo je to zato, ker je bila civilna iniciativa v razpravah o družinskem zakoniku zelo uspešna. Iz prvotnega predloga, s katerim bi Slovenija postavila zgled v Evropi glede odprtosti in strpnosti, je izpadlo praktično vse, kar bi prineslo demokratične spremembe. Črnič: »Istospolni partnerji ne dobijo ničesar, kar jim dosedanja zakonodaja še ne omogoča. Vse, kar očitno moti nasprotnike in cerkev, ki jasno stoji zadaj, je to, da v zakonu simbolno priznavamo istospolne družine. To, da je simbolno priznanje v družbi že obstoječih skupin zanje nesprejemljivo, pa je skrajno nedemokratično in problematično.«

Dobro je, da se iniciative zavzemajo za pravice otrok. Lahko bi opozarjale in izobraževale o reševanju družinskih sporov in ukrepih proti družinskemu nasilju. Opozorilo o spreminjanju družbe je malodane edina stvar, ki jo prinaša sprejeti družinski zakonik. In vendar ne sme biti uveljavljen, kljub temu da klasični družini ničesar ne jemlje in čeprav je v ničemer ne ogroža. Čeprav istospolnim odvzema pravico do posvojitve tujega otroka in čeprav jim preprečuje, da se poročijo. Zakonik vzpostavlja zakonsko neenakost istospolnih parov s heteroseksualnimi, preveč pa je že, da jih priznava vsaj simbolno. In z njim se poskuša uveljaviti isti člen ustave, s katerim je državljanom dana pravica do veroizpovedi.

Pri vsem tem Anton Stres kot najvišji predstavnik cerkve v Sloveniji trdi, da cerkev ne posega po pravicah istospolnih. Podpira pa politično skupino, za katero razen lastnega prepričanja ni nič sprejemljivo. Še frančiškanski pater Silvin Krajnc, rektor slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah, je za Delo dejal, da jih je SŠK sicer vnaprej obvestila o prisotnosti civilne iniciative na ponedeljkovem dogodku, vendar močno nasprotujejo vmešavanju politike v verske stvari.

Črnič ob tem poudarja, da delovanje in razmišljanje skupine za družino in pravice otrok presegata zgolj vprašanje istospolnih in njihovih pravic: »Če smo pozorni, smo videli, da so bile problematične tudi ureditve izvenzakonske skupnosti, za katere se je pojavila zahteva po registraciji. Niso torej problematični samo istospolni, omejevanje prostorov svoboščin gre tu še dlje. Da je sporno simbolno priznanje že obstoječih istospolnih družin, je dokaz, da gre za skrajno ideologijo in zelo nevarne fundamentalistične težnje. Gre za omejevanje prostorov svoboščin. Kaj takšnega se v osemdesetih v Sloveniji ne bi moglo zgoditi, in to je tisto, kar me skrbi. Kot družboslovec opažam, da kot družba nazadujemo. Krčijo se prostori, ki so bili že izborjeni: to, da živimo v partnerskih zvezah, kot nam ustreza, in da samostojno odločamo o otrocih. Takšno razmišljanje pa lahko družbo pripelje zelo daleč v smer, kamor nočemo.«